odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - protipravno ravnanje - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZPP člen 112, 112/2. ZST-1 člen 34a, 34a/1. Sodni red člen 215, 215/6.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – vloga, vezana na rok – pravočasnost vloge – roki – oddaja priporočene pošiljke na pošti – potrdilo o oddaji pošiljke – poslovanje vložišča – dohodni zaznamek
Pri pošiljkah, ki so bile po pošti poslane priporočeno, za dan izročitve sodišču šteje dan, ko je bila pošiljka oddana na pošto.
nadomestilo za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo - ustavitev nadomestila - nadomestilo po ZPOZ792
Ne glede na to, da je ustavljeno izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugo ustrezno delo, ki je višje od delne invalidske pokojnine, saj so bili pogoji za pridobitev in odmero tega nadomestila v ZPIZ/92 drugačni kot pogoji za pridobitev in odmero delne invalidske pokojnine v ZPIZ-1, je izplačevanje nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu z 21. 1. 2013 zakonito ustavljeno, ker se tožniku že od 22. 1. 2013 dalje izplačuje pravnomočno odmerjena delna invalidska pokojnina.
umik tožbe - ustavitev postopka - plačilo sodne takse - zmotna uporaba materialnega prava - delna oprostitev plačila sodne takse
Če se z naknadnim sklepom o delni oprostitvi plačila sodne takse spremeni višina prvotno naložene taksne obveznosti, je treba zaradi načela pravne enakosti ob analogni uporabi tretjega odstavka 34. a člena ZST-1 taksnemu zavezancu izdati nov plačilni nalog, ki je sestavni del tega sklepa. Ker taksnemu zavezancu nov plačilni nalog z določenim izpolnitvenim rokom ni bil izdan, je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik zamudil rok za plačilo sodne takse za tožbo in posledično izdaja sklepa o ustavitvi postopka, napačna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - javni uslužbenec
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so dela, ki jih je tožnik opravljal do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dejansko dela delovnega mesta višji svetovalec in da je imel tožnik s toženo stranko sklenjeno ustno pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto s 1. 1. 2012. Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi ukinitve delovnega mesta računovodja III, je nezakonita, saj tožnik dela na tem delovnem mestu najkasneje od 1. 1. 2012 dalje ni več opravljal, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR-1 člen 6, 6/1, 8, 47, 84, 84/1, 87, 87/1, 87/2, 89, 89/1, 89/1-1, 89/2, 90, 90-1, 118, 186, 186/1. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine člen 2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - diskriminacija - odškodnina za nepremoženjsko škodo
Sodišče praviloma ni pristojno nadzirati poslovnih in organizacijskih odločitev delodajalca. Z vidika obstoja utemeljenega poslovnega razloga tako glede na navedbe strank lahko presoja le, ali ne gre zgolj za navidezni razlog in ali ne gre za rešitve na strani delodajalca, ki dejansko pomenijo kršitev prepovedi diskriminacije v smislu določb 6. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, katera dela so sodila v tožničin delokrog (vodje izmene) ter kakšna dela je dejansko opravljala v poslovalnici, temveč je na podlagi ugotovitve, da je delo vodje izmene opravljala kar vodja poslovalnice, zaključilo, da je tožnica opravljala dela iz delokroga delovnega mesta prodajalca, kar naj bi pomenilo diskriminatorno ravnanje tožene stranke. Dejansko stanje glede tožničinega dela v poslovalnici ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Zato je zmotna ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi diskriminacije tožnice, ki naj bi bila posledica tožničine izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu, v smislu določbe 1. alineje 90. člena ZDR-1. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
nezakonito prenehanje pogodbe o zaposlitvi - umik pritožbe
Po določbi drugega odstavka 334. člena ZPP lahko stranka umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ker v zvezi z vloženo pritožbo zoper izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje sodišče druge stopnje še ni izdalo odločbe, je tožeča stranka že vloženo pritožbo lahko umaknila.
Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved delodajalca - zagovor - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravica do zagovora
Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, da je tožena stranka do tožnika izpolnila svojo obveznost delodajalca v smislu 2. dostavka 85. člena ZDR-1 in da tožniku ni kršila pravice do zagovora, ker je tožniku poskušala omogočiti zagovor, zlasti zato, ker je razloge za to, da se zagovora ni udeležil (27. 2. oziroma 10. 3. 2014) pripisalo tožniku samemu namesto toženi stranki, kar je napačno. Tožena stranka je namreč ravnala nepravilno, ker že v prvem vabilu na zagovor ni določila, ob upoštevanju pravice tožnika kot naslovnika priporočene pošiljke, da se pisanje lahko dvigne v 15 dneh od prejema obvestila. Ni mogoče šteti, da se je tožnik izogibal vročitvi vabila, če je pisanje prejel oziroma dvignil v okviru 15 dnevnega roka – tožnikova žena je pisanje dvignila predzadnji dan roka. Še bolj nesprejemljivo pa je stališče, da je tožnikova žena „selektivno“ dvigovala poštne pošiljke in da je dne 5. 3. 2014 že razpolagala z novim obvestilom pošte o poštni pošiljki, to je drugim vabilom z dne 27. 2. 2014, kar naj bi očitno pomenilo, da je razlog, da (drugega) vabila ni prejel prej, na tožnikovi strani. Zmotno je torej stališče, da so zato podane in izkazane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od tožene stranke kot delodajalca neupravičeno pričakovati, da tožeči stranki kot delavcu omogoči zagovor. Za tako okoliščino ni mogoče šteti niti očitanega „selektivnega“ dvigovanja pošte niti domnevno namernega prevzema pošiljk tik pred koncem roka. Tožnik je priporočene poštne pošiljke sprejemal v roku, sicer bi prišlo do t. i. fikcije vročitve, ki bi zanj imela škodljive posledice, saj bi se v tem primeru štelo, da se ni odzval na pravilno poslano vabilo na zagovor. Bistveno je, da tožena stranka z vabili na zagovor, kakršna je poslala tožniku, tožniku zagovora ni omogočila in je kršila njegovo pravico do zagovora. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter delno spremenilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje tako, da je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V preostalem (nespremenjenem) delu pa je izpodbijano sodbo razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje (v zvezi z reparacijskim in reintegracijskim zahtevkom) nepopolno ugotovljeno.
preizkus ocene dela - zavrženje tožbe - zamuda roka za sodno varstvo
Tožena stranka je sklep z dne 23. 4. 2014, s katerim je bila zavrnjena tožnikova zahteva za preizkus ocene delovne uspešnosti za leto 2013, vročila tožnikovemu pooblaščencu 5. 5. 2014. Ker je pričel 6. 5. 2014 teči 30-dnevni rok za sodno varstvo na podlagi drugega odstavka 25. člena ZJU, ta rok pa se je iztekel 4. 6. 2014, je tožnik tožbo, ki jo je priporočeno oddal na pošto 5. 6. 2014, vložil prepozno. Čeprav tožena stranka v odgovoru na tožbo ni predlagala, da sodišče tožnikovo tožbo zavrže kot prepozno, je imelo sodišče prve stopnje podlago za zavrženje tožnikove tožbe v določbi prvega odstavka 274. člena ZPP. Pravočasna vložitev tožbe je namreč procesna predpostavka za sodno varstvo, na katero pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZDR člen 42. ZJU člen 5, 5/, 21, 21/1, 24 24/5. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 14, 19, 19/1. ZDR-1 člen 44.
plačilo za dejansko opravljeno delo - razlika v plači - obveznost plačila - dejansko delo
Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.
Če bi tožnik pri delu uporabljal zajemalko, se pri vzorčenju verjetno ne bi poškodoval na ta način, kot se je, saj mu ne bi bilo potrebno dvigniti pokrova zabojnika. Vzorec bi lahko pobral skozi okroglo odprtino pokrova zabojnika. Ker pa je bila pri praksa, da se vzorčenje mleka in prečrpavanje mleka opravi ob polodprtem pokrovu zabojnika, tožniku ni bilo potrebno vzorčenja opravljati na način, pri katerem se je poškodoval. Če pa sta tožnikov delodajalec (prvotožena stranka), ter drugotožena stranka, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, dopuščali odvzem vzorcev mleka na način, kot se ga je lotil tožnik, tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal delo v nasprotju z navodili, oziroma da je v celoti kriv za nastalo škodo.
določitev letnega dopusta - invalid - starejši delavec
ZDR v 1. odstavku 159. člena določa, da letni dopust v posameznem koledarskem letu ne sme biti krajši kot 4 tedne, ne glede na to, ali delavec dela polni ali krajši delovni čas. Tožena stranka je dne 28. 12. 2012 sprejela nove Kriterije za določitev letnega dopusta. Tožniku na podlagi novih kriterijev, glede na doseženo delovno dobo pri toženi stranki 30 let, pripada 27 dni letnega dopusta in za invalidnost 3 dni, kar je v skladu z 2. odstavkom 159. člena ZDR, po katerem ima starejši delavec, invalid, delavec z najmanj 60% telesno okvaro in delavec, ki neguje in varuje otroka s telesno ali duševno prizadetostjo, pravico do najmanj treh dodatnih dni letnega dopusta. Tožniku pa po novih kriterijih ne pripadajo 3 dnevi dopusta za dopolnjenih 50 oziroma 52 let starosti, ker še ni dosegel starosti starejšega delavca 55 let. Po določbi 197. člena ZDR namreč uživajo posebno varstvo delavci, starejši od 55 let. Zato tožbeni zahtevek za odpravo oziroma razveljavitev obvestila o določitvi letnega dopusta za leto 2013 s priznanjem pravice do koriščenja 36 dni letnega dopusta, ni utemeljen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 91, 91/1, 112, 205, 205/1, 205/2, 207. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo člen 38, 38/2.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - varstvo pred odpovedjo - predstavnik delavcev
Sindikalni zaupnik uživa varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi v skladu s kriteriji, določenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjenimi med delodajalcem in sindikatom, kot to določa 207. člen ZDR-1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo v prvem odstavku 38. člena določa, da število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo v skladu z zakonom, določita sindikat in delodajalec z dogovorom, pri čemer se upošteva organiziranost delovnega procesa in organiziranost sindikata. V konkretnem primeru dogovor med sindikatom in delodajalcem (toženo stranko) ni bil sklenjen, torej tudi ni bilo sporazuma o številu sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno z zakonom. Zgolj dejstvo, da je tožnik predsednik sindikata, ne pomeni, da ima avtomatsko pravico do varstva pred odpovedjo, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni bil upravičen do varstva pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 50/2, 51, 51/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zmotna uporaba materialnega prava - zdravljenje v tujini - povračilo potnih stroškov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z ustavno odločbo opr. št. Up-1303/11-21 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je 1. odstavek 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v neskladju z Ustavo RS in da ima ugotovitev učinek razveljavitve. To pa pomeni, da ne v predsodnem niti sodnem postopku ni dopustno uporabljati protiustavnega 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnikove zahteve ni dopustno zavrniti niti zavreči le zato, ker ni bil napoten na zdravljenje v tujino po protiustavnih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer je imela takšna ugotovitev učinek razveljavitve. Predmetno zadevo je zato mogoče zakonito in ustavno skladno reševati ob uporabi določb ZZVZZ, ki urejajo povračilo potnih stroškov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Priznana ji je bila tudi časovna razbremenitev, torej da opravlja delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica to delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.