odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - nečista denarna terjatev
Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.
letni dopust - nadomestilo za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da tožnica izrabe letnega dopusta, z izjemo dveh dni, ni zahtevala.
Sodišče namreč pri odločitvi ni upoštevalo prošnje za odobritev letnega dopusta, s katero je tožnica prosila za izrabo letnega dopusta, vendar ji izrabe drugotožena stranka ni odobrila. Ker tožnica dopusta pred prenehanjem delovnega razmerja ni mogla izrabiti iz objektivnih razlogov, čeprav je za letni dopust prosila, so izpolnjeni pogoji za priznanje nadomestila za preostali neizrabljen del letnega dopusta. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo nadomestilo še za preostali neizrabljen del letnega dopusta.
ZDR člen 79, 130, 130/2. Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku člen 5, 5/2, 6, 6/1, 19.
obveznost plačila - voznik tovornega vozila - plačilo dnevnic - stroški postopka - zmotna uporaba materialnega prava - ničnost dogovora o odpovedi zakonskim pravicam
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik tovornega vozila, je v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke vtoževal plačilo neizplačanih dnevnic za službena potovanja v tujino. Tožnik in tožena stranka sta v sporazumu o prenehanju delovnega razmerja med drugim soglašala, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti iz delovnega razmerja ter da jih zato tožnik nima (več) pravice terjati. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je takšno določilo sporazuma nično. Sporazum namreč v tem delu predstavlja odpoved zakonskim pravicam (tj. pravicam iz delovnega razmerja), delavec pa se tem pravicam praviloma ne more odpovedati. Ker tožena stranka tožniku v spornem obdobju ni izplačala dnevnic za službena potovanja, je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
lastnost zavarovanca - sprememba podlage zavarovanja - sprememba lastnosti zavarovanca
V ZZVZZ in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja ni pravne podlage za spreminjanje lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja za nazaj, kadar ima oseba že urejen status. Gre za pravno varovan status, v katerega je dopustno posegati le za naprej. Vsakršno drugačno postopanje je v nasprotju z 158. členom Ustave RS, ki zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Zaradi pravne varnosti je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče zakonito posegati le pod pogoji, na način in po postopku, določenem v zakonu. Torej kvečjemu z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih ureja Zakon o splošnem upravnem postopku.
ZPP člen 108, 108/4, 454, 454/2, 458, 458/1. OZ člen 355.
spor majhne vrednosti – nedovoljeni pritožbeni razlogi – izvedba naroka – nepopolna vloga – poprava vloge, vezane na rok – zastaranje – enoletni zastaralni rok – začetek teka zastaralnega roka – plačilo dimnikarskih storitev
Ker je nepopoln predlog za izvršbo upnik dopolnil v roku, ki mu ga je določilo sodišče, se šteje, da je bil vložen tistega dne, ko je bil pri sodišču prvič vložen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - INVALIDI - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0014807
ZPIZ-1 člen 60, 143, 146.
invalidnina - telesna okvara - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije invalidnosti - invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedenec
Pri tožnici ni telesnih okvar po nobeni od točk Samoupravnega sporazuma o seznamu telesnih okvar. Zato niso izpolnjeni pogoji 146. člen ZPIZ-1 za priznanje pravice do invalidnine.
Pri ocenjevanju invalidnosti po definiciji iz 60. člena ZPIZ-1 je potrebno upoštevati celoto psihofizičnih sprememb v zdravstvenem stanju in ne le ortopedskih ter psihiatričnih, za kateri je bilo pridobljeno sodno izvedensko mnenje. Neocenjen je ostal vpliv ostalih zdravstvenih sprememb na delazmožnost tožnice, in sicer od izkazane stresne in urgentne inkontinence urina, trajne somatoformne bolečinske motnje do fibromialgije. Ker se do tovrstnih zdravstvenih sprememb ni opredelil niti izvedenski organ v sodnem izvedenskem mnenju ni opredelil niti IK I in IK II v predsodnem postopku, je ostalo nerazčiščeno sporno vprašanje o tem, ali je pri tožnici še podana preostala delovna zmožnost za drugo ustrezno delo z že določenimi omejitvami, ali pa za organizirano pridobitno delo ni več zmožna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
pogodbena kazen - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - nezakonita odpoved pogodbe o zaposlitvi - plačilo odpravnine - razrešitev vodilnega delavca - obstoj utemeljenega razloga
V pogodbi o zaposlitvi, ki sta sklenila tožnik in tožena stranka za vodilno delovno mesto, je med drugim določeno, da lahko direktor družbe, izhajajoč iz lastniških interesov delničarjev, kadarkoli razreši vodilnega delavca in da je v primeru razrešitve brez utemeljenega razloga tožnik upravičen do odpravnine v višini najmanj 12 bruto plač v zadnjem mesecu pred razrešitvijo. Citirana določba je jasna,
odpravnina v višini 12 plač vodilnemu delavcu pripada le, če je razrešen na podlagi odločitve direktorja brez utemeljenih razlogov, če mu sočasno preneha tudi delovno razmerje. Ni mogoče šteti, da je bil v obravnavanem primeru tožnik razrešen brez utemeljenih razlogov, čeprav mu je bila pogodba o zaposlitvi nezakonito izredno odpovedana iz razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Zlasti ne zato, ker je bilo v sodnem sporu s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je izredna odpoved nezakonita iz formalnih razlogov ? ker je tožena stranka zamudila prekluzivni rok za podajo izredne odpovedi, ne pa iz vsebinskih razlogov. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odpravnine ni utemeljen.
obveznost plačila - dokazovanje - stroški za prehrano med delom - stroški za prevoz na delo in z dela - dokazna sredstva
ZPP pozna več vrst različnih dokaznih sredstev, s katerimi stranke v pravdnem postopku dokazujejo svoje trditve. Dokazna sredstva so enakovredna, kar pomeni, da se vsako sporno dejstvo lahko dokazuje s katerimkoli od njih. To v obravnavani zadevi pomeni, da je lahko tožena stranka dejstvo plačila vtoževane terjatve (stroškov v zvezi z delom) dokazovala s katerimkoli od njih, tj. tudi (le) z zaslišanjem strank in prič. Zato je zmotno tožnikovo stališče, da tožena stranka dejstva, da je tožniku stroške v zvezi z delom že plačala, ne more dokazati, ker ne razpolaga z listinskimi dokazi - podpisanimi blagajniškimi izdatki. Tožena stranka je namreč navedeno dokazala z izpovedbami prič. Zato tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSM0022842
OZ člen 190. SPZ člen 95, 96. ZPP člen 338, 338/1, 340, 341.
neupravičena obogatitev - kondikcijska terjatev - trditvena podlaga - materialnoprocesno vodstvo - plačilo uporabnine - nesklepčnost tožbe - bistvena kršitev določb postopka - specialne določbe - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - zmotna uporaba materialnega prava - zahteva na dopustitev uporabe nepremičnin
Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno sledilo izpostavljenemu stališču toženke, da bi morala v obravnavani zadevi tožnica zatrjevati, da je od toženke zahtevala dopustitev uporabe spornih nepremičnin. Držijo pritožbene navedbe, da prav vse odločbe, na katere se je v podkrepitev svojemu stališču na naroku sklicevala toženka (opr. št. II Ips 206/2014 in druge), obravnavajo zahtevke med solastniki nepremičnin iz naslova neupravičene pridobitve zaradi nemožnosti (so)uporabe solastne nepremičnine, pri katerih je zaradi specifičnosti razmerja med solastniki sodna praksa zavzela stališče, da je potrebno za sklepčnost tožbe postaviti tudi trditev o prikrajšanju v smislu, da je solastnik proti svoji volji izključen iz soposesti in možnosti uporabe stvari. To velja tudi za sodbo VS RS opr. št. II Ips 615/2009 z dne 30. 5. 2013, glede katere sicer v odgovoru na tožbo toženka neutemeljeno izpostavlja nasprotno, torej da ni šlo za nepremičnino v solastnini. Sodišče prve stopnje sicer v podkrepitev pravilnosti svojega stališča glede nesklepčnosti tožbe ni citiralo odločb, ki jih je navajala toženka, vendar je iz obrazložitve izpodbijane sodbe nedvoumno razvidno, da se je nanje dejansko oprlo.
ZDR člen 156, 156/1, 156/3. ZObr člen 97f, 97f/2. ZSSloV člen 53, 53/1, 53/2, 53/3.
plačilo odškodnine - neizkoriščen tedenski počitek - misija - vojska - tedenski počitek - odškodnina za neizrabljene dni tedenskega počitka
53. člen ZSSloV ne daje podlage za sklepanje, da pripadnikom SV na misijah v tujini ne pripada tedenski neprekinjeni počitek v trajanju 24 ur. Zato bi tožena stranka tožniku morala zagotoviti tak počitek. Ker tega ni storila, je tožnik upravičen do odškodnine zaradi neizrabljenih dni tedenskega počitka.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
Tožnik v tožbi navaja in izkazuje, da je zemljiškoknjižni solastnik nepremičnin in na tej podlagi uveljavlja zahtevke zaradi kršitve predkupne pravice. Tudi morebitna odločitev v drugem pravdnem postopku, ki bi zanj pomenila izgubo lastninske pravice na nepremičnini, na njegovo aktivno (procesno) legitimacijo ne bi vplivala in iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za prekinitev postopka.
ZDR člen 6, 6/3, 6/7. ZDR-1 člen 46, 46/3, 47, 111, 111/1, 111/1-8.
odpravnina - odškodnina najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - izredna odpoved - zmotna uporaba materialnega prava - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je tožnica v predmetni zadevi uveljavljala plačilo odpravnine in odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Tožnica je namreč že v tožbi navedla, da je v posledici izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je podala tožena stranka, upravičena do odpravnine in odškodnine. ZDR-1 v 8. točki 111. člena določa, da lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi tudi iz razloga, če delodajalec ni zagotovil varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu v skladu s 45. členom tega zakona. Pri tem ima delavec v primeru odpovedi zaradi takšnih kršitev pravico do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot to določa 3. odstavek 111. člena ZDR-1. Navedenega sodišče prve stopnje ni raziskalo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
invalid III. kategorije invalidnosti - delna invalidska pokojnina - pridobitev pravice - izplačevanje
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno ločiti med datumom, ko je priznana pravica iz invalidskega zavarovanja in datumom, od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina oziroma denarno nadomestilo. Za pridobitev pravic je odločilen 5. odstavek 156. člena ZPIZ-1, v katerem je določeno, da zavarovanec pridobi pravice na podlagi invalidnosti z dnem nastanka invalidnosti. Od kdaj dalje se izplačuje delna invalidska pokojnina pa je določeno v 1. odstavku 159. člena ZPIZ-1, po katerem se delna invalidska pokojnina izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Zato se tožniku delna invalidska pokojnina lahko izplačuje šele od dneva, ko je začel delati s krajšim delovnim časom od polnega in ne že od dneva priznanja pravice do delne invalidske pokojnine.
ZZVZZ člen 28, 29, 81, 94. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 229. ZDR člen 137, 137/3.
začasna nezmožnost za delo - nadomestilo za čas začasne nezmožnosti za delo - zavrženje tožbe - odškodninska odgovornost
Ugotovitvena tožba s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je v odločbi tožene stranke že odločeno o izplačilu denarnega nadomestila, ni socialni spor, kjer bi bila tožba v teh mejah dopustna. Enako velja glede zahtevka za oceno skladnosti Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja z Ustavo RS in ZZVZZ. Kadar je pri sojenju med drugim potrebno uporabiti podzakonske splošne akte, jih sodišče sme uporabiti, če niso v nasprotju z ustavo in zakoni. V nasprotnem primeru jih ne sme uporabiti oziroma jih uporablja le ob zakonsko in ustavno skladni interpretaciji. Sodnega varstva tudi ni mogoče nuditi tožbi, kjer nekdo abstraktno zatrjuje, da naj sodišče nekomu naloži, da preneha z nadaljnjimi nezakonitimi ravnanji. Zato se tožba v delu s tako postavljenimi zahtevki zavrže.
Tožnik je vtoževal odškodnino za povzročeno nepremoženjsko škodo, ker je toženka v elektronskem poročilu, ki je bilo uporabljeno le znotraj tožene stranke, tožnika označila kot izredno konfliktno osebo, ki za vsako zadevo vlaga tožbe (med njimi tudi odškodninske). Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da takšen zapis v elektronski pošti med dvema delavkama toženke ne pomeni takšnega posega v pravno zavarovano sfero tožnika, ki bi pri njem opravičevala odškodnino za povzročitev duševnih bolečin. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča zapis ni bil dan z namenom zaničevanja. Zato tožbeni zahtevek za povračilo odškodnine ni utemeljen.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-5, 116, 116/3. KZ člen 25, 244, 244/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - prestajanje zaporne kazni več kot šest mesecev - nadomestilo za neizrabljen del dopusta
ZDR-1 v 5. alineji prvega odstavka 110. člena določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če je delavcu po pravnomočni odločbi prepovedano opravljati določena dela v delovnem razmerju ali če mu je izrečen vzgojni, varnostni ali varstveni ukrep oziroma sankcija za prekršek, zaradi katerega ne more opravljati dela dalj kot šest mesecev ali če mora biti zaradi prestajanja zaporne kazni več kot šest mesecev odsoten z dela. Tožnik je bil pravnomočno obstojen na kazen 4 let in 8 mesecev zapora zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti. Iz dopisa Zavoda za prestajanje kazni zapora je razvidno, da je tožnik kazen zapora nastopil dne 14. 4. 2014. Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je tožnik vložil dne 4. 4. 2014, ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena in ne vpliva na utemeljenost odpovednega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Tožnik je pravnomočno kazensko sodbo prejel že 10. 1. 2014 in je vedel oziroma bi moral vedeti, da mu bo zaradi prestajanja zaporne kazni delovno razmerje prenehalo, oziroma da zaradi tega dopusta ne bo mogel izrabiti in bi pri toženi stranki lahko podal prošnjo za izrabo dopusta. Tožnik je torej imel možnost, da zaprosi za izrabo dopusta, vendar tega ni storil vse do 7. 4. 2014, pri čemer mu je bila 9. 4. 2014 že vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu je tudi delovno razmerje s tem datumom prenehalo. Zato tožnik ni upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.