ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/1-1, 60/2, 60/2-3, 60/3, 61.
invalid III. kategorije invalidnosti - invalid I. kategorije invalidnosti - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici je izvedenski organ ugotovil, da za delo kontrolor steklenih izdelkov in za delo pomožni steklarski delavec ni zmožna. Še vedno pa je zmožna za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom in je torej pri njej še podana preostala delovna zmožnost v smislu 3. alineje 61. člena ZPIZ-1, kar ustrezna definiciji III. kategorije invalidnosti po 3. alinei drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. Ker pri tožnici ni podana popolna in trajna izguba delovne zmožnosti, primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
tožbeni zahtevek - predlog za izdajo dopolnilne sodbe
Ker z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem tožbenem zahtevku tožnika, je potrebno šteti pritožbo, s katero tožnik izpodbija zavrnilni del odločitve sodišča prve stopnje, ki ga izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje, šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Prvi odstavek 325. člena ZPP določa, da v primeru, če sodišče ni odločilo o vseh zahtevkih, o katerih bi moralo odločiti s sodbo, ali ni odločilo o delu zahtevku, lahko stranka v 15 dneh od prejema sodbe predlaga pravdnemu sodišču, naj se sodba dopolni. Tretji odstavek 327. člena ZPP določa, da se v primeru, če se izpodbija sodba prve stopnje s pritožbo samo zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni s sodbo odločilo o vseh zahtevkih, ki so bili predmet pravde, šteje pritožba za predlog stranke, naj se izda dopolnilna sodba.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00007526
ZKP člen 371, 371/1-11. KZ člen 234.a, 244.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - opis kaznivega dejanja - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo - obvestilo obdolžencu o preiskovalnih dejanjih - poslovna goljufija - zloraba položaja ali pravic - povezane družbe - odvisne družbe - obarvani naklep - bančna dejavnost - insolventnost - premoženjskopravni zahtevek
To, da je obtoženec vse tri družbe personalno obvladal pa še ne pomeni, da družbe medsebojno niso mogle poslovno sodelovati. Res je sicer, kar v svoji pritožbi navaja zagovornik, da je izvedenec izpovedal, da če bi vsi akterji oz. vse povezane družbe medsebojno izpolnjevale obveznosti, kakor so bile zastavljene, bi sistem deloval in do težav ne bi prišlo. Vendar pa je potrebno v zvezi s tem povedati, da predmet obsodilnega dela sodbe ni delovanje sistema kot takega oziroma ustreznosti ali neustreznosti poslovnih odločitev povezanih družb med seboj, temveč odnos navzven, do posameznih oškodovancev, ki so na podlagi pogodb o vezavi depozitov, certifikatov in blagajniških zapisov o sredstvih, deponiranih pri hranilnici, le tej zaupali svoje prihranke oz. sredstva.
kršitev materialnih določb zakona – zastaranje pregona – pretrganje zastaranja – dejanje, ki meri na pregon – prekršek zoper varnost cestnega prometa – prekršek, ugotovljen s tehničnimi sredstvi
Določba tretjega stavka 42. člena ZP-1, se nanaša le na postopke o prekršku, ki so storjeni zoper varnost cestnega prometa, in ne velja za druge postopke o prekrških, ki so uvedeni zaradi kršitev s področja drugih predpisov.
sodna taksa - oprostitev plačila sodnih taks - ustavna odločba - občutno zmanjšanje sredstev za preživljanje - pravni standard
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-191/14-16 z dne 12. 2. 2015, ki velja od 21. 3. 2015, odločilo, da je prvi odstavek 11. člena ZST-1 v neskladju z Ustavo RS. Do odprave ugotovljenega neskladja sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih, za katere se uporablja ZPP, procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanj, tudi če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V navedeni ustavni odločbi je Ustavno sodišče RS kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa že v preteklosti napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka (analogna uporaba drugega odstavka 13. člena ZBPP). Glede na to, da tožnik prejema iz naslova pokojnine znesek 291,03 EUR neto mesečno, cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 538,49 EUR) ne dosega, zato je glede na premoženjsko stanje upravičen do oprostitve plačila sodnih taks v celoti.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZGD-1 člen 268, 268/2, 268/2-4.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - absolutna bistvena kršitev postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče prve stopnje ni presojalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ampak je štelo, da je med strankama prišlo do sporazuma glede prenehanja delovnega razmerja. Takšno stališče sodišča je zmotno. Tožnik in tožena stranka sta podpisala dva sporazuma, pri čemer iz prvega sporazuma izhaja, da ta sporazum ne predstavlja pravne podlage za prenehanje delovnega razmerja člana uprave ter da je potrebno odpoklicanemu članu uprave odpovedati pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker sodišče ni presojalo zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 22. 2. 2013, izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. S tem je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00018409
KZ-1-UPB2 člen 253, 253/1.. ZKP-UPB8 člen 3, 3/2.. ZZZDR člen 52, 53. ZZK-1 člen 79, 79/1, 79/1-1.
overitev lažne vsebine - spravljanje v zmoto - ni dokazov - nepopolna in zmotna ugotovitev dejanskega stanja - razpolaganje s skupnim premoženjem s strani enega zakonca - zaznamba spora
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da notar, ki je sestavil listino o ustanovitvi zemljiškega dolga, ni bil spravljen v zmoto, kar je bistven očitek obravnavanega kaznivega dejanja, ki je naslovljen na obdolženca. Kot izhaja iz izpovedbe notarja je v zemljiški knjigi preverjal lastništvo na nepremičnini, stranko, to je obdolženca pa ni spraševal, če ima mogoče še kdo tretji lastninsko pravico na nepremičnini. Pritožnica ima prav, da je obdolženec podpisal izjavo, da ni okoliščin, na podlagi katerih bi bil pravni posel v notarskem zapisu nedopusten, prav ima tudi, da je sklepanje nedopustnih poslov nedovoljeno (oziroma nično), vendar obdolženčeva zagovornica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da obravnavani (enostranski) pravni posel ni bil nedopusten ampak je bil izpodbojen, saj je šlo v obravnavani zadevi dejansko za razpolaganje zakonca s skupnim premoženjem. Nedopusten je namreč le tisti pravni posel, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. V obravnavani zadevi pa je bil pravni posel sicer dopusten, le v primeru, če ga sklene le en zakonec, se zahteva soglasje drugega zakonca. Če ta predpostavka ni izpolnjena, posel ni ničen, temveč izpodbojen. V zemljiško knjigo se vpisuje tudi zaznamba spora o pridobitvi pravice na podlagi tožbe, s katero tožnik oziroma predlagatelj postopka od sodišča zahteva, med drugim, ugotovitev obstoja njegove lastninske pravice na nepremičnini, ki jo je pridobil po pravilih skupnega premoženja, pridobljenega v času trajanja zakonske zveze. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je T. P. vložila zoper obdolženca tožbo za ugotovitev obsega in razdelitve skupnega premoženja. Ker pa vpisa zaznambe spora ni predlagala, obdolžencu ni mogoče očitati, da je notarja pri sestavi listine o ustanovitvi zemljiškega dolga spravil v zmoto.
ZP-1 člen 68, 133, 133/2, 155, 155/1-8, 157, 157/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku – ni razlogov o odločilnih dejstvih – odločanje sodišča – načelo materialne resnice – dokazna ocena – sprejemanje dokazne ocene – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Prekrškovni organ je tisti, ki mora glede prekrška, ki ga obdolžencu očita, v obdolžilnem predlogu predložiti oziroma predlagati dokaze, na sodišču pa je, da dokaze, ki so pomembni za pravilno odločitev, izvede. Če je sodišče ocenilo, da je potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja zaslišati katero od predlaganih prič, je na sodišču, da poskrbi, da se priča zaslišanja tudi udeleži. Za to ima tudi sredstva (npr., da odredi privedbo priče, ki se brez utemeljenega razloga na vabilo ne odzove – prvi odstavek 244. člena Zakona o kazenskem postopku- ZKP v zvezi s prvim odstavkom 67. člena ZP-1). Status priče v postopku, tudi če je ta policist, ni enak položaju prekrškovnega organa, ki je zaradi postopka o prekršku zoper obdolženca vložil obdolžilni predlog. Nikakršnega pooblastila namreč nima, da bi sam prisilil pričo policista, da sodeluje v sodnem postopku, pač pa ga lahko na sodišče privede le po odredbi sodišča. Očitek, da se predlagatelj ni potrudil v smeri dokazovanja obdolžencu očitanega prekrška je zato neutemeljen. V nasprotju s pravili sprejemanja dokazne ocene (133. člen ZP-1) je vnaprejšnja opredelitev sodnika glede dokazne ocene, ko je navedel, da tudi če bi vabljena priča pristopila na zaslišanje in izpovedala, bi na strani sodišča ostal razumen dvom, ki narekuje odločitev v obdolženčevo dobro.
Toženec, na katerem je bilo dokazno breme, ni dokazal, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, niti da imajo tožničine kršitve znake kaznivega dejanja poneverbe po določbah 1. v zvezi s 3. odstavkom 209. člena KZ-1, saj ni izkazano, da si je tožnica protipravno prilastila 5,00 EUR in dve merici borovničevca. Zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila tožnici nezakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi, ker za odpoved ni utemeljenih razlogov oziroma ker nista dokazana odpovedna razloga po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1.
Stranka lahko tožbo vloži tudi v primeru molka organa. Zato morajo biti izpolnjene zahteve, določene v 72. členu ZDSS-1, da odločba ni izdana v zakonitem roku, oziroma da je potekel rok za izdajo odločbe, da je bila podana nova zahteva in če od dneva vložitve nove zahteve preteče še nadaljnjih 7 dni. Tožnica ni dokazala, da je toženi stranki po tem, ko ta ni odgovorila na njeno pritožbo zoper prvostopenjsko upravno odločbo, poslala novo pisno zahtevo, da mora odločiti o pritožbi v nadaljnjih 7 dneh. Zato je sodišče prve stopnje tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1 pravilno zavrglo kot preuranjeno.
Tožnica ni dokazala, da je bilo ravnanje tožene stranke, ki je odmerila varstveni dodatek v višini, kot izhaja iz izpodbijanih odločb, protipravno. Za obstoj protipravnosti bi moralo biti ravnanje tožene stranke takšno, da bi šlo za namerno izigravanje zakona in za namerno opustitev določenega ravnanja, ki bi odstopala od običajne metode in potrebne skrbnosti, to je skrbnosti dobrega strokovnjaka v smislu šestega odstavka 6. člena OZ. Ker toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja, ni izpolnjena ena izmed kumulativno določenih predpostavk za obstoj odškodninske odgovornosti. Zato tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine ni utemeljen.
izredna denarna socialna pomoč - izpolnjevanje pogojev
Izredna denarna socialna pomoč je namenjena za reševanje materialne ogroženosti, do katere je prišlo zaradi nastalih izrednih stroškov, ki so vezani na preživljanje, pa jih samska oseba z lastnimi dohodki oziroma dohodkom družine ne more pokriti. V enem koledarskem letu izredna denarna socialna pomoč ne sme presegati višine petih minimalnih dohodkov samske osebe, od katerih se lahko višina treh njenih minimalnih dohodkov dodeli le za izredne stroške, nastale zaradi naravne nesreče ali višje sile. Ker je tožnik v letu 2014 že prejel izredno denarno socialno pomoč v višini njegovega dvakratnega minimalnega dohodka, v vlogi pa ni uveljavljal izrednih stroškov, nastalih zaradi naravne nesreče ali višje sile, ni upravičen do izredne denarne socialne pomoči.
Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe med drugim ugotovilo obstoj prednostne terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova pravdnih stroškov v določenem znesku z zakonskimi zamudnimi obrestmi od začetka stečaja (tj. od 24. 3. 2014) do plačila, pritožba pa utemeljeno uveljavlja, da za to odločitev ni navedlo nobenih razlogov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče navedlo le razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja prednostne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku ter razloge za odločitev o ugotovitvi obstoja navadne terjatve tožnice do tožene stranke v določenem znesku. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica je določenega dne odklonila neposreden ukaz za delo v. d. direktorice in ji ni izročila zahtevane dokumentacije v zvezi z najemnim razmerjem glede dveh garaž in pisnega pojasnila o tem, pa tudi ponovne (enake) zahteve v. d. direktorice ni upoštevala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da glede na vse okoliščine primera ne gre za kršitev majhnega pomena, ampak za hujšo kršitev pogodbenih obveznosti tožnice, ki je prekršila osnovno obveznost iz delovnega razmerja, to je opravljanja dela v skladu z navodili delodajalca in toženi stranki, saj zahtev v.d. direktorice ni upoštevala, čeprav je s sporno dokumentacijo razpolagala in jo je toženi stranki izročila šele drugi dan zagovora. Šlo pa je za listine, ki so bile podlaga za prijavo suma kaznivega dejanja pri pristojnem državnem tožilstvu. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Izpolnjen je tudi dodatni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, tožena stranka izgubila zaupanje v tožnico, zlasti glede na delovno mesto, ki ga zaseda, to je delovno mesto vodjo finančno računovodske službe pri toženi stranki. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
invalid I. kategorije - invalidska pokojnina - popolna nezmožnost za delo - invalidnost
Pri tožniku še ni mogoče ugotoviti invalidnosti in tudi ne popolne nezmožnosti za delo v smislu I. kategorije invalidnosti, kot je določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal odpravo upravnih aktov toženca in razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Tožnik (policist) je s tem, ko je v uradni zaznamek o zbranih obvestilih zapisal lažno vsebino, to je, da je bil opravljen razgovor z določeno osebo na njenem domu, čeprav razgovor ni bil opravljen, temveč je bil razgovor opravljen le po telefonu, storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva (prvi odstavek 259. člena KZ-1). S tem, ko je tožnik izpolnil obrazec za delo preko polnega delovnega časa za opravljeno delo v določeni zadevi (čeprav to delo ni bilo opravljeno), pa je izpolnil vse zakonske znake goljufije, pri tem pa ni pomembno, da gre za relativno nizek znesek (cca 8,00 EUR dodatka za nadurno delo).
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
ZPIZ-1 v 390. členu uživalcem pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki so uveljavili pravice do uveljavitve tega zakona (tožnica je vložila zahtevek za priznanje pravice do družinske pokojnine že 21. 5. 1998 in ji je bila družinska pokojnina priznana od 1. 1. 1998 dalje), tudi po uveljavitvi ZPIZ-1 zagotavlja te pravice najmanj v obsegu, določenem s predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (na podlagi ZPIZ/92), s tem da so te pravice za naprej (od 1. 1. 2000) usklajujejo po določbah ZPIZ-1. Sodišče prve stopnje je zato tožnici tudi po 1. 1. 2000 utemeljeno priznalo pravico do družinske pokojnine, uveljavljeno na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, čeprav ZPIZ-1 za vdovo pravice do družinske pokojnine ni več priznaval in urejal. Vdova, prejemnica družinske pokojnine na podlagi 3. alineje prvega odstavka 72. člena ZPIZ/92, ki ji pravica do družinske pokojnine preneha po 45. letu pa pred dopolnitvijo 50. leta starosti, pa v skladu s 4. odstavkom 427. člena ZPIZ-1 ohranja pravico, da po dopolnitvi 50. leta starosti ponovno pridobi oziroma uveljavi pravico do družinske pokojnine (ob izpolnjenih drugih pogojih). Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani odločbi tožene stranke in tožnici priznalo pravico do družinske pokojnine od 1. 11. 2008 dalje ter toženki naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe izda odločbo o odmeri, višini in izplačevanju družinske pokojnine in zapadle zneske izplača skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
ZDR-1 člen 88, 88/1, 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-2. ZDR člen 87, 87/1. ZOFVI člen 49.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - hujša kršitev delovnih obveznosti – nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja
Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da „podaja odpovedi pogodbe o zaposlitvi“ ni isto kot „vročitev odpovedi“. Vročitev odpovedi v smislu prvega odstavka 88. člena ZDR-1 je odločilna za začetek njenega učinkovanja v razmerju do delavca, čas podaje odpovedi pa je pomemben za delodajalca z vidika spoštovanja zakonskega roka za podajo odpovedi, ki je prekluzivnega značaja. Odpoved je podana, ko jo je delodajalec podal (sprejel), oziroma ko jo je sestavil v pisni obliki z izkazano resno namero, naj sestavljena odpoved tudi učinkuje. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožena stranka podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka od zagovora tožnice, tj. na dan, ko je bila sestavljena odpoved v pisni obliki, podpisana s strani pristojne osebe in priporočeno oddana na pošto. Kot dejanje delodajalca, ki izraža njegovo resno namero, da naj sestavljena odpoved tudi dejansko učinkuje, je treba šteti priporočeno oddajo odpovedi na pošto. Stališče tožnice, da mora biti odpoved pogodbe o zaposlitvi v roku iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 tudi pravilno vročena delavcu, je zato napačno.
Tožnica (defektologinja) je določenega dne po licu udarila osemletnega otroka z avtistično motnjo in ob hospitaciji ravnatelja ni imela ustreznih priprav na uro, pri čemer se je vedla nesprejemljivo, ravnateljevih zahtev ni spoštovala, ga zmerjala in nanj kričala, vse v prisotnosti otrok in sodelavk. S temi ravnanji je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Podan pa je tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je zaradi same narave kršitve, dela učiteljice oziroma specialne pedagoginje - defektologinje, ki ga je tožnica opravljala, za katerega veljajo posebni strokovni standardi, izgubila zaupanje v delo tožnice. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
ZDR-1 člen 84, 84/1, 87, 87/2, 89, 89/1, 89/1-5, 118, 118/1, 200, 200/3. BBHZD člen 8, 8/3, 12. ZUP člen 1, 1/1. URS člen 2, 22. ZDoh-2 člen 27, 27-5, 37, 37/1, 37/1-5. ZPIZ-2 člen 144.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poskusno delo - neuspešno opravljeno poskusno delo - denarno povračilo - bruto znesek - neto znesek
Odpovednega razloga neuspešno opravljenega poskusnega dela ne more predstavljati zgolj eno samo (vsebinsko in časovno opredeljeno) ravnanje delavca, tj. neupoštevanje predpisov o počitkih med vožnjo, ki bi lahko pomenilo kršenje pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in bi imelo za posledico odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Namen poskusnega dela je v preizkusu tožnikovega znanja in sposobnosti opravljanja dela voznika tovornjaka v
mednarodnem prometu, pri čemer se mora delo tožnika ocenjevati kot celota in ne z vidika posamičnega ravnanja.
V obravnavanem primeru sta se stranki v
pogodbi o zaposlitvi dogovorili o trimesečnem poskusnem delu, ki se spremlja in ocenjuje po internem pravilniku o uspešnosti. Pravilnika, iz katerega bi bila razvidna merila za ugotavljanje uspešnosti delavca oziroma pričakovani delovni rezultati tožnika, tožena stranka v sodnem postopku ni predložila. Ker tožena stranka, na kateri je dokazno breme, ni dokazala obstoja utemeljenega odpovednega razloga iz 5. alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 oziroma tretjega odstavka 8. člena BBHZD, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nezakonita.
Denarno povračilo je prejemek, od katerega je tožena stranka dolžna obračunati davke in prispevke, jih ustrezno odvesti in tožniku izplačati le neto povračilo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - sprememba organizacije
Tožena stranka se je zaradi upada naročil in konkurence drugih ponudnikov odločila za ukinitev določenega področja. Pri tem delovnega mesta „komercialist II“, ki ga je zasedala tožnica, ni ukinila, ampak je zmanjšala število izvajalcev na delih, povezanih z ukinjenim področjem. Pri presoji poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bistveno, ali je bilo delo posameznega delovnega mesta v celoti ukinjeno oziroma se je prenehalo opravljati, temveč zadošča že, da delodajalec razporedi določene naloge med ostale zaposlene. Tožena stranka je določene naloge, ki jih je opravljala tožnica, prenesla na drugo delavko, ostale naloge pa so bile prenesene na tajništvo. Spremenjena organizacija dela, ki jo delodajalec izvede tako, da naloge nekega delovnega mesta razporedi med druge zaposlene, pa predstavlja utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
V 34.a členu ZST-1 je določeno, da je ugovor zoper plačilni nalog dopusten, če je sodna taksa že plačana, ali če jo je sodišče napačno odmerilo. Ker ta razloga v postopku pred sodiščem prve stopnje nista bila uveljavljana, je sodišče prve stopnje ugovor zoper plačilni nalog utemeljeno zavrnilo.