Tožnik (policist) je s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z določeno osebo na njenem domu, čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). S tem, ko je tožnik izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v določeni zadevi (čeprav to delo ni bilo opravljeno), pa je izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo).
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZP-1 člen 68, 133, 133/2, 155, 155/1-8, 157, 157/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločanje sodišča – načelo materialne resnice – dokazna ocena – sprejemanje dokazne ocene – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Prekrškovni organ je tisti, ki mora glede prekrška, ki ga obdolžencu očita, v obdolžilnem predlogu predložiti oziroma predlagati dokaze, na sodišču pa je, da dokaze, ki so pomembni za pravilno odločitev, izvede. Če je sodišče ocenilo, da je potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati katero od predlaganih prič, je na sodišču, da poskrbi, da se priča zaslišanja tudi udeleži. Za to ima tudi sredstva (npr., da odredi privedbo priče, ki se brez utemeljenega razloga na vabilo ne odzove – prvi odstavek 244. člena Zakona o kazenskem postopku- ZKP v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1). Status priče v postopku, tudi če je ta policist, ni enak položaju prekrškovnega organa, ki je zaradi postopka o prekršku zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog. Nikakršnega pooblastila namreč nima, da bi sam prisilil pričo policista, da sodeluje v sodnem postopku, pač pa ga lahko na sodišče privede le po odredbi sodišča. Očitek, da se predlagatelj ni potrudil v smeri dokazovanja obdolžencu očitanega prekrška je zato neutemeljen. V nasprotju s pravili sprejemanja dokazne ocene (133. člen ZP-1) je vnaprejšnja opredelitev sodnika glede dokazne ocene, ko je navedel, da tudi če bi vabljena priča pristopila na zaslišanje in izpovedala, bi na strani sodišča ostal razumen dvom, ki narekuje odločitev v obdolženčevo dobro.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/1-1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 61.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici je izvedenski organ ugotovil, da za delo kontrolor steklenih izdelkov in za delo pomožni steklarski delavec ni zmožna. Še vedno pa je zmožna za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom in je torej pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 3. alineje 61. člena ZPIZ-1, kar ustrezna definiciji III. kategorije invalidnosti po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker pri tožnici ni podana popolna in trajna izguba delovne zmožnosti, primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Zagovornik v pritožbi podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, sprejete in argumentirane v izpodbijani sodbi. To pa za dosego utemeljenega dvoma v pravilnost sprejetih prvostopenjskih zaključkov ne zadošča. Sodišče v okviru dokazne ocene v obrazložitvi sodbe natančno označi in oceni zgolj tiste izvedene dokaze, ki so za presojo odločilnih dejstev pomembni.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - tuja nega in pomoč - nečista denarna terjatev
Po ustaljeni sodni praksi se kot del premoženjske škode, ki se kaže v obliki potrebe po tuji pomoči in negi, priznava tudi tista, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani. V takem primeru gre za netipično obliko materialne škode, ki ima naravo nečiste denarne terjatve, saj se v denarni znesek materializira šele s sodbo. Če je tuja pomoč potrebna in je ugotovljeno, da med škodnim ravnanjem in to vrsto škode obstaja vzročna zveza, je odgovorna oseba dolžna povrniti nastalo škodo, ne glede na to, ali pomoč nudi nekdo od družinskih članov. Žena je po določbah ZZZDR sicer res dolžna pomagati svojemu možu, vendar pa ne v tistem delu, ko je za stanje, zaradi katerega nekdo potrebuje tujo pomoč, odgovoren nekdo drug. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da gre za pomoč, ki so si jo zakonci dolžni nuditi, ker ne presega običajne pomoči. To ne drži, saj zaradi poškodbe tožnik ni mogel opravljati svojih vsakodnevnih aktivnosti, kaj šele biti v pomoč družini, ki je bila iz omenjenega razloga prikrajšana in dodatno obremenjena. Ker je tožnik v času zdravljenja potreboval pomoč pri vsakodnevnih opravilih ter osebni negi, to pomoč pa mu je nudila predvsem žena, je upravičen do zahtevane odškodnine iz tega naslova.
ZDR člen 73, 109, 109/1. Direktiva ES 2001/23 o približevanju zakonodaj držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, obratov ali delov podjetja ali obratov člen 1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - odpravnina - delovnopravna kontinuiteta - plačilo nadur
Tožena stranka je prevzela delovna sredstva in pretežni del delavcev od podjetja A. (tožnikovega prejšnjega delodajalca), ki so z delom pri toženi stranki nadaljevali brez prekinitve delovnega razmerja, z opravljanjem iste dejavnosti in istega dela. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je med tožnikovima zaposlitvama pri A. in toženi stranki podana delovnopravna kontinuiteta, ki jo je potrebno upoštevati pri izračunu odpravnine ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožnik je zato upravičen do odpravnine za skupno 18 let delovne dobe, dopolnjene pri prejšnjem delodajalcu in pri toženi stranki.
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0015654
ZIZ člen 270, 270/2, 270/3, 276.
začasna odredba - več začasnih odredb - odškodnina zaradi povzročene škode delodajalcu
Tožeča stranka v tem sporu vtožuje terjatev v višini 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za katere navaja, da znašajo 28.536,22 EUR, ob tem pa v predlogu za izdajo začasne odredbe navaja, da je vrednost vsega, kar je bilo toženi stranki zaseženega na podlagi že izdane začasne odredbe, približno 400.000,00 EUR. Namen začasne odredbe je doseči zavarovanje terjatve, ki je predmet tega spora, glede katere je sodišče v tem sporu že izdalo eno začasno odredbo, tožena stranka pa ni izkazala, da je potrebno izdati še dodatno začasno odredbo. Pritožbena navedba, da je tožeča stranka po vložitvi tožbe ugotovila, da je tožena stranka začela denar iz blagajne odtujevati že leta 2007 in da si je v obdobju od leta 2007 do 2014 neupravičeno prisvojila višji znesek, na pravilnost odločitve ne vpliva. V sodnem postopku se zavaruje bodoča izvršba terjatve, ki je predmet spora, ne pa kakšne druge terjatve.
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – pretrganje zastaranja – dejanje, ki meri na pregon – prekršek zoper varnost cestnega prometa – prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi
Določba tretjega stavka 42. člena ZP-1, se nanaša le na postopke o prekršku, ki so storjeni zoper varnost cestnega prometa, in ne velja za druge postopke o prekrških, ki so uvedeni zaradi kršitev s področja drugih predpisov.
ZUPJS člen 42c. ZSVarPre člen 36, 36/7, 36/8, 36/9. URS člen 50.
denarna socialna pomoč - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin - zaznamba prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin
V 7. odstavku 36. člena ZSVarPre je določeno, da se v primeru, če je upravičenec do trajne denarne socialne pomoči ali upravičenec, ki je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč najmanj 24-krat, lastnik nepremičnine, upravičencu z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči prepove odtujiti in obremeniti nepremičnino, katere lastnik je, v korist Republike Slovenije. Tožnik je v zadnjih treh letih pred vložitvijo vloge prejel denarno socialno pomoč 24-krat in je denarno socialno pomoč prejel tudi v mesecu januarju 2014. Tožnik je tudi solastnik nepremičnin. Zato je tožena stranka pravilno odločila o prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin, katerih lastnik je, v korist Republike Slovenije.
Varstvo pravice do socialne varnosti posameznika (iz 50. člena Ustave RS) zahteva, da država dobi vrnjena sredstva pomoči, ki so jo dobile osebe, ki so v času prejemanja pomoči sicer imele premoženje, vendar so ga potrebovale zase in samo po sebi to premoženje ni prinašalo dohodka. V takšnem primeru je ustavno dopustno, da se država potem, ko oseba pomoči ne potrebuje več, poplača iz njenega premoženja, ki bi ga sicer dobili dediči.
lastnost zavarovanca - sprememba podlage zavarovanja - sprememba lastnosti zavarovanca
V ZZVZZ in v Pravilih obveznega zdravstvenega zavarovanja ni pravne podlage za spreminjanje lastnosti zavarovanca obveznega zdravstvenega zavarovanja za nazaj, kadar ima oseba že urejen status. Gre za pravno varovan status, v katerega je dopustno posegati le za naprej. Vsakršno drugačno postopanje je v nasprotju z 158. členom Ustave RS, ki zagotavlja nespremenljivost pravnomočno urejenih pravnih razmerij. Zaradi pravne varnosti je v pravnomočno urejena pravna razmerja mogoče zakonito posegati le pod pogoji, na način in po postopku, določenem v zakonu. Torej kvečjemu z izrednimi pravnimi sredstvi, kot jih ureja Zakon o splošnem upravnem postopku.
sodna taksa - oprostitev plačila sodnih taks - ustavna odločba - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - pravni standard
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP). Glede na to, da tožnik prejema iz naslova pokojnine znesek 291,03 EUR neto mesečno, cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato je glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.
Ker je bila tožba vročena toženi stranki na njenem poslovnem naslovu, je bila pravilno vročena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da jo je lastnik lokala, v katerem je poslovala do 1. 3. 2015, ko je prenehala poslovati in 2. 3. 2015 odjavila firmo, o prispelem pismu obvestil šele 26. 3. 2015, ko so v nabiralniku pustili pismo in ne 19. 3. 2015, zato je odgovor na tožbo podala v roku. Tožena stranka ni trdila, da pisanja ni sprejela, temveč trdi, da ga je prejela kasneje. Na kršitev pravil o vročanju se ni mogoče sklicevati, če naslovnik kljub kršitvi prejme pisanje. Tožena stranka ni z ničemer izkazala, da vročitev ni bila pravilno opravljena. Ker je bila tožba puščena v hišnem predalčniku 19. 3. 2015 in ne 26. 3. 2015, je izpolnjen pogoj za izdajo zamudne sodbe
Ustavno sodišče RS je že večkrat zavzelo stališče, da drugačna ureditev posameznih delovnopravnih institutov v ZObr (v primerjavi s splošno ureditvijo v ZDR oziroma ZDR-1), sama po sebi ne krši Ustave RS (prim. odločbi U-I-101/95 z dne 8. 1. 1998 in U-I-163/10 z dne 10. 11. 2011). Zato ureditev iz enajstega odstavka 92. člena ZObr, po katerem vojaški osebi preneha delovno razmerje na obrambnem področju najkasneje do konca koledarskega leta, v katerem izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po splošnih predpisih, ne glede na čas, za katerega je sklenila pogodbo o zaposlitvi, ne nasprotuje Ustavi RS ter jo je bilo sodišče prve stopnje dolžno uporabiti.
Ob ugotovitvi, da je tožnik 26. 3. 2015 izpolnil pogoje za pridobitev poklicne pokojnine v skladu z določbami ZPIZ-2 in pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja, je tožena stranka v določbi enajstega odstavka 92. člena ZObr imela pravno podlago za ugotovitev prenehanja veljavnosti tožnikove pogodbe o zaposlitvi. Tožnik dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine niti ne prereka, pač pa se zavzema za poklicno upokojitev ob koncu koledarskega leta oziroma za kasnejšo splošno starostno upokojitev in s tem v zvezi z višjo pokojnino. Navedeno ni v pristojnosti tožnika, pač pa je pravica delodajalca, da odloči, s katerim datumom bo tožniku prenehalo delovno razmerje.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - reorganizacija poslovanja
Pri toženi stranki se je delo na stebernem rezkalnem stroju (na katerem je delo opravljal tudi tožnik) spremenilo iz troizmenskega v dvoizmensko delo. Ker tožena stranka zaradi zmanjšanja obsega dela na stebernem rezkalnem stroju ni več potrebovala treh delavcev, temveč le dva, se je odločila, da bo tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj sta imela druga dva delavca, ki sta tudi opravljala delo na tem stroju, višjo strokovno izobrazbo kot tožnik, imela pa sta tudi dodatna znanja, ki sta jih samostojno pridobila. S tem je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v smislu prve alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSM0022754
OZ člen 619, 289. ZPP člen 286b, 286b/1.
pogodba o delu - kooperacijska pogodba - odložni pogoj - plačilo podizvajalcu po prejemu plačila od naročnika - takojšnje grajanje procesnih kršitev
Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in ocenilo, da ima sklenjena kooperacijska pogodba pravno naravo pogodbe o delu oziroma podjemne pogodbe po 619. členu OZ. Tožnik se je namreč kot podjemnik zavezal opraviti določen posel (oprava strojnih uslug), toženec kot naročnik pa se je zavezal, da bo tožniku plačal za opravljeno delo.
- Tak dogovor med tožencem kot izvajalcem in tožnikom kot podizvajalcem, da bodo dela plačana podizvajalcu potem, ko se bo izvajalec poplačal pri naročniku, je zgolj zavezoval podizvajalca, da počaka določen primeren čas, po poteku katerega šele lahko zahteva plačilo dogovorjene cene za opravljano delo od izvajalca – neodvisno od tega, ali je bil izvajalec poplačan od naročnika ali ne.
- Sodišče druge stopnje soglaša z nadaljnjim prvostopenjskim zaključkom iz točke 12 obrazložitve sodbe, da je najkasneje takrat, ko je jasno, da se pogoj ne bo uresničil (oziroma po poteku razumnega in primernega roka), treba šteti, kot da čas izpolnitve oziroma rok ni določen (289. člen OZ), zaradi česar upnik (podizvajalec) pridobi pravico zahtevati takojšnjo izpolnitev.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove - poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - organizacijski razlog
Tožena stranka se je odločila za novo organizacijo dela v finančno računovodskem sektorju (kjer je tožnica delala in še dela) zaradi potreb delovnega procesa v aprilu 2014, glede na to, da je prišlo do spremembe lastništva tožene stranke in je večinski lastnik zahteval spremembo plačnega sistema. Zato je tožena stranka sprejela nov Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, s katerim je ukinila delovno mesto „finančni knjigovodja“, ki ga je zasedala tožnica. Delovni proces pri toženi stranki se je spremenil, tako da se je pojavila potreba po razdelitvi nalog in zadolžitev na delovnem mestu „finančni knjigovodja“ na delovno mesto „finančni knjigovodja II“, kjer se opravlja manj zahtevne naloge oz. dela in na delovno mesto „finančni knjigovodja I“, kjer se opravlja zahtevnejše naloge oz. dela. Tožena stranka je ocenila, da je tožnico možno zaposliti na delovnem mestu „knjigovodja II“, ker to delovno mesto za tožnico predstavlja ustrezno zaposlitev, saj se je na tem delovnem mestu zahtevala strokovna izobrazba, ki predstavlja enako vrsto in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za ukinjeno delovno mesto. Prav tako se delo opravlja v istem delovnem času in kraju, kot ga je tožnica opravljala do tedaj. Tožena stranka je s tem dokazala obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici oziroma, da je zaradi ukinitve delovnega mesta „finančni knjigovodja“ delo tožnice pod pogoji odpovedane pogodbe o zaposlitvi postalo nepotrebno. Zato je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-5, 118, 118/1, 200, 200/3. BBHZD člen 8, 8/3, 12. ZUP člen 1, 1/1. URS člen 2, 22. ZDoh-2 člen 27, 27-5, 37, 37/1, 37/1-5. ZPIZ-2 člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - denarno povračilo - bruto znesek - neto znesek
Odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela ne more predstavljati zgolj eno samo (vsebinsko in časovno opredeljeno) ravnanje delavca, tj. neupoštevanje predpisov o počitkih med vožnjo, ki bi lahko pomenilo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in bi imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Namen poskusnega dela je v preizkusu tožnikovega znanja in sposobnosti opravljanja dela voznika tovornjaka v
mednarodnem prometu, pri čemer se mora delo tožnika ocenjevati kot celota in ne z vidika posamičnega ravnanja.
V obravnavanem primeru sta se stranki v
pogodbi o zaposlitvi dogovorili o trimesečnem poskusnem delu, ki se spremlja in ocenjuje po internem pravilniku o uspešnosti. Pravilnika, iz katerega bi bila razvidna merila za ugotavljanje uspešnosti delavca oziroma pričakovani delovni rezultati tožnika, tožena stranka v sodnem postopku ni predložila. Ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma tretjega odstavka 8. člena BBHZD, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.
Denarno povračilo je prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo.
ZDR-1 člen 88, 88/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZDR člen 87, 87/1. ZOFVI člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev delovnih obveznosti – nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.
Tožnica (defektologinja) je določenega dne po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk. S temi ravnanji je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.