konkurenčna klavzula - kršitev konkurenčne klavzule - dogovor o ureditvi medsebojnih pravic in obveznosti
Tožeča stranka (bivši delodajalec) in toženec (delavec) sta se v sporazumu o prenehanju pogodbe o zaposlitvi v I. točki sporazumela, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati, v II. točki pa je zapisano, da stranki s tem sporazumom ugotavljata, da so medsebojno izpolnjene vse obveznosti in da nimata medsebojnih pravic in obveznosti. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določba II. točke sporazuma pomeni, da sta se stranki odrekli tudi medsebojnim pravicam in obveznostim, ki izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi, to je nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, do katere je bil upravičen toženec in odškodnini za nespoštovanje konkurenčne klavzule, ki je predmet tega spora. Tožeča stranka namreč ni dokazala, da bi se s tožencem ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorila karkoli drugega, kot izhaja iz podpisanega sporazuma. V kolikor bi stranki hoteli, da določbe pogodbe o zaposlitvi, ki se nanašajo na nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule in odškodnino za nespoštovanje konkurenčne klavzule, še naprej veljajo, bi se morali o tem dogovoriti in to zapisati v sporazumu.
ZPPOGD člen 1, 4, 4/3. OZ člen 83. KPDŽP člen 192. ZSDU člen 64.
razlika v plači - dodatek za delovno dobo - dodatek za stalnost - obveznost plačila
V plačo, ki jo je tožnik prejemal v obdobju od 1. 7. 2010 do 12. 12. 2011 v višini 70 % plače delavskega direktorja, sta bila že vključena dodatek za delovno dobo in stalnost. Nova določitev tožnikove plače (pred tem je tožnik prejemal plačo v višini 60 % plače delavskega direktorja, v kateri sta bila obračunan tudi dodatek za delovno dobo in stalnost) je bila posledica sprejetega ZPPOGD, ki v tretjem odstavku 4. člena med omejitvami pri določitvi višine osnovnega plačila določa, da so vsi dodatki (dodatek za delovno dobo, ipd.) že vključeni v osnovno plačilo. Iz 1. člena ZPPOGD sicer res izhaja, da ne ureja prejemkov predsednika sveta delavcev (funkcija, ki jo je tožnik opravljal od 17. 5. 2007 do 12. 12. 2011), temveč ureja zgolj prejemke predsednikov in članov uprav, izvršnih direktorjev, poslovodij ter prokuristov v gospodarskih družbah, v katerih so neposredno ali posredno imetnice večinskega deleža Republika Slovenija oziroma samoupravne lokalne skupnosti, vendar pa je bila plača tožnika na funkciji predsednika sveta delavcev vezana na višino plače delavskega direktorja, kot izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Delavski direktor je član uprave oziroma ga je mogoče šteti med izvršne direktorje, za katere velja ZPPOGD. Na podlagi navedenega je ZPPOGD uporabljiv v konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje je tudi za obdobje od 13. 12. 2011 do 31. 5. 2012 (tj. ko je tožniku prenehala funkcija predsednika sveta delavcev in je bil imenovan za delavca, ki za potrebe sveta delavcev delo opravlja poklicno s polnim delovnim časom) pravilno zaključilo, da mu je tožena stranka izplačevala plačo v dogovorjeni višini, v katero sta bila dodatek za delovno dobo in dodatek za stalnost že vključena. Zato tožbeni zahtevek, da se tožniku za sporno obdobje priznata še dodatek za stalnost in delovno dobo ni utemeljen, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma člen 32.
plačilo odškodnine - nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi - pravnomočna sodba - nadomestilo za neizkoriščen letni dopust
Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma v 32. členu določa, da je v primeru, ko je s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zaradi neutemeljenosti odpovednega razloga in ne zaradi postopkovnih napak, delodajalec dolžan delavcu izplačati dve povprečni plači delavca v zadnjih treh mesecih dela pred prenehanjem delovnega razmerja. S pravnomočno sodbo je bilo ugotovljeno, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika v času odsotnosti z dela zaradi bolezni, nezakonita, saj tožena stranka ni uspela dokazati utemeljenega razloga za odpoved. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da tožnica ni kršila navodil osebne zdravnice. Zato je tožnica upravičena odo vtoževane odškodnine po 32. členu Kolektivne pogodba dejavnosti gostinstva in turizma.
Delavec je upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust le, če mu je delovno razmerje dejansko prenehalo. Ker je bilo na podlagi pravnomočne sodbe za čas, ko tožnica ni delala, vzpostavljena situacija, kot da bi delala in ji je bilo za ta čas priznano tudi delovno razmerje z vsemi pravicami, je šteti, da delovno razmerje dne 1. 10. 2012 ni prenehalo, zaradi česar tožnica ni upravičena do nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2012. Tožnica je bila v času, za katerega zahteva nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2012, doma, pri čemer je na podlagi pravnomočne sodbe za ta čas prejela nadomestilo plače v 100 % višini, torej tako, kot da bi bila ves čas na dopustu, in ni bila v ničemer prikrajšana. Zato tožnica ne more zahtevati dvojnega plačila in je tožbeni zahtevek iz naslova nadomestila za neizkoriščenih 14 dni dopusta v letu 2012 neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Tožnica je s svojimi ravnanji (ko je določenega dne iz vrtca samovoljno odnašala stvari; dlje časa telefonirala med delovnim časom, kljub temu, da po navodilih tožene stranke med delom ni bilo dopustno imeti pri sebi telefonov; spala med delovnim časom) kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je obstajal utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR-1 člen 73, 73/1, 75, 75/8. ZDR člen 73, 73/6, 79.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - prenos dejavnosti - začasni prenos - delodajalec prenosnik - delodajalec prevzemnik - prenehanje delovnega razmerja na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi
Druga in tretja toženka sta sklenili pogodbo o prenosu dejavnosti in prevzemu delavcev, na podlagi katere je druga toženka na tretjo toženko prenesla opravljanje dejavnosti varnostnih storitev in delavce, ki so opravljali delo v okviru organizacijske enote. S to pogodbo je prišlo do trajnega prenosa skupine delavcev, ki opravljajo delo v tej enoti, med katerimi je bila tudi tožnica. Ker pogodba o prenosu delavcev med drugo toženko (delodajalcem prenosnikom) in tretjo toženko (delodajalcem prevzemnikom) ni bila sklenjena za časovno omejeno obdobje, ne gre za začasni prenos v smislu določbe osmega odstavka 75. člena ZDR-1 oziroma takrat veljavnega šestega odstavka 73. člena ZDR. Zato druga toženka kot delodajalec prenosnik na podlagi navedene določbe ni dolžna prevzeti tožnice nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas.
Tožnici je na njeno prošnjo delovno razmerje pri tretji toženki prenehalo na podlagi sporazuma o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica se je zaposlila pri drugi družbi, nato pa ponovno pri tretji toženki. Ker je tožnici pogodba o zaposlitvi pri tretji toženki prenehala po njeni volji skladno z 79. členom ZDR-1, tretja toženka tožnice ni dolžna prevzeti nazaj na delo in ji priznati delovno razmerje za nedoločen čas po prenehanju delovnega razmerja pri prvi toženki.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0006423
KZ člen 217, 217/1. ZKP člen 371, 371/1-11, 371/2.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – nasprotje med izrekom sodbe in njenimi razlogi – premoženjska korist – dokončanje kaznivega dejanja – goljufija – pravice obrambe – dokazni predlogi – zavrnitev dokaznih predlogov – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Po ustaljeni sodni praksi se kot premoženjska korist upošteva premoženje, s katerim storilec razpolaga ob dokončanju kaznivega dejanja, ne glede na to, ali storilec s kaznivim dejanjem pridobljeno premoženje izroči drugemu. V obravnavanem primeru je obdolženec zapeljal oškodovanca, da sta mu izročila vsak po 25.000,00 EUR gotovine, s čimer je bilo kaznivo dejanje goljufije končano. Obdolženec si je, glede na navedeno izhodišče, pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 50.000,00 EUR in ni relevantno, da je prejeta zneska kasneje izročil G. R..
ZPP člen 213, 214, 285, 286, 286/4, 337, 337/1 488.
izdaja sodbe brez glavne obravnave - obligatornost glavne obravnave - odškodnina zoper poslovodjo,bivšega člana poslovodstva - skrbna obrazložitev odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - sklep družbenika o vložitvi tožbe - materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe - popolna tožba - materialnoprocesno vodstvo - dokazovanje - priznana dejstva - prekluzija - sodba presenečenja - nova dejstva in dokazi v pritožbi - nedovoljen dokaz
Določba 488. člena ZPP veže možnost odločitve sodišča brez razpisa naroka na čas, ko je med pravdnima strankama že vzpostavljena kontradiktornost (po prejemu odgovora na tožbo). Razumevanje citirane določbe pa ne daje podlage za sklepanje, da bi sodišče lahko izdalo odločbo brez razpisa naroka le takoj po prejemu odgovora na tožbo oz. da tega ne bi moglo storiti tudi v nadaljnjih fazah postopka. Do nespornosti dejanskega stanja namreč lahko pride tudi po tem, ko pravdni stranki izmenjata pripravljalni vlogi oz. po tem, ko na prvem naroku za glavno obravnavo podata tožbene in odgovorne navedbe in vse dokler sodišče ne začne s postopkom dokazovanja.
invalid III. kategorije invalidnosti - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja - invalid I. kategorije invalidnosti - invalidska pokojnina
Tožnica je delovni invalid III. kategorije invalidnosti od 18. 11. 2000 dalje s priznano pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami. Priznana ji je bila tudi časovna razbremenitev, torej da opravlja delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. Tožnica je nazadnje opravljala delo pomočniških del ter čiščenja prostorov in po mnenju sodne izvedenke bi tožnica to delo še lahko opravljala, upoštevaje že priznane omejitve pri delu. Ker pri tožnici še ni prišlo do popolne izgube delazmožnosti, tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - vročanje - zakonsko prebivališče - naslov za vročanje
ZPPreb v 4. odstavku 8. člena določa, da se v primeru, če posameznik nima prijavljenega stalnega prebivališča, po določbah ZPPreb pa ga tudi ni mogoče prijaviti, za njegovo stalno prebivališče šteje naslov organa ali organizacije, kjer dobiva pomoč v materialni obliki, če na območju pristojnega organa tudi dejansko živi. V takšnem primeru gre za zakonsko prebivališče, ki je namenjeno izključno registraciji posameznika v določenem naselju, ne pomeni pa dejanske nastanitve na naslovu organa ali organizacije. Zato je v konkretnem primeru, ko ima tožnica naslov na naslovu določenega Centra za socialno delo, potrebno ugotoviti, ali je ta naslov tudi sicer naslov za vročanje. Ker sodišče prve stopnje tega ni ugotovilo, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.
začasno napoten delavec - plača - minimalni standardi
Tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi po 212. členu ZDR, ki govori o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za primer, če je delavec začasno napoten na delo v tujini. Zato bi morala tožena stranka upoštevati Direktivo o napotitvi delavcev 96/71/ES, po kateri morajo delodajalci upoštevati minimalne standarde, ki veljajo v državi, v katero bodo delavci napoteni na delo, če bodo ti standardi za delavce ugodnejši. Potrebno je torej upoštevati minimum, ki je določen v državi gostiteljici, če je ta višji. V Republiki Nemčiji veljavni zakon o napotitvi delavcev temelji na tej direktivi. Sprejet je bil z namenom zaščititi domače delavce pred povečanjem konkurence nižje plačanih delavcev in morajo tudi za tuje delavce, zaposlene v Nemčiji, veljati enaki delovni predpisi in minimalni standardi kot za domače. Ker tožena stranka s tožnikom ni sklenila pogodbe o zaposlitvi za delo v tujini, zanj ne morejo veljati določbe pogodbe o zaposlitvi o minimalni plači v Sloveniji. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno verjelo tožniku, da je bila ustno dogovorjena plača v višini urne postavke 13,00 EUR in mu pravilno prisodilo razlike med prejetimi plačami po pogodbi o zaposlitvi in plačami po dogovorjeni urni postavki.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov - novela ZPIZ-2A - prostovoljno obvezno zavarovanje - zavarovanje na podlagi vpisa v evidenco brezposelnih oseb
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama zavrgla tožničino zahtevo za priznanje lastnosti zavarovanca kot prepozno, sklicujoč se na 6. člen ZPIZ-2A. Ta določba oziroma rok, ki je v njej določen, se izrecno nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. januarja 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavila v obdobju od 1. januarja 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A niti se ni ponovno prijavila v zavarovanje. Zato tožena stranka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njene zahteve.
ZDR člen 42. ZJU člen 5, 5/, 21, 21/1, 24 24/5. ZSPJS člen 3, 3/3, 3/5, 3a, 14, 19, 19/1. ZDR-1 člen 44.
plačilo za dejansko opravljeno delo - razlika v plači - obveznost plačila - dejansko delo
Delavcem daje pravico, da zahtevajo plačilo za delo, ki ga dejansko opravljajo, določba 42. člena ZDR. To velja za vse delavce, tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju in se zanje uporabljajo določbe ZSPJS. Druge pravne podlage javnim uslužbencem ne daje niti ZSPJS niti kak drug zakon. Za tožnika ne veljajo ista pravna pravila kot za javnega uslužbenca, ki je razporejen na delovno mesto v skladu z veljavnimi predpisi. Iz tega razloga določbe ZSPJS o premestitvi in napredovanjih zanj ne pridejo v poštev. V primeru dejanskega opravljanja višje vrednotenega dela je javni uslužbenec upravičen zgolj do plače izhodiščnega plačnega razreda tistega delovnega mesta, na katerem delo dejansko opravlja. Če je ta plača enaka ali nižja kot plača, ki jo prejema na delovnem mestu, na katerega je formalno razporejen, do razlike v plači pač ni upravičen.
ZPP člen 112, 112/2. ZST-1 člen 34a, 34a/1. Sodni red člen 215, 215/6.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse – vloga, vezana na rok – pravočasnost vloge – roki – oddaja priporočene pošiljke na pošti – potrdilo o oddaji pošiljke – poslovanje vložišča – dohodni zaznamek
Pri pošiljkah, ki so bile po pošti poslane priporočeno, za dan izročitve sodišču šteje dan, ko je bila pošiljka oddana na pošto.
razlastitev – odškodnina – enakovredno nadomestno zemljišče – nadomestilo v naravi
Lastniku razlaščene nepremičnine pripada ustrezna odškodnina oziroma enakovredna nadomestna nepremičnina. Če si razlaščenec želi pridobiti nadomestno nepremičnino v bližini L., odvzete nepremičnine pa so v k. o. A, bo treba pri Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS ugotoviti, ali obstaja nadomestna nepremičnina enake vrednosti v bližini L., kjer pritožnik živi. Če le-teh ni, pa bo treba določiti odškodnino.
zamudna sodba – pogoji za izdajo zamudne sodbe – nesklepčnost – nasprotje med zatrjevanimi dejstvi in dokazi – pravno neskladje – dejansko neskladje – stroški postopka – uspeh stranke
Presoja, ali je podano nasprotje med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in predloženimi dokazi, pomeni dejansko sklepanje. Za tako sklepanje sodišče v pisni fazi postopka nima pooblastila.
SPZ člen 65, 65/1, 66, 66/1, 67, 67/1, 67/2, 67/3. ZIZ člen 192, 192/2.
izpraznitev in izročitev nepremičnine - solastnina - izselitev dolžnika iz stanovanja - dogovor o razdelitvi posesti - soglasje dolžnika - posel rednega upravljanja
Kupec dolžničinega solastninskega deleža nepremičnine je upravičen zahtevati izselitev dolžnice iz tega dela nepremičnine, saj je predložil overjeno izjavo preostalih solastnikov o tem, kaj v naravi predstavlja kupljen delež, ter soglasje o tem, da je upravičen zahtevati izselitev dolžnice iz tega dela nepremičnine. Soglasje dolžnice o tem, kaj v naravi predstavlja delež posameznega solastnika na nepremičnini, ni potrebno.
USTAVNO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0084026
URS člen 22. EKČP člen 6, 6/1. ZPP člen 12, 285, 286.
materialno procesno vodstvo – prava neuka stranka – enako varstvo pravic – enakost orožij – trditveno in dokazno breme – posojilna pogodba – zmota o osebi
V okvir uresničevanja načela pomoči prava neuki stranki spada tudi dolžnost sodišča, da stranko seznani s pravilom o povezavi trditvenega in dokaznega bremena.
Sodišče mora razjasniti, ali je stranka na določen dokazni predlog ali substanciranost dokaznega predloga pozabila, ali je to posledica njene zmotne pravne kvalifikacije oziroma zmotne presoje dejstev, ali pa plod zavestne odločitve.
Prvo sodišče je glede na vsebino darilne pogodbe pravilno ocenilo, da iz nje ni razviden odplačen namen pogodbenih strank ter da je bolj verjetno, da je bila darilna pogodba v celoti neodplačna. Zato je pravilna tudi odločitev o napotitvi pritožnika na pravdo.