ZPIZ-1 člen 36, 193, 193/1, 193/2, 405. ZPIZ-2 člen 390. Zakon o vojaški obveznosti člen 44, 45.
starostna pokojnina - odmera pokojnine - dodana doba - služenje vojaškega roka - vojaška obveznost
Izpolnjene obveznosti služenja vojaškega roka na podlagi 45. člena Zakona o vojaški obveznosti ni mogoče enačiti z dejanskim služenjem vojaškega roka. V skladu s 193. členom ZPIZ-1 se dodana doba upošteva zgolj za čas dejanskega služenja vojaškega roka, ne glede na to, za kakšen čas naj bi posameznik moral služiti vojaški rok. Tožnik ni služil vojaškega roka, ampak je imel zgolj regulirano vojaško obveznost. Zato spornega obdobja, ki se ne nanaša na dejansko služenje vojaškega roka, ni mogoče šteti kot dodane dobe.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - obsodilna sodba . vezanost delovnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo
Ker so bile okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe tožnika sodišče moralo ponovno raziskovati, povezane z obstojem kaznivega dejanja, in ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR, to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne), sodišču prve stopnje (po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) ni bilo potrebno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDR člen 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je zaradi odpovedi naročil ter zaradi neuspeha tožene stranke na razpisu v septembru 2014 prišlo do zmanjšanja obsega dela in upada prihodkov v letih 2013 in 2014 v primerjavi z letom 2012 in zato do slabših rezultatov poslovanja ter do likvidnostnih težav. Zaradi navedenega je bila tožena stranka prisiljena ukrepati in zmanjšati število delavcev. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela pa sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, tako organizacijskega kot ekonomskega razloga, iz 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tako je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12 bruto tožnikovih plač zavrnilo.
odškodninska odgovornost članov uprave – konkretizacija ravnanj članov uprave – predpostavke za odškodninsko odgovornost – vestno izpolnjevanje dolžnosti – škodljive odločitve uprave – dajanje posojila – konverzija posojila v poslovni delež – pravila podjetniške presoje – škoda – pravočasnost navedb in dokazov – dokaz z izvedencem – cenitev – plačilo računa za drugo pravno osebo
Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.
V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti
Tožnica je s svojim ravnanjem (ko določenega dne v delovodnik ni vpisala treh opozoril; ni pravočasno plačala računa, zaradi česar je dobavitelj toženi stranki izstavil opomin; ko je pri vpisovanju dokumenta v delovodnik vedoma in kljub temu, da to ni praksa tožene stranke, uporabila navaden svinčnik namesto kemičnega svinčnika; ko kljub izrecnemu predhodnemu navodilu v.d. direktorice pri vodji bivalne enote ni preverila, ali se zunanje naročilnice za bivalno enoto posredujejo v bivalno enoto z vložitvijo v prenosno mapo za osebno vročitev dobavitelju s strani zaposlenega ali se posredujejo po klasični pošti neposredno dobavitelju; ko je v določenih dneh v podpis potrditve plačila računa predložila račun brez podpisa vodje enote in priloženih dobavnic, itd.) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZDR-1 člen 12, 12/1, 54, 54/1, 54/1-2. ZUJF člen 183.
ugotovitev obstoja delovnega razmerja - elementi delovnega razmerja - transformacija delovnega razmerja iz določen čas v nedoločen čas - nadomeščanje začasno odsotnega delavca
Tožena stranka ni dokazala, da je bil razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadomeščanje začasno odsotnega delavca (zaradi porodniškega dopusta). Tožena stranka je namreč s tožnikom sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto muzejski tehnik, kar pomeni, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi in opravljal delo na drugem delovnem mestu, kot začasno odsotna delavka, ki je opravljala delo vodje finančno računovodske službe. Gre za dve popolnoma različni delovni mesti, pri čemer tožnik tudi ni izpolnjeval pogojev za opravljanje dela na delovnem mestu vodja finančno računovodske službe. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo delovno razmerje med pravdnima strankama sklenjeno za določen čas v nasprotju z zakonom in da se posledično šteje, da je tožnik pri toženi stranki sklenil delovno razmerje za nedoločen čas (56. člen ZDR-1).
insolventnost delodajalca - sklep o zavrženju revizije
Pravice delavcev v primeru insolventnosti delodajalca (terjatve za plačilo plač in odpravnine) po določbah ZJSRS niso pravice iz sistema socialnega varstva, zato je sodišče prve stopnje revizijo pravilno zavrglo.
ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSK0006472
OZ člen 649. ZGO-1 člen 171.
gradbena pogodba - zamuda z dokončanjem del - odškodnina - pogodbena kazen - škoda - PZI projekt- PGD projekt - izločitev sodnika
Tožeča stranka kot izvajalec je bila namreč celo v prekršku, ker v času gradnje ni imela pri sebi na gradbišču PZI projektov za tista dela, ki jih je takrat izvajala (16. točka 171. člena Zakona o graditvi objektov, v nadaljevanju: ZGO-1). Ne gre torej za formalizem ali formalistično tolmačenje dogovorov iz Gradbene pogodbe, ampak za jasno določena pravila, kako se gradbeni objekti gradijo in nenazadnje tudi za izpolnjevanje pogodbeno sprejetih zavez.
Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
ZIZ člen 272, 272/1. ZFPPIPP člen 131, 131/1, 131/3, 342, 342/5.
začasna odredba – verjetnost terjatve – dopustnost predlagane začasne odredbe – stečajni upravitelj kot organ – stečajni dolžnik
V postopku izdaje začasne odredbe upnik pravnega varstva ne more uspešno temeljiti na trditvi, da je pooblaščen od sodišča, ki odloča v drugem (stečajnem) postopku, zahtevati, da opusti izvedbo določenega procesnega dejanja. Takšna začasna odredba je nedopustna tudi v razmerju do stečajnega upravitelja, ko stečajni upravitelj nastopa kot organ stečajnega postopka.
predobravnavni narok – priznanje krivde – sporazum o priznanju krivde – izrek kazenske sankcije – vezanost na predlog tožilca
V obravnavani zadevi gre za priznanje krivde obtoženca na predobravnavnem naroku (dne 14. septembra 2015) in ne za priznanje krivde na podlagi sklenjenega sporazuma o obtoženčevem priznanju krivde sklenjenega med obtožencem, zagovornikom in državnim tožilcem v smislu 450.a člena ZKP na podlagi katerega bi se v skladu z določbo prvega odstavka 450.b člena ZKP obtoženi in državni tožilec lahko dogovorila o kazni. Pravilno tako ugotavlja tudi obtoženčev zagovornik, da v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje glede izrečene kazni ni bilo vezano na predlog tožilca.
odškodninska odgovornost delodajalca - mobbing - trpinčenje na delovnem mestu - protipravno ravnanje - višina odškodnine
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so ravnanja tožene stranke (odreditev dela obsežnega izpolnjevanja obrazcev v izredno kratkem roku 5 dni; stalno neodzivanje na tožničine dopise; ravnanje ob prošnji za izhod na glavno obravnavo določenega dne - zavrnitev prošnje za izdajo dovolilnice za izhod; nezagotavljanje dela v daljšem časovnem obdobju ter izločitev tožnice iz delovnega okolja ob selitvi na drugo lokacijo) v obdobju od septembra 2007 do septembra 2010 predstavljala ponavljajoče se, sistematično, graje vredno ter očitno negativno in žaljivo ravnanje in vedenje, usmerjeno proti tožnici, torej trpinčenje na delovnem mestu oziroma mobbing v skladu s četrtim odstavkom 6.a člena ZDR. Zato je tožnica upravičena do odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu.
Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, se da v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
dediščinska tožba - dednopravni zahtevki po pravnomočnosti sklepa o dedovanju - korektivna funkcija pravde - časovne meje pravnomočnosti - pasivna stvarna legitimacija (zakonitih) dedičev - nujno sosporništvo na pasivni strani - razdružitev dediščinske skupnosti - dedni dogovor - enotno sosporništvo na pasivni strani - raztezanje subjektivnih meja pravnomočnosti na potencialne enotne sospornike - ugovor aktivne legitimacije - novi dedič - pošteni posestnik zapuščine - kršitev pravice do obravnavanja v zapuščinskem postopku - uveljavljanje dedne pravice v pravdi pod pogoji za obnovo postopka - oklic dedičem - vabljenje znanih zakonitih dedičev k zapuščinskemu sodišču - postavitev začasnega zastopnika - vednost dediča za tek zapuščinskega postopka - pravočasnost tožbe - pravočasnost dokaznih predlogov - prekluzija pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov - materialno procesno vodstvo - pisna pomota pri sestavi zapisnika - substanciranje dokaznih predlogov - določna in obrazložena podaja dokaznih predlogov - trditvena in dokazna podlaga zahtevka - odločanje v mejah procesnega gradiva, ki ga ponudijo pravdne stranke (razpravno načelo)
Upoštevaje časovne meje pravnomočnosti sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upošteva zgolj tiste okoliščine, ki nastanejo do trenutka zaključka glavne obravnave. Ker je bilo v obravnavanem primeru na zadnjem naroku za glavno obravnavo 26. 11. 2014 še negotovo, ali bodo tudi drugi zatrjevani zakoniti dediči po zapustniku svojo dedno pravico v pravdi uspeli uspešno uveljaviti, saj bo o tem mogoče sklepati šele po pravnomočni odločitvi o zahtevku iz tožbe z dne 25. 7. 2014 (priloga A7), je sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti predmetnega zahtevka krog zakonitih dedičev po pokojnem pravilno ugotavljajo zgolj izhajajoč iz pravnomočnega sklepa o dedovanju po zapustniku I D 1525/2011 z dne 4. 1. 2013, upoštevaje pri tem tudi tožečo stranko.
Kot pravilen je potrebno podpreti prvostopenjski zaključek, da je bila tožeči stranki pravica do obravnavanja v zapuščinskem postopku in s tem možnost, da že v tem uveljavi svoja dednopravna upravičenja, odvzeta. Dejstvo, da je bila tožeča stranka na zapuščinski obravnavi navedena kot zakoniti dedič po pokojnem, zapuščinsko sodišče pa kljub temu, da biva v Sloveniji, njenega naslova ni skušalo ugotoviti z namenom vabljenja k sodišču, temveč jo je k sodišču vabilo z oklicem dedičem po 206. členu ZD, brez da bi ji predhodno kot dediču neznanega bivališča brez pooblaščenca postavilo začasnega zastopnika (4. točka drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZPP, vse v zvezi z 163. členom ZD, ter 3. odstavek 206. člena ZD), takšno sklepanje namreč narekuje.
Z ozirom, da se dedna pravica v pravdi skladno z 224. členom ZD uveljavlja pod pogoji za obnovo postopka po določbah ZPP, je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, ali je vložena v prekluzivnih rokih iz 396. člena ZPP.
ZPP člen 274, 274/1. ZDSS-1 člen 6/1-c, 18, 19. Zakon o zavodih člen 45, 46. ZDR-1 člen 10. ZUS-1 člen 1, 2, 4. URS člen 157, 157/2.
kolektivni delovni spor - neskladnost splošnega akta z zakonom - sodna pristojnost
Spora o presoji skladnosti sprememb in dopolnitev Statuta Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, s katerimi sta bila spremenjena 72. in 74. člen Statuta, ni mogoče uvrstiti med spore iz 6. c člena ZDSS-1, po katerem je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. ZRTVS-1 posebnih določb o splošnih aktih ne vsebuje. Statut bi bilo sicer mogoče uvrstiti v kategorijo splošnih aktov tudi upoštevaje določbe 45. in 46. člena ZZ, vendar spremembe in dopolnitve tega Statuta, ki so predmet predloga predlagatelja, nimajo narave splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerimi bi nasprotni udeleženec določal organizacijo dela ali določal obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Ker sporne spremembe in dopolnitve Statuta nimajo narave splošnega akta delodajalca iz 10. člena ZDR-1, se predmetni spor ne more obravnavati kot kolektivni delovni spor po členu 6. c ZDSS-1. Predlog za presojo zakonitosti sprememb in dopolnitev Statuta pa ne spada niti v pristojnost upravnega sodišča (ne gre za dokončni upravni akt, niti za posamični akt, niti ta akt ne posega v temelje ustavne pravice posameznika). Zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSK0007125
ZKP člen 18. KZ-1 člen 123.
dokazna ocena
Kolikor pritožnica meni, da sodišče prve stopnje obsodilne sodbe ne bi smelo opreti na izpovedbi oškodovanca, ker je bil ta ob dogodku močno opit in ni mogel vedeti, kaj se je dogajalo, te navedbe niso utemeljene. Iz oškodovančeve izpovedbe na glavni obravnavni namreč izhaja, da se dogodka dobro spominja.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.