Sodišče prve stopnje je pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je tožena stranka pri zavrnitvi izbire tožeče stranke za delovno mesto laborant pri praktičnem pouku kršila prepoved diskriminacije in enak zahtevek, ki se nanaša na zavrnitev izbire tožeče stranke na delovno mesto učitelj praktičnega pouka v določenem programu. Pravilno je presodilo, da ni dopustna ugotovitvena tožba za ugotovitev dejstev in da je ta zahtevek vsebovan v tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine, ki jo zahteva tožeča stranka kot neizbrana kandidatka zaradi kršitve zakonske prepovedi diskriminacije pri izbiri na navedeni delovni mesti.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da niso bile podane okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek o diskriminaciji v zvezi z objavo prostega delovnega mesta učitelja praktičnega pouka v določenem programu, čeprav je bil razpis objavljen le v zbornici in prosto delovno mesto ni bilo javno objavljeno, ker je bila tožnica kljub temu seznanjena z objavo in se je na razpis tudi prijavila. Kršitev javne objave, čeprav gre za prekršek, zaradi katerega je bila tožena stranka sankcionirana, sama po sebi ne kaže na diskriminatorno ravnanje tožene stranke nasproti tožnici. Isto velja za tožničine očitke, da naj bi bila neenako obravnavana zato, ker ni bila povabljena na razgovor v postopku izbire prijavljenih kandidatov. Ker nihče od prijavljenih na razpis, niti tožnica niti izbrana kandidata, niso izpolnjevali pogojev za obe prosti delovni mesti, je imela tožena stranka pravno podlago za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas v 109. členu ZOFVI, česar ni mogoče šteti za diskriminacijo. Zato ni bila kršena prepoved diskriminacije, opredeljena v 6. členu ZDR, in je bil tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnjen.
Dogovori (pogodbe) se lahko sklepajo tako v pisni kot v ustni obliki, tožeča stranka pa ni zatrjevala, da bi bila v konkretnem primeru iz kakršnihkoli koli razlogov potrebna pisna oblika.
Sodišče prve stopnje je utemeljeno presodilo, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več mogoče. Zato je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za vrnitev tožeče stranke na delo k toženi stranki in odločilo, da je tožeči stranki delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) prenehalo z dnem odločitve sodišča prve stopnje, to je z dnem 14. 10. 2014, ker se je tožnik tedaj zaposlil pri drugem delodajalcu. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca je povezana z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitev delovnih obveznosti (ali redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v tem okviru pravilno presojalo ravnanja tožeče stranke, ki so bila razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in upoštevalo, da tožniku sicer niso dokazane očitane hujše kršitve in da odpovedni razlog ni bil utemeljen, da pa je tožnik kljub temu v manjši meri kršil pogodbene in druge obveznosti, ker ni dosledno spoštoval pravil v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov za prihod na delo in z dela.
Tožnik je v tožbi zahteval obresti od neizplačanih zneskov pokojnin od zapadlosti posameznega zneska do plačila. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF-om to vprašanje rešil na način, da se poračunani zneski izplačajo v nominalnih zneskih, kar pomeni brez obresti.
Posebnost pavlijanske tožbe je, da upnik ne uveljavlja izpodbojnega zahtevka proti dolžniku, ampak proti tretjemu, s katerim je dolžnik npr. sklenil sporni pravni posel (za kar gre tudi v tej zadevi). Le-ta v primeru upnikovega uspeha v pravdi izgubi pravni učinek proti upniku v obsegu, kot je to potrebno za izpolnitev njegove terjatve proti dolžniku (260. člen OZ). Brezpredmetno je, da pri spornem poslu ne gre za pravno razmerje med upnikom in dolžnikom oziroma med pravdnima strankama v tej zadevi.
ZŠtip člen 48, 49, 49-1, 49-4, 50, 50/1. ZVSI člen 46.
pravica do štipendije - prenehanje pravice - sprememba izobraževalnega programa - izpolnitev obveznosti
Po 49. členu ZŠtip štipendijsko razmerje med drugim preneha, če štipendist po svoji krivdi ne dokonča letnika, za katerega je prejemal štipendijo (1. alineja) in tudi v primeru, če spremeni izobraževalni program brez soglasja štipenditorja (4. alineja). Tožnica je v študijskem letu 2011/2012 opravila vse obveznosti za 2. letnik, ni pa še v tem študijskem letu zaključila študijskega programa, ker ni izdelala diplomskega dela. To pomeni, da še ni zaključila študijskega programa, saj diplomsko delo pomeni zadnje dejanje študijskega programa, ne pa obveznosti samega letnika. Poleg tega se je tožnica v 2. letnik drugega programa vpisala potem, ko je obveznost za 2. letnik programa, za katerega je pridobila državno štipendijo, že izpolnila, zato ne gre za spremembo izobraževalnega programa brez soglasja štipenditorja. Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne obstajajo razlogi za prenehanje štipendijskega razmerja po 49. členu ZŠtip in pravice do državne štipendije. Zato tožbeni zahtevek na vračilo izplačane štipendije ni utemeljen.
štipendija - dodatek za bivanje izven kraja stalnega prebivališča - pravočasnost vložitve tožbe - vročanje
Vročevalec je pošiljko (dokončno odločbo toženke) vročil tožnikovemu bratu. Ta je vročilnico podpisal in tožnika glede pošiljke seznanil ter mu jo izročil 16. 11. 2013. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je od tega dne začel teči 30 dnevni rok za vložitev tožbe, kar pomeni, da je tožba, ki je bila vložena 16. 12. 2013, vložena znotraj 30 dnevnega roka, in je torej pravočasna.
ZDSS-1 člen 82, 82/1, 82/1-1. URS člen 3, 3/2, 120, 120/3.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve - zahteva za ponovno odmero pokojnine
Pritožbene navedbe tožnice o delni ugoditvi tožbenemu zahtevku so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, saj je odpravilo odločbi toženca ter mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje, ker toženec tožničine zahteve za ponovno odmero pokojnine ni obravnaval po vsebini in dejanskega stanja še ni ugotavljal. Sodišče prve stopnje tako ni smelo vsebinsko obravnavati zahteve za ponovno odmero starostne pokojnine, temveč je lahko le preverjalo zakonitost dokončne odločbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z ustavno odločbo št. Up - 477/14-10 z dne 27. 5. 2015 bo morala tožena stranka tožnici ponovno odmeriti starostno pokojnino, katere pravilnost in zakonitost bo mogoče v nadaljevanju tudi sodno presojati.
izračun sodne takse – vštevanje takse – izvršilni postopek preide v pravdnega – podružnica
V primeru, da je pred tem postopkom, zaradi istega predmeta spora tekel postopek za izvršbo na podlagi verodostojne listine, se taksa, plačana v tem postopku, všteje v takso, odmerjeno za nadaljevanje postopka pred pravdnim sodiščem.
Podružnice pravnih oseb ne morejo biti stranke v postopku. Kot tožeča stranka je tako ves čas postopka pravilno nastopala družba K. d. o. o. Dodatna navedba „Podružnica M.“ tega ne more spremeniti.
Tožnica, ki je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, na dan 31. 12. 2012 ni bila zavarovanka niti tega dne ni bila prijavljena na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba. Bila je uživalka vdovske pokojnine. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev po 394. členu ZPIZ-2, da bi se lahko upokojila po ZPIZ-1. Zgolj status delovnega invalida II. ali III. kategorije invalidnosti, ne da bi bili sočasno izpolnjeni še ostali predpisani pogoji (pogoj starosti, dopolnjena pokojninska doba in prijava na zavodu za zaposlovanje), ne zagotavlja možnosti uveljavljanja pravice do starostne pokojnine po prejšnjih predpisih.
poroštvo – kreditna pogodba – ničnost – načelo vestnosti in poštenja – pacta sunt servanda – venire contra factum proprium – condictio ob turpem causam
Toženca sta se s poroštveno izjavo nepreklicno in brezpogojno zavezala, da bosta kot poroka in plačnika na prvi poziv tožnice plačala znesek, ki ga družba ne bo poravnala iz naslova glavnih in stranskih obveznosti po kreditnih pogodbah ob zapadlosti. Svojo obveznost sta dolžna izpolniti.
ZDSS-1 člen 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-5a, 7/1-5b. ZSV-UPB2 člen 100, 100/6. ZUS člen 1, 1/2 2, 2/1.
institucionalno varstvo - stvarna pristojnost
Tožnica zahteva odpravo odločb tožene stranke in da se jo oprosti prispevati k plačilu storitve institucionalnega varstva za B.B. od 8. 9. 2010 dalje. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ne gre za spor o socialno varstveni dajatvi ali pravici do socialnega prejemka (katerega namen je reševati socialno varnost upravičenca), o kateri bi bilo pristojno odločati socialno sodišče na podlagi 5. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1. V predmetni zadevi gre za spor na podlagi šestega odstavka 100. člena ZSV-UPB2, to je za spor med tožečo stranko kot zavezanko za doplačilo socialno varstvene storitve in toženo stranko - državnim organom, o čemer sodišče odloča v upravnem sporu (1. odstavek 2. člena ZUS).
Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, ki določa, da je javni uslužbenec upravičen do višje plače, kot je zakonsko določena, je nično. Nično pogodbeno določilo nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan. Zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ. Javni uslužbenec namreč lahko dobi plačo le v višini, kot jo določa zakon oziroma podzakonski akti ali kolektivne pogodbe. Če mu je bila izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti.
V (pritožbenem) postopku disciplinskega kaznovanja zagovornice obtoženec ni stranka, saj denarno kaznovanje odvetnice na njegov pravni položaj oziroma pravni interes v ničemer ne vpliva.
neupravičena pridobitev – prikrajšanje – stroški, povezani z bivanjem v stanovanju – fiksni stroški
Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da fiksni stroški, ki niso vezani na uporabo stanovanja, predstavljajo strošek, ki bi ga moral plačati tožnik in je zato njegova terjatev za navedeni znesek znižana. Uporabnik stanovanja mora plačati vse sprotne stroške, ki so povezani z bivanjem.
Po 5. odstavku 200. člena ZDR-1 lahko neizbrani kandidat, ki meni, da je bila pri izbiri kršena zakonska prepoved diskriminacije, v roku 30 dni po prejemu obvestila delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. Iz določb 6. in 8. člena ZDR-1 pa izhaja, da lahko neizbrani kandidat uveljavlja zgolj odškodnino zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
Neizbrani kandidat ne more v sodnem sporu zahtevati razveljavitve obvestila o neizbiri kandidata, kar pomeni, da tudi razveljavitve razpisnega postopka in izbire drugega kandidata ne more uveljavljati. Z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati ugotovitve kršitve prepovedi diskriminacije. Za takšno tožbo neizbrani kandidat nima pravnega interesa, saj ima možnost uveljavljati dajatveni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije (po določbah 8. člena v zvezi s 6. členom ZDR-1), vendar le v prekluzivnem roku, ki je določen v citiranem 5. odstavku 200. člena ZDR-1. Zato je bila tožba za razveljavitev obvestila o neizbiri kandidata zavržena.
ZIZ člen 17, 17/2, 17/2-1, 55, 55/1, 55/1-4, 58, 58/4. ZPP člen 80, 212, 213, 213/2.
izterjava preživnine - ugovor drugačnega načina izpolnitve - vezanost na izvršilni naslov - potrebnost izvajanja dokazov
Stranka mora v dokaznem predlogu natančno ter jasno in razumljivo opredeliti, katera relevantna dejanska trditev naj se s predlaganim dokazom ugotovi. Predlagani dokazi morajo biti relevantni, potrebni, primerni ter takšni, da z njihovo izvedbo ne pride do zavlačevanja postopka.
Tožnik je s svojimi ravnanji (ko najmanj 19-krat v mesecu aprilu ni pravilno in resnično evidentiral prihodov na delovno mesto oziroma odhodov z delovnega mesta v evidenci prisotnosti; najmanj 18-krat v mesecu aprilu ni evidentiral odsotnosti od dela med delovnim časom in je večkrat neupravičeno zapustil delovišče za daljša časovna obdobja; je določnega dne neposredno nadrejenemu delavcu poslal elektronsko sporočilo, v katerem je navedel neresničen podatek o prisotnosti na delovnem mestu in je opravil manj ur, kot je znašala polna delovna obveznost) kršil Navodilo o načinu izrabe odmora med delovnim časom ter ureditvi kajenja na delovnem mestu pri toženi stranki (Navodilo) in Pravilnik o delovnem času pri toženi stranki. Tožena stranka je kršitve Navodila opredelila kot hujše kršitve delovnih obveznosti, tožnik pa je kršil tudi določbe 33, 34. in 36. člena ZDR-1. Tožnikovo ravnanje izpolnjuje tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1. Zato je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Glede na to, da je tožnik svoje delo opravljal na oddaljeni lokaciji, ki je tožena stranka ni mogla neposredno nadzorovati, da je svoje obveznosti v časovnem obdobju 24 dni kršil skorajda vsak delovni dan, da je samovoljno opravljal nabave kljub izrecni prepovedi, je izpolnjen tudi drugi pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 109. člena ZDR-1, in sicer nezmožnost opravljanja dela do izteka odpovednega roka. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.
DELOVNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0015024
ZDR člen 43, 184, 184/1. ZDR-1 člen 45. OZ člen 131, 131/1, 131/2, 149, 150, 153, 153/1, 153/2, 153/3. ZVZD člen člen 5, 6, 8.
odškodninska odgovornost delodajalca – nezgoda pri delu – zmotna uporaba materialnega prava – nepopolno ugotovljeno dejansko stanje – objektivna odškodninska odgovornost – stroj – nevarna stvar
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen kot livar, se je poškodoval na delu, ko mu je vezalna naprava, s pomočjo katere se izdelki („aluminijski hlebčki“) zlagajo na palete, stisnila nogo. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo s stališča, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj gre za delo s povečano nevarnostjo. Zmotno pa je stališče sodišča prve stopnje, da dejstvo, da se je tožnik v trenutku, ko se je sprožila vezalna naprava, nahajal v območju vezalne naprave, pomeni okoliščino, ki predstavlja razlog za oprostitev odgovornosti za škodo od nevarne dejavnosti v skladu s 153. členom OZ. Navedeni člen določa, da je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali pa ga odvrniti. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da do popolne izključitve objektivne odgovornosti na podlagi drugega odstavka 153. člena OZ lahko pride le v izjemnih primerih. Za odločitev v tej zadevi je bistveno, ali je bilo dejanje tožnika, ko se je nahajal v posebej ograjenem prostoru takrat, ko se je povezovalna naprava zagnala, pričakovano za posebej skrbnega imetnika oziroma tistega, ki se ukvarja s takšno nevarno dejavnostjo. Ravnanje tožnika v nasprotju z navodili delodajalca je sicer lahko pomemben vzrok za povzročitev delovne nezgode, vendar to lahko vpliva le na presojo njegovega soprispevka k nesreči. Ker je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je izključena odškodninska odgovornost tožene stranke zaradi tega, ker tožnik ni upošteval navodil delodajalca, ni ugotavljalo vseh ostalih pravno odločilnih dejstev, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Zato dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.