odškodninska odgovornost članov uprave – konkretizacija ravnanj članov uprave – predpostavke za odškodninsko odgovornost – vestno izpolnjevanje dolžnosti – škodljive odločitve uprave – dajanje posojila – konverzija posojila v poslovni delež – pravila podjetniške presoje – škoda – pravočasnost navedb in dokazov – dokaz z izvedencem – cenitev – plačilo računa za drugo pravno osebo
Sodišče prve stopnje je sicer kršilo postopek, ko ni pojasnilo, da trinajste pripravljalne vloge ni upoštevalo, ker je bila prepozna, vendar ta kršitev glede na vse zgoraj povedano ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je vloga dejansko bila prepozna.
V zvezi z v spis vloženo cenitvijo, ki jo je izdelala družba T., je sodišče prve stopnje podrobno pojasnilo, zakaj šteje, da ni primerna. Razlogi so take narave, da je iz njih mogoče razbrati, na katerih predpostavkah temeljijo, miselni tok je jasen, zato bi jih tožeča stranka lahko preverila in se do njih opredelila. Zgolj navedba, da sodišče nima ustreznega znanja, ob tako jasnih razlogih ne zadošča. Tožeča stranka bi morala povedati, kaj je z razlogi sodišča konkretno narobe, pa tega ni storila.
Stranke so dogovorile in izvršile medsebojno verižno kompenzacijo, na podlagi katere je tožeča stranka izpolnila svojo obveznost (dolg) do tožene stranke v višini 1.272,00 EUR (medsebojna verižna kompenzacija v prilogi A3). Na podlagi te kompenzacije pa je ugasnila tudi terjatev tožeče stranke do družbe Pr. d.o.o. v enaki višini, ki bi sicer (če ne bi bila sklenjena obravnavana medsebojna verižna kompenzacija) prišla v stečajno maso stečajnega dolžnika. Če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno, bi namreč terjatev tožeče stranke v znesku 1.272,00 EUR do družbe Pr. d.o.o. povečala stečajno maso stečajnega dolžnika in bi lahko upniki prejeli poplačilo svojih terjatev v večjem deležu.
Če bi tožnik pri delu uporabljal zajemalko, se pri vzorčenju verjetno ne bi poškodoval na ta način, kot se je, saj mu ne bi bilo potrebno dvigniti pokrova zabojnika. Vzorec bi lahko pobral skozi okroglo odprtino pokrova zabojnika. Ker pa je bila pri praksa, da se vzorčenje mleka in prečrpavanje mleka opravi ob polodprtem pokrovu zabojnika, tožniku ni bilo potrebno vzorčenja opravljati na način, pri katerem se je poškodoval. Če pa sta tožnikov delodajalec (prvotožena stranka), ter drugotožena stranka, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, dopuščali odvzem vzorcev mleka na način, kot se ga je lotil tožnik, tožniku ni mogoče očitati, da je opravljal delo v nasprotju z navodili, oziroma da je v celoti kriv za nastalo škodo.
dokaz z zaslišanjem strank - dolžnost zaslišanja zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank - relativna bistvena kršitev določb postopka - dogovor o prevzemu dolga - neprerekana dejstva - materialno procesno vodstvo
Načeloma je sicer pritrditi pritožbenemu stališču, da bi moralo sodišče prve stopnje, glede na dokazni predlog tožeče stranke in dejstvo, da je zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke, zaslišati tudi zakonitega zastopnika tožene stranke. Vendar pa procesna kršitev, ko sodišče prve stopnje zakonitega zastopnika tožene stranke ni zaslišalo, ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. V obravnavanem primeru namreč zaradi procesne neaktivnosti tožene stranke, ki se ni odzvala na dopolnitev tožbe tožeče stranke, ni bilo potrebe po dokazovanju po tožeči stranki zatrjevanih dejstev.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 89/2. ZDR člen 88, 88/3.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ekonomski razlog
Pri toženi stranki je zaradi odpovedi naročil ter zaradi neuspeha tožene stranke na razpisu v septembru 2014 prišlo do zmanjšanja obsega dela in upada prihodkov v letih 2013 in 2014 v primerjavi z letom 2012 in zato do slabših rezultatov poslovanja ter do likvidnostnih težav. Zaradi navedenega je bila tožena stranka prisiljena ukrepati in zmanjšati število delavcev. Organizacijske rešitve v zvezi z ekonomsko uspešnostjo poslovanja so v avtonomni sferi delodajalca in predstavljajo zadosten in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, potrebnosti oziroma smotrnosti sprememb v načinu poslovanja in organizaciji dela pa sodišče ne more presojati, ker so te odločitve v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka je dokazala obstoj poslovnega razloga, tako organizacijskega kot ekonomskega razloga, iz 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Tako je tožena stranka tožniku zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ob dokazanem obstoju poslovnega razloga, ki je bil utemeljen in je onemogočal nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Zato je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in v skladu s določbami ZDR-1, ko je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in s tem v zvezi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 12 bruto tožnikovih plač zavrnilo.
ZPP člen 213, 214, 285, 286, 286/4, 337, 337/1 488.
izdaja sodbe brez glavne obravnave - obligatornost glavne obravnave - odškodnina zoper poslovodjo,bivšega člana poslovodstva - skrbna obrazložitev odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - sklep družbenika o vložitvi tožbe - materialnopravna predpostavka za vložitev tožbe - popolna tožba - materialnoprocesno vodstvo - dokazovanje - priznana dejstva - prekluzija - sodba presenečenja - nova dejstva in dokazi v pritožbi - nedovoljen dokaz
Določba 488. člena ZPP veže možnost odločitve sodišča brez razpisa naroka na čas, ko je med pravdnima strankama že vzpostavljena kontradiktornost (po prejemu odgovora na tožbo). Razumevanje citirane določbe pa ne daje podlage za sklepanje, da bi sodišče lahko izdalo odločbo brez razpisa naroka le takoj po prejemu odgovora na tožbo oz. da tega ne bi moglo storiti tudi v nadaljnjih fazah postopka. Do nespornosti dejanskega stanja namreč lahko pride tudi po tem, ko pravdni stranki izmenjata pripravljalni vlogi oz. po tem, ko na prvem naroku za glavno obravnavo podata tožbene in odgovorne navedbe in vse dokler sodišče ne začne s postopkom dokazovanja.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - znaki kaznivega dejanja - obsodilna sodba . vezanost delovnega sodišča na pravnomočno obsodilno sodbo
Ker so bile okoliščine, ki naj bi jih po mnenju pritožbe tožnika sodišče moralo ponovno raziskovati, povezane z obstojem kaznivega dejanja, in ugotovljene s pravnomočno obsodilno sodbo kazenskega sodišča, na katero je v okvirih, ki jih določa 14. člen ZPP, vezano tudi delovno sodišče pri presoji utemeljenosti odpovednega razloga po 1. alinei 111. člena ZDR, to je pri presoji, ali ima kršitev pogodbenih in drugih delovnih obveznosti vse znake kaznivega dejanja (objektivne in subjektivne), sodišču prve stopnje (po izdaji pravnomočne sodbe v kazenskem postopku) ni bilo potrebno izvajati dokazov, s katerimi naj bi se potrdil tožnikov zagovor (v kazenskem postopku ter v postopku, ki se je vodil v zvezi z izredno odpovedjo pogodbenih obveznosti), da očitanih kršitev (ki imajo vse znake kaznivega dejanja) ni storil. Ta dejstva so bila namreč že ugotovljena, sodišče prve stopnje pa je pravilno in v skladu s citirano določbo 14. člena ZPP upoštevalo te ugotovitve iz pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v kazenskem postopku, ker se nanašajo na obstoj kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti.
Tožnica je v tožbi zahtevala obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 27 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
DELOVNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015626
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-c, 5/2. ZPP člen 17, 17/2.
odškodnina zaradi nesreče pri delu - atrakcija pristojnosti - nepristojnost - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je z delno sodbo zavrnilo odškodninski zahtevek zoper prvo toženko (delodajalca) in se izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje odškodninskega zahtevka zoper drugo toženko (zavarovalnico). Med individualne delovne spore se uvrščajo odškodninski spori med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi predniki ter odškodninski spori med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na delo na podlagi dogovora med delavcem in uporabnikom (točka c prvega odstavka 5. člena ZDSS-1). Za reševanje takšnega individualnega delovnega spora je pristojno delovno sodišče tudi v primeru, če je kot sospornik tožena zavarovalnica (drugi odstavek 5. člena ZDSS-1). Določba ureja atrakcijo pristojnosti v individualnem delovnem sporu, v katerem kot toženki nastopata delodajalec in zavarovalnica, saj bi sicer lahko prihajalo do neutemeljene in škodljive razmejitve stvarne pristojnosti v vsebinsko istem sporu. Ker se po prvem in drugem odstavku 17. člena ZPP pristojnost sodišča določa po okoliščinah v času vložitve tožbe, je od odločitve tožnika odvisno, kdo je tožen v odškodninskem sporu. Iz vsebine dela določbe drugega odstavka 5. člena ZDSS-1 (če je kot sospornik tožena zavarovalnica), namreč izhaja, da je atrakcija pristojnosti odvisna od procesnega dejanja tožnika. Bistveno je torej le, ali delavec toži skupaj delodajalca in zavarovalnico. Okoliščina, da se kasneje (med postopkom) zoper delodajalca postopek konča z delno sodbo, ne vpliva na dejstvo, da je vložena skupna tožba zoper delodajalca in zavarovalnico tožnikovega delodajalca.
Ker tožena stranka ni zadostila dokaznemu bremen, da dokaže obstoj ustnega dogovora o kompenzaciji plačila vtoževanih regresov za letni dopust s plačilom stroška najema stanovanja in stroškov bivanja, je bil delavcu pravilno prisojen znesek (razlike) regresa za letni dopust, ki naj bi ga tožena stranka neutemeljeno kompenzirala s plačilom najemnine.
lastnost zavarovanca - prostovoljna vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje - brezposelna oseba
Rok za prijavo v obvezno zavarovanje, ki je določen v 6. členu ZPIZ-2, se nanaša na zavarovance iz 3. člena ZPIZ-2A, ki so se v času od 1. 1. 2013 do uveljavitve tega zakona odjavili iz obveznega zavarovanja in se vanj ponovno prijavljajo. Tožnik ni zavarovanec, na katerega bi se določba 6. člena ZPIZ-2A nanašala, saj ni bil zavarovan po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, niti se ni iz zavarovanja odjavil v obdobju od 1. 1. 2013 do uveljavitve ZPIZ-2A, niti se ni ponovno prijavil v zavarovanje. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka v citirani določbi ni imela podlage za zavrženje njegove zahteve. Na drugačno odločitev ne more vplivati niti stališče ministrstva, ki je z razlago, sprejeto konec maja 2014, razširilo uporabo določbe 3. člena ZPIZ-2A tudi na ostale zavarovance, ki dokažejo, da so bili na dan 31. 12. 2012 vpisani kot brezposelne osebe v katero od evidenc pri Zavodu RS za zaposlovanje in bi bili lahko tako prostovoljno vključeni v obvezno zavarovanje tudi na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1. Jasne določbe 6. člena ZPIZ-2A z razlago, da tudi za ostale zavarovance velja rok za ureditev zavarovanja, ni mogoče dopolnjevati.
SODNI REGISTER – IZVRŠILNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL0073700
ZIZ člen 165, 165/4. ZZK-1 člen 90, 90/1.
zaznamba sklepa o izvršbi pri poslovnem deležu družbenika – obseg pritožbenega preizkusa
Materialnopravna pravilnost sklepa o izvršbi in postopka, v katerem je bil izdan, ni predmet presoje v registrskem postopku. Zato tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na sam postopek izvršbe, ne morejo biti predmet tega pritožbenega preizkusa.
Ker se sklep o izvršbi In 4/2011 z dne 21. 10. 2013 nanaša na isto terjatev kot prej navedeni sklep o izvršbi In 4/2011 z dne 4. 2. 2011, je glede na prej omenjeni tek izvršilnega postopka potrebno izpodbijani vpis razlagati v povezavi z vpisom zaznambe sklepa In 4/2011 z dne 4. 2. 2011, kar pomeni, da ne gre za dvakratno obremenitev poslovnega deleža, kot to meni pritožnik.
Ni krajevno običajno, da voda iz večjega asfaltiranega zemljišča odteka na tuje zemljišče, če jo lastnik na svojem prepustnem zemljišču lahko usmeri v podtalnico.
Sodišče lahko zavrne predlog za izvedbo dokaza, če je neko dejstvo že dokazano, torej če je dokaz že uspel ali če izvedba dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev. Sodišče pa je opravilo nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za dokazovanje dejstev, katera je štelo za nedokazana.
OBLIGACIJSKO PRAVO – STANOVANJSKO PRAVO – STVARNO PRAVO
VSL0053112
OZ člen 131, 190, 198. SZ-1 člen 111. SPZ člen 39.
pridobitev lastninske pravice – priposestvovanje – uporaba stanovanja brez pravnega naslova – neupravičena pridobitev – uporabnina – prikrajšanje – aktivna legitimacija za vložitev tožbe na izpraznitev in izročitev nepremičnine
Tožnik, ki ni izkazal, da je lastnik stanovanja (niti ni izkazal kakšnega drugega pravnega naslova za njegovo uporabo), zaradi uporabe stanovanja s strani toženk ne more biti prikrajšan.
povrnitev premoženjske škode – prometna nesreča – vožnja pod vplivom alkohola – materialna škoda – izgubljeni dobiček – obseg škode – soprispevek oškodovanca – trditveno in dokazno breme – vezanost na pravno kvalifikacijo – iura novit curia
Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bile škodne posledice v primeru, da bi voznik tovornega vozila vozila vozil s predpisano hitrostjo, mogoče manjše, a je dokazno breme glede tega (manjše škode od pretrpljene oziroma izplačane) prešlo na toženca, ki te hipotetične možnosti ni z ničemer izkazal.
Prvo sodišče je glede na vsebino darilne pogodbe pravilno ocenilo, da iz nje ni razviden odplačen namen pogodbenih strank ter da je bolj verjetno, da je bila darilna pogodba v celoti neodplačna. Zato je pravilna tudi odločitev o napotitvi pritožnika na pravdo.