Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah (prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022) že izrekla, da povečanje iz določbe 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage 7. člena OT namreč jasno izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas vrednotiti kot strošek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga 9. člena OT, ki med izdatki opredeljuje (tudi) dnevnice, te pa so po določbi petega odstavka 10. člena OT opredeljene kot izdatek v zvezi z delom, ki ga odvetnik opravi za stranko.
Sodišče zaključuje, da je toženka s svojo odločitvijo, ko je izhajala iz predpostavke, da so podlaga za zvišanje vrednosti storitve po drugem odstavku 7. člena OT ''kazniva dejanja'' namesto da bi upoštevala, da so podlaga za zvišanje ''dejanja'' zmotno uporabila materialno pravo.
Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila tožnikovo vlogo za vpis v imenik odvetnikov zaradi neizpolnjevanja pogoja, da je vreden zaupanja za opravljanje odvetniškega poklica.
Ugotovljeno nepošteno tožnikovo ravnanje je v njegovem zastopanju strank v sodnih postopkih proti plačilu, kar je pridržano izključno odvetništvu kot delu pravosodja.