redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba organizacije
Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – pretrganje zastaranja – dejanje, ki meri na pregon – prekršek zoper varnost cestnega prometa – prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi
Določba tretjega stavka 42. člena ZP-1, se nanaša le na postopke o prekršku, ki so storjeni zoper varnost cestnega prometa, in ne velja za druge postopke o prekrških, ki so uvedeni zaradi kršitev s področja drugih predpisov.
ZDR člen 6, 6/3, 6/7. ZDR-1 člen 46, 46/3, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
odpravnina - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - izredna odpoved - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica v predmetni zadevi uveljavljala plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, upravičena do odpravnine in odškodnine. ZDR-1 v 8. točki 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona. Pri tem ima delavec v primeru odpovedi zaradi takšnih kršitev pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek 111. člena ZDR-1. Navedenega sodišče prve stopnje ni raziskalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
vračilo štipendije - uspešno zaključen letnik - dokazila o uspešno zaključenem letniku - pravočasnost predloženih dokazil
Štipendist je po 1. odstavku 50. člena ZŠtip v primerih prenehanja štipendijskega razmerja iz 49. člena tega zakona dolžan vrniti štipendijo za letnik, ki ga ni uspešno zaključil. Ker je tožnik 1. letnik šolanja v študijskem letu 2011/2012 uspešno zaključil in je o tem pravočasno predložil dokazilo, niso izpolnjeni pogoji za vračilo štipendije s strani tožnika.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018409
KZ-1-UPB2 člen 253, 253/1.. ZKP-UPB8 člen 3, 3/2.. ZZZDR člen 52, 53. ZZK-1 člen 79, 79/1, 79/1-1.
overitev lažne vsebine - spravljanje v zmoto - ni dokazov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca - zaznamba spora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V zemljiško knjigo se vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto.
Stranka lahko tožbo vloži tudi v primeru molka organa. Zato morajo biti izpolnjene zahteve, določene v 72. členu ZDSS-1, da odločba ni izdana v zakonitem roku, oziroma da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Tožnica ni dokazala, da je toženi stranki po tem, ko ta ni odgovorila na njeno pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, poslala novo pisno zahtevo, da mora odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno.
Tožnica ni dokazala, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Za obstoj protipravnosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
Tožnik v tožbi navaja in izkazuje, da je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin in na tej podlagi uveljavlja zahtevke zaradi kršitve predkupne pravice. Tudi morebitna odločitev v drugem pravdnem postopku, ki bi zanj pomenila izgubo lastninske pravice na nepremičnini, na njegovo aktivno (procesno) legitimacijo ne bi vplivala in iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog
Zaradi izgube večjega sponzorja in slabe finančne situacije je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto (ekonom članskega moštva). Delo, ki ga pa je opravljal tožnik, pa je prenesla na zunanjega izvajalca.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na njeni strani, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/1-1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 61.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici je izvedenski organ ugotovil, da za delo kontrolor steklenih izdelkov in za delo pomožni steklarski delavec ni zmožna. Še vedno pa je zmožna za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom in je torej pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 3. alineje 61. člena ZPIZ-1, kar ustrezna definiciji III. kategorije invalidnosti po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker pri tožnici ni podana popolna in trajna izguba delovne zmožnosti, primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov v določenem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja (tj. od 24. 3. 2014) do plačila, pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo le razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja prednostne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku ter razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja navadne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZDR člen 79, 130, 130/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 5/2, 6, 6/1, 19.
obveznost plačila - voznik tovornega vozila - plačilo dnevnic - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava - ničnost dogovora o odpovedi zakonskim pravicam
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal plačilo neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujino. Tožnik in tožena stranka sta v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja med drugim soglašala, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja ter da jih zato tožnik nima (več) pravice terjati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno določilo sporazuma nično. Sporazum namreč v tem delu predstavlja odpoved zakonskim pravicam (tj. pravicam iz delovnega razmerja), delavec pa se tem pravicam praviloma ne more odpovedati. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala dnevnic za službena potovanja, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - regres za letni dopust - stroški prevoza in prehrane - odpravnina- ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dnem 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 29. 9. 2015 zoper zamudno sodbo z dne 18. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - reorganizacija poslovanja
Pri toženi stranki se je delo na stebernem rezkalnem stroju (na katerem je delo opravljal tudi tožnik) spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. S tem je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu prve alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022754
OZ člen 619, 289. ZPP člen 286b, 286b/1.
pogodba o delu - kooperacijska pogodba - odložni pogoj - plačilo podizvajalcu po prejemu plačila od naročnika - takojšnje grajanje procesnih kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo.
- Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne.
- Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.