pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas v nedoločen čas
Tožena stranka je s tožnico sklenila dvanajst pogodb o zaposlitvi oziroma anekse k pogodbam, in sicer za čas od 15. 9. 2009 do vključno 15. 6. 2014. Tožnica je zgolj po prvi pogodbi o zaposlitvi nadomeščala delavko, kasneje pa je ves čas delala isto delo, čeprav so bile pogodbe o zaposlitvi sklenjene zaradi nadomeščanja različnih delavk. Ker je tožnica ves čas pri toženi stranki delala enako delo, ne glede na poimenovanje delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi, je podlagi 56. člena ZDR-1 delovno razmerje prešlo iz določenega v nedoločen čas.
Ob upoštevanju dejstva, da gre za laično (prava neuko) stranko, ki zatrjuje obstoj težkega socialnega položaja, je treba ob poudarjeni socialni funkciji 104. člena SZ-1 ustrezno ovrednotiti in upoštevati tudi zatrjevanja o obveščanju upravnika o nastopu utemeljenih okoliščin, ki onemogočajo odpoved najemne pogodbe. Glede na že z zakonom določeno tesno povezanost med lastnikom stanovanja in upravnikom, ki je v določenem obsegu tudi zastopnik lastnika, je moč zaključiti, da je lahko ob ustreznem zatrjevanju okoliščin iz 104. člena SZ-1 nujnosti obvestitve lastnika stanovanja zadoščeno že v primeru podaje obvestila upravniku.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - izvedenec - razlogi o odločilnih dejstvih - nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev postopka
Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta psihiatrinja in nevrokirurg ocenila zdravstveno stanje tožnice in da naj bi bilo takšno, da še ni zmožna za delo varnostnice v spornem obdobju, je v nasprotju z dokumentacijo v spisu. Sodišče ni raziskalo, zakaj je bil tožnici priznan bolniški stalež tudi po 21. 5. 2014 ter tako tega dejstva ni mogoče šteti kot okoliščino, da je bila tožnica tudi v spornem obdobju zmožna ali nezmožna za delo. Iz pregleda bolniškega staleža za tožnico izhaja, da je velikokrat bila v bolniškem staležu, vendar ne neprekinjeno. Razlogi o odločilnih dejstvih, kakor jih navaja sodišče prve stopnje, so v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega organa in so tudi nejasni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.
Posebnost pavlijanske tožbe je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.
ZŠtip člen 48, 49, 49-1, 49-4, 50, 50/1. ZVSI člen 46.
pravica do štipendije - prenehanje pravice - sprememba izobraževalnega programa - izpolnitev obveznosti
Po 49. členu ZŠtip štipendijsko razmerje med drugim preneha, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja) in tudi v primeru, če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja). Tožnica je v študijskem letu 2011/2012 opravila vse obveznosti za 2. letnik, ni pa še v tem študijskem letu zaključila študijskega programa, ker ni izdelala diplomskega dela. To pomeni, da še ni zaključila študijskega programa, saj diplomsko delo pomeni zadnje dejanje študijskega programa, ne pa obveznosti samega letnika. Poleg tega se je tožnica v 2. letnik drugega programa vpisala potem, ko je obveznost za 2. letnik programa, za katerega je pridobila državno štipendijo, že izpolnila, zato ne gre za spremembo izobraževalnega programa brez soglasja štipenditorja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstajajo razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in pravice do državne štipendije. Zato tožbeni zahtevek na vračilo izplačane štipendije ni utemeljen.
štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
ZDR-1 člen 85, 85/2, 89, 89/1, 89/1-2. Konvencija Mednarodne organizacije dela (MOD) številka 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca člen 7.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti - zagovor - pravica do zagovora - kršitev pravice do zagovora
Bistvo pravice do zagovora (tudi v primeru redne odpovedi iz razloga nesposobnosti) je v zagotovitvi možnosti sodelovanja in vplivanja na potek in rezultat odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Določba 2. odstavka 85. člena ZDR-1 o pravici delavca do zagovora je namenjena njegovi obrambi, in sicer tako, da lahko v postopku pred odpovedjo pogodbe zaposlitvi sodeluje ter delodajalca seznani s svojimi ugovori. Da pa bi se delavec lahko uspešno zagovarjal, mu mora biti predhodno jasno predočeno, katere so tiste nepravilnosti pri njegovem delu, ki utemeljujejo zaključek o njegovi nesposobnosti, ter omogočen primeren rok za pripravo obrambe. Tožnici v vabilu na zagovor in pisnem obvestilu o očitanem razlogu nesposobnosti ni bilo jasno predočeno, katere so tiste nepravilnosti pri njenem delu, ki utemeljujejo zaključek o nesposobnosti. Splošno opredeljene nepravilnosti pa tožnici niso omogočile, da bi se lahko pripravila na zagovor in tam vsebinsko odgovorila na očitke o konkretnih pomanjkljivostih pri delu. Tudi če je tožena stranka kršitve tožnici nato ustno predstavila na samem zagovoru, se tožnica na zagovor vsebinsko ni mogla pripraviti v smislu izjave o očitanih kršitvah, oziroma ni imela možnosti opravičiti svojega ravnanja. To pa pomeni, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti nezakonita, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.
ZIZ člen 15, 36. ZPP člen 116, 116/1. ZST-1 člen 1, 1/3, 6.c, 34, 34.a, 34.a/1.
predlog za vrnitev v prejšnje stanje - ugovor zoper nalog za plačilo sodne takse
Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je tako opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki. Kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje stranka zato ne more uveljavljati napak, za katere trdi, da jih je zagrešilo sodišče.
Tožeča stranka (bivši delodajalec) je od toženca (delavca) vtoževala plačilo odškodnine, ki naj bi jo ta povzročil, ko je bil pri njej zaposlen kot voznik tovornega vozila, in sicer z neskrbno in negospodarno uporabo vozila. Višino škode predstavlja razlika med stroški goriva, ki so nastali s tožnikovim načinom uporabe vozila in stroški goriva, če bi toženec vozilo uporabljal skrbno in gospodarno ter tako dosegal normalno povprečno porabo goriva tovornega vozila. Tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, saj ni predložila vseh potnih nalogov za sporno obdobje, tako da kilometrov, ki naj bi jih v tem obdobju prevozil toženec, ni mogoče ugotoviti. Ker tožeča stranka ni dokazala obstoja škode, tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine ni utemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - organizacijski razlog - ukinitev delovnega mesta
Tožena stranka je zaradi zmanjšanja stroškov poslovanja ukinila delovno mesto vodje prodaje v določeni podružnici, ki ga je zasedal tožnik. Tožnikova dela je prenesla deloma na direktorja podružnice, deloma na preostale zaposlene delavce, delno pa na zaposlene v predstavništvu v tujini. To pa predstavlja organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju dela, ki ga je tožnik opravljal pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Zato je bil podan utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je dokazala tudi, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe, saj nima na voljo drugih delovnih mest, ki bi ustrezala izobrazbi, znanju in delovnim izkušnjam tožnika. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga zakonita.
Tožena stranka je na podlagi izpodbijanih pravnih poslov (nadomestna izpolnitev z izročitvijo premičnin in posledično izvedena kompenzacija medsebojnih terjatev, na podlagi katere je stečajni dolžnik v razmerju do tožene stranke izpolnil svojo obveznost) prejela plačilo svoje terjatve, nikakor pa ni pridobila nobenega zavarovanja za to terjatev, kar predstavlja objektivni pogoj izpodbojnosti po 2. alineji 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP.
Pravdni stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Odločilno je načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, z izjemo v primeru separatnih stroškov.
Treba je ločiti samo pravico do podaje odgovora na pravno sredstvo nasprotnika od upravičenosti do nagrade za vložen odgovor na pravno sredstvo. Do nagrade je namreč stranka upravičena le v primerih, ko je izpolnjen zakonski dejanski stan, opredeljen v določbah ZPP, ki urejajo povračilo stroškov postopka.
ZPP člen 111, 112, 274, 274/1. ZDSS-1 člen 72, 72/1.
zdraviliško zdravljenje - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - zavrženje tožbe
Tožnica je vložila tožbo zoper dokončno odločbo tožene stranke po izteku 30-dnevnega roka, določenega v 1. odstavku 72. člena ZDSS-1, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo kot prepozno (1. odstavek 274. člena ZPP).
Tožnik je s svojimi ravnanji (ko najmanj 19-krat v mesecu aprilu ni pravilno in resnično evidentiral prihodov na delovno mesto oziroma odhodov z delovnega mesta v evidenci prisotnosti; najmanj 18-krat v mesecu aprilu ni evidentiral odsotnosti od dela med delovnim časom in je večkrat neupravičeno zapustil delovišče za daljša časovna obdobja; je določnega dne neposredno nadrejenemu delavcu poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel neresničen podatek o prisotnosti na delovnem mestu in je opravil manj ur, kot je znašala polna delovna obveznost) kršil Navodilo o načinu izrabe odmora med delovnim časom ter ureditvi kajenja na delovnem mestu pri toženi stranki (Navodilo) in Pravilnik o delovnem času pri toženi stranki. Tožena stranka je kršitve Navodila opredelila kot hujše kršitve delovnih obveznosti, tožnik pa je kršil tudi določbe 33, 34. in 36. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da je tožnik svoje delo opravljal na oddaljeni lokaciji, ki je tožena stranka ni mogla neposredno nadzorovati, da je svoje obveznosti v časovnem obdobju 24 dni kršil skorajda vsak delovni dan, da je samovoljno opravljal nabave kljub izrecni prepovedi, je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
neupravičena pridobitev – prikrajšanje – stroški, povezani z bivanjem v stanovanju – fiksni stroški
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da fiksni stroški, ki niso vezani na uporabo stanovanja, predstavljajo strošek, ki bi ga moral plačati tožnik in je zato njegova terjatev za navedeni znesek znižana. Uporabnik stanovanja mora plačati vse sprotne stroške, ki so povezani z bivanjem.
odlog plačila sodne takse – rok za plačilo sodne takse – izdaja končne odločbe v pritožbenem postopku – vročitev odločbe – premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje pravne osebe – trditveno in dokazno breme – slabše likvidnostno stanje – ogrožanje dejavnosti pravne osebe zaradi plačila sodne takse – nemožnost unovčenja premoženja
Sodišče prve stopnje je zmotno navedlo, da je treba sodno takso po plačilnem nalogu z dne 13. 3. 2015 plačati do izdaje končne odločbe v pritožbenem postopku (oz. najkasneje ob izdaji odločbe, s katero bo odločeno o pritožbi). Sodišče prve stopnje je s tem drugotoženki določilo rok za plačilo sodne takse, za katerega niti ne ve, kdaj bo nastopil, saj stranka ne more vedeti, kdaj bo višje sodišče odločilo o pritožbi. Zaradi tega na tak način postavljen rok dejansko učinkuje v nasprotju s samim bistvom odloga plačila sodne takse. Da bi se stranka namreč zagotovo izognila zamudi s plačilom na takšen način odložene sodne takse, bi jo morala plačati takoj. Z vidika varstva pravic strank v postopkih je zato po prepričanju višjega sodišča treba šteti, da rok za plačilo sodne takse, ki je bila odložena do izdaje odločbe, začne teči s trenutkom, ko je odločba vročena tej stranki.
Abstraktni pravni pojmi ter prosti preudarek vežejo upravni organ pri njihovih uporabi in posledično vplivajo tudi na obseg sodne presoje posamičnih upravnih aktov. Tako je tudi v primerih uveljavljanja izredne denarne socialne pomoči potrebno že v predsodnem postopku razčistiti, ali je vlagatelj materialno ogrožen, ali se je v takšnem položaju znašel iz razlogov, na katere ni mogel ali ne more vplivati, oziroma ali ima takšne izredne stroške za preživljanje, ki jih z lastnim dohodkom ne more pokriti. Zgolj z dejstvom črtanja iz evidence brezposelnih, ker se določenega dne oseba ni javila pri svetovalcu za zaposlitev, ni mogoče zapolniti abstraktnega zakonskega dela norme, ki se nanaša na razlog, zaradi katerega ni mogla ali ne more vplivati na nastali položaj in se odraža skozi preteklo ali sedanjo skrb za dostojno lastno preživljanje. Glede na to, da 1. odstavek 33. člena ZSVarPrev, v katerem so določeni pogoji za priznanje izredne denarne socialne pomoči, v predsodnem postopku ni bil pravilno interpretiran ne uporabljen in tega niti sodišče prve stopnje ni odpravilo, so ostala dejstva oz. pogoji, ki so odločilni za zakonito upravno odločanje po prostem preudarku o pravici do izredne denarne socialne pomoči, nerazčiščeni. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se upravna akta odpravita in se zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.
Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz določb 6. in 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
Neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve obvestila o neizbiri kandidata, kar pomeni, da tudi razveljavitve razpisnega postopka in izbire drugega kandidata ne more uveljavljati. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati ugotovitve kršitve prepovedi diskriminacije. Za takšno tožbo neizbrani kandidat nima pravnega interesa, saj ima možnost uveljavljati dajatveni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (po določbah 8. člena v zvezi s 6. členom ZDR-1), vendar le v prekluzivnem roku, ki je določen v citiranem 5. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je bila tožba za razveljavitev obvestila o neizbiri kandidata zavržena.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 55, 55/1, 55/1-4, 58, 58/4. ZPP člen 80, 212, 213, 213/2.
izterjava preživnine - ugovor drugačnega načina izpolnitve - vezanost na izvršilni naslov - potrebnost izvajanja dokazov
Stranka mora v dokaznem predlogu natančno ter jasno in razumljivo opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Predlagani dokazi morajo biti relevantni, potrebni, primerni ter takšni, da z njihovo izvedbo ne pride do zavlačevanja postopka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zmotna uporaba materialnega prava - sodna razveza - zaposlitev pri drugem delodajalcu
Tožnik je podal pisni zagovor, v katerem se je opredelil do očitkov v pisni obdolžitvi. Razlog za to, da pooblaščena oseba za izvedbo zagovora in podajo odpovedi do podaje odpovedi ni bila seznanjena s pisnim zagovorom tožnika, je na strani prvotoženke, ki ji pisnega zagovora ni pravočasno posredovala. Ker se prvotoženka (za podajo odpovedi pooblaščena oseba) neupravičeno ni seznanila s pisnim zagovorom, čeprav bi to lahko storila, je bila tožniku kršena pravica za zagovora. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje, ko je že s prvim naslednjim dnem po odpovedi pogodbe o zaposlitvi le-to razvezalo, ob tem pa ni ugotavljalo, ali je bil tožnik zaposlen ali ne. Res je, da delavec ne more imeti sklenjenih dveh delovnih razmerij pri dveh delodajalcih hkrati za poln delovni čas, vendar je tožnik to tudi upošteval in zahteval priznanje delovnega razmerja zgolj za čas, ko je bil nezaposlen. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da se pogodba o zaposlitvi razveže z dnem odločitve sodišča prve stopnje.