Toženec je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, tožena stranka pa svoje obveznosti po pozivnem sklepu sodišča prve stopnje, po katerem je morala tožbo popraviti tako, da navede pravilen naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča tožene stranke, ni izpolnila. Zato je tožba ostala nepopolna in jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo (4. odstavek 108. člena ZPP).
ZKP člen 88, 366, 366/1, 377, 377/3, 388, 388/1. ZS člen 83, 83/1, 83/2, 83/2-1, 83/3.
sodne počitnice – nujna zadeva – sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji – tek procesnih rokov
Iz prvega odstavka 83. člena ZS izhaja, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Drugi odstavek 83. člena ZS v 1. do 8. točki taksativno določa zadeve, ki se po tem zakonu štejejo za nujne, in mednje v 1. točki šteje sojenje v kazenskih zadevah tujcev, ki ne prebivajo v Republiki Sloveniji.
navadna škoda – pravno priznana škoda – višina škode – spor majhne vrednosti – razpravno načelo – trditveno breme – priznana dejstva – materialno procesno vodstvo
V kolikor zaračunani strošek dela predstavlja urno postavko policista v okviru redne plače, to ni pravno priznana škoda, ker ne gre za zmanjšanje premoženja (navadna škoda).
ZDR-1 člen 34, 85, 87, 89, 89/1, 89/1-3, 89/3. ZOPA člen 10, 10/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - kršitev delovnih obveznosti - opozorilo pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi
Tožena stranka je dokazala, da je tožnik določenega dne kljub jasnim navodilom glede hrambe ključev sefa na dogovorjenem mestu, pustil ključ sefa v pisarni čez noč, kar ni bilo dovoljeno, ker je bil ključ tam preveč dostopen. Ker je tožnik ravnal v nasprotju z jasnimi navodili delodajalca, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožnik očitano kršitev storil in da je bilo zato opozorilo glede te kršitve utemeljeno, tako da je izpolnjena obveznost delodajalca pred odpovedjo iz 1. odstavka 85. člena ZDR-1.
Tožnik je v posameznih dneh v juniju in juliju 2014 prodajal alkoholne pijače po 21. uri, kar je v nasprotju z zakonsko prepovedjo prodaje alkoholnih pijač med 21. in 7. uro (razen v gostinskih obratih, kjer je prodaja dovoljena do konca njihovega obratovalnega časa), ki je določena v 1. odstavku 10. člena ZOPA. S svojim ravnanjem je tožnik kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja - ravnal je v nasprotju z določbami pogodbe o zaposlitvi in kršil navodila tožene stranke, pa tudi obveznost iz 34. člena ZDR-1, ki določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Zato je podan utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz 3. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 89. člena ZDR-1).
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov
Po določbi 3. člena ZPIZ-2A je za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v prehodnem obdobju določena nova najnižja pokojninska osnova za plačilo prispevkov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPIZ-2A se zavarovanec iz 3. člena, ki se je od 1. 1. 2013 odjavil iz zavarovanja, lahko v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničin status ni identičen s statusom, določenim v 6. členu, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (pač pa po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1) in se tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve v ZPIZ-2A ni odjavila iz zavarovanja, da bi se potem ponovno prijavila v zavarovanje. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena nanašala in s tem zanjo tudi ne velja 30 dni, v katerem bi se tožnica morala ponovno prijaviti v obvezno zavarovanje, šteto od uveljavitve tega zakona oz. do 7. 6. 2013.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva razveljavitev izbirnega postopka (zaradi ugotovitve elementov delovnega razmerja za nedoločen čas in onemogočanja zaposlitve) in podredno plačilo odškodnine zaradi diskriminacije. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo primarni zahtevek kot nesklepčen, saj tožnik s primarnim zahtevkom zasleduje cilj, ki pravno ni mogoč. Pravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi podrejeni zahtevek, saj tožnik v tožbi ni podal ustrezne trditvene podlage, niti ni predložil ustreznega dokaza, na podlagi česa naj bi bil diskriminiran. Peti odstavek 204. člena ZDR neizbranemu kandidatu ne daje drugačnega varstva kot vložitev tožbe za odškodnino zaradi diskriminacije.
ZPIZ-2 člen 144. ZDoh člen 2, 15, 37, 41. ZPSV člen 3, 6.
obveznost plačila - zaposlitev pri drugem delodajalcu - regres za letni dopust - bruto znesek
Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen tudi v mesecu juliju 2013 sprejelo na podlagi zmotnega stališča, da ni pomembno, če je tožena stranka tožnika formalno prej razporedila v neko svoje drugo podjetje, da je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko in da ni ves čas razpolagal s pogodbo o zaposlitvi. Tožnik zatrjuje, da je delo ves čas opravljal na delovišču, pogodbo o zaposlitvi pa je imel za obdobje do 30. 4. 2013 sklenjeno s toženo stranko, v obdobju od 1. 5. 2013 do 25. 7. 2013 pa z družbo B. d.o.o.. Gre za dvoje različnih pravnih subjektov, dejstvo, da naj bi bila zakonita zastopnica te družbe zakonska partnerica tožene stranke, pa tega ne spremeni. Prav tako na dejstvo, da tožnik od 1. 5. 2013 ni bil več zaposlen pri toženi stranki, ne vpliva trditev, da je delo ves čas opravljal pri tretjem subjektu, niti dejstvo, da je bila pogodba o zaposlitvi z družbo B. d.o.o. sklenjena za nazaj. Na veljavnost sklenjene pogodbe o zaposlitvi med to družbo in tožnikom ne vpliva niti dejstvo, da na datum začetka veljavnosti te pogodbe o zaposlitvi delodajalec še ni imel firme B. d.o.o., temveč se je tedaj imenoval še F. d. o. o.. Pritožbena navedba, da tožnik ni bil več zaposlen pri toženi stranki po 30. 4. 2013, je utemeljena. Zato plače za julij 2013 tožniku ni dolžna obračunati in izplačati tožena stranka, pač pa tedanji delodajalec, to je družba B. d.o.o., ki pa ni stranka tega individualnega delovnega spora. Zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije tožene stranke je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek za obračun in plačilo plače za julij 2013 zavrne.
Plača (in tudi regres za letni dopust) se prisodi delavcu v bruto znesku, od katerega je potrebno plačati davke in prispevke (prispevkov se ne plačuje pri regresu za letni dopust), delavcu pa mora delodajalec izplačati neto znesek glede na predpise, ki urejajo plačilo dohodnine in prispevkov. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oz. izplačila, torej ko nastane davčna obveznost, to je po stopnjah, ki veljajo na dan obračuna (izplačila), osnova pa je bruto prejemek (plača, odškodnina, odpravnina ipd.). Po 15. členu ZDoh-2, v katerem je opredeljen predmet obdavčitve, se šteje, da je dohodek prejet, ko je izplačan fizični osebi ali je kako drugače dan na razpolago fizični osebi. Ker ob izdaji sodbe ni znano, po kakšni stopnji se bodo obračunali davki oz. dohodnina (oz. davki in prispevki), tudi ni znano, kakšni bodo natančno izračunani pravilni neto zneski po obračunu dajatev na dan izplačila prejemkov. Zato se prejemki, od katerih se plačujejo davki (in prispevki, če gre za takšne vrste prejemkov - plače, odpravnine...), dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku.
Tožnica je določenega dne na prošnjo in po navodilu delavke sprejela dve poštni pošiljki od odvetnice, pri tem pa je pri sprejemu datum poštnega žiga antidatirala za 3 dni nazaj, poiskala v trezorju dve ročni sprejemni R številki, ju prilepila na pošiljki, označila »poštnina plačana pri določeni pošti«, na potrdilo o oddaji pošiljke vpisala zahtevane podatke in na potrdilo odtisnila poštni žig z datumom za nazaj. Na sprejeti poštni pošiljki pa ni odtisnila poštnega žiga, ni opravila sprejema pošiljk preko računalnika, prav tako za opravljeno storitev ni zaračunala poštnine. S takšnim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po prvem odstavku 235. člena KZ-1.
Zato je podan utemeljen odpovedni razlog po 1. in 2. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR-1 za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Ob
osnovnem pogoju za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (obstoj razloga, določenega z zakonom) je podan tudi nadaljnji pogoj,
določen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1, to je, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zato je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.
Zaenkrat iz listin v spisu izhaja, da je osebna zdravnica tožnici dne 4. 9. 2015, ob ugotovitvi, da tožnica ni zmožna za delo, svetovala sprehode v naravi in na prostem, gibalne aktivnosti in plavanje na morju v spremstvu druge osebe, zato obstaja verjetnost, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita, saj ni podana iz utemeljenega razloga, zato je tudi po stališču pritožbenega sodišča verjetnost obstoja terjatve izkazana. Tožnica pa ni izkazala kot verjetno nobene od ostalih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 272. členu ZIZ, zato je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrglo. Tožnica razen tega, da bi z odjavo iz socialnih zavarovanj izgubila pravice iz teh zavarovanj, zaradi tega pa bi ji nedvomno nastala težko nadomestljiva škoda, ni navedla ničesar drugega. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, se je tožnica v vmesnem obdobju že sama prijavila v zdravstveno zavarovanje kot oseba z drugimi prihodki in s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da bi bila skladno z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in naslednji) upravičena do zdravstvenih storitev, kot če bi bila zaposlena, torej ji ne bi nastala težko nadomestljiva škoda pri zdravljenju. Prav tako pa tožnica tudi ni izkazala, da si ne more sama plačevati prispevkov za zdravstveno zavarovanje, oziroma da je dolžna preživljati družinske člane. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da iz potrdila o prijavi v zavarovanje izhaja, da ima druge prihodke.
ODŠKODNINSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – ODVETNIŠTVO
VSL0060989
OZ člen 132, 153, 153/3, 179. ZPP člen 155. ZOdvT tarifna številka 2200.
povrnitev premoženjske škode – prekinjeno šolanje – deljena odgovornost – soprispevek oškodovanca – povrnitev nepremoženjske škode – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti – strah – duševne bolečine zaradi skaženosti – nagrada za posel – predpravdni odškodninski zahtevek – potreben strošek
Mladoletna oseba, ki še ni pridobivala in katere sposobnost za delo je bila okrnjena, nima pravice do odškodnine iz naslova premoženjske škode zaradi popolne ali delne nezmožnosti za delo, ker zaradi tega ni prikrajšanja na premoženjskem področju. Šele, če se bo (in ko se bo) njena nezmožnost za delo odrazila na premoženjskem področju, bo lahko uveljavila odškodnino za to obliko škode.
Ugotovljene okoliščine, da so nekatere poškodbe nastale ob nekontroliranem gibanju po trku v drevo tudi zaradi medsebojnega delovanja nekontrolirano gibajočih se potnikov in da so kolena potnika, na katerih je tožnica sedela, predstavljala dodaten amortizer, ki je pripomogel k temu, da je tožnico vrglo ob naslonjalo sedeža in navzgor v streho vozila, utemeljujejo 10% soprispevek tožnice (tretji odstavek 153. člena OZ).
Sodišče prve stopnje tožnici neupravičeno ni priznalo nagrade za posel, čeprav je pred pravdo na zavarovalnico naslovila odškodninski zahtevek s kasnejšimi dopolnitvami in nagrado tudi priglasila. Upoštevaje večinsko stališče sodne prakse namreč predstavlja potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0077983
ZFPPIPP člen 275, 275/4, 276, 276/2. ZPP člen 337, 337/1. OZ člen 631.
odstop terjatve – zakonita cesija – obstoj odstopljene terjatve – trditveno in dokazno breme – substanciranost trditev – sodba presenečenja – zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – vsebina in način uveljavitve izpodbojnega zahtevka – izpodbojna tožba – uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom – predhodno vprašanje
Tožena stranka je kljub poznavanju pomembnosti odgovora na vprašanje, ali sta preneseni terjatvi B. d. d. - v stečaju obstajali, tekom postopka na prvi stopnji v zvezi s tem podala le pavšalne navedbe, da sta terjatvi že bili plačani, ne da bi pojasnila, kdaj (pred ali po obvestilu o sklenitvi cesijskih pogodb), katerim podizvajalcem, na podlagi katerih cesijskih pogodb in kakšni zneski so bili izplačani ter ne da bi v zvezi s tem predlagala kakršenkoli dokaz.
Ob tem velja pripomniti, da ni naloga sodišča, da bi pravdne stranke pozivalo v zvezi s čim naj podajajo navedbe. Obema strankama je bilo (očitno) ves čas jasno, da se bo v postopku presojala veljavnost cesijskih pogodb, kar vključuje tudi preverjanje obstoja terjatev, ki so bile predmet odstopa.
Izpodbojno tožbo bi lahko po pravilih ZFPPIPP vložili upniki družbe B. d. d. - v stečaju v okviru stečajnega postopka nad njim, v rokih in pod pogoji, ki jih določa ZFPPIPP. Vprašanje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika zato ne more biti predhodno vprašanje v obravnavanem postopku. Možno je sicer tudi uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom, a le v postopkih, v katerih oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, proti stečajnemu dolžniku uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve.
Sodišče ni dolžno samo iskati povezav med navedbami strank in predloženimi dokazi - upoštevajoč razpravno načelo in povezanost trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP).
Po mnenju pritožbenega sodišča ni pomembno v kakšni obliki (aplikaciji) so obračuni pripravljeni, enako velja za sporno vprašanje ali izpisek iz kreditnega konta vsebuje vse po Slovenskih računovodskih standardih (SRS). Listinam zaradi le njihove oblike oziroma odsotnosti podpisa s strani odgovorne osebe ni mogoče odvzeti vsakršno dokazno vrednost in jih šteti le za navedbe stranke, kot zmotno menita pritožnika. Kot vsi drugi dokazi so tudi sporne listine podvržene dokazni oceni sodišča, ki ni vezano na nobena dokazna pravila. Bistveno vprašanje v tem sporu zato ni, ali so listine izdelane v ustrezni računalniški aplikaciji oziroma ali ustrezajo pojmom poslovne, računovodske, knjigovodske ali verodostojne listine, ampak, ali je v tem postopku tožnica dokazala višino svoje terjatve iz naslova kredita.
sklepčnost tožbe - nemogoč predmet izpolnitve - bianco menica
Po tožeči stranki izdana bianco menica z menično izjavo razen podpisa izdajatelja (tožeče stranke) in avalista drugih sestavin ob izdaji ni imela. S tem, ko jo je tožena stranka izpolnila, je postala prava menica z vsebino kot izhaja iz priložene menice v spisu in tako kot bianco menica - menični blanket ne obstaja več in je tožena stranka tožeči stranki tudi, če bi se izkazalo, da je tožena stranka bianco menico z menično izjavo pridobila nepošteno in izpolnila brez pravnega temelja ter predložila na vnovčenje, ne more izročiti. Tožeča stranka tako s tožbo zahteva nekaj kar ne obstaja in do česar ne more biti več upravičena. S tožbenim zahtevkom uveljavljani predmet izročitve tako ni mogoč in ni izvršljiv.
STVARNO PRAVO – ZEMLJIŠKA KNJIGA – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0084002
SPZ člen 10. ZZK-1 člen 79, 80, 80/2. ZPP člen 190, 196.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini – priposestvovanje – prenos lastninske pravice med pravdo – zaznamba spora – zaupanje v zemljiško knjigo – vrednost spornega predmeta – nujno sosporništvo – enotno sosporništvo – pasivna legitimacija
Možnost, da toženec med pravdo prenese lastninsko pravico na sporni nepremičnini na drugega, lahko tožnik v tovrstnih sporih (ko se uveljavlja ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi priposestvovanja, to je na izviren način) učinkovito nevtralizira le tako, da ob vložitvi tožbe predlaga tudi zaznambo spora. V tem primeru pravnomočna ugotovitvena sodba o tožnikovi lastninski pravici na sporni nepremičnini učinkuje tudi proti tretjemu (pridobitelju nepremičnine, ki se je kot zemljiškoknjižni lastnik sicer vknjižil po začetku učinkovanja zaznambe spora), pa čeprav ni bil stranka v lastninski pravdi.
izvršba na nepremičnine – sredstva izvršbe – ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi – razlogi za ugovor – nepremičnine, izvzete iz izvršbe – kmetijska zemljišča in gospodarska poslopja kmeta – obrazložitev ugovora – predlog dolžnika, naj sodišče dovoli izvršbo na druga sredstva ali na drugo nepremičnino – dovoljenost pritožbe
Dolžnik mora v ugovoru določno opredeliti vse okoliščine, ki izkazujejo, da je izpolnjen dejanski stan 177. člena ZIZ, in da zato izvršba ni dopustna. Dolžnik mora torej navesti konkretna dejstva, ki izkazujejo, da mu je dohodek iz kmetijskih zemljišč, ki so predmet izvršbe, potreben vir sredstev za lastno preživljanje in preživljanje članov njegove družine ter oseb, ki jih je po zakonu dolžan preživljati. Da zadosti standardu obrazloženega ugovora, mora določno opredeliti kmetijska zemljišča, ki so mu potrebna za preživljanje in kaj na njih prideluje oziroma zakaj so mu potrebna, konkretizirati mora prihodek, ki ga pridobiva iz kmetijske dejavnosti, kot tudi število članov družine, katere preživlja, in druge lastne prihodke ter prihodke družinskih članov, vse te trditve pa tudi dokazno podpreti.
prevzemnik zaščitene kmetije – denarna sredstva na banki – sredstva na ZPIZ – izplačilo denarnih sredstev na podlagi sklepa o dedovanju – rok za izplačilo deležev
Sodišče je določilo višino zakonitega deleža na denarnih sredstvih v bankah in na ZPIZ, ki znaša za vsakega od dedičev 1/5. Pojasniti je, da kakršnekoli odredbe oziroma naročila bankam, da dedičem izplačajo deležu ustrezne vsote, v sklepu ni, ker to ni potrebno. Denarna sredstva bodo izplačana na podlagi izpodbijanega sklepa.
ZASP člen 146, 146/1, 146/1-7, 159, 159/1, 185, 185/1, 185/1-2.
kolektivna organizacija za varstvo avtorskih pravic – dejavnost kolektivnih organizacij – delitev zbranih sredstev imetnikom pravic – javna priobčitev varovanih del – dolžnost uporabnikov do obveščanja – pošiljanje sporedov uporabljenih del – prekršek – avtorski honorar – pravni interes za dajatveno tožbo
V sodni praksi se je oblikovalo stališče, da tožnik dolžnosti toženca, katere opustitev je sankcionirana kot prekršek, ne more uveljavljati kot svojo pravico, iztožljivo v civilni pravdi.
razdrta pogodba – nemožnost izpolnitve, za katero ne odgovarja nobena stranka – neupravičena pridobitev – pravila vračanja – obseg vrnitve – restitucija denarne vrednosti dosežene koristi – obogatitveno načelo – vrnitveno načelo
Kaj je nadomestitev dosežene koristi, je treba ustrezno interpretirati. Korist se namreč od trenutka, ko jo okoriščenec prejme, s časom lahko spremeni (poslabša, pokvari, poveča, izboljša). V našem pravu velja obogatitveno načelo, torej pravilo, da okoriščenec, če je v dobri veri, vrne le tisto, kar od stvari še ima oziroma nadomestke od stvari, če je z njo razpolagal. Če namreč stranka ni pripomogla k premiku premoženja s svojo krivdo, potem ne bi bilo primerno, da bi nosila posledice takega premika.
Možnost vložitve tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po prvem odstavku 255. člena OZ ne vpliva na vprašanje ničnosti pogodbe v smislu prvega odstavka 86. člena OZ.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI - CIVILNO PROCESNO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL0081526
URS člen 125. ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 156, 156/2, 157, 157/3, 157/4, 157/4-3 157/5, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 158/2, 168, 168/1, 168/2, 168/3. ZASP-B člen 17. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4, 4/2, 12. OZ člen 131, 131/1, 164, 164/1. ZPP člen 311, 311/1, 311/2, 311/3. ZDDV-1 člen 3, 3/1. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj - obseg veljavnosti - javna objava - dolžnost skleniti pogodbo (kontrahirna dolžnost) - exceptio illegalis - odškodninski zahtevek - povrnitev škode - civilna kazen - ddv na civilno kazen - stroški terenskega preverjanja - mesečno poročanje - zapadlost dajatve do konca glavne obravnave
Ustavno sodišče RS je doslej odločalo le o tarifi kolektivne organizacije (odločba US RS, št. U-I-149/98). Izrecno je odločilo, da ima kolektivna organizacija lahko javnopravna upravičenja in da je pravilnik vključno s tarifo splošni akt za izvrševanje javnopravnih upravičenj.
Skupnemu sporazumu ni mogoče pripisati lastnosti pogodbe obveznostnega prava. Ker ima (enostransko) sprejeta tarifa pravno naravo splošnega akta, je to pač tehten razlog, da ima takšno naravo tudi tisti akt, ki jo nadomesti, ne glede na to, da skupni sporazum ni enostransko dejanje kolektivne organizacije.
Sodišče je vezano le na ustavo in zakone (125. člen Ustave), pri ostalih „podzakonskih“ predpisih lahko uporabi exceptio illegalis. Doslej ni bilo dvoma, da ima takšno pravico pri vsakem, po javnopravnem telesu izdanem podzakonskem aktu. Nobenega razloga pa že glede na besedilo 125. člena Ustave ni, da bi imelo sodišče manjšo pravico preizkusiti akt, ki ima vse učinke podzakonskega akta zgolj zato, ker ga ni sprejelo kakšno javnopravno telo.