POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
Pritožbeno sodišče je v istovrstnih zadevah že zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi določb ZOPRZUJF z izdajo novih odločb pravnomočno odpravila pravne posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. Zato je potrebno tožbo zavreči.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0022842
OZ člen 190. SPZ člen 95, 96. ZPP člen 338, 338/1, 340, 341.
neupravičena obogatitev - kondikcijska terjatev - trditvena podlaga - materialnoprocesno vodstvo - plačilo uporabnine - nesklepčnost tožbe - bistvena kršitev določb postopka - specialne določbe - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - zahteva na dopustitev uporabe nepremičnin
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpostavljenemu stališču toženke, da bi morala v obravnavani zadevi tožnica zatrjevati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe spornih nepremičnin. Držijo pritožbene navedbe, da prav vse odločbe, na katere se je v podkrepitev svojemu stališču na naroku sklicevala toženka (opr. št. II Ips 206/2014 in druge), obravnavajo zahtevke med solastniki nepremičnin iz naslova neupravičene pridobitve zaradi nemožnosti (so)uporabe solastne nepremičnine, pri katerih je zaradi specifičnosti razmerja med solastniki sodna praksa zavzela stališče, da je potrebno za sklepčnost tožbe postaviti tudi trditev o prikrajšanju v smislu, da je solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari. To velja tudi za sodbo VS RS opr. št. II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013, glede katere sicer v odgovoru na tožbo toženka neutemeljeno izpostavlja nasprotno, torej da ni šlo za nepremičnino v solastnini. Sodišče prve stopnje sicer v podkrepitev pravilnosti svojega stališča glede nesklepčnosti tožbe ni citiralo odločb, ki jih je navajala toženka, vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da se je nanje dejansko oprlo.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
ZDR-1 člen 88, 88/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZDR člen 87, 87/1. ZOFVI člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev delovnih obveznosti – nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.
Tožnica (defektologinja) je določenega dne po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk. S temi ravnanji je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - nečista denarna terjatev
Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.
Tožena stranka je sklenila s tožečo stranko pogodbo o kadrovski štipendiji in se je po končanem študiju zaposlila pri toženi stranki ter bila pri njej zaposlena do 30. 9. 2013, ko ji je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazumne razveljavitve pogodbe o zaposlitvi. V sporazumu sta se pravdni stranki dogovorili, da mora tožena stranka vrniti sorazmerni del izplačanih zneskov štipendije v višini 6.659,10 EUR z obrestmi (ki jih nista natančneje opredelili), oziroma da lahko tožena stranka svoje obveznosti izpolni na drug način, kar naj bi se uredilo s posebno pogodbo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bilo med strankama dogovorjeno, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 6.659,10 EUR in da ta znesek zapade v plačilo s 1. 10. 2013, ter da je od tega datuma dalje tožena stranka dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Zato je v tem obsegu utemeljeno ugodilo podrednemu zahtevku tožeče stranke, medtem ko je primarni tožbeni zahtevek in del podrednega zahtevka (ki je vseboval drugačen zahtevek glede zamudnih obresti) zavrnilo.
Določilo pogodbe o kadrovski štipendiji v delu, v katerem je dogovorjena obveznost tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije, ki je bilo podlaga za dogovor o obveznosti tožene stranke (iz naslova vrnitve štipendije) po sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, ni nično. V zvezi z vprašanjem ničnosti navedenega pogodbenega določila je sodišče prve stopnje upoštevalo sodno prakso, v kateri je bilo že zavzeto stališče, da ni očitnega nesorazmerja med zavezo delodajalca, da delavcu izplačuje plačo in druge prejemke iz delovnega razmerja za čas opravljanja izobraževanja (za pravniški državni izpit) in zavezo delavca, da povrne stroške izobraževanja oz. njihov sorazmerni del, če ne ostane na delu pri delodajalcu dogovorjeno dobo (ki je v tem primeru znašala 3,75 - kratnik trajanja izobraževanja). Pogodbe o izobraževanju ni mogoče šteti za oderuško pogodbo, za katero pa ne zadošča le očitno nesorazmerje (med zavezo delodajalca in zavezo delavca), ampak gre tudi za izkoriščanje stiske, težkega premoženjskega stanja, neizkušenosti, lahkomiselnosti ali odvisnosti. To stališče velja tudi za obravnavani primer pri presoji sporne s pogodbo o štipendiranju prevzete obveznosti tožene stranke, da ostane na delu pri tožeči stranki dvakratno dobo prejemanja štipendije.
Stranka lahko tožbo vloži tudi v primeru molka organa. Zato morajo biti izpolnjene zahteve, določene v 72. členu ZDSS-1, da odločba ni izdana v zakonitem roku, oziroma da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Tožnica ni dokazala, da je toženi stranki po tem, ko ta ni odgovorila na njeno pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, poslala novo pisno zahtevo, da mora odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno.
Tožnica ni dokazala, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Za obstoj protipravnosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014663
ZDR člen 184. OZ člen 179, 179/1, 179/2, 943, 943/1, 964, 964/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Poškodba (odrezanje končnih členkov drugega, tretjega in četrtega prsta desne roke) je tožniku povzročila takojšnje stalne hude bolečine, ki so trajale tri do štiri dni, nato je teden do dva trpel stalne srednje hude bolečine in še nadaljnji teden do dva stalne lahke bolečine. Občasno so bile bolečine tudi hujše intenzitete, tožnik pa jih bo lahko trpel tudi v bodoče. Tožnik je bil operiran v lokalni anesteziji, nato pa je zdravljenje nadaljeval s pregledi, rano so mu prevezovali in mu odstranili šive. Prste je sam kopal in razgibaval, hodil je tudi na fizikalno terapijo (10-krat). Slabo je spal, ker je moral roko ves čas držati pokonci. Roko je imel približno dva meseca povito, kar ga je oviralo, ovirala ga je tudi oteklina. Primerna odškodnina iz naslova prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezo z zdravljenjem je 7.000,00 EUR.
SZ-1 člen 25, 25/2, 25/4, 29, 29/2, 29/3. ZGO-1 člen 2, 2-10. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb člen 13.
plačilo dela stroškov za obnovo fasade – obnova fasade s toplotno izolacijo – uporaba novih energetsko učinkovitih materialov – posel, ki presega okvir rednega upravljanja – kvalificirana večina etažnih lastnikov glede na njihove solastne deleže – izboljšava – nezadostna večina glasov
Izdelava toplotne izolacije fasade na večstanovanjski stavbi spada med posel, ki presega okvire redne uprave, zato bi moralo zanj glasovati več kot 75 % etažnih lastnikov glede na njihove solastne deleže.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta - ekonomski razlog
Zaradi izgube večjega sponzorja in slabe finančne situacije je tožena stranka ukinila tožnikovo delovno mesto (ekonom članskega moštva). Delo, ki ga pa je opravljal tožnik, pa je prenesla na zunanjega izvajalca.
Tožena stranka je dokazala, da je tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju njegovega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih in organizacijskih razlogov na njeni strani, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Zato je podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1.
ZDSS-1 člen 5, 5/1, 5/1-b. ZST-1B, ZST-1 člen 5, 5/1, 5/1-1.
izplačilo plače - regres za letni dopust - stroški prevoza in prehrane - odpravnina- ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek o pritožbi
Gre za postopek o individualnem delovnem sporu premoženjske narave in podana je stvarna pristojnost delovnega sodišča. Z začetkom veljavnosti ZST-1B so bile z dnem 10. 8. 2013 določene sodne takse tudi v individualnih delovnih sporih premoženjske narave (taksna tarifa 2.2). Za postopek o pritožbi z dne 29. 9. 2015 zoper zamudno sodbo z dne 18. 9. 2015 je nastala taksna obveznost ob vložitvi pritožbe. Ker tožeča stranka ob vložitvi pritožbe takse ni plačala, je sodišče utemeljeno izdalo plačni nalog za plačilo sodne takse z dne 28. 9. 2015.
ZZVZZ člen 28, 29, 81, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229. ZDR člen 137, 137/3.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost
Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže.
Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.
Tožnik (policist) je s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z določeno osebo na njenem domu, čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). S tem, ko je tožnik izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v določeni zadevi (čeprav to delo ni bilo opravljeno), pa je izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo).
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.