neupravičena pridobitev na podlagi pravnomočne odločbe – plačilo na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi
Glede na pravnomočni zaključek izvršilnega postopka sodišče prve stopnje ne more odločati o zatrjevanih nepravilnostih v izvršilnem postopku, tožena stranka pa z opravljeno izvršbo ni bila brez pravnega temelja obogatena na škodo tožeče stranke, saj je bila izvršba opravljena na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi.
nadaljevanje izvršbe – potrjena prisilna poravnava – razveljavitev dovolilnega dela sklepa o izvršbi – sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine – konec izvršilnega postopka
Sodišče prve stopnje po pravnomočni razveljavitvi dovolilnega dela sklepa o izvršbi, po kateri se nadaljuje pravdni postopek, ni imelo zakonske podlage za nadaljnje odločanje v izvršilnem postopku, torej niti za izdajo sklepa o prekinitvi dovoljene izvršbe niti za odločitev o nadaljevanju izvršilnega postopka z izpodbijanim sklepom.
vrnitev preplačila - plača - božičnica - neupravičena obogatitev - pošteni pridobitelj - obseg vrnitve - zakonske zamudne obresti - pogodba o zaposlitvi za pomorščake - sindikat - predsednik sindikata
Pravna podlaga za vračilo neupravičenih izplačil iz naslova preveč izplačane plače (vključno z božičnico) in porabe s plačilno kartico je določba prvega odstavka 190. člena OZ. Toženec je bil brez pravnega temelja na škodo tožeče stranke obogaten za znesek neutemeljeno izplačane plače in božičnice in iz naslova neupravičene uporabe plačilne kartice, zato je prejeti znesek tožeči stranki dolžan vrniti. Glede na to, da toženec pri neupravičeni pridobitvi ni bil nepošten, je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od dneva vložitve tožbe.
ZUTD člen 190. ZDR člen 47, 47/2, 73. ZJU člen 5. Direktiva 77/187/ES člen 4, 4/2. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih člen 55, 55/8.
imenovanje v naziv - sprememba delodajalca - sklenitev pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenec - prevzem delavcev - delovna doba
Tožnik je bil na podlagi določb ZUTD prenesen iz zavoda za zaposlovanje na ministrstvo (k toženi stranki). Tožena stranka mu je utemeljeno ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi in ga imenovala v uradniški naziv. Pri tem pa bi morala upoštevati delovno dobo tožnika, ki jo je dosegel pri prejšnjem delodajalcu.
ZDR člen 204, 204/2. ZPIZ-1 člen 279, 280, 280/1, 280/2, 280/3.
zavarovalna doba s povečanjem - prispevki - sodno varstvo
Tožnik je postavil svoj zahtevek za priznanje zavarovalne dobe s povečanjem pri toženi stranki. Ker je tožbo glede na ta zahtevek vložil prepozno, to je po poteku tridesetdnevnega roka iz drugega odstavka 204. člena ZDR, je sodišče prve stopnje njegovo tožbo pravilno zavrglo.
Ker v obravnavani zadevi soglasja med dediči o tem, kdo bo prevzemnik zaščitene kmetije, ni bilo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo kriterij usposobljenosti iz 2. alineje 7. čl. ZDKG ob upoštevanju temeljnih izhodišč ZDKG, med katerimi je tudi sposobnost oziroma možnost za ohranitev in krepitev gospodarske, socialne in ekološke funkcije zaščitenih kmetij.
vpis lastninske pravice na podlagi ZSKS – načelo formalnosti zemljiškoknjižnega postopka – pogoji za pridobitev lastninske pravice na podlagi ZSKS – predložitev sporazuma o tem, kdo je dejanski pridobitelj lastninske pravice
Predlagateljica predlaga vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 14. člena ZSKZ. V zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen izvedbeni postopek, sodišče ne more na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča ugotavljati izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi navedenega zakona, ampak mora predlagatelj, skladno s 16. členom ZSKZ in Navodilom ministra za kmetijstvo in gozdarstvo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine (Uradni list RS, št. 32/1993), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj.
URS člen 2, 14, 49, 156. ZFPPIPP člen 114, 114/2, 130. ZS člen 3, 3/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja člen 6.
nagrada stečajnega upravitelja – zgornja meja nadomestila upravitelju za preizkus terjatev – omejitev plačila za delo – exceptio illegalis – postopek za oceno ustavnosti
Sodišče ne more zavrniti uporabe podzakonskega predpisa, če je ta skladen z zakonom (tudi če meni, da sta sicer oba neustavna). Če sodišče meni, da sta v nasprotju z ustavo tako zakon kot podzakonski akt, sprejet na njegovi podlagi, je dolžno ravnati v skladu s 156. členom Ustave.
Zakonska (in podzakonske) ureditev, ki dopušča maksimiziranje nagrade stečajnim upraviteljem, ni protiustavna.
sklep o potrditvi prisilne poravnave - pravne posledice sklepa o potrditvi prisilne poravnave – vpliv potrjene prisilne poravnave na izvršilni postopek – učinek oblikovalnih sodb
Pravna posledica sklepa o potrditvi prisilne poravnave je sprememba vsebine pravnih razmerjih med dolžnikom in njegovimi upniki (z zmanjšanjem dolžnikovih obveznosti oziroma s podaljšanjem njihovega roka plačila). Zato ima v tem delu sklep o potrditvi prisilne poravnave pravno naravo oblikovalne sodne odločbe, le-te pa začnejo učinkovati šele s pravnomočnostjo.
podjemna pogodba – odgovornost za napake – materialno in procesno dokazno breme – dokazovanje z izvedencem – prosta dokazna ocena
ZPP poleg ostalih dokaznih sredstev (ogled, listine, zaslišanje prič in zaslišanje strank) omogoča tudi dokazovanje z izvedencem. Praviloma se odloči sodišče za izvedbo dokaza z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Vendar tudi če sodišče imenuje izvedenca, na izdelano mnenje ni vezano, saj je tudi to predmet dokazne ocene v skladu z 8. členom ZPP.
Odločitev v postopku, v katerem cedent izpodbija cesijsko pogodbo zoper cesionarja, ne predstavlja predhodnega vprašanja v postopku, v katerem cesionar zahteva izpolnitev odstopljene terjatve od dolžnika – cesusa.
trditvena podlaga tožbe – kršitev pravice do izjave v postopku
V obravnavani zadevi je tožeča stranka svoj zahtevek temeljila na priposestvovanju. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno glede na v tožbi opisano dejansko stanje uporabilo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini v zvezi s prej veljavnimi Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in Zakonom o prometu z nepremičninami, vendar je pri odločitvi o utemeljenosti zahtevka odločilno vprašanje obsega „zemljišča, potrebnega za redno rabo stavbe“. Ta se ne pokriva nujno s parcelo v zemljiškem katastru, zato pritožba utemeljeno opozarja, da ustreznih navedb o obsegu zemljišča, potrebnega za redno rabo (v smislu določb ZTLR), tožeča stranka niti ni podala in je sodišče, ko se je ukvarjalo z obsegom, odločalo mimo navedb. Posledično pa se tožena stranka ni mogla opredeliti o obsegu zemljišča.
Uredba ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah člen 8, 14.
osebna vročitev – vročanje v tujino – odklonitev sprejema
14. člen Uredbe ES št. 1393/2007 o vročanju sodnih in izvensodnih pisanj v civilnih ali gospodarskih zadevah v državah članicah (v nadaljevanju: Uredba) daje sicer vsaki državi članici možnost, da osebam s stalnim prebivališčem v drugi državi članici vročajo sodna pisanja tudi neposredno z uporabo poštnih storitev, in sicer s priporočenim pismom, z vročilnico ali na drug enakovreden način. Vendar morajo biti tudi v takem primeru zagotovljena naslovniku določena procesna jamstva. Iz namena, ki sta ga Evropski parlament in Svet Evropske unije imela pri sprejemanju uredbe in njenih ostalih določb je mogoče ugotoviti zahtevo, da je potrebno (v vsakem primeru) naslovniku dopustiti, da sprejem odkloni, če jezika sodnega pisanja ne razume ali če ni v uradnem jeziku države vročitve. Zato ima na voljo rok sedmih dni, o čemer mora obvestiti pošiljatelja. V 8. členu Uredbe je pri vročanju preko organov za sprejem predvidena uporaba standardnega obrazca iz priloge II, s katero se pouči naslovnika, da lahko, če pisanje ni sestavljeno v jeziku, ki ga naslovnik razume oziroma če ne gre za uradni jezik zaprošene države članice in mu ni priložen prevod, zavrne sprejem pisanja. Glede na namen in smisel Uredbe je logično, da mora to pravilo veljati tudi pri vročanju po 14. členu.
Namen načela zakonitosti in s tem določenosti v kazenskem materialnem pravu je preprečiti samovoljno in arbitrarno uporabo državnega kaznovalnega sankcioniranja v situacijah, ki ne bi bile vnaprej točno opredeljene. Določba KZ-1 v prvem odstavku 46. člena določa, da je splošni maksimum kazni zapora trideset let. V 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 pa je določeno, da mora biti za kazniva dejanja v steku enotna kazen višja od vsake posamezne kazni, vendar ne sme doseči seštevka posameznih kazni in ne preseči dvajsetih let zapora. Zakon nedvoumno določa, da lahko posamezna kazen znaša 30 let zapora. Določba 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1, ki pravi, da enotna kazen v primeru steka ne sme preseči 20 let zapora, pa je v nasprotju z splošno določenim maksimumom zapora 30 let in pravili, določenimi v 53. členu KZ-1, ki določajo pravila za izrek enotne kazni. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da ni bil namen zakonodajalca, da se obsojencu v primeru združevanja zapornih kazni, med katerimi je tudi tridesetletna kazen, izreče nižja kazen kot trideset let. Drugačna razlaga bi namreč pripeljala do pravno in življenjsko nelogične situacije, povsem v nasprotju z zakonitostjo. Razlago določil 2. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 je treba razumeti v okviru splošnih pravil o odmeri kazni, določenih v 2. poglavju kazenskega zakonika in ne ločeno od teh določil.
Sklenjene dogovore je potrebno spoštovati in jih izpolniti, vendar ima v tem primeru, ko pride zaradi ugovora tožene stranke do spora, dogovor, jasno zapisan v pogodbi, prednost pred enostransko zatrjevanim ustnim dogovorom.
Vtoževani račun ni specificiran, saj iz njega ne izhaja količina čakalnih ur niti cena zanje, zato je po oceni višjega sodišča tožena stranka z zavrnitvijo računa in svojo trditvijo, da takšno plačilo ni bilo dogovorjeno v pogodbi, dovolj določno nasprotovala plačilu vtoževanega računa.
Sprememba firme in sedeža ne predstavlja statusne spremembe, t.j. spremembe pravno organizacijske oblike gospodarskega subjekta.
O obstoju procesnih predpostavk sodišče odloča na podlagi oziroma ob smiselni uporabi 288. člena ZPP.
Pri razlagi 9. člena ZNP je treba upoštevati kot odločilno, da je v osnovi namenjen postopanju nepravdnih sodišč, ki imajo polno zakonsko pooblastilo, da stranke za spore glede pravic in dejstev dosledno napotujejo „na pravdo“. Vprašljivo pa je takšno pooblastilo oz. postopanje v primerih, ko pravdno sodišče izjemoma odloča po pravilih nepravdnega postopka, in stranke glede spornih dejstev napoti „na pravdo“, v kateri bo torej odločalo isto sodišče, le da po pravilih pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče ne vidi razlogov za to, da pravdno sodišče ne bi moglo spornih dejstev ugotavljati in obravnavati samo, v okviru predpisanega nepravdnega postopka.
Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilna, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati.
Ker so predloženi izpisi po zakonu verodostojne listine, torej listine, ki z visoko stopnjo verjetnosti dokazujejo obstoj in višino terjatve in ker sta zaslišani priči natančno in zanesljivo obrazložili njihovo vsebino ter način obračunavanja posameznih vrst obveznosti, je tožnica s tem popolnoma zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu na njeni strani glede podlage in višine terjatve, zaradi česar imenovanje sodnega izvedenca finančne stroke, ki naj bi to še dodatno potrdil, ni bilo potrebno in je sodišče prve stopnje ta dokazni predlog tožnice pravilno zavrnilo.
družbena lastnina – vknjižba lastninske pravice na Republiko Slovenijo – Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije - nasledstvo držav
V obravnavani zadevi ne gre za lastninjenje na podlagi ZLNDL, ampak je predmet vpisa nepremičnina, ki je v last Republike Slovenije prešla na podlagi tretjega odstavka 1. točke Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter 1. člena, prvega odstavka 6. člena in 9. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v skladu z načeli mednarodnega prava o nasledstvu držav glede državnega premoženja, vsebovanimi v 18. členu dunajske konvencije o nasledstvu držav glede državnega premoženja, arhivov in dolgov iz leta 1983.