Pogoj za odpravo, razveljavitev ali spremembo odločbe po 90. členu ZDavP-2 je previsoka odmera davka zaradi očitne napake. V konkretnem primeru je bila odmerna odločba glede na takratno dejansko stanje pravilna in že zato o (očitni) napaki v davčnem odmernem postopku ni mogoče govoriti. Ugotovitev, da je bilo tožeči stranki v letu 2002 izplačano nadomestilo v previsokem znesku, in posledično vračilo preplačila v letu 2005, zato lahko predstavlja le obnovitveni razlog, kot eden od pogojev za obnovo postopka.
ZDavP-2 člen 5, 68, 68/2, 68/5, 68/6, 76. ZDavP-1 člen 69. ZUP člen 185.
odmera davka v posebnih primerih - davčna osnova - izvor premoženja - neustavnost zakona - odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev - znižanje z oceno določene davčne osnove - dokazovanje - izjave prič - zaslišanje prič
Sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine upravni spor in poda zahtevo Ustavnemu sodišču, da začne postopek za oceno ustavnosti ZDavP-1 oziroma ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-1. Glede preverjanja finančnega stanja in plačil zavezanca tako v ZDavP-1 kot tudi ZDavP-2 ni posebnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Ugotovitve so povezane s predmetom nadzora in kot take pojasnjujejo dogajanje in plačila v obravnavanem obdobju. Izvor premoženja je bistven za odločanje o odmeri dohodnine. Ni pa po mnenju sodišča bistveno, iz katerega obdobja premoženje izvira. Zato je navedeni način ugotavljanja, ki mu tožnik sicer nasprotuje, lahko le v njegovo korist, saj ga pri dokazovanju izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pregledu zakon v ničemer ne omejuje.
Peti odstavek 68. člena ZDavP-2 vsebuje pooblastilo za odločanje na podlagi verjetno izkazanih dejstev: davčni organ je pooblaščen določiti davčno osnovo z oceno. Tako ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Davčni organ se za odmero davkov s cenitvijo lahko odloči le v primeru, če je mogoče na strani zavezanca za davek ugotoviti kršitve, ki narekujejo ukrep iz 68. člena ZDavP-2; ne gre torej za prosto izbiro davčnega organa. Verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova pa se zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Zakon namreč ne določa, da lahko zavezanec za davek zgolj verjetno dokaže, da je nižja.
Verodostojen dokaz je tisti, ki mu je mogoče verjeti. Pri tem je izjave, listine oziroma priče možno ocenjevati tako z logičnega kot s psihološkega vidika, saj se oba vidika med seboj dopolnjujeta. Sicer pa v obravnavanem primeru zaslišanje tožnikovega očeta, matere in žene po mnenju sodišča ni bilo nujno, saj tožnik niti ne zatrjuje, da bi izpovedovali kakorkoli drugače, kot so navedli v dani izjavi. Da niso bili zaslišani, tako na postopek ni vplivalo.
pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - objektivni pogoj - verjetni izgled za uspeh - invalidska pokojnina - pravica do invalidske pokojnine
Določbe 63. člena ZPIZ-1 so kogentne (zavezujoče) in ne dopuščajo znižanja starostne meje, kot jo določa zakon (63 let). Tožnik pa je dopolnil 56 let, s čimer kot invalid III. kategorije ne dosega zakonsko določene starostne meje. Tožnik v tožbenih razlogih niti ne navaja kakšnega drugačnega dejanskega stanja oziroma ne izpodbija samega izvedenskega mnenja invalidske komisije I. in II. stopnje, tako da bo lahko uveljavljal pravice iz naslova invalidske pokojnine šele z dosegom te starostne meje.
ZUP člen 142, 281, 281/1. ZUS-1 člen 2, 36, 36/1, 36/1-6.
upravni postopek - stranka v postopku - tožnik v upravnem sporu - pravni interes - odprava odločbe - predlog za izrek ničnosti odločbe
Po prvem odstavku 142. člena ZUP je zoper sklep, s katerim se osebi ne prizna lastnosti stranke, dovoljena pritožba, zato v konkretnem primeru, ko se odločitev o priznanju lastnosti stranke ne nanaša na tožečo stranko, sodišče pritrjuje stališču drugostopenjskega upravnega organa, da pritožba tožeče stranke zoper to odločitev, na podlagi sklepanja po nasprotnem razlogovanju (argumentum a contrario) ni dovoljena.
V obravnavani zadevi je bila odločba (uporabno dovoljenje) s strani drugostopenjskega organa odpravljena, kar pomeni, da je bilo vzpostavljeno pravno stanje, kakršno je bilo pred izdajo odločbe. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da v obravnavnem upravnem sporu tožeča stranka ne izkazuje za dopustnost upravnega spora zahtevanega pravnega interesa. Svojega pravnega položaja si namreč v tem postopku ne more izboljšati, kar pomeni, da so podani razlogi za zavrženje tožbe.
V primeru odprave odločbe so skladno z določbo prvega odstavka 281. člena ZUP odpravljene tudi vse pravne posledice, ki so iz nje nastale. Ker odpravljena odločba ne more imeti več pravnih učinkov, je predlog za izrek ničnosti take odločbe treba zavreči.
vojni veteran - pogoji za priznanje statusa vojnega veterana - dobava hrane policiji
Stališče, da ZVV v 2. in 2.a členu le primeroma našteva tipične položaje, ki so podlaga za priznanje statusa vojnega veterana, ni utemeljeno. V varstvo po zakonu so vključeni izvajalci obrambnih aktivnosti, navedenih v 1. členu in konkretizirani v določbah 2. in 2.a člena ZVV. Tožnik je dobavo hrane policiji izvajal na podlagi pogodbe in prostovoljno. Po lastni izjavi oskrbe policijske enote tudi ni izvajal v času oboroženih spopadov. Takšno dejansko stanje pa ne daje podlage za priznanje statusa vojnega veterana po določbah ZVV.
Ne glede na dejstvo, da gre v primerih javnih razpisov za poseben postopek in za posebno ocenjevanje, je mogoča presoja, da gre za strokovno ocenjevanje komisije (ta je morala voditi zapisnik, ki je spisovno izkazan) in da je kljub specifičnosti tega postopka, izpodbijana odločba obrazložena v tolikšnem obsegu, da jo je mogoče preizkusiti.
Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na očitno diskriminacijo starejših veterinarjev z več delovnimi izkušnjami, nimajo pravne podlage in so neutemeljeni, glede na to, da VIII/6 točke javnega razpisa izrecno določa, da se pri vrednotenju tega merila upošteva skupno povprečje vseh zaposlenih veterinarjev, kar je, kot navaja sicer tožena stranka v odgovoru na tožbo, v skladu z naravo dela, to je fizičnim delom, ki ga lažje opravljajo mlajši veterinarji, v hkratni povezavi z delovnimi izkušnjami in strokovnostjo starejših veterinarjev.
sodniško napredovanje - napredovanje na položaj svétnika okrajnega sodišča - hitrejše napredovanje - uvrstitev v plačni razred - datum napredovanja
V obravnavanem primeru je sporno, s katerim dnem je tožnik, ki je okrajni sodnik, napredoval oziroma od kdaj mu pripada položaj svétnika in temu ustrezna uvrstitev v 51. plačni razred. Medtem ko je po stališču tožene stranke tožnik napredoval na položaj svétnika z dnem odločitve Sodnega sveta, se glede na določbe ZSS sodišče pridružuje stališču tožnika, da je relevanten dan, ko je za napredovanje izpolnil predpisane pogoje.
hitrejše napredovanje sodnice - ocena personalnega sveta - vezanost sodnega sveta na oceno personalnega sveta - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje
Sodni svet se mora pri odločanju o napredovanju ravnati po kriterijih, ki jih določa ZSS za ugotovitev, ali kandidatka izpolnjuje pogoje za napredovanje, medtem ko ocena sodniške službe, ki jo izdela personalni svet, pomeni le oceno sodniške službe in ne pomeni, da jo je Sodni svet dolžan le prevzeti, ne da bi sam preveril, ali so podani pogoji za sodnikovo hitrejše napredovanje glede na zakonsko določene kriterije.
DDV - dodatna odmera DDV - neplačujoči gospodarski subjekt - navidezni pravni posli - fiktivni računi - nakup odpadnih kovin
V skladu s prakso SEU je, da se tožniku ne prizna pravica do odbitka vstopnega DDV na podlagi spornih računov, ki so tudi po mnenju sodišča neverodostojne listine, ker ni izkazana dobava odpadnega materiala s strani izdajatelja računov in gre za fiktivne posle, tožniku pa se, glede na vse navedene objektivne okoliščine, ki so tudi v neobičajnem poslovanju v obravnavanem primeru, nedvomno lahko očita, da je vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki pomenijo zlorabo pravic iz naslova DDV.
odmera davka v posebnih primerih - izvor premoženja - sredstva za privatno potrošnjo - davčna osnova - ocena davčne osnove - znižanje z oceno določene davčne osnove - dokazovanje
V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi moralo sodišče prekiniti upravni spor in na Ustavno sodišče RS vložiti zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti ZDavP-2 v delu, ki se nanaša na vprašanje dopustnosti cenitve davčne osnove zavezanca kot fizične osebe glede premoženja, ki izvira iz obdobja pred uveljavitvijo ZDavP-2 oziroma ZDavP-1, sodišče pojasnjuje, da v ZDavP-2 in tudi v predhodnem ZDavP-1 ni določenih časovnih omejitev, kolikor se preveritve nanašajo na ugotavljanje dejanskega stanja dohodkov oziroma plačil v inšpiciranem obdobju. Sodišče zato nima pomislekov glede preverjanja okoliščin o tožnikovem premoženju tudi v obdobju pred 1. 1. 2005 oziroma po 1. 1. 2008. Ugotavljanje okoliščin v zvezi s tožnikovim premoženjem namreč ni bilo podlaga za ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z dohodki, osebno porabo in premoženjem v inšpiciranem obdobju, temveč gre pri teh ugotovitvah za okoliščine, ki dogajanje v obravnavanem obdobju pojasnjujejo. Ker se po določbi šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 verjetna oziroma z oceno določena davčna osnova zniža, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja, je z opisanim načinom ugotavljanja davčnemu zavezancu omogočeno, da pri dokazovanju (nižje) davčne osnove oziroma izvora premoženja oziroma denarja v časovnem pogledu ni omejen. Zato sodišče predlogu za prekinitev postopka zaradi zatrjevane neustavnosti ZDavP-2 ni sledilo.
Cenitev davčne osnove je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki davčnemu organu omogočajo določiti verjetno davčno osnovo. Postopek ocene davčne osnove je z zakonom opredeljen (delni) odstop od načela materialne resnice. Z oceno ugotovljena davčna osnova je zato (lahko) le čim bolj verjetna osnova. Pri cenitvi davčne osnove že po naravi stvari ne more iti za ugotavljanje pomembnih dejstev (dohodkov oziroma izvora premoženja) z dokaznim standardom prepričanja (na gotovost meječa verjetnost). Zadostuje največja verjetnost
,
ki jo je v danih razmerah še moč pričakovati. Pri izbiri metode cenitve gre za vprašanje operativne taktike davčnih organov, kjer je treba izhajati iz okoliščin posameznega primera.
Glede na določbo 77. člena ZDavP-2 dokazuje v davčnem postopku zavezanec za davek svoje trditve, če ta zakon ali zakon o obdavčenju ne določa drugače, praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Odgovor na vprašanje, kdaj je dokazni predlog utemeljen, je odgovor odvisen od okoliščin vsakega posameznega primera.
Ker je bilo o tožnikovem predlogu za obnovo postopka že odločeno in obnova dovoljena, tožena stranka ni imela podlage za to, da o predlogu odloča ponovno in ga zavrne na podlagi tretjega odstavka 267. člena ZUP.
DDV - odmera DDV - neplačujoči gospodarski subjekt - navidezni pravni posel - fiktivni računi - elektronska obdelava podatkov
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, ki so jih izdali neplačujoči gospodarski subjekti, tožniku pa se predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajateljev računov. Iz objektivnih okoliščin pa je razvidno, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre. Navedeno je skladno tudi s prakso SEU.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - verjetni izgled za uspeh - nerazumna zadeva - vložitev obtožnega predloga
V obravnavanem primeru gre za postopek vložitve obtožnega predloga zoper A.A., ker je 13. 5. 2010 pripeljal pesek in ga stresel na parcelo v lasti tožnika. Po presoji sodišča dejanje nima znakov kaznivega dejanja, zato prosilec nima verjetnega izgleda za uspeh v postopku.
Pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV (1. odstavek 40. člena ZDDV). Enako določbo vsebuje tudi 62. člen ZDDV-1. Odbitek vstopnega DDV je torej pravica, ki gre davčnemu zavezancu ob izpolnjevanju določenih pogojev. V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV tožniku na podlagi računov, ki so jih izdale družbe, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da so „neplačujoči gospodarski subjekti“ oziroma t. i. „missing traderji“, glede spornih računov pa davčni organ ugotavlja, da navedene družbe storitev, zaračunanih po navedenih računih, niso opravile in da so bili navedeni računi izdani le z namenom pridobitve davčnih ugodnosti. Iz objektivnih okoliščin pa izhaja, da je tožnik vedel ali bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu ne gre odbitek vstopnega DDV.
industrijska lastnina - blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - relativni razlogi za zavrnitev znamke - podobnost med znakoma - povezanost med blagom ali storitvami in imetnikom prejšnje znamke
Upravni organ je v postopku preizkusa prijave v zvezi z relativnimi razlogi za zavrnitev registracije vezan na ugovor stranke. Če je ta posplošen tako, da ugovornik le primeroma navede blago/storitev, za katerega zatrjuje, da je podobno, upravnemu organu ni mogoče očitati nepravilne presoje podobnosti in pomanjkljive obrazložitve odločitve, če ni za vse blago/storitve v istem razredu Nicejske klasifikacije (NK), za katero je ocenil, da ni podobnosti, podrobno in konkretno obrazložil, zakaj meni tako, je pa iz odločbe razvidno, kako je primerjavo opravil in kakšni zaključki glede podobnosti blaga/storitev za določeni razred NK iz tega izhajajo.
V skladu z ustaljeno upravno sodno prakso se pri oceni podobnosti med blagom oziroma storitvami upoštevajo vsi dejavniki, ki označujejo razmerje med primerjanim blagom/storitvami in ki se nanašajo zlasti na njihovo naravo, namen, uporabo, distribucijske poti, konkurenčnost, komplementarnost.
Tožeča stranka se v tožbi zmotno sklicuje na povezanost med blagom/storitvami, saj je v določbi c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 zahtevana povezanost med blagom/storitvami in imetnikom prejšnje znamke, ne pa konceptualno povezovanje med znamkama. Ta povezava se razlaga kot gospodarska povezava, ki pa je v konkretnem primeru, ko gre za različne ciljne trge in ciljno publiko, tudi po mnenju sodišča ni.
kolektivno upravljanje avtorske in sorodnih pravic - kolektivna organizacija - dejavnost kolektivne organizacije - izvajanje dejavnosti v okviru dovoljenja organa - opravljanje administrativno-tehničnih poslov za tujo kolektivno organizacijo - nadzor pristojnega organa - ukrep nadzornega organa - pristojnost nadzornega organa
Tožeča stranka ni (več) kolektivna organizacija za upravljanje avtorske pravice v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, zato ne more sklepati sporazumov z enakimi ali podobnimi tujimi kolektivnimi organizacijami in na tej podlagi izvajati kolektivnega upravljanja pravic za člane tuje kolektivne organizacije. Zato upravni organ, če tožeča stranka za tuje kolektivne organizacije opravlja administrativna dela v zvezi s kolektivnim upravljanjem pravic na retransmisiranih programih oziroma za RTV organizacije, opravlja administrativne posle v zvezi z njihovimi pravicami v primeru kabelske retransmisije, pravilno sklepa, da opravlja posle, za opravljanje katerih nima dovoljenja.
Določbo 146. člena ZASP je treba razlagati tako, da se nanaša na kolektivne organizacije, ki imajo tak status po ZASP. D. in C., ki po podatkih upravnega organa, ki je pristojen za izdajo dovoljenj v Sloveniji, nista kolektivni organizaciji po ZASP, na podlagi te določbe ne moreta prenesti opravljanja administrativno tehničnih poslov v zvezi s kabelsko retransmisijo avdiovizualnih del na tožečo stranko.
DDV - popravek obračuna DDV - vračilo DDV - prenehanje opravljanja dejavnosti s.p. - izbris iz registra zavezancev za DDV
Tožnik kot davčni zavezanec je prenehal opravljati dejavnost samostojnega podjetnika in bil izbrisan iz registra zavezancev za DDV, s tem pa mu je položaj davčnega zavezanca prenehal. Zato ne more uveljavljati institutov, ki so vezani na status davčnega zavezanca oziroma na status, ki ga je imel v času, ko je bil davčni zavezanec.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca
Tožnik v tožbenih navedbah ne prereka neizpolnitve finančnega pogoja, ki se odraža v solastništvu nepremičnin in njihovi vrednosti, kot ga je ugotovila tožena stranka v postopku dodelitve BPP, zato je njena odločitev o zavrnitvi njegove prošnje za dodelitev BPP pravilna.
brezplačna pravna pomoč - ponovna vloga - nove okoliščine - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
(Nova) dejstva in okoliščine, za katere tožnik meni, da dajejo podlago za zaključek, da ima zadeva verjetne izglede za uspeh in zaradi česar bi bila odobritev BPP razumna in upravičena, ne pomenijo bistvene spremembe v dejanskem stanju oziroma pravni podlagi, na katero tožnik opira prošnjo za BPP. (Novo) dejstvo, da je bila ovadba zoper tožnika zaradi kaznivega dejanja ogrožanja varnosti zavržena, ne predstavlja odločilne okoliščine pri reševanju zadeve. Za presojo obstoja zakonskih znakov kaznivega dejanja krive ovadbe namreč ni odločilno, da je državni tožilec odstopil od pregona za kaznivo dejanje, za katero je bila podana. O obstoju znakov kaznivega dejanja krive ovadbe pa na podlagi golega podatka o zavrženju ovadbe zaradi kaznivega dejanja, za katero je bila (kriva) ovadba podana, ni mogoče sklepati.
V obravnavanem primeru gre za nepriznavanje odbitka vstopnega DDV na podlagi računov, za katere prvostopenjski organ ugotavlja, da jih je izdal neplačujoči gospodarski subjekt oz. „mising trader družba“, tožniku pa predvsem očita, da nima verodostojne poslovne dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, da so bile zaračunane storitve resnično opravljene s strani izdajatelja računov. Iz objektivnih okoliščin prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah, katerih namen je pridobitev davčnih ugodnosti ter mu zato odbitek vstopnega DDV iz tega naslova ne gre.