ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1, 60/2-3, 67, 67-1, 67-2.
invalid I. kategorije invalidnosti - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Pri tožniku še ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in s tem do I. kategorije invalidnosti. Pri njem je še nadalje podana III. kategorija invalidnosti, v okviru katere ni zmožen za delo na delovnem mestu ključavničar, še vedno pa je s polnim delovnim časom zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
ZDR-1 člen 12, 12/2, 31, 31-5, 54, 54/1, 54/1-3, 54/1-12, 56. ZDR člen 10.
transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas - pogodba o zaposlitvi za določen čas - razlog za sklenitev - dokazovanje razloga za sklenitev v postopku
Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki za določen čas enega meseca na delovnem mestu vodja projektov, pri čemer razlog, zaradi katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas, v pogodbi ni bil naveden. Pogodba o zaposlitvi za določen čas je bila sklenjena za čas vpeljave določnega sistema in je bil v času izteka pogodbe o zaposlitvi projekt zaključen, tako da je bilo delo v enem mesecu tudi dejansko narejeno. Zato je sodišče pravilno štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena iz razloga po 12. alineji prvega odstavka 54. člena ZDR-1, saj je šlo za delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa. ZDR-1 v 31. členu, ki ureja sestavine pogodbe o zaposlitvi, v peti alinei res na novo določa, da mora pogodba o zaposlitvi vsebovati poleg ostalih sestavin tudi razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, pri čemer prejšnji ZDR navedenega določila ni imel. Vendar navedeno ne more pomeniti, da v primeru, ko pogodba o zaposlitvi ne vsebuje razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, avtomatično pride do transformacije delovnega razmerja, ne da bi tožena stranka mogla v sodnem postopku dokazovati razlog sklenitve pogodbe za določen čas.
Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno zavrnilo zahtevek za transformacijo tožnikovega delovnega razmerja pri toženi stranki iz določenega v nedoločen čas in s tem v zvezi reintegracijski in reparacijski zahtevek.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja – dokončna odločitev o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja – vročanje – smiselna uporaba ZUP – vročanje zagovorniku – rok za izpolnitev naloženih obveznosti
Glede na to, da je bil sklep sodišča prve stopnje z dne 3. junija 2015 pooblaščeni zagovornici vročen dne 25. septembra 2015 in je storilcu šele od navedene vročitve pričel teči rok za izpolnitev obveznosti, je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da storilec v predpisanem roku ni izpolnil obveznosti iz 4. točke sklepa s katerim je bilo predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ugodeno, to je, da v petnajstih dneh od prejema pravnomočnega sklepa predloži sodišču dokazilo o vključitvi v ustrezen program z navedbo imena in naslova pooblaščenega izvajalca.
V skladu s tretjim odstavkom 343. člena ZPP je pritožba nepopolna, če ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga ali podpisa pritožnika. Pritožba, ki jo je tožnik vložil na sodišče, ni podpisana s strani pritožnika, zaradi česar jo je potrebno kot nepopolno zavreči (prvi odstavek 343. člena ZPP). Ker tega v skladu z zakonskim pooblastilom ni storilo že sodišče prve stopnje, je pritožbo na podlagi prvega odstavka 346. člena ZPP zavrglo sodišče druge stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka je reorganizirala poslovanje tako, da je zaprla vsaj tri poslovalnice, med drugim tudi poslovalnico, v kateri je delala tožnica. To pa predstavlja utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v skladu z določbami prvega odstavka prve alineje 89. člena ZDR-1. Ker ZDR-1 ne določa več obveznosti delodajalca, da pred odpovedjo preveri, ali je mogoče zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati, tožena stranka ni bila dolžna preveriti, ali bi lahko tožnico zaposlila na drugem ustreznem delovnem mestu, to je na delovnem mestu, za katerega se zahteva enaka vrsta in stopnja izobrazbe kot za delovno mesto vodje izmene, ki ga je zasedala tožnica. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ni potrebno ugotavljati, ali je delovno mesto prodajalca ustrezno delovno mesto, ki bi ga bila tožena stranka dolžna ponuditi tožnici. Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zato zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti
Tožena stranka tožnici ne more zagotoviti dela s prilagoditvijo delovnega mesta (socialna oskrbovalka), saj gre za specifično dejavnost in za uporabnike, katerim mora tožena stranka zagotoviti oskrbo. Glede na omejitve, ki jih ima tožnica po odločbi ZPIZ, ji tako tožena stranka ni mogla zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto, niti ji ni mogla ustrezno prilagoditi delovnega mesta, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi. Tožnica lahko opravlja zgolj posamezna lažja dela in naloge iz posameznega sklopa opravil, poleg tega pa tožena stranka nima potrebe po delu opravil, ki jih bi lahko tožnica v okviru dela po pogodbi o zaposlitvi še opravljala, saj potrebuje za svoje uporabnike osebo, ki zagotavlja celovito oskrbo. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka tožnici zakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti opravljanja dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Priznana ji je bila tudi časovna razbremenitev, torej da opravlja delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica to delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
ZPPOGD člen 1, 4, 4/3. OZ člen 83. KPDŽP člen 192. ZSDU člen 64.
razlika v plači - dodatek za delovno dobo - dodatek za stalnost - obveznost plačila
V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015626
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-c, 5/2. ZPP člen 17, 17/2.
odškodnina zaradi nesreče pri delu - atrakcija pristojnosti - nepristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (delodajalca) in se izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko (zavarovalnico). Med individualne delovne spore se uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Ker se po prvem in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 (če je kot sospornik tožena zavarovalnica), namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - obsodilna sodba . vezanost delovnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo
Ker so bile okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe tožnika sodišče moralo ponovno raziskovati, povezane z obstojem kaznivega dejanja, in ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR, to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne), sodišču prve stopnje (po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) ni bilo potrebno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
ZPP člen 274, 274/1. ZDSS-1 člen 6/1-c, 18, 19. Zakon o zavodih člen 45, 46. ZDR-1 člen 10. ZUS-1 člen 1, 2, 4. URS člen 157, 157/2.
kolektivni delovni spor - neskladnost splošnega akta z zakonom - sodna pristojnost
Spora o presoji skladnosti sprememb in dopolnitev Statuta Javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, s katerimi sta bila spremenjena 72. in 74. člen Statuta, ni mogoče uvrstiti med spore iz 6. c člena ZDSS-1, po katerem je delovno sodišče med drugim pristojno tudi za odločanje v kolektivnem delovnem sporu o skladnosti splošnih aktov delodajalca z zakonom in s kolektivnimi pogodbami. ZRTVS-1 posebnih določb o splošnih aktih ne vsebuje. Statut bi bilo sicer mogoče uvrstiti v kategorijo splošnih aktov tudi upoštevaje določbe 45. in 46. člena ZZ, vendar spremembe in dopolnitve tega Statuta, ki so predmet predloga predlagatelja, nimajo narave splošnega akta delodajalca v smislu 10. člena ZDR-1, s katerimi bi nasprotni udeleženec določal organizacijo dela ali določal obveznosti, ki jih morajo poznati delavci zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti. Ker sporne spremembe in dopolnitve Statuta nimajo narave splošnega akta delodajalca iz 10. člena ZDR-1, se predmetni spor ne more obravnavati kot kolektivni delovni spor po členu 6. c ZDSS-1. Predlog za presojo zakonitosti sprememb in dopolnitev Statuta pa ne spada niti v pristojnost upravnega sodišča (ne gre za dokončni upravni akt, niti za posamični akt, niti ta akt ne posega v temelje ustavne pravice posameznika). Zato je sodišče prve stopnje predlog predlagatelja na podlagi prvega odstavka 274. člena ZPP utemeljeno zavrglo.
Določba petega odstavka 47. člena KZ-1 o preklicu obročnosti za sodišče ni zavezujoča, ampak določa, da v primeru, če storilec zamudi s plačilom posameznega obroka, lahko sodišče s sklepom odredi takojšnje plačilo v roku, ki ne sme biti daljši od treh mesecev. To pomeni, da mora sodišče v vsakem posameznem primeru presoditi, ali je odreditev takojšnjega plačila edina ustrezna možnost, ali pa je mogoče počakati na morebitno pravočasno plačevanje preostalih obrokov.
V času storitve kaznivega dejanja veljaven KZ-1 odreditve takojšnjega plačila denarne kazni zaradi zamude s plačilom posameznega obroka ni določal, ampak šele novela KZ-1B, ki velja od 15. 2. 2012.
Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da ni vzročne zveze med (tudi sicer neizkazano) kršitvijo Pogodbe in nastalo škodo, saj ni mogoče presojati kršitve glede na končni (materialni) rezultat, ki ga je tožena stranka želela doseči - torej izvedbo gradnje brez napak in zamud. Zgolj zato, ker je do tega kljub temu prišlo, pa ni mogoče reči, da je tožeča stranka odškodninsko odgovorna za nastalo škodo.
najemna pogodba – najemnina – uporabnina – neupravičena pridobitev – ugovor ugasle pravice – dokazovanje – trditveno in dokazno breme – nedovoljene pritožbene novote
Trditveno in dokazno breme za ugovor ugasle pravice je bilo na toženi stranki. Ne zadoščajo navedbe, da je vtoževane obveznosti poravnala. Ker o tem ni predložila dokazov, je bil njen ugovor pravilno zavrnjen kot nedokazan.
ZAVAROVANJE TERJATEV – STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0053088
ZIZ člen 268, 272, 272/1, 272/2, 272/2-2, 273, 273/1, 273/1-2. ZZK-1 člen 243.
sredstva zavarovanja – začasna odredba – nedenarna terjatev – prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine – denarna kazen – materialno procesno vodstvo v postopku zavarovanja
Procesno vodstvo je v postopku zavarovanja zaradi hitrosti postopka zelo omejeno in v primerih, ko ni naroka za obravnavo predloga ali ugovora, celo izključeno. Na stranki, ki zahteva hitro in učinkovito zavarovanje svoje terjatve, je breme pravilne in popolne priprave ustreznega predloga tako glede same terjatve, ki naj se zavaruje, sredstva zavarovanja in povezave med njim in terjatvijo.