drugo ustrezno delo - nadomestilo za invalidnost - pravice na podlagi invalidnosti - nadomestilo za čas čakanja na drugo ustrezno delo
Pri pravici do nadomestila iz invalidskega zavarovanja, ki ga tožnica kot invalid III. kategorije invalidnosti po določbah prej veljavnega ZPIZ uveljavlja za čas od 1. 10. 2005 do 23. 4. 2007, je treba upoštevati delo, ki ga je tožnica opravljala, preden ji je dne 31. 12. 2004 prenehalo delovno razmerje (do 30. 9. 2005 je prejemala denarno nadomestilo med brezposelnostjo), in za to delo ugotavljati, ali je bilo ustrezno glede na njeno tedanjo delovno zmožnost, kot je bila na podlagi določb ZPIZ ugotovljena v invalidskem postopku v letu 1996. Tožnica v obdobju do 31. 12. 2004 ni uveljavila novih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, tudi v postopku za priznanje novih pravic, uvedenem v letu 2005 po ZPIZ-1, pa ni pridobila novih pravic na podlagi v tem postopku ugotovljene oziroma spremenjene invalidnosti. To pomeni, da ob zato izpolnjenih pogojih pridobi pravico do nadomestila za čas čakanja na drugo ustrezno delo iz 124. člena ZPIZ, ne pa pravice do nadomestila za invalidnost iz 94. člena ZPIZ-1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti – ponudba nove pogodbe o zaposlitvi
Ker tožena stranka niti v odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni navedla (in dokazala), da je preverila možnost prezaposlitve tožnika oziroma da je ugotovila, da tožnika ni mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih, redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ni zakonita.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - neizbrani kandidat - sodno varstvo
Tožnica bi morala tožbeni zahtevek za transformacijo delovnega razmerja iz določenega časa v nedoločen čas zaradi nezakonite sklenitve pogodbe o zaposlitvi za določen čas uveljavljati najkasneje v 30 dneh od prenehanja pogodbe o zaposlitvi, da bi bila tožba dopustna.
Niti ZDR niti drugi predpisi ne dajejo podlage za reintegracijski zahtevek neizbranega kandidata, saj je sodno varstvo, ki ga ima na razpolago neizbrani kandidat, omejeno na uveljavljanje odškodninskega zahtevka zaradi kršitve prepovedi diskriminacije.
Za utemeljenost tožbenega zahtevka iz naslova razlike v plači med plačo, ki jo je tožnica prejemala, in plačo, do katere bi bila upravičena za delo, katerega naj bi dejansko opravljala, ne zadošča le ugotovitev, da je tožnica opravljala delo drugega delovnega mesta, ampak ji je morala to delo naložiti tožena stranka (delodajalec, nadrejeni delavec).
Upoštevaje, da je tožnik mlad delavec, katerega poklic ni deficitaren, da se je v štirih mesecih po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki ponovno zaposlil, da nima družine in da živi pri mami ter da vsaka neutemeljena odpoved pogodbe o zaposlitvi psihološko negativno vpliva na posameznika, je prisojena odškodnina ob sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi v višini ene mesečne plače, izplačane v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, primerna.
stroški postopka – spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja – sodna razveza pogodbe o zaposlitvi – odškodnina
Četudi delavec namesto reintegracije po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi zahteva (sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in) plačilo odškodnine, gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem delodajalec sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-5. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 43, 43/1, 43/2, 45, 45/1, 45/1-1.
zdraviliško zdravljenje – naravno zdravilno sredstvo
Ker pri tožnici ni šlo za stanje po težji poškodbi, temveč se je izvajalo le konzervativno zdravljenje, poleg tega pa je bilo izvajanje hidroterapije kontraindicirano, ni upravičena do zdraviliškega zdravljenja. .
nesreča pri delu – odškodninska odgovornost – nova škoda – vzročna zveza
Škoda, ki je tožniku nastala po operaciji leta 2005, v kateri so mu odstranili vijake, je posledica več vzrokov, ki so sodelovali v časovnem zaporedju. Ti vzroki imajo različen pomen. Ker dejstvo, da je bil tožnik v letu 1981 poškodovan v delovni nezgodi, po kateri so mu v koleno vstavili vijake, po običajnem teku stvari ne bi privedlo do posledic, kot jih je utrpel v konkretnem primeru, med ravnanjem tožene stranke (nekdanjega delodajalca tožnika, pri katerem je prišlo do delovne nezgode) in škodo, opisano v tožbi, ni pravnorelevantne vzročne zveze. Nadaljnji dogodki so k nastanku škode bistveno prispevali, tako prometna nesreča, zaradi katere je bilo treba opraviti operacijo z odstranitvijo vijakov, kot zaplet pri zdravljenju, zaradi katerega je prišlo do bakterijskega vnetja.
Zahteva za ločitev zapuščine od dedičevega premoženja se namreč lahko nanaša samo na ločitev celotne zapuščine in ne njenih posameznih delov (primerjaj Kreč - Pavić, Narodne novine, Zagreb 1964), pri čemer je upnik, ki je predlagal ločitev zapuščine, dolžan sprožiti ustrezen postopek za poplačilo svoje terjatve po pravilih izvršilnega postopka. Inštitut ločitve zapuščine s samo izdajo sklepa o ločitvi, popisu in cenitvi zapuščine namreč še ne bo dosegel svojega namena. V takšnem primeru bo prekinitev zapuščinskega postopka smiselna, saj (pravilna) izdaja sklepa o dedovanju niti ni mogoča. Obseg zapuščine bo namreč znan šele po tem, ko se zaključi izvršilni postopek, ki ga je sprožil upnik za poplačilo svoje terjatve. Premoženje zapustnika, iz katerega se bo poplačala terjatev upnika, namreč niti ni prešlo v obseg zapuščine, zaradi česar niti ni prešlo na dediče. V kolikor bo sodišče prve stopnje sledilo predlogu upnice D. d.d. za ločitev zapuščine, naj upošteva, kar je samo že ugotovilo, da so se zakoniti dediči zapustnika dedovanju odpovedali, kar pomeni, da ni dedičev, in da upoštevaje 9. člen ZD postane zapuščina brez dedičev last države RS. Pravica države, da pridobi zapuščino brez dediča ni dedna pravica, ne gre za zakonito dedovanje, temveč za poseben način prehoda premoženja, ki je z zapustnikovo smrtjo ostalo brez gospodarja, gre za prehod sui generis (primerjaj Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja, spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list, Ljubljana 2009, razdelek 3.3.4.). Država torej ni dedič v smislu ZD, 143. člen ZD pa določa, da lahko zapustnikovi upniki v treh mesecih od uvedbe dedovanja zahtevajo, da se zapuščina loči od dedičevega premoženja. Pa tudi sicer je bistven namen te določbe po pravni teoriji dejansko zavarovati interese zapustnikovih upnikov v primerih, ko ti konkurirajo z upniki samih dedičev.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 88/2. Kolektivna pogodba za dejavnost gostinstva in turizma Slovenije člen 24.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – kriteriji za izbiro presežnih delavcev – veljavnost kolektivne pogodbe
Kolektivna pogodba velja za delodajalce v skladu z določbami o stvarni veljavnosti. Ker dejavnost, s katero se ukvarja tožena stranka (dejavnost marin), sodi na seznam dejavnosti, za katere velja Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije, ki vsebuje kriterije za izbiro med presežnimi delavci, je bila tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga te kriterije dolžna upoštevati in tožnico primerjati z ostalima delavkama, ki sta delali na recepciji.
ZslaR člen 6, 16, 16/1, 20, 20/1. ZPP člen 214, 214/2. ZOR člen 7, 7/1, 185, 186, 192, 207, 212, 277. URS člen 22, 125, 153.
nečista denarna terjatev – zamuda - škoda na ribah – dejanska škoda
Če uveljavlja odškodnino za škodo na ribah gospodarska družba, ki se ukvarja z gojenjem rib v ribogojnici za prodajo na trgu, ji je oseba, ki povzroči škodo na ribah, odgovorna za dejansko škodo. Uporaba določbe Odškodninskega cenika, ki odškodninsko obveznost določa preko dejanske škode, to je v večkratniku tržne
vrednosti, bi zakonsko določene vsebinske okvire (nedopustno) presegla.
Terjatev za povrnitev (denarne) odškodnine za povrnitev premoženjske škode zaradi pogina rib v času nastanka škode po višini še ni bila jasno opredeljena, zato gre za nečisto denarno terjatev. Takšna odškodninska obveznost postane (čista) denarna terjatev šele s postavitvijo konkretnega denarnega zahtevka, ki je ekvivalenten (nedenarni) škodi, zato šele s tem trenutkom nastopi zamuda.
Tožena stranka s svojim zahtevkom za vračilo posojila in depozita, ni uveljavljala pogodbene odškodninske odgovornosti toženca (in s tem zahtevka družbe proti družbeniku v zvezi s povračilom škode, nastale pri ustanavljanju ali poslovanju družbe), temveč je zahtevala le izpolnitev toženčeve obveznosti, to je vrnitev posojenih denarnih sredstev skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker gre med strankama za klasično civilnopravno posojilno razmerje, je družba kot tožeča stranka zoper toženca (sicer družbenika tožeče stranke) upravičeno vložila tožbeni zahtevek za vračilo posojenih zneskov, ne da bi o tem družbeniki sprejeli skupščinski sklep, saj niti ZGD-1 niti družbena pogodba ne določata, da bi za uveljavitev pravice družbe do vrnitve denarnih sredstev, ki jih je ta posodila kot posojilodajalec, bili dogovorjeni posebni pogoji v smislu soglasja družbenikov oziroma sprejetega skupščinskega sklepa.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog – posebno varstvo pred odpovedjo – starejši delavec
Tožnici je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, saj je tožena stranka izdala začasni sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v kateri je navedla, da je delo tožnice postalo trajno nepotrebno in da bo ob izpolnitvi minimalnih pogojev za upokojitev prejela dokončni sklep o odpovedi. Izdaje začasnih in dokončnih sklepov o odpovedi ZDR ne predvideva, tožnica pa je kot starejša delavka tudi uživala posebno varstvo pred odpovedjo.
ZDR člen 85, 85/1. ZDSS-1 člen 43, 43/4. ZIZ člen 272.
začasna odredba – zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi – redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
V primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni mogoče izdati začasne odredbe na podlagi 85. čl. ZDR. Predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi v tem primeru ni utemeljen.
Ker prvotožena stranka na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena, ni odgovorila in ker je bil tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine (delno) sklepčen, je sodišče prve stopnje utemeljeno izdalo (delno) zamudno sodbo, s kateri je prvotoženi stranki naložilo plačilo (dela) vtoževane odškodnine. Na pravilnost navedene odločitve ne vpliva dejstvo, da je drugotožena stranka na tožbo pravočasno odgovorila, saj sta bili toženi stranki kot dolžnika nedeljive obveznosti navadna in ne enotna sospornika. Kot navadna sospornika sta bili toženi stranki samostojni stranki, tako da dejanja oziroma opustitve ene nista koristili oziroma ne škodovali drugi stranki.
Tožnica bi tožbo morala vložiti v roku 30ih dni po izteku roka, ki ga je imela na voljo tožena stranka, da odloči o njeni zahtevi za varstvo pravic za ugotovitev nezakonitosti aneksa k pogodbi o zaposlitvi v zvezi s prevedbo in določitvijo plačnega razreda. Ker tega roka ni spoštovala, ampak je tožbo vložila po tem, ko je tožena stranka (po izteku roka) odločila o zahtevi za varstvo pravic, tožba ni dopustna. Rok za sodno varstvo iz 204. čl. ZDR je prekluzivni materialni rok, zato kasnejša odločitev delodajalca o ugovoru delavca, sprejeta po preteku 30-dnevnega roka iz 2. odst. 204. čl. ZDR, delavcu ne more odpreti novega roka za sodno varstvo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov – kriteriji za izbiro presežnih delavcev – kriterij delovne uspešnosti – kriterij zdravstvenega stanja
Ker tožena stranka pri izbiri tožnice kot presežne delavke ni pravilno uporabila kriterija delovne uspešnosti (ker je o dodatnih znanjih sklepala le na podlagi naziva delovnega mesta in ni ugotavljala, kaj je tožnica dejansko delala in katere operacije v delovnem procesu je obvladala) in kriterija zdravstvenega stanja (ker ni upoštevala bolezni tožnice), redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni zakonita.
solidarna odgovornost solastnikov - predvidljiva posledica - odškodninska odgovornost
Toženca, ki sta sicer vsekakor imela pravico preprečiti (tudi z ograjo) prehod in parkiranje na njuni nepremičnini, vendar mora biti ta prepreka takšna, ki ne ogroža drugih ob njihovem ravnanju, ki ga je mogoče pričakovati.