Iz določbe prvega odstavka 83. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) izhaja, da delavec ne more zahtevati varstva pravice pri pristojnem sodišču, če je ni vložil v 15 dneh od prejema odločitve pristojnega organa. Gre za procesno predpostavko, zaradi katere je tožba, vložena v nasprotju z določili 83. člena ZTPDR, nedovoljena. Zato je sodišče v izpodbijani sodbi pravilno spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo v tem delu pod 1/1. in 1/2 zavrglo. Rok je prekluziven in mora nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pri tem ni mogoče upoštevati določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki podaljšuje rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa, kar smiselno uveljavlja revizija, saj v konkretnem primeru ne gre za molk organa tožene stranke, ampak za vprašanje, ali je odgovor na pritožbo tožene stranke z dne 3.3.1992 ustrezal kot sklep ali ne. V tem primeru pa gre za dejansko ugotovitev obeh nižjih sodišč, ki je revizijsko sodišče zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP niti ne more niti ne sme spreminjati. Ker je sodišče v izpodbijani sodbi izrecno navedlo, da gre za sklep tožene stranke z dne 3.3.1992, je bilo v tem delu možno edino zavrženje tožbe zaradi bistvene prekoračitve roka iz prvega odstavka 83. člena ZTPDR.
Ne glede na to, ali gre za spor iz pogodbe o delu po 4. točki 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 119/94 - ZDSS) ali za spor o premoženjskih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja po 2. točki 4. člena ZDSS, je za obe vrsti sporov stvarno pristojno delovno sodišče.
prenehanje delovnega razmerja - zamolčanje podatkov ob sklenitvi delovnega razmerja
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo tudi sodišče druge stopnje, ne izhaja, da bi tožnica dajala neresnične podatke o svoji strokovni izobrazbi in strokovnih izpitih. Zato ni podan zakonit razlog za prenehanje delovnega razmerja.
Sodišče je prišlo do pravilnega zaključka, da organizacijska sprememba pomeni, da so postali trajno presežni vsi delavci zaposleni na inštitutu, za katere ni bilo mogoče najti drugega ustreznega dela.
trajno presežni delavci - kriteriji za določitev trajno presežnih delavcev
Tožena stranka ne pove, kateri kriteriji naj bi se uporabljali za reševanje trajno presežnih delavcev v tekstilni dejavnosti, dejansko pa tudi v reviziji potrjuje ugotovitev sodišča, da v primeru tožnice ni uporabila nobenih kriterijev.
ZDR (1990) člen 61, 61/3, 100, 100/1-5.ZZVZZ člen 80.
prenehanje delovnega razmerja - odsotnost z dela - bolniški stalež
Mnenja in izvidi zdravnikov oziroma zdravniških komisij so le strokovna medicinska mnenja o zdravstveni sposobnosti zavarovancev za delo. V postopku odločanja o pravicah iz delovnega razmerja so le eden od možnih dokazov, ne pomenijo pa odločitve o pravicah delavca:
ne o njegovih pravicah iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ne o njegovih pravicah iz delovnega razmerja.
Disciplinski ukrep javni opomin je mogoče izreči za hujšo kršitev delovnih obveznosti le v primerih, če je bil tak izrek utemeljen v okviru upoštevanja načela individualizacije sankcije, ki velja tudi v disciplinskem postopku.
prenehanje delovnega razmerja - zamolčanje podatkov
Delodajalec ne more uspešno trditi, da ni bil seznanjen z vsebino listin, ki jih je predložil delavec, če teh listin ni pregledal in se ni prepričal o njihovi vsebini. Zaradi tega ni utemeljena odpoved delovnega razmerja zaradi zamolčanja podatkov po določbi 8. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (1990).
Sodišče prve stopnje in drugostopenjsko sodišče sta ugotovili (ugotovitev dejanskega stanja), da pri tožnici gre za stalno izpostavljenost negativnim vplivom, pa čeprav je iz opisa nalog, ki ga je predložila revidentka, razvidno, da je bila tožnica samo pretežno izpostavljena vplivu kemikalij in nevarnosti infekcije z veliko intenzivnostjo in tudi da delo opravlja pretežno stoje (uporabljeno izrazje ni povsem primerljivo). Ker pa gre za ugotovitev dejanskega stanja, na katero je revizijsko sodišče vezano zaradi določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP, revizijsko sodišče soglaša z zaključki nižjih sodišč, da sporna pogodba o zaposlitvi ni bila v skladu s kolektivno pogodbo in sta zato nižji sodišči toženi stranki pravilno naložili, da je dolžna predložiti tožnici v podpis pogodbo o zaposlitvi, ki bo usklajena z določili kolektivne pogodbe.
ZPP člen 3, 5, 7, 8, 213, 215, 314, 314/1.URS člen 22, 25.
disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja - sodni postopek - uporaba pravila o dokaznem bremenu - uporaba načela "in dubio pro reo"
Načelo "in dubio pro reo" in pravilo o dokaznem bremenu sme sodišče uporabiti šele tedaj, če na podlagi izvedenih dokazov (8. člen) ne more zanesljivo ugotoviti kakšnega pravno pomembnega dejstva.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izpodbijanje odločbe o kazni
S tem ko zagovornik ponuja lasten pogled na vrednotenje okoliščin za odmero kazni, uveljavlja razlog iz 4. točke 370. člena ZKP, kar pa je pritožbeni razlog, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.
zahteva za varstvo zakonitosti - obseg preizkusa kršitev zakona - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - jezik v postopku - preiskovalna dejanja - obvestilo obdolžencu o zaslišanju prič - glavna obravnava - branje zapisnikov o zaslišanju prič
V zahtevi za varstvo zakonitosti je vložnik dolžan navesti konkretne kršitve zakona, na katere se sklicuje, in jih tudi obrazložiti, ker jih sodišče preizkusi samo v uveljavljanem obsegu (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato se zahteva ne more sklicevati na razloge, navedene v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje.
Le v primeru obsojenčeve ali zagovornikove zahteve, da se obsojencu omogoči uporabljati v postopku svoj jezik, in bi sodišče kljub temu opravilo glavno obravnavo brez tolmača, bi bilo mogoče zaključiti, da je obsojenca prikrajšalo za pravico, določeno v 1. odstavku 8. člena ZKP. S tem bi storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.
Opustitev pouka obsojencu in drugim osebam, naštetim v 1. odstavku 8. člena ZKP, o pravici prevajanja ter opustitev zapisa v zapisniku, da so bile poučene in kaj so izjavile, lahko predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, če je takšna pomanjkljivost vplivala ali mogla vplivati na zakonitost pravnomočne sodbe.
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izvajanje dokazov - dokazni predlog
Dokazni predlog mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predlaganim dokazom zatrjevano lahko ugotovi. Zgolj izraženo mnenje o tem, kako se sodišče lahko seznani z dejstvi, pomembnimi za odločanje o zadevi, tem merilom ne ustreza in zato ni dokazni predlog.
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - zahteva vložena zoper sklep o podaljšanju pripora
Zahteva za varstvo zakonitosti, vložena zoper sklep o podaljšanju pripora, izdanega na podlagi 2. odstavka 207. člena ZKP, ni dovoljena (4. odstavek 420. člena ZKP).
zahteva za varstvo zakonitosti - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
S pomisleki v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja vlagatelj uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti pa iz tega razloga ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).
Ker je obdolženec prejel pravnomočni sklep o odreditvi pripora 24.9.2003, je osemdnevni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti potekel 2.10.2003, zato je 14.10.2003 vložena zahteva za varstvo zakonitosti prepozna.
ZOR člen 186, 189, 200, 203, 277, 394. ZPOMZO-A. OZ.URS člen 14, 22.
povrnitev negmotne škode - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti - strah - duševne bolečine zaradi skaženosti - individualizacija odškodnine - zamudne obresti - začetek teka zamudnih obresti od odškodnine za negmotno škodo - enotna sodna praksa - načelo denarnega nominalizma - formalni pravni viri - načelno pravno mnenje
Dosojeni znesek zadoščenja za vse oblike negmotne škode, ki jo je tožnik utrpel je tako glede na načelo individualizacije višine odškodnine, kot glede na načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine v skladu s standardom pravične denarne odškodnine.
razmerja med starši in otroki po razvezi zakonske zveze - dolžnost preživljanja - odmera preživnine za otroka - zmožnosti preživninskega zavezanca - odmera preživnine z začasno odredbo
Preživninske obveznosti staršev do otrok ne morejo biti izraz zgolj neke računske operacije. Vsi elementi, ki vplivajo na normativno konkretizacijo pravnega standarda možnosti staršev (poleg dohodkov, ki jih starša prejemata, tudi možnost dodatnih zaslužkov, preživninske obveznosti do drugih otrok, delo in vzgojna skrb tistega od staršev, pri katerem otrok živi itd.) pač niso taki, da bi jih bilo mogoče spraviti na skupen imenovalec (npr. izraziti v denarju).
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti zaradi dvoma v nepristranskost sodnika
Samo nezaupanje stranke ne spada med razloge iz 67. člena ZPP. Če dvomi v nepristranskost posameznega konkretnega sodnika, lahko predlaga njegovo izločitev, kar je tožeča stranka v tej zadevi že naredila, vendar ni uspela.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS22157
KZ člen 169, 169/3.ZKP člen 427.
kazniva dejanja zoper čast in dobro ime - razžalitev - namen zaničevanja - zahteva za varstvo zakonitosti - precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev
Ali je storilec kaznivega dejanja razžalitve po 2. in 1. odstavku 169. člena KZ ravnal z namenom zaničevanja (3. odstavek navedenega člena), je dejansko vprašanje. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da je pravilna presoja v zadevi odvisna predvsem od tega, ali so dejstva, ki jih obsojenec zatrjuje, resnična. Če bi se izkazalo, da so, bi bilo ob tehtanju, ali je podan zaničevalni namen, treba presoditi obsojenčeve trditve, da se je za ureditev razmer zavzemal že v okviru invalidskih organizacij, se po izkjučitvi obrnil tudi na varuha človekovih pravic ter nato na podlagi ustavne pravice do svobode izražanja svoje stališče in kritiko delovanja zasebnega tožilca opisal v spornih časopisnih člankih.