izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka dvakrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku, zamude pri plačilu plače pa so se pojavljale več kot pol leta) po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 29 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
OZ člen 83. ZPPOGD člen 4, 4/1. Uredba o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev člen 3, 3/2, 3/5.
delovna uspešnost - obveznost plačila - direktor družbe - dogovor v pogodbi o zaposlitvi
Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na podlagi pogodbe o zaposlitvi s poslovodno osebo na delovnem mestu „direktor družbe“ za določen čas. V pogodbi o zaposlitvi sta se stranki dogovorili, da pripada tožniku za dosežene poslovne rezultate, ki za več kot 10 % presegajo načrtovane, enkratna nagrada v višini največ ene bruto plače. S tem, ko sta stranki kot odločilen kriterij določili poslovni rezultat, ki za več kot 10 % presega načrtovani poslovni rezultat tožene stranke, sta upoštevali 4. člen ZPPOGD, ki določa, da mora biti spremenljiv prejemek odvisen od vnaprej določenih in merljivih meril. Tako določen kriterij je merljiv, sodišče prve stopnje pa je pravilno ugotovilo, da je poslovni rezultat tožene stranke v letu 2012 presegel za več kot 10 % načrtovani rezultat za isto obdobje. Ker v pogodbi o zaposlitvi določena nagrada oziroma spremenljiv prejemek v smislu ZPPOGD ne presega zneska iz 2. odstavka 3. člena Uredbe o določitvi najvišjih razmerij za osnovna plačila ter višine spremenljivih prejemkov direktorjev, po katerem lahko v družbah, ki opravljajo dejavnosti iz 5. odstavka prejšnjega člena (torej družbe, ki v samoupravnih lokalnih skupnostih kot gospodarsko javno službo opravljajo tudi komunalno dejavnost), spremenljivi prejemek znaša največ deset odstotkov izplačanih osnovnih plačil direktorja v poslovnem letu, je tožnik upravičen do vtoževane nagrade.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014946
ZDR člen 43, 184, 184/1. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150. ZVZD člen 5.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - padec - objektivna odškodninska odgovornost - nevarna stvar - nevarna dejavnost - krivdna odškodninska odgovornost - izvedenec - stroški
Tožnik se je poškodoval na delu pri prvo toženi stranki med opravljanjem zavornega preizkusa vlaka, in sicer mu je med opravljanjem dela zdrsnilo na večjem kamnu, zato je padel in z nogo udaril v rob vagona za prevoz tovornjakov, pri tem pa je utrpel poškodbo leve golenice. Pohodna pot, na kateri je tožniku zdrsnilo, ne predstavlja nevarne
stvar
i,
hoja
po njej (še posebej ob upoštevanju dejstva, da je vlak, ob katerem je hodil tožnik, miroval) pa ne dejavnosti, iz katere bi izvirala večja škodna nevarnost za okolico. Pri redni rabi pohodne poti in pri običajni pazljivosti nevarnost za uporabnike ni povečana do te mere, da bi utemeljevala obstoj objektivne odgovornosti njenega imetnika. Zato ni podana objektivna odškodninska odgovornost prvo tožene stranke. Prvo tožena stranka je tožnika tudi ustrezno usposobila za varno delo in da mu je za delo zagotovila zaščitne čevlje s profiliranim podplatom, ki preprečuje zdrse. Zato ni podana krivdna odgovornost prvo tožene stranke na nastalo nezgodo.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje – potrebna skrbnost
Tožnik je na naroku za obravnavanje predloga za vrnitev v prejšnje stanje izpovedal, da je obvestil svojega pooblaščenca, da ne bo mogel priti na narok. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bilo postopanje pooblaščenca tožnika, ko ni obvestil sodišča, da ne bo pristopil na narok (zato, ker je najprej poskrbel za svojo poškodbo, ki jo je utrpel, ko ga je ujela nevihta na morju), dovolj skrbno, je po oceni pritožbenega sodišča tudi tožnik, ko je dan pred narokom obvestil svojega pooblaščenca, da na narok ne bo prišel, ker je bolan, izkazal potrebno skrbnost. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodilo.
ZDR-1 člen 94, 108, 111, 111/1, 111/1-4, 111/2, 111/3, 134, 134/2. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 68.
izredna odpoved delavca - odpravnina - odškodnina v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka - delovnopravna kontinuiteta
Tožnica je zaradi zakonito podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 111. člena ZDR-1 (ker ji tožena stranka štirikrat zaporedoma ni izplačala plače ob zakonsko dogovorjenem roku)po 3. odstavku istega člena upravičena do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine odpravnine oziroma odškodnine pravilno upoštevalo 32 let delovne dobe, ki jo je tožnica dosegla pri toženi stranki oziroma prejšnjih delodajalcih, saj je za to obdobje podana delovnopravna kontinuiteta zaposlitve tožnice pri toženi stranki oziroma njenih prejšnjih delodajalcih. Zato je tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
odlog plačila sodne takse – rok za plačilo sodne takse – izdaja končne odločbe v pritožbenem postopku – vročitev odločbe – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – slabše likvidnostno stanje – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da je treba sodno takso po plačilnem nalogu z dne 13. 3. 2015 plačati do izdaje končne odločbe v pritožbenem postopku (oz. najkasneje ob izdaji odločbe, s katero bo odločeno o pritožbi). Sodišče prve stopnje je s tem drugotoženki določilo rok za plačilo sodne takse, za katerega niti ne ve, kdaj bo nastopil, saj stranka ne more vedeti, kdaj bo višje sodišče odločilo o pritožbi. Zaradi tega na tak način postavljen rok dejansko učinkuje v nasprotju s samim bistvom odloga plačila sodne takse. Da bi se stranka namreč zagotovo izognila zamudi s plačilom na takšen način odložene sodne takse, bi jo morala plačati takoj. Z vidika varstva pravic strank v postopkih je zato po prepričanju višjega sodišča treba šteti, da rok za plačilo sodne takse, ki je bila odložena do izdaje odločbe, začne teči s trenutkom, ko je odločba vročena tej stranki.
Abstraktni pravni pojmi ter prosti preudarek vežejo upravni organ pri njihovih uporabi in posledično vplivajo tudi na obseg sodne presoje posamičnih upravnih aktov. Tako je tudi v primerih uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči potrebno že v predsodnem postopku razčistiti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima takšne izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Zgolj z dejstvom črtanja iz evidence brezposelnih, ker se določenega dne oseba ni javila pri svetovalcu za zaposlitev, ni mogoče zapolniti abstraktnega zakonskega dela norme, ki se nanaša na razlog, zaradi katerega ni mogla ali ne more vplivati na nastali položaj in se odraža skozi preteklo ali sedanjo skrb za dostojno lastno preživljanje. Glede na to, da 1. odstavek 33. člena ZSVarPrev, v katerem so določeni pogoji za priznanje izredne denarne socialne pomoči, v predsodnem postopku ni bil pravilno interpretiran ne uporabljen in tega niti sodišče prve stopnje ni odpravilo, so ostala dejstva oz. pogoji, ki so odločilni za zakonito upravno odločanje po prostem preudarku o pravici do izredne denarne socialne pomoči, nerazčiščeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se upravna akta odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - izvedenec - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev postopka
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta psihiatrinja in nevrokirurg ocenila zdravstveno stanje tožnice in da naj bi bilo takšno, da še ni zmožna za delo varnostnice v spornem obdobju, je v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Sodišče ni raziskalo, zakaj je bil tožnici priznan bolniški stalež tudi po 21. 5. 2014 ter tako tega dejstva ni mogoče šteti kot okoliščino, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju zmožna ali nezmožna za delo. Iz pregleda bolniškega staleža za tožnico izhaja, da je velikokrat bila v bolniškem staležu, vendar ne neprekinjeno. Razlogi o odločilnih dejstvih, kakor jih navaja sodišče prve stopnje, so v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega organa in so tudi nejasni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
ZPIZ-1 člen 109, 116, 156, 156/1, 157, 157/2. ZUP člen 63, 63/2, 63/3.
družinska pokojnina - izpolnjevanje pogojev - začetek izplačevanja - pridobitev pravice
ZPIZ-1 razlikuje med pridobitvijo pravice, ki nastopi z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice, ter med začetkom izplačevanja obveznosti na podlagi pravice, ki je za vse osebe iz 2. odstavka 157. člena ZPIZ-1 (osebe, ki ob uveljavitvi pravice niso zavarovane) vezan na čas vložitve zahteve pri toženi stranki, ne glede na morebitno prejšnje izpolnjevanje pogojev ter ne glede na razloge, zaradi katerih je bila zahteva vložena šele kasneje. Ker otroci niso pokojninsko in invalidsko zavarovani po starših, je potrebno zadevo presojati po že citiranem 2. odstavku 157. člena ZPIZ-1. Tožnici ni uspelo dokazati, da je njena zakonita zastopnica vlogo za družinsko pokojnino oddala pred 11. 1. 2012, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se tožnici skladno z drugim odstavkom 157. člena ZPIZ-1 družinska pokojnina izplačuje od 1. 8. 2011 dalje. Tožbeni zahtevek za odpravo upravnih odločb tožene stranke s priznanjem pravice do družinske pokojnine od 29. 6. 2009 dalje ni utemeljen, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.
Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju člen 24. ZPIZVZ člen 7, 8, 8/1.
starostna pokojnina - odmera - osnova za odmero
Tožena stranka je pri odmeri pokojnine za obdobje tožnikove zaposlitve v JLA pravilno upoštevala osnovo iz 7. člena ZPIZVZ. Za odmero pokojnine je namreč odločilna osnova, ki je glede na čin določena v 7. členu ZPIZVZ, ne pa dejansko prejete plače. Tožena stranka je pri odločanju pravilno upoštevala tožnikov zadnji čin, kot je razviden tudi iz Uradnega vojaškega lista. Zato tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, s katero je tožena stranka tožniku odmerila starostno pokojnino, ni utemeljen, saj ni nobene podlage, da bi se mu starostna pokojnina odmerila v višjem znesku.
ZSPJS člen 3, 3/3, 3a. OZ člen 86, 191, 346, 347. ZDR-1 člen 202.
vračilo preveč izplačanih plač - javni uslužbenec - kondikcijski zahtevek - zastaranje - rok za zastaranje
Tožeča stranka uveljavlja vračilo preveč izplačane plače zaradi napačne prevedbe tožene stranke v 32. plačni razred namesto v 29. plačni razred na podlagi 3.a člena ZSPJS. Določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju so glede na 3. člen ZSPJS prisilne narave, zato je potrebno uporabiti 86. člen OZ. Ta določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo pa nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Javni uslužbenec lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom.
Ob upoštevanju ugovora zastaranja s strani tožene stranke je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je del tožbenega zahtevka od avgusta 2008 do aprila 2009 zastaran, saj je bila tožba vložena 4. 6. 2014. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je za nepravilnosti pri prevedbi tožene stranke zvedela šele z ugotovitvami Nadzorne komisije z dne 16. 7. 2009. Zastaranje namreč začne teči ob vsakem posameznem izplačilu plače (10. v mesecu za pretekli mesec). Za terjatve iz delovnega razmerja pa 202. člen ZDR-1 določa, da zastarajo v roku 5 let. Ob upoštevanju petletnega zastaralnega roka za glavnice so ob vložitvi tožbe dne 4. 6. 2014 že zastarale vse glavnice od avgusta 2008 do aprila 2009, ni pa zastarala glavnica za vračilo plač od maja 2009 do julija 2009, zato je tožbeni zahtevek za vračilo preveč izplačane plače v tem delu utemeljen.
opravljanje drugega dela izven opisa delovnega mesta - povečan obseg dela
Tožena stranka je z izpodbijanima sklepoma tožnici odredila opravljanje drugega dela izven opisa njenega delovnega mesta, ker je prišlo do zaostankov zaradi pomanjkanja števila delavcev, ki delajo na tem področju. V skladu s 95. členom ZJU je povečan obseg dela zakonit in objektiven razlog, zaradi katerega so bile tožnici začasno odrejene druge naloge izven opisa njenega delovnega mesta. Razlaga 95. člena ZJU, za katero se zavzema tožeča stranka, po kateri naj bi bila odreditev drugega dela izven opisa delovnega mesta javnega uslužbenca mogoča le, če bi šlo za javnega uslužbenca, ki ne bi bil polno zaposlen oziroma zaseden z nalogami iz opisa njegovega delovnega mesta, oziroma ki bi v okviru svojega efektivnega delovnega časa lahko opravljal tudi še druge naloge, je napačna. Takšne omejitve ne izhajajo niti iz teksta navedene določbe niti ne bi ustrezale njihovemu namenu, ki je v tem, da se omogoči predstojniku, da začasno rešuje problem organizacije dela ob spremenjenih razmerah v zvezi z delom (začasno povečan obseg dela, nadomeščanje odsotnih delavcev). Glede na določbo 95. člena ZJU je dopustna odreditev dela izven opisa delovnega mesta, ki ga mora javni uslužbenec ob v zakonu določenih pogojih opraviti namesto dela, ki sodi v opis dela njegovega delovnega mesta, kar pomeni, da v tem času svojega dela oziroma del in nalog delovnega mesta po pogodbi o zaposlitvi začasno ne opravlja. Zato sta izpodbijana sklepa zakonita.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0015645
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. ZJU člen 25, 25/2. ZDR-1 člen 6, 8. ZUNEO člen 22. Ustava Republike Slovenije 22.
začasna odredba - premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo - začasna odredba
Premestitev javnega uslužbenca na njegovo željo je institut, katerega namen je tudi omogočanje usklajevanja službenih dolžnosti javnega uslužbenca z njegovimi družinskimi obveznostmi, kar pravilno navaja tožnica v pritožbi. Odločitev o tem, ali bo delodajalec takšni želji ugodil, pa je na delodajalcu. Ta odločitev je odvisna predvsem od tega, kako bi takšna premestitev vplivala na delovni proces pri delodajalcu (v smislu organizacije dela, učinkovitosti dela, …). To pomeni, da delodajalec javnega uslužbenca ni dolžan na njegovo željo premestiti na drugo delovno mesto, če oceni, da takšna premestitev ne bi bila v interesu organa. Ta ocena in posledično odločitev o premestitvi pa je v pristojnosti predstojnika organa. Ker za terjatev tožnice s takšnim tožbenim zahtevkom ni materialnopravne podlage, tudi začasna odredba za zavarovanje takšne nedenarne terjatve ne more biti utemeljena.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - pravnomočnost - vzrok invalidnosti - pravnomočnost odločitve o vzroku invalidnosti
Odločba toženca o razvrstitvi tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni je sicer postala pravnomočna, vendar ni postala materialno pravnomočna glede odločitve o vzroku invalidnosti. To pa ne pomeni, da glede vzroka invalidnosti, ki je bil v pravnomočno zaključenem postopku ugotovljen kot bolezen, ne bi bilo mogoče v rednem (novem) postopku ponovno ugotavljati popolne nezmožnosti za delo zaradi drugačnega vzroka. Materialno pravnomočna postane odločba, s katero je stranka pridobila določene pravice oziroma so ji bile naložene kakšne obveznosti (prvi odstavek 225. člena ZUP). Čeprav je vzrok invalidnosti kot eden izmed elementov odločbe, vsebovan v izreku odločbe, se pravnomočnost ne razteza nanj, saj vzrok invalidnosti ne predstavlja odločitve o pravici, niti ne kakšne obveznosti, temveč se nanaša le na odločitev o dejstvu. Zato ni nobene ovire, da se pri tožniku ne bi ponovno ugotavljal vzrok I. kategorije invalidnosti.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za tožbo
Z dnem začetka stečajnega postopka se postopek prekine in dokler traja prekinitev postopka, sodišče ne more opravljati nobenih pravdnih dejanj. Med takšna pravdna dejanja sodi tudi odločanje o ugovoru zoper plačilni nalog.
ZPP člen 158, 158/1, 458, 458/1, 495, 495/1. OZ člen 287, 381.
opredelitev do dokaznih predlogov – vračunavanje izpolnitve – vrstni red vračunavanja – zakonske zamudne obresti – procesne obresti – pobotni ugovor – umik tožbe – stroški postopka – standard takoj – spor majhne vrednosti
Do pobotnega ugovora se je sodišče opredelilo. Pri tem je dokaze tožene stranke ocenilo kot nezadostne. Čeprav se ni opredelilo do prav vsakega dokaza, ki ga je ta predložila, je pojasnilo, da ocenjuje, da ti ne morejo privesti do zavrnitve zahtevka.
Tožnik je pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje vložil v fotokopiji, brez izvirnega podpisa, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot nepopolno.
ZSV člen 24, 38, 38/3. ZZZPB člen 70, 70/1, 70/1-9, 70/2, 72. Pravilnik o vsebini in načinu vodenja uradnih evidenc s področja zaposlovanja člen 26.
denarna socialna pomoč - izbris iz evidence brezposelnih oseb - brezposelna oseba
Oseba, ki ni več vodena v evidenci brezposelnih oseb, ni upravičena do denarne socialne pomoči. Za presojo, od katerega dne dalje tožnik ni bil več voden v evidenci brezposelnih oseb, je odločilen izrek odločbe, od kdaj dalje so nastale posledice prenehanja vodenja v evidenci brezposelnih oseb. To pa je lahko le za naprej, od dokončnosti odločbe dalje. Do izbrisa tožnika iz evidence brezposelnih je prišlo z dokončnostjo odločbe in od tedaj dalje tožnik šest mesecev ni bil voden v evidenci brezposelnih oseb. Zato tožnik od izbrisa iz evidence brezposelnih oseb ni upravičen do denarne socialne pomoči.
Tožeča stranka (bivši delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ki naj bi jo ta povzročil, ko je bil pri njej zaposlen kot voznik tovornega vozila, in sicer z neskrbno in negospodarno uporabo vozila. Višino škode predstavlja razlika med stroški goriva, ki so nastali s tožnikovim načinom uporabe vozila in stroški goriva, če bi toženec vozilo uporabljal skrbno in gospodarno ter tako dosegal normalno povprečno porabo goriva tovornega vozila. Tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, saj ni predložila vseh potnih nalogov za sporno obdobje, tako da kilometrov, ki naj bi jih v tem obdobju prevozil toženec, ni mogoče ugotoviti. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.