IZVRŠILNO PRAVO – SODNE TAKSE – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0061142
ZIZ člen 15, 29b, 61a. ZST-1 člen 6, 6/3, 34, 34a, 34a/1. ZPP člen 8.
izvršba na podlagi verodostojne listine – ugovor se šteje za umaknjen – dokazovanje plačila sodne takse za ugovor – zaslišanje dolžnika kot neprimeren dokaz – uporaba pravilne sklicne številke – potrdilo o plačilu sodne takse
Dokazni predlog za zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika ni primeren za dokazovanje (pravilnega) plačila sodne takse kot administrativnega opravila. Kot izhaja iz več določb ZST-1, se plačilo sodne takse dokazuje le z listinskimi dokazili, torej z ustreznimi potrdili o plačilu.
ZJU člen 5. ZDR člen 52, 52/1, 52/1-2, 54, 204. ZPP člen 339, 339/1, 339/1-14, 339/1-15.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - sodno varstvo - razlog za sklenitev - nadomeščanje odsotnega delavca - odločilno dejstvo - protispisnost - bistvena kršitev določb postopka
Pri presoji zakonitosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas, ki je sklenjena zaradi nadomeščanja individualno določenega delavca, ki je v pogodbi o zaposlitvi tudi poimensko naveden, je bistveno dejstvo, kdaj se ta delavec vrne na delo. Ker v konkretnem primeru sodišče prve stopnje tega ni ugotavljalo in se v izpodbijani sodbi do tega ni opredelilo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka.
odgovornost imetnika motornega vozila – premikajoče se motorno vozilo
Nobenemu od voznikov motornih sani, udeleženih v škodnem dogodku, ni moč pripisati niti izključne niti delne krivde za trčenje, zato je potrebno uporabiti določbo tretjega odstavka 154. člena OZ.
Učinkovanja odstopne izjave ni mogoče utemeljevati „za nazaj“, saj se utemeljenost odstopa lahko presoja zgolj glede na okoliščine, ki so med strankama obstajale do trenutka odstopa, ne pa tudi kasneje.
Tožnik je z vložitvijo tožbe zahteval izpolnitev obveznosti, kar pomeni, da jo je bil pripravljen sprejeti, toženca pa bi posledično od tega trenutka dalje lahko izpolnila svojo obveznost. Pravilnost takšnega razlogovanja sodišča izhaja nenazadnje iz dejstva, da sta toženca tekom postopka 21. 12. 2010 tudi dejansko izpolnila svojo nesporno obveznost, in sicer z nakazilom na transakcijski račun tožnika, le-ta pa je takšno izpolnitev tudi sprejel, saj je tožbeni zahtevek v tem delu umaknil. Ker pa sta toženca preostanek svoje obveznosti izpolnila šele po vložitvi tožbe, gredo tožniku pravilno zamudne obresti od vložitve tožbe dalje tako
ZFPPIPP člen 34, 34/1, 34/2, 34/2-3, 34/3, 34/4, 34/4-2, 271, 272, 278, 278/2. OZ člen 50.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – redno poslovanje družbe – nujna poplačila - navidezni pravni posel
Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da 34. člen ZFPPIPP izključuje uporabo določb istega zakona o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika. Določbe 34. člena in 271. člena ZFPPIPP se ne izključujejo, pač pa dopolnjujejo.
ZFPPIPP poplačila tistih terjatev, ki so nastale zaradi potrebe po rednem poslovanju družbe, opredeli v 34. členu kot nujna poplačila. Dovoljenost takih poplačil pa pogojuje z enakopravnim obravnavanjem teh upnikov. Le v primeru, če družba teh upnikov ne obravnava enako in torej ene upnike poplačuje, drugih pa ne, je tako poplačilo izpodbojno po 271. členu ZFPPIPP.
Kadar je bila prodaja stvari (ali oprava storitve) sklenjena samo zato, da bi s pobotanjem tožnikove terjatve iz kupnine prišlo do poplačila prej nastale terjatve tožene stranke, to predstavlja navidezni pravni posel, ki je po 50. členu OZ brez pravnega učinka med strankama.
pravdni stroški – delni umik tožbe – umik po izpolnitvi
Do delnega umika tožbe je prišlo zaradi naložitve povrnitve zneska, za katerega je bila potem tožba umaknjena, s pravnomočno kazensko sodbo. To je procesni položaj, ki je v svojem bistvu enak položaju, ko do umika pride po izpolnitvi. Glede na to je tožena stranka dolžna kriti stroške, ki se nanašajo na umaknjen del zahtevka.
URS člen 2, 14, 49, 156. ZFPPIPP člen 114, 114/2, 130. ZS člen 3, 3/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja člen 6.
nagrada stečajnega upravitelja – zgornja meja nadomestila upravitelju za preizkus terjatev – omejitev plačila za delo – exceptio illegalis – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče ne more zavrniti uporabe podzakonskega predpisa, če je ta skladen z zakonom (tudi če meni, da sta sicer oba neustavna). Če sodišče meni, da sta v nasprotju z ustavo tako zakon kot podzakonski akt, sprejet na njegovi podlagi, je dolžno ravnati v skladu s 156. členom Ustave.
Zakonska (in podzakonske) ureditev, ki dopušča maksimiziranje nagrade stečajnim upraviteljem, ni protiustavna.
Namen načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Določba KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa, da je splošni maksimum kazni zapora trideset let. V 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je določeno, da mora biti za kazniva dejanja v steku enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Zakon nedvoumno določa, da lahko posamezna kazen znaša 30 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki pravi, da enotna kazen v primeru steka ne sme preseči 20 let zapora, pa je v nasprotju z splošno določenim maksimumom zapora 30 let in pravili, določenimi v 53. členu KZ-1, ki določajo pravila za izrek enotne kazni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bil namen zakonodajalca, da se obsojencu v primeru združevanja zapornih kazni, med katerimi je tudi tridesetletna kazen, izreče nižja kazen kot trideset let. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do pravno in življenjsko nelogične situacije, povsem v nasprotju z zakonitostjo. Razlago določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je treba razumeti v okviru splošnih pravil o odmeri kazni, določenih v 2. poglavju kazenskega zakonika in ne ločeno od teh določil.
oprostitev plačila sodnih taks - premoženjsko stanje družinskih članov
Četrti odstavek 11. člena ZST-1 izrecno zavezuje sodišče, da pri presoji upošteva tako premoženjsko stanje stranke kot njenih družinskih članov. Le v primerih, ko uveljavlja oprostitev plačila taks podjetnik posameznik v postopkih v zvezi s svojo dejavnostjo (ali pravna oseba) se upošteva premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje zgolj stranke, ne pa tudi njenih družinskih članov
Ker so predloženi izpisi po zakonu verodostojne listine, torej listine, ki z visoko stopnjo verjetnosti dokazujejo obstoj in višino terjatve in ker sta zaslišani priči natančno in zanesljivo obrazložili njihovo vsebino ter način obračunavanja posameznih vrst obveznosti, je tožnica s tem popolnoma zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu na njeni strani glede podlage in višine terjatve, zaradi česar imenovanje sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj bi to še dodatno potrdil, ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog tožnice pravilno zavrnilo.
Odločitev v postopku, v katerem cedent izpodbija cesijsko pogodbo zoper cesionarja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku, v katerem cesionar zahteva izpolnitev odstopljene terjatve od dolžnika – cesusa.
podjemna pogodba – odgovornost za napake – materialno in procesno dokazno breme – dokazovanje z izvedencem – prosta dokazna ocena
ZPP poleg ostalih dokaznih sredstev (ogled, listine, zaslišanje prič in zaslišanje strank) omogoča tudi dokazovanje z izvedencem. Praviloma se odloči sodišče za izvedbo dokaza z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vendar tudi če sodišče imenuje izvedenca, na izdelano mnenje ni vezano, saj je tudi to predmet dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP.
Pri presojanju odvetnikove odškodninske odgovornosti v okviru izvajanja njegove poklicne dejavnosti sodišče prve stopnje pravilno izhaja iz določb Obligacijskega zakonika o mandatni pogodbi, Zakona o odvetništvu ter Kodeksa odvetniške poklicne etike, ki narekujejo presojanje spornega ravnanja po merilih skrbnosti dobrega strokovnjaka. Ali je ta pravni standard izpolnjen, pa je potrebno presoditi glede na okoliščine konkretnega primera.
V predmetnem postopku je potrebno prvenstveno presoditi, ali je prvi toženec kot odvetnik tožeči stranki kot njegovi klientki v zvezi z vložitvijo pravnih sredstev zoper zavrnilni odločbi svetoval kot dober strokovnjak.
Ko se kot pravilno pokaže prepričanje pritožbe, da bi prvi toženec ob dolžni skrbnosti moral ugotoviti, da se vrnitev H.D. odvzetega premoženja njegovi ženi kot denacionalizacijski upravičenki po 12. členu ZDen lahko doseže le, v kolikor se izpodbije status likvidiranega avstrijskega premoženja, ugotovljen v zavrnilnih odločbah, pa je za vzpostavitev vzročne zveze med opustitvijo odvetnika (nevložitev pritožb) in nastalo škodo zaradi nevrnitve podržavljenega premoženja potrebno presoditi še, ali je bilo v zavrnilnih odločbah zavzeto stališče, da je bilo odvzeto premoženje avstrijsko likvidirano premoženje in je imel H.D. zanj pravico odškodnino uveljavljati od Republike Avstrije, pravno pravilno in hkrati oceniti, ali bi prvi toženec, če bi bili pritožbi vloženi, z njima tudi uspel.
Četudi v obravnavanem primeru pritožb zoper zavrnilni odločbi ni vložil iz prepričanja, da bo H.D. odvzeto premoženje, ker ta ni bil jugoslovanski državljan, v denacionalizacijskem postopku vrnjeno njegovi ženi po določbi 12. člena ZDen, vzročna zveza med opustitvijo odvetnikovega ravnanja (nevložitev pritožb zoper zavrnilni odločbi) ter nastankom škode ne more biti podana. Četudi bi pritožbi zoper zavrnilni odločbi vložil, prvi toženec z njima namreč ne bi uspel. Ker s tem manjka eden od konstitutivnih elementov odškodninske obveznosti, odškodninska odgovornost prvega toženca kot odvetnika zaradi neskrbnega izvrševanja poklicnih obveznosti v okviru spornega mandatnega razmerja, kjer je sicer potrebno izhajati iz vezanosti mandatarja na naročiteljeva navodila, zato ni podana.
Skrbnost ravnanja prvega toženca kot odvetnika je potrebno presojati v času, ko bi zoper zavrnilni odločbi še lahko vložil pravočasni pritožbi.
vpis lastninske pravice na podlagi ZSKS – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka – pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKS – predložitev sporazuma o tem, kdo je dejanski pridobitelj lastninske pravice
Predlagateljica predlaga vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 14. člena ZSKZ. V zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen izvedbeni postopek, sodišče ne more na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča ugotavljati izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi navedenega zakona, ampak mora predlagatelj, skladno s 16. členom ZSKZ in Navodilom ministra za kmetijstvo in gozdarstvo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine (Uradni list RS, št. 32/1993), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj.
KZ-1 člen 325, 325/1, 49, 49/3. ZKP člen 437, 422, 548, 277, 277/1, 277/1-3. ZVCP člen 32, 32/2. ZP-1 člen 12. ZSKZDČEU člen 23.
zavrženje obtožnega predloga - evropski nalog za prijetje in predajo
Nedosegljivost obdolženca, katerega naslov v tujini je znan, zaradi zavračanja tuje države za sodelovanje ker šteje, da gre za že razsojeno zadevo, ker je bil obdolženi za isti historičen dogodek že kaznovan z globo za prekršek, ki jo je plačal ni razlog, da zoper obdolženega ne bi bili uporabljeni ukrepi za zagotovitev njegove navzočnosti v postopku.
trditvena podlaga tožbe – kršitev pravice do izjave v postopku
V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno glede na v tožbi opisano dejansko stanje uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi s prej veljavnimi Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o prometu z nepremičninami, vendar je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje obsega „zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe“. Ta se ne pokriva nujno s parcelo v zemljiškem katastru, zato pritožba utemeljeno opozarja, da ustreznih navedb o obsegu zemljišča, potrebnega za redno rabo (v smislu določb ZTLR), tožeča stranka niti ni podala in je sodišče, ko se je ukvarjalo z obsegom, odločalo mimo navedb. Posledično pa se tožena stranka ni mogla opredeliti o obsegu zemljišča.
Uredba ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah člen 8, 14.
osebna vročitev – vročanje v tujino – odklonitev sprejema
14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) daje sicer vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku določena procesna jamstva. Iz namena, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije imela pri sprejemanju uredbe in njenih ostalih določb je mogoče ugotoviti zahtevo, da je potrebno (v vsakem primeru) naslovniku dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Zato ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V 8. členu Uredbe je pri vročanju preko organov za sprejem predvidena uporaba standardnega obrazca iz priloge II, s katero se pouči naslovnika, da lahko, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume oziroma če ne gre za uradni jezik zaprošene države članice in mu ni priložen prevod, zavrne sprejem pisanja. Glede na namen in smisel Uredbe je logično, da mora to pravilo veljati tudi pri vročanju po 14. členu.
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.
sklep o potrditvi prisilne poravnave - pravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave – vpliv potrjene prisilne poravnave na izvršilni postopek – učinek oblikovalnih sodb
Pravna posledica sklepa o potrditvi prisilne poravnave je sprememba vsebine pravnih razmerjih med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem dolžnikovih obveznosti oziroma s podaljšanjem njihovega roka plačila). Zato ima v tem delu sklep o potrditvi prisilne poravnave pravno naravo oblikovalne sodne odločbe, le-te pa začnejo učinkovati šele s pravnomočnostjo.