ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR-1 člen 131, 200, 200/4. ZDR člen 131. Kolektivna pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije člen 74. OZ člen 191.
plačilo plače – obveznost plačila – absolutna bistvena kršitev določb postopka - stroški prevoza na delo in z dela - stroški prehrane med delom regres za letni dopust – bruto – neto – davki in prispevki
Izrek sodbe sodišča prve stopnje v točki I je nerazumljiv, saj iz njega ne izhaja, kolikšen znesek pripada tožnici iz naslova povračila stroškov prevoza na delo in z dela ter prehrane med delom in kolikšen del iz naslova plače, pri čemer je plača postavljena v neto znesku, kar je napačno, je pa to posledica v tem delu neustrezno formuliranega tožbenega zahtevka v tožbi. Delavec je upravičen do plače v bruto znesku, od katerega mora delodajalec zanj plačati prispevke in akontacijo dohodnine ter delavcu izplačati neto znesek skladno z določili ZDoh-2. Pravna podlaga za plačilo vseh prispevkov, ki se plačujejo od bruto prejemkov, pa je podana v ZPIZ-2, ZZVZZ, ZUTD in ZSDP. Prispevki in dohodnina se obračunavajo in plačujejo na dan obračuna oziroma izplačila po stopnjah, ki veljajo na ta dan. Zato se plače lahko dosodijo le v bruto zneskih, v izreku sodbe pa se le opisno navede, da zakonske zamudne obresti tečejo od neto zneskov, obračunanih od po višini dosojenih bruto zneskov, pri čemer neto zneski v izreku sodbe ne smejo biti določeni po višini v denarnem znesku. Sodba sodišče prve stopnje je v tem delu tudi pomanjkljivo obrazložena, tako da niti ni mogoče preveriti pravilnosti izračuna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 214, 214/1, 214/2, 339, 339/2, 339/2-10, 451, 452, 453. ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4.
spor majhne vrednosti – potrjena poenostavljena prisilna poravnava – vpliv poenostavljene prisilne poravnave na vtoževano terjatev – zahteva za izvedbo naroka – neizvedba naroka – priznanje dejstev – dokazni predlog za zaslišanje – substanciranost dokaznega predloga
Dokazni predlog za zaslišanje ne pomeni tudi zahteve za izvedbo naroka. Ni namreč nujno, da sodišče dokaznemu predlogu ugodi. Zato mora stranka izvedbo naroka zahtevati izrecno.
Trditve tožeče stranke so ostale neprerekane in s tem priznane. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZPP pa priznanih dejstev ni potrebno dokazovati. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da na podlagi pisnih vlog in listinskih dokazov ni bilo mogoče odločiti, kot tudi očitki, da je bila toženi stranki z neizvedbo naroka kršena pravica do izjave.
Skladno s četrtim odstavkom 221.b člena ZFPPIPP poenostavljena prisilna poravnava učinkuje samo za terjatve, navedene v posodobljenem seznamu terjatev iz četrtega odstavka 221.d ZFPPIPP.
lastnost zavarovanca - brezposelna oseba - osnova za plačilo prispevkov
Po določbi 3. člena ZPIZ-2A je za zavarovance, ki so bili prostovoljno zavarovani do 31. 12. 2012 kot brezposelne osebe, prijavljene pri Zavodu RS za zaposlovanje na podlagi 7. alineje prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1, v prehodnem obdobju določena nova najnižja pokojninska osnova za plačilo prispevkov. V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZPIZ-2A se zavarovanec iz 3. člena, ki se je od 1. 1. 2013 odjavil iz zavarovanja, lahko v roku 30 dni od uveljavitve tega zakona ponovno prijavi v obvezno zavarovanje za obdobje od odjave do ponovne vključitve v zavarovanje po tem členu, na način in pod pogoji, določenimi v 3. in 8. členu tega zakona. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožničin status ni identičen s statusom, določenim v 6. členu, saj ni bila zavarovana po 7. alineji prvega odstavka 34. člena ZPIZ-1 (pač pa po tretjem odstavku 34. člena ZPIZ-1) in se tudi po 1. 1. 2013 do uveljavitve v ZPIZ-2A ni odjavila iz zavarovanja, da bi se potem ponovno prijavila v zavarovanje. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni zavarovanka, na katerega bi se določba 6. člena nanašala in s tem zanjo tudi ne velja 30 dni, v katerem bi se tožnica morala ponovno prijaviti v obvezno zavarovanje, šteto od uveljavitve tega zakona oz. do 7. 6. 2013.
Predlagatelja trdita, da se naroka nista mogla udeležiti zaradi zdravstvenih razlogov na strani predlagateljice, vendar pa nista predlagala preložitve naroka in nista ravnala tako, kot določa drugi odstavek 115. člena ZPP. Glede na to je prvo sodišče pravilno štelo, da sta umaknila predlog in zato ustavilo postopek. Ne glede na to pa imata predlagatelja možnost vložiti nov predlog.
dodatek za dvojezičnost - pogoj za zasedbo delovnega mesta - plačilo dodatka za dvojezičnost
Tožnik je bil v spornem obdobju, za katerega uveljavlja plačilo dodatka za dvojezičnost, pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu, za katero se po sistemizaciji delovnih mest ne zahteva znanje italijanskega jezika. Poleg tega znanje italijanskega jezika ni pogoj za zasedbo tožnikovega delovnega mesta. Zgolj dejanska uporaba jezika narodne skupnosti po presoji delavca, brez ustrezne opredelitve te zahteve v aktih delodajalca, ne more biti utemeljen razlog za plačilo dodatka za dvojezičnost. Zato tožnik v spornem obdobju ni upravičen do dodatka za dvojezičnost in tožbeni zahtevek iz tega naslova ni utemeljen.
OZ člen 3, 6, 6/2, 82, 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3. ZGD-1 člen 268, 268/2, 263, 263/1. Zdoh-2 člen 35. ZPIZ-2 člen 144. ZZVZZ člen 50. ZSDP-1 člen 10. ZUTG člen 135. ZDavP-2 člen 57, 57/1, 57/4, 352, 352/6, 353.
plačilo odpravnine - pobot - direktor - odpoklic - razlogi za razrešitev - odškodninska odgovornost
Razlog za tožnikov odpoklic s funkcije direktorja tožene stranke je bil tožnikovo nasprotovanje podpisu pogodbe o kratkoročnem posojilu matični družbi. Ker bi bila sklenitev takšne pogodbe v škodo tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da nepodpis pogodbe ni utemeljen razlog za razrešitev, saj ne ustreza opredelitvi odpovednega razloga oziroma razloga, kot je določen v pogodbi o zaposlitvi, zaradi katerega mu ne bi pripadala odpravnina.
Tožnikov podpis pogodbe o asignaciji predstavlja ravnanje, ki je toženi stranki povzročilo škodo. Prevzem dolga po 427. členu OZ, s katerim je tožena stranka nase prevzela dolgove določene družbe, brez vsakršnih zavarovanj in v neznani bodoči višini in to v času, ko je imela tudi sama finančne težave, že v tistem obdobju pa je bilo jasno, da ta družba tega denarja nikoli ne bo mogla vrniti, predstavlja ravnanje, ki ne zagotavlja potrebne in ustrezne plačilne sposobnosti podjetja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožnik ni ravnal z ustrezno skrbnostjo, v skladu s pravili stroke, ko je sprejel odločitev, ki glede na finančni položaj podjetja ni bila ustrezna oziroma primerna za zagotavljanje normalnega poslovanja podjetja. Zato je podana odškodninska odgovornost tožnika.
DELOVNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VDS0014947
ZPP člen 318, 318/1, 338, 338/2. OZ člen 179.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - plačilo odškodnine - zamudna sodba - delo na višini - objektivna odgovornost delodajalca
Tožnik, ki je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu klepar, se je poškodoval pri delu na gradbišču, ko mu je spodrsnilo pri vzpenjanju na aluminijastem odru, in sicer je stopil na diagonalno vez odra, ki ni bil opremljen z lestvijo za plezanje in je padel cca. 4 metre v globino. Padel je na betonska tla, saj oder ni imel zaščite (mreže, ograje), ki bi padec preprečila, tožena stranka pa ni poskrbela za kakršnokoli drugo zaščito, ki bi preprečila padec z višine ali vsaj ublažila posledice takšnega padca. Vzpenjanje po nezavarovanem odru je nevarna dejavnost. Za škodo, ki izvira iz nevarne dejavnosti, pa odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v konkretnem primeru je to tožena stranka. Zato je tožena stranka objektivno odgovorna za nastalo škodo tožniku.
Tožnik je bil s pravnomočno sodbo obsojen na eno leto in en mesec zaporne kazni. ZObr za tak primer določa, da delavcu preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Zato je tožena stranka pravilno ugotovila, da tožniku delovno razmerje preneha z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa. Tožnik je namreč s svojim ravnanjem (storitev kaznivega dejanja) povzročil, da mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi 7. odstavka 88. člena ZObr (zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje). Dejansko gre za prenehanje pogodbe o zaposlitvi na podlagi zakona, vendar pa je ta razlog, zaradi katerega je pogodba o zaposlitvi prenehala, povzročil tožnik. Gre torej za razlog, ki izvira iz njegovega krivdnega ravnanja. Zato je tožnik dolžan toženi stranki vrniti sorazmerni del stroškov osnovnega in dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, saj ga k temu zavezuje določilo pogodbe o zaposlitvi, s katero je bilo dogovorjeno, da mora tožnik vrniti sorazmeren del stroškov dopolnilnega vojaško strokovnega izobraževanja in usposabljanja, če odpove pogodbo o zaposlitvi enostransko ali pa mu je bila pogodba odpovedana zaradi krivdnih razlogov. Gre torej za pogodbeno dogovorjeno obveznost, ki tožnika zavezuje.
invalidnina - telesna okvara - bolezen - sprememba predpisa
Tožnik uveljavlja priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro zaradi posledic bolezni. V določbah ZPIZ-2 za priznanje te pravice ni podlage. Taka podlaga je bila podana v določbah ZPIZ-1, ki pa so prenehale veljati z 31. 12. 2012, razen izjeme, določene v 403. členu ZPIZ-2, ki pa se na tožnika ne nanaša. Po tem členu namreč lahko do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov zavarovanci na podlagi Seznama telesnih okvar pridobijo pravico do invalidnine za telesno okvaro le v primeru, ko je vzrok okvare poškodba pri delu ali poklicna bolezen.
ZPP člen 180, 180/1, 181, 181/2. ZD člen 34, 34/1.
ugotovitvena tožba – pogodba o preužitku – darilna pogodba – prikrajšanje nujnega deleža – trditveno breme – zahtevek za vrnitev darila v zapuščino – oblikovalni zahtevek – dajatveni zahtevek
Predpostavka vrnitvenega (dajatvenega) zahtevka je oblikovalni zahtevek (zahtevek za (delno) razveljavitev pravnih učinkov zatrjevane (sporne) darilne pogodbe).
Tožnica zahtevka, da „vrednost izročenega premoženja sodi v zapuščino po pokojnici“, po materialnem pravu nima (kolikor je tožbeni zahtevek v tem delu šteti za dajatveni zahtevek). O zahtevku, da je toženec tožnici dolžan izplačati nujni dedni delež, bi bilo (če bi bil določen) pristojno odločati zapuščinsko sodišče; tožnica ima (v pravdi) zoper toženca lahko le zahtevek za (delno) vrnitev darila, in to vrnitev v zapuščino, a pri tem ne celotnega darila, pač pa le darila v delu, kolikor je prikrajšan njen nujni delež. Konkretiziranih trditev o prikrajšanju tožničinega nujnega deleža pa tožnica ne navaja.
plačilo stroškov sanacije - posredna (refleksna) škoda - podlage odškodninske odgovornosti - zastaranje odškodninske terjatve - čas nastanka škode - vzročna zveza med škodnim dogodkom in nastalo škodo - nedokazan obstoj vzročne zveze
Dokler je oškodovancu škoda skrita, zanjo ne more vedeti in se posledično od njega niti ne pričakuje, da bi ugotavljal, kdo je škodo povzročil. Vendar v konkretnem primeru ni šlo za tak primer.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – STVARNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0082086
ZPP člen 108, 180, 180/1, 310, 310/1. OZ člen 190, 190/3, 191. SPZ člen 95, 95/2, 96.
dogovor o uporabi – posestno posredovalno razmerje – predpogodba – izjalovitev namena za sklenitev pogodbe – preklic prekarija – vrnitev v prvotno stanje – nedoločen izrek – nepopolna tožba – določitev obsega vzpostavitve prejšnjega stanja – bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Stališče toženke, da ni dolžna vzpostaviti na vrnjenem zemljišču ustrezno stanje, ker o tem ni bilo pogodbenega dogovora, ni pravilno. Če je bil pogodbeni namen pravdnih strank, ki se je izjalovil, v prenosu lastninske pravice, je jasno, da nista določali pravil vračanja. Ta ureja zakon, in sicer OZ v 2. odseku 3. oddelka (členi 191 in nadaljnji), in pri vračanju nepremičnin pa SPZ v določilih 95. in 96. člena.
Sodišče prve stopnje se je glede na trditve obeh strank, saj gre za začasno odredbo pred opravljenim dokaznim postopkom, odločilo, da vtoževana terjatev na dan izdaje sklepa še ni zapadla. Tako tudi ni zastarana. Štelo je, da je iz navedb tožeče stranke in iz določbe 112. člena OZ izhajalo, da tožena stranka ni zahtevala razveze pogodbe. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je v tej fazi postopka, ko gre za verjetnost izkazanosti terjatve, ob podanem trditvenem gradivu oziroma gradivu iz ugovora, zadosti podatkov, da je pritrditi sodišču prve stopnje, da zastaranje še ni nastopilo.
Pri dolgoročnih zavarovanjih zavarovalno kritje teče ves čas trajanja pogodbe. Premija pa se obračuna letno (skadenca). Zato niso utemeljeni ugovori tožene stranke, da ni dolžna plačati zapadlih in obračunanih premij, ker na osnovni polici ne piše višina premije.
Možnost vložitve tožbe za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj po prvem odstavku 255. člena OZ ne vpliva na vprašanje ničnosti pogodbe v smislu prvega odstavka 86. člena OZ.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 z dne 22. decembra 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I) člen 1. ZIZ člen 68.
Evropski plačilni nalog – nasprotna izvršba – postopek s predlogom za nasprotno izvršbo – Uredba Sveta (ES) 44/2001 – Uredba Bruselj I – pristojnost
Postopek nasprotne izvršbe je funkcionalno neposredno vezan na izvršilni postopek, pričet s predlogom za izvršbo, oziroma predvsem na tisto njegovo fazo, ki sledi dovolitvi izvršbe – opravo izvršbe. Zato je lahko pristojno za odločanje o utemeljenosti predloga za nasprotno izvršbo le tisto sodišče, ki je odločalo o predlogu za izvršbo.
Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 sicer res izvzema stečajne postopke in tožbene zahtevke, ki so povezani s stečajnimi postopki (1. člen), vendar to v obravnavanem primeru ne velja. Do (neupravičene) obogatitve je prišlo v izvršilnem postopku, v času, ko je bil dolžnik po nasprotni izvršbi že v stečajnem postopku (v stečajnem postopku je bil že ob vložitvi predloga za izvršbo). Zato se za določitev pristojnosti sodišča v obravnavani zadevi uporabljajo določbe Uredbe Sveta (ES) št. 44/2001.
posojilna pogodba – rok vračila – dejansko stanje – dokazovanje – dokazna ocena
Posojilojemalec mora posojilo vrniti v dogovorjenem roku, oziroma če ta ni v pogodbi določen, po izteku roka po posojilodajalčevi zahtevi za vračilo posojila.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – STEČAJNO PRAVO
VSL0077983
ZFPPIPP člen 275, 275/4, 276, 276/2. ZPP člen 337, 337/1. OZ člen 631.
odstop terjatve – zakonita cesija – obstoj odstopljene terjatve – trditveno in dokazno breme – substanciranost trditev – sodba presenečenja – zahtevek za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika – vsebina in način uveljavitve izpodbojnega zahtevka – izpodbojna tožba – uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom – predhodno vprašanje
Tožena stranka je kljub poznavanju pomembnosti odgovora na vprašanje, ali sta preneseni terjatvi B. d. d. - v stečaju obstajali, tekom postopka na prvi stopnji v zvezi s tem podala le pavšalne navedbe, da sta terjatvi že bili plačani, ne da bi pojasnila, kdaj (pred ali po obvestilu o sklenitvi cesijskih pogodb), katerim podizvajalcem, na podlagi katerih cesijskih pogodb in kakšni zneski so bili izplačani ter ne da bi v zvezi s tem predlagala kakršenkoli dokaz.
Ob tem velja pripomniti, da ni naloga sodišča, da bi pravdne stranke pozivalo v zvezi s čim naj podajajo navedbe. Obema strankama je bilo (očitno) ves čas jasno, da se bo v postopku presojala veljavnost cesijskih pogodb, kar vključuje tudi preverjanje obstoja terjatev, ki so bile predmet odstopa.
Izpodbojno tožbo bi lahko po pravilih ZFPPIPP vložili upniki družbe B. d. d. - v stečaju v okviru stečajnega postopka nad njim, v rokih in pod pogoji, ki jih določa ZFPPIPP. Vprašanje izpodbojnosti pravnih dejanj stečajnega dolžnika zato ne more biti predhodno vprašanje v obravnavanem postopku. Možno je sicer tudi uveljavljanje izpodbojnosti z ugovorom, a le v postopkih, v katerih oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, proti stečajnemu dolžniku uveljavlja ugotovitev ali izpolnitev svoje terjatve.
URS člen 22. ZIZ člen 55, 55/1. ZDavP-2 člen 126a. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8.
ugovor zoper sklep o izvršbi – seznam izvršilnih naslovov – zastaranje pravice do izterjave davka – prenehanje davčne obveznosti zaradi zastaranja – s hipoteko zavarovan dolg – tek zastaralnih rokov – spremenljivost davčnih predpisov – neprava retroaktivnost – načelo zaupanja v pravo – zamudne obresti – pravica do izjave v postopku – vročanje odgovora na ugovor dolžniku – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
V sodni praksi je uveljavljeno stališče, da se v primerih, kadar zastaralni rok teče v času veljavnosti različnih predpisov, uporabijo določbe tistega zakona, ki je veljal v času, ko se je zastaralni rok iztekel. Ker je v času izteka zastaralnega roka, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje za terjatve v izpodbijanem sklepu, že veljala določba 126.a člena ZDavP-2, bi jo sodišče prve stopnje moralo upoštevati.
ZIZ izrecno ne predpisuje obveznosti vročanja upnikovega odgovora na ugovor dolžniku, kar pa še ne pomeni, da se vročitev lahko v vsakem primeru opusti. Do tega vprašanja se je že opredelilo Ustavno sodišče v odločbi Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010, v kateri je zapisalo, da mora sodišče v primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve, kar izhaja iz 22. člena Ustave.