pritožba zoper sklep o stroških postopka - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - lastni dohodki - dohodki in premoženje zakonca
Pritožbene navedbe, da ima dohodke tudi žena nasprotnega udeleženca, iz katerih se torej morajo pokrivati tudi stanovanjski stroški, potrjujejo pravilnost ocene in odločitve sodišča prve stopnje, ki je tudi zakonita. Pritožbene navedbe prikazujejo mesečne stroške povprečno na ravni okoli 1100 EUR, ugotovljeni dohodki pa so okoli 1320 EUR. V dveh mesecih bi torej upoštevaje tudi dohodke varovančeve žene, ki delno krijejo stanovanjske stroške (stanovanja, v katerem slednja živi), varovanec zmogel pokriti stroške tega postopka.
kaznivo dejanje razžalitve - zasebna tožba - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - rok za popravo tožbe - poprava in dopolnitev tožbe - vsebina obtožnega akta - zavrženje zasebne tožbe - sprememba obtožnega akta - opis kaznivega dejanja - čas storitve kaznivega dejanja - kršitev kazenskega zakona - popolna rešitev predmeta obtožbe - enovito kaznivo dejanje
Ker je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi jasno obrazložilo zakaj je del očitka iz zasebne tožbe v smeri storitve kaznivega dejanja žaljive obdolžitve izpustilo iz opisa in zakaj je preostali očitek okvalificiralo kot kaznivo dejanje razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1, pritožba, ki meni, da s tem sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, ne more biti uspešna.
ZCes-1 člen 32, 32/15, 32/15-1. ZP-1 člen 136, 136/1, 136/1-1, 159, 163, 163/9.
vožnja v konvoju - udeležba - sodelovanje pri storitvi prekrška - konkretizacija - izredni prevoz - opis prekrška - dejanje ni prekršek
Vožnja v konvoju že po naravi stvari predpostavlja udeležbo več voznikov vozil oziroma skupin vozil, zato storilec sam na ta način ne more uresničiti zakonskih znakov očitanega mu prekrška. Ta prekršek bi storilec lahko storil le z eno od oblik udeležbe, torej s sodelovanjem več udeležencev, ki medsebojno usklajeno sodelujejo pri storitvi prekrška. Zgolj navedba o vožnji v konvoju ne zadosti konkretizaciji udeležbe pri storitvi prekrška in ne omogoča identifikacije, kdo izmed treh voznikov je prevoz opravljal v nasprotju z dovoljenjem za izredni prevoz.
Če sodišče druge stopnje ne more samo ob reševanju pritožbe odpraviti očitano bistveno kršitev določb ZPP, sodbo razveljavi s sklepom in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPP člen 443, 443/1. Odlok o zbiranju komunalnih odpadkov na območju občine Kamnik (2016) člen 8.
postopek v sporu majhne vrednosti - plačilo odvoza komunalnih odpadkov - dolžnost plačila - uporabnik storitve javne službe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja kot pritožbeni razlog - nedovoljen pritožbeni razlog - pavšalne navedbe
Toženec v pritožbi izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno, zato so njegove pritožbene navedbe neupoštevne.
prekinitev pravdnega postopka - prekinitev postopka zaradi uvedenega postopka zaradi odvzema poslovne sposobnosti - pogoji za prekinitev pravdnega postopka
Sodišče (med drugim) odredi prekinitev postopka, če se je začel postopek za popoln ali delen odvzem poslovne sposobnosti stranki (3. točka prvega odstavka 206. člena ZPP). Ker je tak postopek zoper tožnika začet, je sodišče predmetni pravdni postopek moralo prekiniti.
poslovna goljufija - pranje denarja - priznanje krivde - uporaba milejšega zakona - načelo alternativnosti - pogojna obsodba - pogoji za izrek pogojne obsodbe - sodba na podlagi sprejetega priznanja krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - presoja okoliščin priznanja krivde
V teoriji in sodni praksi sta za presojo, kateri zakon je za storilca milejši, izoblikovani dve temeljni načeli, in sicer načelo konkretnosti ter načelo alternativnosti. V skladu s prvim načelom je potrebno pri ugotavljanju, kateri zakon je za storilca milejši, upoštevati konkreten primer, ki ga sodišče obravnava, kar pomeni, da je potrebno upoštevati le-tiste določbe obeh zakonov, ki bi se uporabile v konkretni zadevi in nato primerjati rezultat uporabe starega ter novega zakona. V skladu z načelom alternativnosti pa je treba uporabiti bodisi stari bodisi novi zakon, ne pa morebiti kombinacije obeh. V nekaterih izjemnih situaciji je dovoljen odstop od tega načela, saj se v določenih primerih ni mogoče izogniti uporabi kombinacije dveh ali več zakonov. Vrhovno sodišče je v svoji judikaturi odstop od načela alternativnosti dopustilo v primerih, ko je prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe, s katero je bila obsojencu izrečena kazen zapora. Prav tako je odstop od načela alternativnosti dopustilo v postopku ugotavljanja zastaranja izvršitve stranske denarne kazni (tako sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 43430/2010 z dne 19. 12. 2019).
S posebno določbo petega odstavka 58. člena KZ-1 je zakonodajalec dopustil omilitev siceršnjih pogojev za izrek pogojne obsodbe, vendar le za tiste primere, ko je storilec priznal krivdo po obtožnem aktu, ali je sklenil sporazum z državnim tožilcem. S tem so se razširile možnosti izreka pogojne obsodbe, saj je lahko v njej določena kazen do petih let zapora, preizkusna doba pa v trajanju do deset let. Je pa zakonodajalec pri tem zamejil možnost njenega izreka na kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj pet let zapora. Pomen te določbe je, da pogojne obsodbe ni mogoče izreči za tista kazniva dejanja, katerih minimalna predpisana kazen je višja od pet let zapora, jo je pa mogoče izreči za vsa tista kazniva dejanja, za katere je predpisana ne le minimalna kazen pet let zapora, temveč tudi za vsa druga kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo, nižjo od pet let zapora, torej tudi za kazniva dejanja s predpisano kaznijo najmanj treh let zapora (drugi odstavek 51. člena KZ oziroma drugi odstavek 58. člena KZ-1) in tudi za kazniva dejanja s predpisano minimalno kaznijo enega leta zapora, posledično pa tudi za kazniva dejanja, pri katerih ni določen zakonski minimum.
V navedeni zadevi niso bili podani prav nobeni indici oziroma obtoženec (ki je imel zagovornika, ki se je s priznanjem krivde očitno strinjal, še pred tem pa sta se obtoženec in zagovornik dogovarjala z državnim tožilstvom o sklenitvi sporazuma o priznanju krivde, do katerega v nadaljevanju ni prišlo) ni navajal nobene okoliščine, iz katere bi sodnik lahko sklepal, da sta bili očitani kaznivi dejanji storjeni drugače, kot sta opisani v obtožnici oziroma, da obtoženec priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice, posledično pa, da priznanje ni jasno in popolno.
V tej zvezi je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavzelo tudi pravilno stališče, da bi bil lahko ničen kvečjemu le pravni posel, s katerim je delniška družba dala finančno pomoč pri pridobivanju delnic, ne pa tudi pravni posel, ki je podlaga za pridobitev delnic (248. člen ZGD-1 in 43. člen ZBan-1). Pridobitelj delnic, ki od delniške družbe prejme finančno pomoč, namreč ostane lastnik delnic, ker prepoved finančne pomoči ne sega na pravni posel med odsvojiteljem in pridobiteljem delnic.
kupna pogodba - slamnati mož - navidezna prodajna pogodba - izbrisna tožba - dolžnost materialnoprocesnega vodstva - navadno sosporništvo na pasivni strani
Materialnoprocesno vodstvo sodišča ni potrebno takrat, ko stranko na pomanjkljivosti s konkretiziranimi navedbami opozori že nasprotna stranka. Ob takšni situaciji se namreč pričakuje, da so ji bila opozorila dana. Zato pa dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni potrebna in ni kršena, če jo sodišče ne opravi
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - predlog za omejitev dedovanja - prejemnik denarne socialne pomoči - solastniški deleži na zapuščinskem premoženju - solastniški delež na nepremičnini - jezikovna razlaga zakonskega besedila - enotna sodna praksa
Zmotna je pritožbena teza, da 128. člen ZD daje pritožnici pravico, da izbere, na katerem zapustnikovem premoženju se bo omejilo dedovanje, ki ustreza vrednosti prejete pomoči in bo posledično (zgolj) to premoženje postalo last pritožnice. Pritožnica pri taki razlagi ne izhaja iz besedila te zakonske določbe, dodaja ji vsebino in s tem prebija jezikovne meje njenega pravnega sporočila, vse skozi prizmo interpretacije/argumentacije, ki ustreza njenim "materialnopravnim pričakovanjem", kljub temu, da je ta določba relativno jasna in pomensko neodprta. V sodni praksi je enotno stališče, da pritožnica ne more izbirati, na katerih stvareh bo izvedena omejitev dedovanja.
ugovor zoper plačilni nalog - sodna taksa za postopek na prvi stopnji
Tožnica s prvim in drugim tožbenim zahtevkom, upoštevaje pri tem tudi njene tožbene trditve, toži na ugotovitev in prepoved protipravnega vznemirjenja, s tretjim tožbenim zahtevkom pa na ukinitev služnosti. Tako utemeljeno navaja, da v predmetni zadevi ne gre za spor zaradi motenja posesti, kot je v izpodbijanem sklepu napačno ugotovilo sodišče prve stopnje.
OZ člen 52, 58, 117, 117/3, 190, 190/1, 435, 435/1. ZPP člen 339, 339/2-8, 339/2-14, 339/2-15, 353, 355, 358, 358-5. SPZ člen 48, 48/1, 48/2, 48/3.
vlaganja v nepremičnino - povrnitev vlaganj - vlaganja v solastno nepremičnino - nepremičnina v solastnini - obogatitveni zahtevek - dospelost terjatve - neupravičena obogatitev - povrnitev vrednosti vlaganj - zapadlost terjatve - čas prehoda koristi - verzijski zahtevek - solastniški delež - povračilo vlaganj - povečanje vrednosti nepremičnine - izguba posesti vlagatelja - ustna prodajna pogodba - konvalidacija - navadna škoda - izgubljen dobiček - neizpolnitev pogodbe - prodaja stanovanja - nadaljnja prodaja stanovanja tretjemu - denarna odškodnina
Trenutka dospelosti v primeru vlaganj v solastno stvar ni mogoče vezati na izgubo posesti, saj ima solastnik pravico imeti stvar v posesti (prvi odstavek 66. člena SPZ), zato pravila, po katerem dospejo zahtevki graditelja šele zatem, ko je ta izgubil posest nepremičnine (argument iz tretjega odstavka 48. člena SPZ), v primeru vlaganj solastnikov ni mogoče uporabiti. Vendar pa v konkretnem primeru, ko sporno solastno nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, uporablja zgolj solastnik, ki je izvedel vlaganja (toženec), v zvezi z izvedenimi vlaganji (še) ni moč govoriti o obogatitvi drugega solastnika (tožnice). Do obogatitve pride namreč šele, ko drug solastnik začne uporabljati nepremičnino, v katero so bila izvršena vlaganja, oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja. Ker torej še ni prišlo do prehoda koristi zaradi toženčevih vlaganj v solastno nepremičnino na tožnico (prvi odstavek 190. člena OZ), je toženčev tožbeni zahtevek za povrnitev vlaganj preuranjen.
ZUreP člen 295. ZNP člen 97, 98. ZNP-1 člen 137, 138.
nepravdni postopek - razlastitev - odškodnina zaradi razlastitve - status zemljišča - kmetijsko zemljišče - stavbno zemljišče - sprememba namembnosti zemljišča - vrednotenje zemljišča - gradnja avtocestnega omrežja - gradnja ceste - prostorski akt - sprememba statusa
Po ustaljeni sodni praksi in glede na okoliščine konkretnega primera je pri določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino bistven namen, za katerega se je nepremičnina uporabljala do sprejetja akta, s katerim je bil zaradi predvidene gradnje infrastrukture spremenjen status zemljišča, kar je bilo v konkretnem primeru leta 1966 s sprejetjem prostorskega akta GUP, in kakšen status je imela nepremičnina izvorno, ne pa tisto, kar je pridobila pravno zaradi nameravane gradnje ceste in razlastitve, ker je predmet razlastitve lahko le stavbno zemljišče. Pomemben je razlog, zaradi katerega je prišlo do spremembe statusa nepremičnine – v konkretnem primeru je prišlo do spremembe namembnosti zemljišča, ker je bilo z upravnim aktom odločeno, da se bo na nepremičnini gradila cesta.
Za določitev vrednosti odvzete nepremičnine ni pomemben izključno trenutek uvedbe razlastitvenega postopka. Pri določitvi odškodnine se upošteva tudi namembnost zemljišča pred uveljavitvijo prostorskega akta, ki je podlaga za razlastitev, kakor tudi dejansko stanje nepremičnine na dan uvedbe razlastitvenega postopka. V konkretnem primeru nepremičnina statusa stavbnega zemljišča ni imela izvorno, ampak ga je pridobila izključno zaradi nameravane gradnje ceste.
Okoliščina, da je bila nepremičnina opredeljena kot "rezervat" za gradnjo ceste, da je zgolj zato pridobila status stavbnega zemljišča, ker se na kmetijskem zemljišču ne sme graditi ceste, so okoliščine, ki dodatno potrjujejo, da se je vse od leta 1966 vedelo, da je nepremičnina zgolj formalno opredeljena kot stavbno zemljišče, ki je namenjeno zgolj gradnji ceste.
dedovanje - sklep o napotitvi na pravdo - napotitev dediča na pravdo - omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala socialno ali drugo pomoč družbene skupnosti - vrednost prejete pomoči - povrnitev sredstev - sporna dejstva - ugotavljanje vrednosti zapuščine - izvajanje dokazov - dokazovanje
Sodišče prekine zapuščinsko obravnavo in napoti stranko, katere pravico šteje za manj verjetno (prvi odstavek 213. člena ZD), na pravdo, če so med strankami sporna dejstva, od katerih je odvisna kakšna njihova pravica (prvi odstavek 210. člena ZD). Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da obravnavani primer spada pod zakonsko določbo iz 3. točke drugega odstavka 210. člena ZD, ki ureja prekinitev postopka, če so sporna dejstva, od katerih je odvisna velikost dednega deleža. Ne gre namreč za ugotavljanje velikosti dednega deleža, kar je povezano s številom dednih upravičencev, temveč zgolj za vrednost zapuščine. Vrednotenje nepremičnin in s tem ugotavljanje njihove vrednosti je stvar zapuščinskega postopka. Z vrednostjo zapuščine se sodišče ukvarja že, ko mora ugotoviti čisto vrednost zapuščine oziroma vrednost nepremičnin, ki jo sestavljajo, kar je lahko izhodišče za delo tudi v okviru 128. člena ZD. Nalogo vrednotenja lahko prevzame sodišče, lahko pa delo prepusti strokovnjaku. Če se dedič ne strinja s cenitvijo s strani v postopku postavljenega sodnega cenilca in ima pomisleke glede vrednosti premoženja, mora zapuščinsko sodišče to vprašanje raziskati samo ob upoštevanju pravil o izvajanju dokaza z izvedencem.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00083979
KZ-1 člen 209, 209/1, 209/4. ZKP člen 307, 307/3.
kaznivo dejanje poneverbe in neupravičene uporabe tujega premoženja - sojenje v nenavzočnosti obtoženca - konkretizacija zakonskih znakov - protipravna prilastitev - odmera kazni - olajševalne okoliščine
Iz opisa jasno izhaja, da si je obtoženec prilastil sredstva že s tem, ko jih nikoli ni prenesel na fiduciarni račun oziroma ko jih je takoj po prenosu na fiduciarni račun spet prenesel na račun svojega s.p.-ja.
ZDR-1 člen 33, 34, 85, 85/1, 89, 89/1, 89/1-3, 110, 110/1, 110/1-2. ZPP člen 7, 7/1, 212.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo - trditvena podlaga - zakonita odpoved
Tožnik je kršil 34. člen ZDR-1, ker je kljub navodilu toženke o tem, da se vrača le nepoškodovana embalaža, samoiniciativno dovolil podjetju K., d. o. o., prevzem poškodovane embalaže. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje, da ne gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, saj ZDR-1 za redno odpoved iz krivdnega razloga ne zahteva storitve kvalificirane oblike kršitve. Tožnik je kršil eno temeljnih obveznosti, v sodni praksi pa je bilo sprejeto celo stališče, da je treba tudi v primeru, če kršitev, zaradi katere je bila podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, sama zase ne bi bila dovolj resna ali utemeljena, upoštevati, da prejšnje opozorilo ni doseglo svojega namena in da je delavec s svojimi kršitvami nadaljeval.
preprečevanje nasilja v družini - ukrepi za preprečevanje nasilja v družini - prepoved približevanja določenemu kraju ali osebi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - načelo proste presoje dokazov - pravica do zasebnosti - pojem nasilja v družini - izkazanost nasilja
V pravdnem postopku velja temeljno načelo proste presoje dokazov, pri čemer je izvedba dokaza, pridobljenega s kršitvijo ustavno zajamčene pravice do zasebnosti, dopustna le, če zato obstajajo posebno utemeljene okoliščine. Sodišče prve stopnje je v 30. točki sklepa te okoliščine ustrezno ugotovilo, ko je tehtalo pravice do zasebnosti predlagateljičine matere, očeta in svaka na eni strani ter pravico nasprotnega udeleženca, da zavaruje lastno človeško integriteto pred morebitnimi lažnivimi obdolžitvami ter ohrani svojo zasebnost in svobodo gibanja, in pravico mladoletnega predlagatelja, da se mu z neutemeljenimi ukrepi ne prepreči stik z očetom, na drugi strani. Glede na dejstvo, da sta oba udeleženca večkrat snemala medsebojna srečanja, pri tem pa se nobenemu to ni zdelo sporno, kot tudi ne, da sta na posnetkih zajela otroka in s tem posegla v njegovo zasebnost, pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, da izvedba v pritožbi izpostavljenih dokazov ni bila nedovoljena.
Medčloveška razmerja, posebej družinska, ki vsebujejo tudi čustveno in premoženjsko komponento, so vselej lahko konfliktna. Sodišče mora zato pri odločitvi o izreku ukrepov presojati tudi, ali ravnanje, ki ga udeleženec dojema kot nasilje, upravičuje državni poseg v družinsko skupnost in pravico do zasebnosti. Zaščitniška intervencija mora biti skrbno omejena samo na primere, ko je podana ogroženost posameznega člana družine, obseg in vsebina intervencije pa mora biti sorazmerna stopnji ogroženosti žrtve nasilja. Sodišče mora torej najti mejo med konfliktnimi položaji, ki naj jih ljudje kot nosilci medčloveških odnosov rešujejo sami, in položaji, ko so posamezniki žrtve takšnih nasilnih dejanj, da ne morejo sami poskrbeti za varnost in mir in sta poseg in zaščita države nujna. Nepotrebni posegi ali prevelika zaščita namreč ogrožajo zasebnost posameznika in omejujejo intimnost v družini.
ZDR-1 člen 20, 20/2, 34, 34/1, 85, 85/1, 89, 89/2.. ZJU člen 33, 33/2.. ZODPol člen 17.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - pisno opozorilo pred odpovedjo - seznanitev s kršitvijo - neupoštevanje navodil delodajalca - nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja - zmotna uporaba materialnega prava - sprememba sodbe
Pri presoji pogoja iz drugega odstavka 89. člena ZDR-1 se prvenstveno izhaja iz narave in teže kršitve. Tožnik je po ugotovitvi sodišča prve stopnje kršitve storil naklepno, teža ugotovljenih kršitev, ki jih je bilo po podaji pisnega opozorila več, pa utemeljuje odpoved. Nebistveno pri tem je, ali je tožnik sicer dobro opravljal delo in ali so mu sodelavci zaupali oziroma da ni omajal zaupanja prijaviteljev in da je bil sindikalni predstavnik, saj to niso okoliščine, ki bi vpivale na presojo možnosti nadaljevanja delovnega razmerja na podlagi ugotovljenega utemeljenega razloga.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00064879
ZIZ člen 15, 239. ZPP člen 7.
postopek zavarovanja denarne terjatve - izvršilna sredstva - obseg izvršbe in zavarovanja - načelo sorazmernosti - razpravno in preiskovalno načelo - kršitev razpravnega načela - razveljavitev začasne odredbe - presojanje zahtevka v okviru trditvene podlage - omejitev zavarovanja
Temeljna načela pravdnega postopka se (ustrezno prilagojena naravi postopka) na podlagi 15. člena ZIZ uporabljajo tudi v izvršilnem postopku, na podlagi istega člena v zvezi z 239. členom ZIZ pa tudi v postopku zavarovanja terjatev. To velja tudi za razpravno načelo, ki skupaj s preiskovalnim načelom ureja vprašanje iniciative pri zbiranju procesnega gradiva. Glede na stališča pravne teorije je v izvršilnem postopku uveljavljena kombinacija obeh načel.
Opisana zakonska sprememba pomeni krepitev razpravnega načela v postopku izvršbe in zavarovanja, kar v povezavi s stališčem, da je institut začasnih odredb, čeprav urejen v ZIZ, procesno in vsebinsko vezan na obstoj pravdnega postopka, v katerem pa je, razen izjemoma, navajanje dejstev in predlaganje dokazov dolžnost strank, utemeljuje zaključek, da je sodišče tudi pri upoštevanju načela sorazmernosti oziroma omejevanju sredstev zavarovanja vezano na trditve in dokazne predloge strank.
V teoriji in praksi izraženo stališče, da sodišče na načelo sorazmernosti pazi po uradni dolžnosti, ni v nasprotju s prej poudarjenim pomenom razpravnega načela v postopku zavarovanja denarnih terjatev. To pomeni le, da mora sodišče načelo sorazmernosti upoštevati, tudi če se zainteresirana stranka na to ne sklicuje, vendar še vedno v okviru dejstev, ki tvorijo podlago za zaključek o nesorazmernosti vrednosti terjatve in vrednosti sredstev zavarovanja. S takimi dejstvi pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ni razpolagalo, ampak je sámo po uradni dolžnosti izvedlo dokaz z vpogledom v portal Prostor, ugotovilo vrednost nepremičnine in omejilo sredstva zavarovanja.