Ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje prezrlo izvedensko mnenje v delu, ko izvedenec ni izključil možnosti, da je oškodovanka poleg alkohola zaužila še kaj drugega (zdravila, prepovedane droge), češ da se je oprlo zgolj na splošno podano izjavo izvedenca, da t.i. droge za posilstvo ne spadajo med droge, ki bi se uživale rekreativno. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sklep namreč povzelo tudi izvedenčeva pojasnila glede učinkov, do katerih lahko pride z sočasno uporabo nekaterih drog in zaužitjem alkohola, ki lahko ustvarijo pogoje za spolno zlorabo ("blackout", zmedenost, huda omamljenost, nesposobnost ocenitve položaja, povečan libido, nezmožnost koordinacije gibanja), vendar je ob tem jasno poudarilo, da izvedenec na prepovedane droge ne more sklepati z zanesljivostjo.
Sodišče prve stopnje je v zvezi z dokaznima predlogoma obrazložilo, da je izvedenka psihiatrične stroke izdelala mnenje po pregledu celotnega spisa, pregledu oškodovanke in mladoletnika B.B. ter na podlagi izvedenskega mnenja sodne medicine, kar je po oceni pritožbenega sodišča razvidno tudi iz njene izpovedbe. Pravilno je opozorilo tudi, da natančnih podatkov o zaužitem alkoholu ni, saj niso bile nikomur odvzete telesne tekočine, o sami opitosti pa so priče in mladoletniki povedali šele po več mesecih od dogajanja, ob tem, da so alkohol uživali vsi in ni pričakovati, da bi se natančno spomnili, kdo je koliko spil. Utemeljeno je navedlo, da se glede na podatke sodnega spisa pri oškodovanki ne da zanesljivo ugotoviti njene stopnje alkoholiziranosti, niti vsebnosti prepovedanih drog.
Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi v kolikor bi izvedenka ugotovila zgolj slabše obvladovanje oškodovankinega ravnanja pri slednji, bi to ne pomenilo, da je bila v stanju, zaradi katerega se ne bi mogla upirati. Kakor je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri kaznivem dejanju spolne zlorabe slabotne osebe bistveno, da oškodovanka zaradi stanja v katerem je, ni možna dajati odpora, iti pa mora za nemoč, vključno s popolno odsotnostjo upora.
Mladoletniki so z ravnanjem, kakor je opisano na 13. in 14. strani izpodbijanega sklepa, izpolnili vse zakonske znake kaznivega dejanja po tretjem v zvezi z drugim odstavkom 176. člena KZ-1, pri čemer ni potrebno, da bi za omenjene posnetke pridobili kakršnokoli premoženjsko korist, temveč zadošča že njihovo pridobivanje, proizvajanje, razširjanje, uvažanje, izvažanje ali ponujanje teh posnetkov na drugačen način.
ZPP člen 82, 82/5, 151, 154, 163, 188, 188/3. ZOdv člen 17, 17/1, 17/5.
stroški za postavitev začasnega zastopnika - pravica odvetnika do nagrade - brezplačna pravna pomoč - plačilo odvetniških storitev iz naslova brezplačne pravne pomoči - odvetniška tarifa - ustavitev postopka zaradi umika tožbe
Iz pritožbenih navedb ni razbrati konkretnega očitka glede odmerjenih stroškov, na splošno izražen očitek, da se v kriznih časih (časih vedno večje draginje) nagrad ne izplačuje, pa ni utemeljen.
Odvetnik je upravičen do plačila za svoje delo in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom po odvetniški tarifi, v primeru, da izvaja storitve brezplačne pravne pomoči, pa je upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi.
obrazloženost ugovora - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pravno pomembna dejstva - dokazi
Neobrazložen je lahko samo tak ugovor, ki ne navaja nobenih pravno pomembnih dejstev oziroma ki za trditve ne vsebuje nobenih argumentov in/ali dokazov.
Obvestilo o opravljeni vročitvi je javna listina, ki v skladu s prvim odstavkom 224. člena ZPP dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje ali določa. Na podlagi četrtega odstavka istega člena ZPP je dovoljeno dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Vendar dolžnik z golim zanikanjem prejema plačilnega naloga ni zmogel tega dokaznega bremena.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 127, 129.. Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 12, 12/1.. ZUP člen 42, 129, 129/1.
nujno zdravljenje - povračilo stroškov - zdravila - dedovanje premoženjske pravice
Tožnica ne uveljavlja zase pravic iz zdravstvenega zavarovanja, temveč uveljavlja povrnitev stroškov, ki so nastali zaradi zdravljenja zavarovanca v tujini. Kot dedinja po pokojnem zavarovancu uveljavlja izvedeno premoženjsko pravico iz naslova zdravstvenega zavarovanja, ki je v trenutku smrti pokojnega prešla nanjo.
Tožnica uveljavlja pravno korist, ki jo ima kot dedinja po pokojnem zavarovancu, ki je bil v času nujnega zdravljenja upravičen do določenih pravic skladno z veljavnimi predpisi. Omenjeno pa je predmet vsebinske obravnave zadeve, ki pa jo tožena stranka ni opravila.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pravilna vročitev tožbe v odgovor - dokazovanje neresničnosti datuma, ki je zapisan v vročilnici - vročilnica kot javna listina - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Vročilnica ima vse elemente javne listine in zato dokazuje resničnost tistega, kar je v njej potrjeno. Dovoljeno pa je dokazovati, da so v njej ugotovljena dejstva neresnična. S prepričljivejšim dokazom je tako mogoče dokazati tudi, da vročitev ni bila opravljena. Povratnico kot dokaz o prejemu sodne pošiljke je torej mogoče ovreči z določno in z dokazi podprto trditvijo o razlogih za njeno neverodostojnost.
Pritožbeno sodišče je verjelo iskreni in prepričljivi izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki je povedal, da ni prejel niti obvestila o prispelem pismu niti tožbe. Zakoniti zastopnik tožene stranke je pojasnil, da bi tožbo z veseljem sprejel in se v postopku branil ter da se je takoj, ko je s strani tožeče stranke dobil račun in predlog za poravnavo, odločil, da se bo pravdal in s tem stališčem seznanil svojega pooblaščenca. Pritožbeno sodišče mu verjame, saj njegovo izpovedbo potrjujeta dopisa pooblaščenca tožene stranke tožeči stranki iz faze predpravdnega postopka (prilogi A29 in B7), s katerima je tožena stranka po pooblaščencu obrazloženo nasprotovala zahtevku tožeče stranke in tožeči stranki predložila zahtevano dokumentacijo. Zakoniti zastopnik tožene stranke je zaslišan potrdil tudi pritožbeno navedbo, da tožena stranka po prejemu obvestila o prispelem pismu vedno dvigne pisanje v roku 15 dni in se ne poslužuje tega, da bi do vročitve prišlo na podlagi fikcije. Da se tožena stranka ne poslužuje vročanja na podlagi fikcije, pa potrjuje tudi vročilnica z dne 21. 3. 2022 o vročitvi zamudne sodbe toženi stranki, iz katere je razvidno, da je tožena stranka osebno prevzela zamudno sodbo.
Sodišče druge stopnje se strinja z zaključki izpodbijanega sklepa, da se po stališču sodne prakse ekskluzijska sankcija iz petega odstavka 450.a člena ZKP nanaša izključno na postopek pogajanj v smeri sporazuma o priznanju krivde, ki nato ni bil sklenjen, če pa predsednik senata zavrne sklenjeni sporazum o priznanju krivde, se sporazum iz spisa ne izloča, prav tako se ne izločajo listine, ki izkazujejo predhodno in kasneje preklicano priznanje krivde, kar je primerljivo z že opisanimi procesnimi okoliščinami v obravnavani zadevi.
Pri pravici do starševskega nadomestila gre za pokrivanje primarnega socialnega tveganja starševstva, pri pravici do delnega plačila za izgubljeni dohodek pa je primarnemu socialnemu tveganju dodano še sekundarno socialno tveganje odvisnost od oskrbe drugega. Gre torej za istovrstni dajatvi, ki "pokrivata" isto socialno tveganje starševstva. V sistemu socialne varnosti ni dopustno istočasno prejemanje nadomestil, ki nadomeščata izpad dohodka.
Pravilno je razlogovanje sodišča, da za poseg v tožničino pravico za nazaj toženka ni imela zakonske podlage niti v določbah ZUP niti v določbah ZSDP-1.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00061688
OZ člen 52, 72, 72/1, 73, 73/1. SPZ člen 154, 154/2, 154/2-3. ZPP člen 163, 163/4, 185, 185/1, 286a, 286a/5.
ustni dogovor - dovoljenje za izbris hipoteke - prenehanje hipoteke - obvezna sklenitev pogodbe v pisni obliki - zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem prič - prekoračitev pooblastila - prekluzija navedb in dokazov - nedovoljena sprememba tožbe - smotrnost spremembe tožbe
Druga tožena stranka je v postopku med drugim tudi navajala in dokazovala, da I. I. in J. J. za sklenitev ustne pogodbe o izdaji izbrisnih pobotnic nista imela pooblastila prvo tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem materialnopravno zmotno zaključilo, da bi takšen ugovor prva oziroma druga tožena stranka morali uveljavljati zoper g. I. I. in go. J. J. in ne zoper tretje osebe (tožečo stranko).
Priznan status vojnega veterana od 15. 4. 1991 do 18. 7. 1991 na podlagi 6. odst. 2.a člena ZVV sam po sebi ne predstavlja relevantnega razloga za obnovo postopka po 183. členu ZPIZ-2, čeprav je pritožnik kot pripadnik JLA po nalogu organov R Slovenije izvajal vojaške, obveščevalne in protiobveščevalne naloge v korist R Slovenije. Pritožbeno sodišče soglaša z materialnopravnim stališčem iz prvostopenjske sodbe, da v okoliščinah obravnavanega primera status vojnega veterana ni v nobeni povezavi z statusom časnika TO RS. Gre za dva različna statusa. Status vojnega veterana ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine v nepravi obnovi postopka na način, kot neutemeljeno vztraja pritožnik.
pogoji za vpis v sodni register - pravnomočen sklep o potrditvi prisilne poravnave - matični postopek
Registrski postopek je izvedbene narave in v njem ne more registrsko sodišče presojati ali je neka odločba, izdana v matičnem postopku, pravilno postala pravnomočna ali ne.
Morebitne nepravilnosti in razloge, da sklep ne bi smel postati pravnomočen, mora udeleženec uveljavljati v matičnem postopku prisilne poravnave nad subjektom vpisa.
preizkus ali so še dani razlogi za pripor - trajanje pripora po izreku sodbe - podaljšanje pripora ob izreku sodbe - nepravnomočna kazenska obsodilna sodba
Za vsako fazo kazenskega postopka ZKP vsebuje posebne določbe o odreditvi, podaljšanju in odpravi pripora. Odločanje o priporu v fazi preiskave je urejeno v 202. do 206. členu ZKP, v fazi po vložitvi obtožnice do razglasitve prvostopenjske sodbe v 207. členu ZKP, v fazi po razglasitvi prvostopenjske sodbe v 361. členu ZKP, v fazi odločanja o pritožbi zoper sodbo o glavni stvari pa še v 394. členu in sedmem odstavku 392. člena ZKP. Tako določbe 207. člena ZKP urejajo odločanje o priporu po vloženi obtožnici do izreka sodbe sodišča prve stopnje. Navedena določba nalaga senatu, da mora po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu tudi brez predloga strank preizkusiti, ali so še dani razlogi za pripor in izdati sklep, s katerim ugotovi, da so razlogi za pripor še podani ali pa pripor odpravi. Senat mora torej preizkus opraviti vsakič po preteku dveh mesecev od zadnjega preizkusa, ne glede na to, kdaj je zadnji sklep postal pravnomočen. V tem roku ga mora opraviti tudi, če je bil v vmesnem času predlog za odpravo pripora zavrnjen. Določbe 361. člena ZKP, kot je to že predhodno navedeno, pa urejajo vprašanja odreditve, podaljšanje in odprave pripora po izreku sodbe sodišča prve stopnje. V šestem odstavku 361. člena ZKP je določeno, da sme pripor, ki je bil odrejen ali podaljšan po določbah prejšnjih odstavkov tega člena trajati do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni, izrečene v sodbi sodišča prve stopnje.
ZKP torej za razliko od 207. člena v 361. členu ne vsebuje izrecnih določb o tem, da je izvenobravnavni senat tudi brez predloga strank dolžan preizkušati obstoj pripornih razlogov po preteku dveh mesecev od zadnjega sklepa o priporu. Določba drugega odstavka 207. člena ZKP o dolžnosti preizkušanja pripora po uradni dolžnosti, se torej nanaša izključno na čas od vložitve obtožnice do izreka sodbe sodišča prve stopnje. In ne torej tudi na čas od izreka sodba sodišča prve stopnje dalje. Podlaga za podaljšanje pripora (glede obstoja utemeljenega suma) po izreku prvostopenjske sodbe in do njene pravnomočnosti ni več obtožnica, temveč izrečena (nepravnomočna) obsodilna sodba (tako načelno pravno mnenje, občna seja Vrhovnega sodišča RS, 19. 12. 2000, Pravna mnenja 2/2000, stran 7).
stvarna pristojnost - gospodarski spor - pristojnost okrajnega sodišča - osebni stečaj fizične osebe
V skladu s stališčem Vrhovnega sodišča RS za postopke, povezane s postopkom osebnega stečaja, določba 6. točke 483. člena ZPP in smiselno enako določba 8. točke drugega odstavka 32. člena ZPP ne velja, če ni podan kateri od drugih razlogov iz 481. do 484. člena ZPP za uporabo pravil v gospodarskih sporih, kar pa zaenkrat ni podan.
ZFPPIPP člen 5, 5/1, 5/1-1, 130, 130/1, 131, 131/1, 131/2. ZIZ člen 44, 44/1, 44/3.
zavrženje predloga za izvršbo - postopek prisilne poravnave - procesna ovira - vpliv postopka zaradi insolventnosti na izvršilni postopek in postopek zavarovanja - učinek postopka prisilne poravnave na postopek izvršbe - narava terjatve - vpliv prisilne poravnave na terjatev
Postopek prisilne poravnave sodi med postopke insolventnosti in kot tak po prvem odstavku 131. člena ZFPPIPP predstavlja pravno oviro (negativno procesno predpostavko) za dovolitev izvršbe ali zavarovanja, pravilo o prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, pa se načeloma uporablja za vse postopke izvršbe, ki jih vodi sodišče, ne glede na čas nastanka in naravo izterjevane terjatve.
V fazi odločanja o dovolitvi izvršbe je bistvenega pomena le vprašanje, ali že začet postopek prisilne poravnave nad dolžnikom predstavlja procesno oviro, zaradi katere izvršba določene terjatve zoper dolžnika ni dovoljena. Ta procesna ovira je v predmetni zadevi podana, presoja učinkov postopka prisilne poravnave na izterjevano terjatev pa v tej fazi postopka ni pravno pomembna, saj določbe o učinkih prisilne poravnave ne določajo izjem od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v insolventnem postopku.
Izjavo, s katero se dedič odpove dediščini, je treba podati najkasneje do konca zapuščinske obravnave oziroma točneje do konca postopka na prvi stopnji, to pa je tedaj, ko sodišče izda sklep o dedovanju (prvi odstavek 133. člena ZD). Ker je pritožnica izjavo o odpovedi dediščini oziroma odstopu dednega deleža oporočnemu dediču podala šele v pritožbenem postopku, je prepozna in zato neupoštevna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00061272
ZIZ člen 187, 187/1. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 224, 224/2, 245, 376, 386, 386/1-1. ZPP člen 77, 77/2, 80.
javna dražba nepremičnin - kdo ne more biti kupec - dolžnik - predkupni upravičenec - kupec na prisilni javni dražbi - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - procesna sposobnost stečajnega dolžnika - prenos pooblastil na upravitelja - stečajni upravitelj kot zakoniti zastopnik
Kupec ne more biti dolžnik, sodnik, izvršitelj ali kdo drug, ki uradno sodeluje pri prodaji. Ker dolžnik ne more biti kupec, na javni dražbi tako ne more sodelovati kot predkupni upravičenec. Povsem pravilno mu sodišče prve stopnje tako ni vročilo odredbe o prodaji kot "predkupnemu upravičencu", saj to niti ni.
Ker je z začetkom stečajnega postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omejena in ker je stečajni dolžnik procesno sposoben v mejah svoje poslovne sposobnosti, je od odgovora na vprašanje ali je predmet postopka premoženje, ki spada v stečajno maso, odvisno ali lahko stečajni dolžnik procesna dejanja opravlja samostojno.
ZPP člen 154, 154/3, 158, 158/1. ZUreP-2 člen 206, 206/1, 206/2, 206/3.
odmera pravdnih stroškov - delni umik tožbe - povrnitev stroškov v primeru umika tožbe - načelo uspeha v pravdi - razlastitveni postopek - odškodnina zaradi razlastitve
Ko gre za umik tožbe v zvezi z nepremičnino parc. št. 3598, pritožbeno sodišče pritrjuje, da gre za opisano izjemo iz drugega dela prvega odstavka 158. člena ZPP, ko torej tožeča stranka v primeru umika tožbe ni dolžna plačati stroškov toženi stranki: tožena stranka je namreč med pravdo izvedla postopek razlastitve, posledica tega bo odškodnina za razlaščeno nepremičnino. Umik tožbe v zvezi z drugima dvema nepremičninama (parc. št. 3597 in 3599) pa nima direktne povezave z razlastitvijo.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - POKOJNINSKO ZAVAROVANJE - SOCIALNO ZAVAROVANJE
VDS00062320
ZDSS-1 člen 63, 72, 75.. ZPIZ-2 člen 3.
pravica do starostne pokojnine - zavrženje tožbe - dokončna odločba zavoda kot procesna predpostavka za dopustnost vložitve tožbe
Pri zahtevi tožnice za znižanje starostne meje za pridobitev pravice do starostne pokojnine ne gre za samostojno pravico, ki bi jo tožnica lahko samostojno uveljavila v posebnem ugotovitvenem postopku. Tožničina zahteva se nanaša na dejstvo, da zakon omogoča, da se poleg časa prebitega v obveznem zavarovanju, v zavarovalno dobo všteje tudi nekatera obdobja izven delovnega razmerja, ki jih zakon taksativno našteva. Kot pravilno izpostavlja toženec, bo lahko tožnica znižanje starosti zaradi skrbi za otroka uveljavljala v postopku, ki se bo začel na njeno zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine, tj. v postopku dejanske upokojitve. Ob morebitnem nestrinjanju z odločbo toženca, bo imela tožnica na voljo vsa pravna sredstva.
ZIZ člen 17, 21, 21/1. OZ člen 82, 82/1, 82/2, 104, 104/2.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - izvršljiva sodna poravnava - primeren izvršilni naslov za izvršbo - obstoj terjatve do dolžnika - razveza pogodbe po samem zakonu - razlaga jasnih pogodbenih določil
Drži sicer, da je skladno z načelom stroge formalne legalitete izvršilno sodišče vezano na izvršilni naslov in ga mora izvršiti tako, kot se glasi ter ga ne more spreminjati, niti se ne sme spuščati v presojo njegove pravilnosti in zakonitosti (primerjaj 17. člen ZIZ). Vendar pa navedeno ne pomeni, da izvršilno sodišče vsebine izvršilnega naslova ne sme niti ugotoviti. Nasprotno, vsebino domnevnega izvršilnega naslova mora izvršilno sodišče ugotoviti že zato, da lahko presodi, ali sploh lahko dovoli predlagano izvršbo. Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo, mora terjatev namreč sploh obstajati (prim. prvi odstavek 21. člena ZIZ). Ob tem, da sta se stranki izrecno dogovorili, da se v primeru, da nasprotna stranka kljub pozivu oziroma v dodatnem roku iz poziva ne sklene glavne pogodbe, predpogodba šteje za razvezano, sodišče prve stopnje, ki je v celoti (in ne le paricalno) vezano na vsebino zatrjevanega izvršilnega naslova, izvršbe ni moglo dovoliti, saj je iz predlogu za izvršbo priloženih listin jasno razvidno, da izterjevana terjatev niti ni nastala.
Določilo drugega odstavka 104. člena OZ, po katerem lahko upnik ohrani pogodbo v veljavi, če po preteku roka nemudoma obvesti dolžnika, da zahteva njeno izpolnitev, ni kogentne narave, stranki pa sta se v pogodbi sami dogovorili za drugačno posledico nesklenitve glavne pogodbe po dodatnem pozivu na sklenitev nasprotni stranki.
Kot sporne določbe pogodbe oziroma sodne poravnave je treba razumeti le tiste, ki glede na besedilo ali glede na kontekst, v katerem so oblikovane, objektivno vzeto dopuščajo več različnih razlag. Dodatna razlaga je torej potrebna le, če je pogodbeno določilo objektivno nejasno oziroma dvoumno, ker gre za razlago izvršilnega naslova, pa so pravila razlage omejena predvsem na gramatikalno razlago.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00067853
OZ člen 169, 179, 352, 352/1. ZPP člen 184, 184/1.
povrnitev nepremoženjske škode - skaženost kot pravni standard - brazgotine - estetska motnja - povrnitev premoženjske škode - škoda zaradi izgubljenega zaslužka - sukcesivno nastajajoča škoda - vedenje o obsegu škode - prenehanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas - zaključek zdravljenja - zastaranje odškodninske terjatve - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - obseg povrnitve premoženjske škode - načelo popolne odškodnine - osnova za izračun prikrajšanja - bruto ali neto znesek - sprememba tožbe - dopustitev spremembe tožbe - prekoračitev tožbenega zahtevka - akontacija dohodnine - plačilo akontacije - plačilo socialnih prispevkov - aktivna legitimacija - sklepčnost tožbe
Pritožnica pravilno izpostavlja, da je škoda zaradi izgubljenega zaslužka sukcesivno nastajajoča škoda, torej škoda, ki nastaja postopno, daljše časovno obdobje. Ta škoda je lahko v posameznih izplačilnih obdobjih različna, nastane ali sploh ne. Ni nujno, da je ob posameznem izplačilu jasno, kolikšna škoda je nastala, ali še bo nastala, se bo povečevala, koliko časa bo nastajala. Za tak primer gre v obravnavanem primeru, ko je tožnica določena obdobja delala s skrajšanim delovnim časom, poskusila delati s polnim delovnim časom; v času zdravljenja je z delodajalcem sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Šteti je zato treba, da se je tožnica s škodo seznanila oz. imela možnost, da se z njo seznani, šele ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi (dne 5. 9. 2018), ki časovno sovpada z zaključkom zdravljenja. Tedaj je vedela, da bo prenehala dobivati nadomestilo plače, in je imela realno možnost oceniti obseg izgube na zaslužku. V obravnavanem primeru je torej škodo zaradi izgube na zaslužku, nastalo do zaključka zdravljenja, kljub mesečnemu izplačevanju plače, treba obravnavati enotno. Iz zgoraj navedenih razlogov ni mogoče pritrditi pritožnici, da so bile okoliščine, na osnovi katerih bi tožnica prvi znesek prikrajšanja lahko izračunala, znane že pri mesečnem izplačilu dohodka za junij 2016 in da bi ob ustrezni skrbnosti lahko mesečno izračunavala svoje prikrajšanje. V okoliščinah konkretnega primera uporaba pravila, ki od oškodovanca zahteva, da tožbo vloži v treh letih od prvega prikrajšanja, ne bi bila skladna z ustavnopravnimi izhodišči instituta zastaranja. Ker je od zaključka zdravljenja (septembra 2018) do vložitve tožbe (17. 10. 2019) preteklo manj kot tri leta, terjatev za to obliko premoženjske škode ni zastarana.
Sodišče prve stopnje je pri izračunu višine izgube na zaslužku pravilno izhajalo iz bruto zneskov plače in nadomestila plače. Le takó ugotovljena odškodnina zagotavlja takšen premoženjski položaj oškodovanke, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dejanja (načelo popolne odškodnine; 169. člen OZ).
Očitek, da je bilo tožnici na račun izgubljenega zaslužka prisojeno več, kot je uveljavljala, ni utemeljen. Materialno pravo, ki je podlaga za izračun, mora sodišče poznati in ni v domeni tožeče stranke, da ga dokazuje ali nanj opozarja. Zato je pomemben v zahtevku uveljavljan znesek odškodnine za tovrstno škodo (6.406,31 EUR), na način izračunavanja škode, ki ga je tožeča stranka uporabila, pa sodišče ni vezano.
Odškodnina zaradi skaženosti je objektivno pogojena glede na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine; priznava se v različnih primerih spremenjene zunanjosti; ne le takrat, ko spremenjena zunanjost vzbuja gnus. V sodni praksi se priznava tudi v primerih sprememb zunanjosti, kakršna je izkazana.