ZPPOGD člen 1, 4, 4/3. OZ člen 83. KPDŽP člen 192. ZSDU člen 64.
razlika v plači - dodatek za delovno dobo - dodatek za stalnost - obveznost plačila
V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
preizkus ocene dela - zavrženje tožbe - zamuda roka za sodno varstvo
Tožena stranka je sklep z dne 23. 4. 2014, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2013, vročila tožnikovemu pooblaščencu 5. 5. 2014. Ker je pričel 6. 5. 2014 teči 30-dnevni rok za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZJU, ta rok pa se je iztekel 4. 6. 2014, je tožnik tožbo, ki jo je priporočeno oddal na pošto 5. 6. 2014, vložil prepozno. Čeprav tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže kot prepozno, je imelo sodišče prve stopnje podlago za zavrženje tožnikove tožbe v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP. Pravočasna vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka za sodno varstvo, na katero pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006423
KZ člen 217, 217/1. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi – premoženjska korist – dokončanje kaznivega dejanja – goljufija – pravice obrambe – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni sodni praksi se kot premoženjska korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje izroči drugemu. V obravnavanem primeru je obdolženec zapeljal oškodovanca, da sta mu izročila vsak po 25.000,00 EUR gotovine, s čimer je bilo kaznivo dejanje goljufije končano. Obdolženec si je, glede na navedeno izhodišče, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR in ni relevantno, da je prejeta zneska kasneje izročil G. R..
Ker je bila med strankama dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom, tožena stranka pa je tožniku nakazala le dva zneska po 400,00 EUR, je tožniku pravilno dosojena razlika do vtoževanega pogodbenega zneska plače.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015626
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-c, 5/2. ZPP člen 17, 17/2.
odškodnina zaradi nesreče pri delu - atrakcija pristojnosti - nepristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (delodajalca) in se izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko (zavarovalnico). Med individualne delovne spore se uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Ker se po prvem in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 (če je kot sospornik tožena zavarovalnica), namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.
dokaz z zaslišanjem strank - dolžnost zaslišanja zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank - relativna bistvena kršitev določb postopka - dogovor o prevzemu dolga - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo
Načeloma je sicer pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dokazni predlog tožeče stranke in dejstvo, da je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Vendar pa procesna kršitev, ko sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru namreč zaradi procesne neaktivnosti tožene stranke, ki se ni odzvala na dopolnitev tožbe tožeče stranke, ni bilo potrebe po dokazovanju po tožeči stranki zatrjevanih dejstev.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 8, 47, 84, 84/1, 87, 87/1, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-1, 118, 186, 186/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera dela so sodila v tožničin delokrog (vodje izmene) ter kakšna dela je dejansko opravljala v poslovalnici, temveč je na podlagi ugotovitve, da je delo vodje izmene opravljala kar vodja poslovalnice, zaključilo, da je tožnica opravljala dela iz delokroga delovnega mesta prodajalca, kar naj bi pomenilo diskriminatorno ravnanje tožene stranke. Dejansko stanje glede tožničinega dela v poslovalnici ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je zmotna ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi diskriminacije tožnice, ki naj bi bila posledica tožničine izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu, v smislu določbe 1. alineje 90. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh-2 člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6. ZDavP-2 člen 352, 352/3, 353, 353/2.
plača - bruto znesek- obračun - davki in prispevki
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo vtoževano plačo za obdobje junij 2010 do vključno december 2010 tako v bruto kot v neto zneskih. ZDavP v drugem odstavku 353. člena določa, da mora zavezanec za prispevke za socialno varnost iz tretjega odstavka 352. člena citiranega zakona predložiti obračun davčnih odtegljajev davčnemu organu in plačati prispevke za socialno varnost v roku, kot je določen za akontacijo dohodnine od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost. V tem roku mora plačnik davka predložiti tudi davčnemu zavezancu podatke iz obračuna davčnih odtegljajev od dohodkov, od katerih se plačujejo prispevki za socialno varnost, o odtegnjenih in plačanih prispevkih za socialno varnost, kot tudi druge podatke, ki vplivajo na višino prispevkov za socialno varnost. ZPSV, ZPIZ-2 - 144. člen in drugi področni zakoni, ki se sklicujejo na ZPIZ-2 glede plačila vseh ostalih prispevkov, ki se plačujejo iz bruto plače, ter ZDoh-2 urejajo obračunavanje in plačevanje dohodnine ter stopnjo prispevkov.
Davki in prispevki se obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila po šestem odstavku 352. člena ZDavP, davčna obremenitev pa je odvisna tudi od osebnih razmer zavezanca, ki niso konstantne in se spreminjajo. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe poleg bruto zneskov napačno določilo konkretne zneske neto plače, ki jih mora tožena stranka obračunati oziroma izplačati tožniku, saj se neto zneski izračunajo na podlagi podatkov v času izplačila neto plače. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in ta del izpodbijane sodbe delno spremenilo tako, da je tožniku prisodila neto zneske plač za plače v obdobju junij 2010 do vključno december 2010 v opisni obliki, v presežku pa je zahtevek tožnika iz tega naslova (za plačilo po višini določenih neto plač) zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).
Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - umik pritožbe
Po določbi drugega odstavka 334. člena ZPP lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ker v zvezi z vloženo pritožbo zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje še ni izdalo odločbe, je tožeča stranka že vloženo pritožbo lahko umaknila.
ZDR člen 13,204, 204/3. ZDR-1 člen 83, 83/1. OZ člen 25, 45, 45/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca - izredna odpoved delodajalca
Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica dne 28. 10. 2013 podala toženi stranki, je veljavna in ni obremenjena z napakami volje v smislu določb OZ. Grožnje s podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi suma storitve kaznivega dejanja ni mogoče šteti za nedopustno grožnjo po 1. odstavku 45. člena OZ, po katerem lahko stranka zahteva razveljavitev pogodb, če druga pogodbena stranka ali kdo tretji z nedopustno grožnjo pri njej povzroči utemeljen strah, tako da je zaradi tega strahu sklenila pogodbo. Ker je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo dne 28. 10. 2013, ji tožena stranka pogodbe o zaposlitvi ni mogla še enkrat odpovedati z izredno odpovedjo. Pogodbe o zaposlitvi, ki je na podlagi prve odpovedi že prenehala, ni mogoče ponovno odpovedati, ker pogodba, ki se na ta tak način ponovno odpoveduje, več ne obstoji, s tem pa tudi ni več delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Takšna nova odpoved ne more imeti pravnih učinkov, ker predmeta odpovedi ni. Zato se lahko tudi za takšno odpoved smiselno uporabi določba tretjega odstavka 13. člena ZDR, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne preneha in da uveljavljanje pravne neučinkovitosti take odpovedi ni vezano na njeno uveljavljanje s posebno tožbo pred sodiščem v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZDR člen 42. ZJU člen 5, 5/, 21, 21/1, 24 24/5. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 14, 19, 19/1. ZDR-1 člen 44.
plačilo za dejansko opravljeno delo - razlika v plači - obveznost plačila - dejansko delo
Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
ZFPPIPP člen 28, 272, 272/3, 272/3-1, 272/3-2. ZPP člen 155. ZOdvT tar. št. 3102.
izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika - subjektivni pogoj - pravdni stroški - nagrada za narok v ponovljenem postopku
Če je v večletnem medsebojnem poslovanju pravdnih strank večkrat ali redoma prihajalo do zamud pri plačilih obveznosti, ki so bile tudi večmesečne, je takšno poslovanje (glede poravnavanja obveznosti) predstavljalo ustaljeno prakso. Zamude s plačili zato niso pomenile spremembe v načinu medsebojnega poslovanja pravdnih strank.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je reorganizirala poslovanje tako, da je zaprla vsaj tri poslovalnice, med drugim tudi poslovalnico, v kateri je delala tožnica. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbami prvega odstavka prve alineje 89. člena ZDR-1. Ker ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da pred odpovedjo preveri, ali je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati, tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, to je na delovnem mestu, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto vodje izmene, ki ga je zasedala tožnica. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati, ali je delovno mesto prodajalca ustrezno delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zato zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 213, 214, 285, 286, 286/4, 337, 337/1 488.
izdaja sodbe brez glavne obravnave - obligatornost glavne obravnave - odškodnina zoper poslovodjo,bivšega člana poslovodstva - skrbna obrazložitev odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - sklep družbenika o vložitvi tožbe - materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe - popolna tožba - materialnoprocesno vodstvo - dokazovanje - priznana dejstva - prekluzija - sodba presenečenja - nova dejstva in dokazi v pritožbi - nedovoljen dokaz
Določba 488. člena ZPP veže možnost odločitve sodišča brez razpisa naroka na čas, ko je med pravdnima strankama že vzpostavljena kontradiktornost (po prejemu odgovora na tožbo). Razumevanje citirane določbe pa ne daje podlage za sklepanje, da bi sodišče lahko izdalo odločbo brez razpisa naroka le takoj po prejemu odgovora na tožbo oz. da tega ne bi moglo storiti tudi v nadaljnjih fazah postopka. Do nespornosti dejanskega stanja namreč lahko pride tudi po tem, ko pravdni stranki izmenjata pripravljalni vlogi oz. po tem, ko na prvem naroku za glavno obravnavo podata tožbene in odgovorne navedbe in vse dokler sodišče ne začne s postopkom dokazovanja.