dediščinska tožba - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - korektivna funkcija pravde - časovne meje pravnomočnosti - pasivna stvarna legitimacija (zakonitih) dedičev - nujno sosporništvo na pasivni strani - razdružitev dediščinske skupnosti - dedni dogovor - enotno sosporništvo na pasivni strani - raztezanje subjektivnih meja pravnomočnosti na potencialne enotne sospornike - ugovor aktivne legitimacije - novi dedič - pošteni posestnik zapuščine - kršitev pravice do obravnavanja v zapuščinskem postopku - uveljavljanje dedne pravice v pravdi pod pogoji za obnovo postopka - oklic dedičem - vabljenje znanih zakonitih dedičev k zapuščinskemu sodišču - postavitev začasnega zastopnika - vednost dediča za tek zapuščinskega postopka - pravočasnost tožbe - pravočasnost dokaznih predlogov - prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov - materialno procesno vodstvo - pisna pomota pri sestavi zapisnika - substanciranje dokaznih predlogov - določna in obrazložena podaja dokaznih predlogov - trditvena in dokazna podlaga zahtevka - odločanje v mejah procesnega gradiva, ki ga ponudijo pravdne stranke (razpravno načelo)
Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko.
Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k sodišču, temveč jo je k sodišču vabilo z oklicem dedičem po 206. členu ZD, brez da bi ji predhodno kot dediču neznanega bivališča brez pooblaščenca postavilo začasnega zastopnika (4. točka drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZPP, vse v zvezi z 163. členom ZD, ter 3. odstavek 206. člena ZD), takšno sklepanje namreč narekuje.
Z ozirom, da se dedna pravica v pravdi skladno z 224. členom ZD uveljavlja pod pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je vložena v prekluzivnih rokih iz 396. člena ZPP.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDR člen 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je zaradi odpovedi naročil ter zaradi neuspeha tožene stranke na razpisu v septembru 2014 prišlo do zmanjšanja obsega dela in upada prihodkov v letih 2013 in 2014 v primerjavi z letom 2012 in zato do slabših rezultatov poslovanja ter do likvidnostnih težav. Zaradi navedenega je bila tožena stranka prisiljena ukrepati in zmanjšati število delavcev. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela pa sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, tako organizacijskega kot ekonomskega razloga, iz 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tako je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12 bruto tožnikovih plač zavrnilo.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 135. ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2. URS člen 15, 15/2, 15/3, 50, 50/2, 51, 51/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
zmotna uporaba materialnega prava - zdravljenje v tujini - povračilo potnih stroškov - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - absolutna bistvena kršitev določb postopka.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je z ustavno odločbo opr. št. Up-1303/11-21 z dne 21. 3. 2014 ugotovilo, da je 1. odstavek 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v neskladju z Ustavo RS in da ima ugotovitev učinek razveljavitve. To pa pomeni, da ne v predsodnem niti sodnem postopku ni dopustno uporabljati protiustavnega 135. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja. Tožnikove zahteve ni dopustno zavrniti niti zavreči le zato, ker ni bil napoten na zdravljenje v tujino po protiustavnih Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja, pri čemer je imela takšna ugotovitev učinek razveljavitve. Predmetno zadevo je zato mogoče zakonito in ustavno skladno reševati ob uporabi določb ZZVZZ, ki urejajo povračilo potnih stroškov. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične pomanjkljivosti postopka je ostalo dejansko stanje nerazčiščeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZIZ člen 272, 272/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/3, 342, 342/5.
začasna odredba – verjetnost terjatve – dopustnost predlagane začasne odredbe – stečajni upravitelj kot organ – stečajni dolžnik
V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS0015048
ZPP člen 253, 253/1, 339, 339/2, 339/2-8.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - absolutna bistvena kršitev določb postopka - izvedenec - načelo neposrednosti
V obravnavani zadevi sta toženi stranki podali konkretizirane pripombe tako na izvedensko mnenje izvedenca za varstvo pri delu kot tudi na izvedensko mnenje izvedenke za medicino ter jasno navedli, v katerem delu se ne strinjata z ugotovitvami izvedenca. Ker bi bile navedene pripombe oziroma vprašanja, ki jih toženi stranki izpostavljata, lahko pomembne za odločitev o temelju odškodninske odgovornosti kot tudi o višini prisojene odškodnine, bi moralo sodišče prve stopnje izvedenca seznaniti s temi pripombami in od njiju zahtevati, da mnenji ustrezno (pisno) dopolnita in se opredelita do pripomb oziroma toženima strankama dati možnost, da od izvedencev na zaslišanju na obravnavi zahtevata tudi ustna pojasnila v zvezi s podanima mnenjema. Ker sodišče tega ni storilo, je kršilo določbo neposrednosti in strankam vzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju. ZDR člen 126, 127. ZVis člen 37, 37/1, 37/2, 63, 63/1, 63/2, 63/3, 63/4. ZDoh-2 člen 2. ZSPJS člen 22e.
predavatelj - obveznost plačila - obračun plače - študijsko leto in obseg predavanj - delovna in pedagoška obveznost - dodatna pedagoška obveznost - osnovna plača - pobotni ugovor
Študijski proces lahko traja različno dolgo in sicer od 30 - 42 tednov (37. čl. ZVis). Ker je študijski program tožene stranke vseboval praktično usposabljanje, tožena stranka ni ravnala nezakonito, ko je na podlagi akreditiranega študijskega programa določila, da študijski program traja 40 tednov.
ZVis v 63. čl. določa tedensko in ne letno obveznost ur neposredne pedagoške obveznosti, zato tožničina plača ni odvisna od tega, koliko tednov traja študijsko leto. Število tednov neposredne pedagoške obveznosti nima vpliva na tožničino plačo, ob predpostavki, da je njihovo število skladno z ZVis, kar pa je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti.
ZVis je prav iz razloga raznolikosti neposrednih pedagoških obveznosti in njihove različne zahtevnosti rektorjem oz. dekanom podelil izrecno pooblastilo, da s posebnim predpisom neposredne pedagoške obveznosti natančno določijo. Glede na navedeno zakonsko določbo je tožena stranka (v internem aktu) utemeljeno določila različne vrste neposredne pedagoške obveznosti in njihovo različno vrednost, glede na zahtevnost dela (63/2 čl. ZVis).
V 4. odst. 63. čl. ZVis je določeno, da se dodatna tedenska pedagoška obveznost obračuna enako kot neposredna pedagoška obveznost, navedeno pa pomeni tudi obratno, da se neposredna pedagoška obveznost obračuna enako kot dodatna pedagoška obveznost. Z Uredbo o dopolnitvi Uredbe o enotni metodologiji in obrazcih za izračun in izplačilo plač v javnem sektorju je bil torej določen način obračuna dodatne pedagoške obveznosti, to pa pomeni, da je bil določen tudi način obračuna neposredne pedagoške obveznosti.
ZPP člen 7, 249, 249/1, 252, 252/2. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 45, 45/3, 49, 49/1, 49/1-1, 49/1-2, 51, 51/2.
izvedenec – pravica do nagrade in povrnitve stroškov v zvezi z izvedenskim delom – odmera nagrade – dodatna dokumentacija – materialni stroški – razpravno načelo – pripombe na izvedensko mnenje – nestrinjanje z izvedenskim mnenjem
Pritožbeni očitki o neobrazloženosti in pavšalnosti mnenja oziroma vsebovanih izračunov ter izpodbijanje izvedenčevih ugotovitev in zaključkov zadevajo vsebinsko obravnavo izvedenskega mnenja, kar niso pravno relevantni razlogi pri odločanju o nagradi in povračilu stroškov v zvezi z izvedenskim delom. Enako velja za navedbe, da je izvedenec kot podlago mnenja uporabil dokumentacijo, ki jo je sam pridobil od projektanta. O tem vprašanju bo moralo odločati sodišče prve stopnje v okviru vsebinske presoje predmeta spora ob spoštovanju pravice do izjave v postopku.
Ker je bila med strankama dogovorjena plača v višini 783,00 EUR bruto mesečno in prehrana med delom, tožena stranka pa je tožniku nakazala le dva zneska po 400,00 EUR, je tožniku pravilno dosojena razlika do vtoževanega pogodbenega zneska plače.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007125
ZKP člen 18. KZ-1 člen 123.
dokazna ocena
Kolikor pritožnica meni, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbi oškodovanca, ker je bil ta ob dogodku močno opit in ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo, te navedbe niso utemeljene. Iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavni namreč izhaja, da se dogodka dobro spominja.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
lastnost zavarovanca - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - brezposelna oseba
Rok za prijavo v obvezno zavarovanje, ki je določen v 6. členu ZPIZ-2, se nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče ministrstva, ki je z razlago, sprejeto konec maja 2014, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo, da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati.
dokaz z zaslišanjem strank - dolžnost zaslišanja zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank - relativna bistvena kršitev določb postopka - dogovor o prevzemu dolga - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo
Načeloma je sicer pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dokazni predlog tožeče stranke in dejstvo, da je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Vendar pa procesna kršitev, ko sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru namreč zaradi procesne neaktivnosti tožene stranke, ki se ni odzvala na dopolnitev tožbe tožeče stranke, ni bilo potrebe po dokazovanju po tožeči stranki zatrjevanih dejstev.
odločba o sankciji – odvzem predmetov – fakultativni odvzem predmetov osebi, ki ni storilec prekrška
Glede na to, da je lastnik odvzetega kolesa s pomožnim motorjem le-tega sam nedovoljeno predelal, in ga, glede na ugotovljene okoliščine prekrška, očitno obdolžencu sam dovolil uporabo, tudi v primeru, da se mu odvzeti predmet vrne, ni nikakršnega zagotovila, da le-tega ne bi ponovno predelal in takega uporabil ali dal drugemu v uporabo v cestnem prometu. Iz navedenih razlogov je odvzem predmeta, s katerim je bil prekršek storjen ter uničenje le tega, utemeljen.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006423
KZ člen 217, 217/1. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi – premoženjska korist – dokončanje kaznivega dejanja – goljufija – pravice obrambe – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni sodni praksi se kot premoženjska korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje izroči drugemu. V obravnavanem primeru je obdolženec zapeljal oškodovanca, da sta mu izročila vsak po 25.000,00 EUR gotovine, s čimer je bilo kaznivo dejanje goljufije končano. Obdolženec si je, glede na navedeno izhodišče, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR in ni relevantno, da je prejeta zneska kasneje izročil G. R..
Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.