PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO
VSC0004238
ZPrCp člen 8, 8/1. ZMV člen 29.
odgovornost lastnika vozila - imetnik pravice uporabe - obrnjeno dokazno breme - plačilni nalog
Obveznost obrnjenega dokaznega bremena ni zgolj na lastniku vozila, temveč tudi na imetniku pravice uporabe, vendar pa imetnik pravice uporabe vozila v smislu 8. člena ZPrCP ni vsakdo, ki je po navedbi lastnika imel vozilo (trenutno) v svoji posesti, temveč samo oseba, ki je kot imetnik pravice uporabe vpisan v prometno dovoljenje. Gre torej za osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jih lastnik uporabo prepusti na podlagi pogodbe, ali kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Le v teh primerih se domneva storitve prekrška iz prvega odstavka 8. člena ZPrCP nanaša na imetnika pravice uporabe, ne pa tudi na lastnika vozila. V vseh drugih primerih pa domneva zadeva zgolj lastnika vozila, ne glede na to, ali je vozilo (bodisi začasno, bodisi trajno) zaupal v uporabo drugi osebi. Zato v konkretnem primeru za storilko nikakor ne velja obrnjeno dokazno breme.
imetnik pravice uporabe vozila - domneva storitve prekrška
Imetnik pravice uporabe vozila v smislu določbe prvega odstavka člena 8 ZPrCP ni vselej tisti, ki je po navedbi lastnika imel vozilo (trenutno) v svoji uporabi (posesti), temveč samo za tiste osebe, ki vozilo trajno uporabljajo namesto lastnika, kadar jim lastnik prepusti v uporabo tako vozilo na podlagi pogodbe ali pa kadar je lastnik vozila otrok, mladoletnik ali polnoletna oseba brez veljavnega vozniškega dovoljenja. Le v teh primerih se torej domneva storitve prekrška nanaša na imetnika pravica uporabe vozila, ne pa tudi na lastnika vozila.
USTAVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – GRADBENIŠTVO
VSL0073685
ZPP člen 20, 80, 195, 199, 314, 314/1, 343, 343/4. ZGO-1 člen 66. URS člen 26. OZ člen 132, 459.
navadno sosporništvo – pravni interes za pritožbo – procesna sposobnost po smrti stranke – delna sodba – vmesna sodba – odškodninska odgovornost države – pravica do povračila škode – predpostavke odškodninske odgovornosti – obstoj škode – manjvrednost stanovanj zaradi poplav – uveljavljanje tuje škode – povrnitev škode leasingodajalcu za leasingojemalca – nesklepčnost – pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja – protipravnost pri izdaji gradbenega dovoljenja – vzročna zveza – razlaga pojma ohranitev in obnova objekta – stvarna napaka – kdaj gre za stvarne napake
Glede na samostojnost navadnih sospornikov v pravdi sme eden od sospornikov s pritožbo izpodbijati odločitev sodišča samo v tistem delu, v kolikor se nanaša na njegovo materialnopravno razmerje z nasprotno stranko. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zoper drugotoženo, ni z ničemer poseglo v procesni in materialnopravni položaj pritožnice v razmerju do tožnikov. Tožniki zoper ta del prvostopenjske sodbe niso vložili pritožbe. Ker pritožnica s svojimi procesnimi dejanji ne more vplivati na procesno razmerje tožnikov do drugotoženke, pritožnici ni mogoče priznati pritožbenega interesa za izpodbijanje sodbe o zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper drugo toženko.
Pojma ohranitve in obnove objekta pojmovno ni mogoče razlagati drugače, kot da gre za predvidene gradbene posege v objekte na obstoječi lokaciji.
Četudi bi bilo pri izdanih gradbenih dovoljenjih kršeno dolžno ravnanje pritožnice, bi to pomenilo zgolj, da je bila investitorju omogočena izgradnja objektov, ki ne bi bili skladni s prostorskimi pogoji. Morebitna povečana poplavna ogroženost zaradi takšne pomanjkljivosti bi predstavljala lastnost objekta, ki zmanjšuje možnost njene uporabe. Te okoliščine pa so relevantne lastnosti stvari, ki so v pravnem prometu in se lahko kažejo tudi kot stvarna napaka v smislu 459. člena OZ.
Ustaljena sodna praksa protipravnost pri izdaji upravnih odločb kot podlago za odškodninsko odgovornost priznava le v primeru, če je odločitev pri izdaji upravne odločbe obremenjena s kvalificirano stopnjo napačnosti, in ne pri vsaki zmotni uporabi materialnega prava ali pri vsaki kršitvi postopka v upravnem postopku.
Tudi ob morebitni opustitvi pritožnice, ki bi z izdajo gradbenega dovoljenja dopustila gradnjo pod pogoji, ki bi za objekt predstavljali povečano poplavno tveganje, ne bi bilo mogoče utemeljiti vzročnosti med takšnim ravnanjem in premoženjskim položajem vsakokratnega lastnika objekta za škodo, ki je nastala kot posledica nastopa škodnega dogodka kot naravnega pojava. Premoženjskopravni položaj tožnikov (v smislu vrednosti premoženja, ki so ga prevzeli z nakupom nepremičnine od investitorja) je odvisen od pogodbenega razmerja tožnikov s prodajalcem, na katerega tožena stranka ni imela vpliva. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča s tem, ko so tožniki na podlagi pogodbenega razmerja s tretjo osebo pridobili v last sporne nepremičnine, še ni vzpostavljeno njihovo razmerje s pritožnico v smislu, da bi bilo z njene strani podano jamstvo, da imajo zaradi izdanih gradbenih dovoljenj lastnosti, ki so jih pričakovali ob sklenitvi kupoprodajne pogodbe s tretjo osebo. Zato ni mogoče pritrditi stališču tožnikov, da bi bila podana odškodninska odgovornost pritožnice v razmerju do vsakokratnega lastnika stvari, ker naj bi se uresničilo povečano tveganje, ki izvira iz lastnosti same stvari (stanovanja).
spor majhne vrednosti – nesporna dejstva – priznana dejstva – neizvedba naroka – spremenjene trditve stranke – preklic priznanja
V situacijah, ko stranka najprej prizna neko dejstvo, potem pa ga popolnoma zanika, mora stranka svoj preklic obrazložiti, to je pojasniti, zakaj je preklic upravičen in to upravičenost tudi izkazati.
ZST-1 člen 11, 11/1, 12, 12/1. ZPP člen 365, 365-3.
sodna taksa – oprostitev plačila sodnih taks – delna oprostitev plačila sodnih taks – izjava o premoženjskem stanju – upoštevanje podatkov po uradni dolžnosti – občutno zmanjšana sredstva za preživljanje – pritožba – podpis pritožbe – nepodpisana pritožba – oddaja vloge neposredno na sodišču
Tožnik je prejemal mesečno okoli 1.170,00 EUR. To pa je dohodek, ki ne dopušča taksne oprostitve. Ta je namreč namenjena le socialno najšibkejšim slojem prebivalstva.
Kadar se dejstva, ki so pomembna za uporabo dveh ali več pravnih norm, večinoma prekrivajo, gre brez dvoma za eno dejansko stanje, ki ga je mogoče subsumirati pod različne pravne norme. Ko gre za en historični dogodek in s tem za eno dejansko podlago, pa pomeni sklicevanje na drugo vrsto (odškodninske) odgovornosti samo spremembo pravne kvalifikacije zahtevka.
postopek o prekršku - kazenski postopek - prekrivanje zakonskih znakov prekrška in kaznivega dejanja - zavrnitev obdolžilnega predloga - prekinitev postopka o prekršku - začetek rednega postopka o prekršku
Ker gre za isti historični dogodek in se obdolžencu tako v postopku o prekršku, kot tudi v kazenskem postopku očita vožnja pod vplivom alkohola, ki je zakonski znak očitanega mu kaznivega dejanja, ni dvoma, da mora biti tak storilec primerno procesuiran po večji kriminalni količini. Zato je treba postopek o prekršku, če se je že začel, prekiniti, ne pa zavrniti obdolžilni predlog. Redni postopek o prekršku se je namreč začel z vložitvijo obdolžilnega predloga.
Na (ne)obstoj kršitve načela vestnosti in poštenja je mogoče sklepati iz okoliščin, na kakršen se je med pravdnima strankama dogovarjalo glede podaljšanja pogodbenega roka, ko je v zapisniku z dne 20. 4. 2012 zgolj zapisan sklep naročnika, da se ponovni pregled pomanjkljivosti izvede v torek 24. 4. 2012, nič pa ni zapisano glede podaljšanja pogodbenega roka, nato pa iz zapisnika o primopredaji investicije z dne 24. 4. 2012 pod točko 1g izhaja, da naročnik ugotavlja zamudo izvajalca v obsegu štirih dni, zato obstaja možnost uveljavljanja pogodben kazni, ki pa ne bo uveljavljena, če bodo ugotovljeni objektivni razlogi za zamudo. Tudi pritožba opozarja na to nejasnost v sodbi in utemeljeno opozarja, da bi se glede na zatrjevanja tožeče stranke o kršitvi načela vestnosti in poštenja moralo sodišče prve stopnje jasno in nedvoumno opredeliti glede tega očitka tožeče stranke kot utemeljeno opozarja tudi na izostalost opredelitve sodišča prve stopnje do zatrjevanj tožeče stranke, da ni do zamude ni prišlo iz vzroka, za katerega je odgovorna tožeča stranka.
sodna taksa - oprostitev plačila sodnih taks - ustavna odločba - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - pravni standard
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP). Glede na to, da tožnik prejema iz naslova pokojnine znesek 291,03 EUR neto mesečno, cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato je glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
pogodbena kazen - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - plačilo odpravnine - razrešitev vodilnega delavca - obstoj utemeljenega razloga
V pogodbi o zaposlitvi, ki sta sklenila tožnik in tožena stranka za vodilno delovno mesto, je med drugim določeno, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga tožnik upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. Citirana določba je jasna,
odpravnina v višini 12 plač vodilnemu delavcu pripada le, če je razrešen na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, če mu sočasno preneha tudi delovno razmerje. Ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zlasti ne zato, ker je bilo v sodnem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov ? ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, ne pa iz vsebinskih razlogov. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.
ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnikova partnerica ni popolnoma nezmožna za delo in ni trajno nezaposljiva oseba ter še ni dopolnila 63 let starosti. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da odrasli družinski član v tožnikovi družini ne izpolnjuje pogojev iz 49. člena ZSVarPre (da gre za trajno nezaposljivo osebo ali osebo, ki je trajno nezmožna za delo ali starejšo osebo nad 63 let) za povečanje osnovnega zneska minimalnega dohodka s ponderjem 0,73. Zato tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke ni utemeljen, saj ni podlage za priznanje varstvenega dodatka v višjem znesku.
obveznost plačila - dokazovanje - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - dokazna sredstva
ZPP pozna več vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve (stroškov v zvezi z delom) dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Zato je zmotno tožnikovo stališče, da tožena stranka dejstva, da je tožniku stroške v zvezi z delom že plačala, ne more dokazati, ker ne razpolaga z listinskimi dokazi - podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je namreč navedeno dokazala z izpovedbami prič. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
Tožnica je določenega dne odklonila neposreden ukaz za delo v. d. direktorice in ji ni izročila zahtevane dokumentacije v zvezi z najemnim razmerjem glede dveh garaž in pisnega pojasnila o tem, pa tudi ponovne (enake) zahteve v. d. direktorice ni upoštevala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da glede na vse okoliščine primera ne gre za kršitev majhnega pomena, ampak za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki je prekršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanja dela v skladu z navodili delodajalca in toženi stranki, saj zahtev v.d. direktorice ni upoštevala, čeprav je s sporno dokumentacijo razpolagala in jo je toženi stranki izročila šele drugi dan zagovora. Šlo pa je za listine, ki so bile podlaga za prijavo suma kaznivega dejanja pri pristojnem državnem tožilstvu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico, zlasti glede na delovno mesto, ki ga zaseda, to je delovno mesto vodjo finančno računovodske službe pri toženi stranki. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, je bila pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo je lastnik lokala, v katerem je poslovala do 1. 3. 2015, ko je prenehala poslovati in 2. 3. 2015 odjavila firmo, o prispelem pismu obvestil šele 26. 3. 2015, ko so v nabiralniku pustili pismo in ne 19. 3. 2015, zato je odgovor na tožbo podala v roku. Tožena stranka ni trdila, da pisanja ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker je bila tožba puščena v hišnem predalčniku 19. 3. 2015 in ne 26. 3. 2015, je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe
ZDR-1 člen 88, 88/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZDR člen 87, 87/1. ZOFVI člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev delovnih obveznosti – nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.
Tožnica (defektologinja) je določenega dne po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk. S temi ravnanji je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba organizacije
Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.