ZFPPIPP člen 121, 121/1, 235, 235/3, 236, 239, 239/1. ZPP člen 142, 142/3, 142/4.
odločanje o začetku stečajnega postopka - postopek z upnikovim predlogom za začetek stečajnega postopka - vročitev dolžniku - vročanje predloga za začetek stečajnega postopka - vročanje pravni osebi - obvestilo o prispeli sodni pošiljki - vročanje obvestila o sodnem pisanju v hišni predalčnik - rok za dvig pisanja - iztek roka za dvig pisanja - vročitev s potekom petnajstdnevnega roka - oprava vročitve s potekom 15 dnevnega roka - fikcija vročitve - nastop fikcije vročitve - rok za ugovor - štetje rokov - prepozen ugovor dolžnika - domneva insolventnosti - začetek stečajnega postopka
Če naslovnik pisanja v roku 15 dni od puščenega obvestila ne prevzame, se skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP šteje, da je bila vročitev pisanja opravljena s potekom tega roka.
Fikcija vročitve ne nastopi z dnem, ko je po izteku 15 dnevnega roka naslovniku v predalčniku puščeno pisanje.
ZDR-1 člen 162, 162/3, 162/4, 164. Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (2018) člen 69.
nadomestilo za neizrabljen letni dopust - referenčno obdobje - solidarnostna pomoč - daljša odsotnost z dela - neodtujljiva pravica - Direktiva 2003/88/ES
Pravica do plačanega letnega dopusta je priznana vsem delavcem in se delavcu ob koncu referenčnega obdobja oziroma obdobja za prenos ne more odvzeti, če delavec iz objektivnih razlogov, kot je to bolniški stalež, dopusta ni mogel izrabiti. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na to, da je bila tožnica na bolniškem staležu, zato je vprašljivo, ali ji je bil dopust sploh potreben. Gre za neodtujljivo pravico tožnice kot delavke, čeprav je na bolniškem staležu.
spor majhne vrednosti - neprerekane navedbe - nedovoljene pritožbene novote
Tožena stranka je v pritožbi navedla le, da bi naj bila sporna terjatev že poplačana v izvršilnem postopku, vendar pa gre pri tej navedbi za nedovoljeno pritožbeno novoto, ki se ne upošteva. Tožena stranka niti ni trdila, da bi to navedbo podala že v postopku pred sodiščem prve stopnje, niti ni navedla okoliščin, s katerimi bi utemeljila, da te navedbe brez svoje krivde ni mogla podati v postopku pred sodiščem prve stopnje. Sama je v pritožbi navedla, da naj bi obravnavani postopek tekel vzporedno s postopkom VL 75139/2021, kar pomeni, da bi omenjeno navedbo lahko podala že pred sodiščem prve stopnje, pa je ni.
denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - protipravno ravnanje - dokazni predlog za zaslišanje priče - zavrnitev dokaza - pravica do izjave - prepovedni tožbeni zahtevek - dokazi in dokazovanje
Ker tožnica ni izkazala svoje trditve, da so za sporne informacije vedeli zgolj toženci, ni izkazala niti trditve, da so ji ti povzročili škodo. Elementi, ki po tožničinih trditvah sestavljajo pravno relevantno vzročno zvezo med njej nastalo škodo in protipravnim ravnanjem, tako niso izkazani. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo materialnopravno pravilno zavrnjen.
stečajni postopek - prodaja nepremičnine v stečaju - ovire za pridobitev nepremičnin - identifikacijska oznaka nepremičnine - sklenitev prodajne pogodbe
Višje sodišče po vpogledu v zemljiško knjigo ugotavlja, da so določene omejitve pri prodajanih nepremičninah tudi ob odločanju o pritožbi še vedno vpisane v zemljiško knjigo, sodišče prve stopnje pa kljub temu, da je bilo s problematiko v zvezi s prodajanimi nepremičninami očitno seznanjeno, v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tega ni niti omenilo in tako ni pojasnilo, zakaj meni, da je prodaja kljub obstoječim oviram možna. Iz izpodbijanega sklepa tako ni mogoče razbrati, ali je sodišče prve stopnje sledilo pojasnilom upravitelja in se z nepopolnim opisom prodajanih nepremičnin, ki niso vpisane v zemljiško knjigo zaradi neurejene etažne lastnine, in s tem, zakaj zemljiškoknjižni vpisi niso ovira za prodajo, v izpodbijanem sklepu sploh ni ukvarjalo, ali pa jih je morda spregledalo.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-5. ZKP člen 138. ZTPDR člen 76.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zaporna kazen - pravnomočna kazenska sodba - nastanek odpovednega razloga
Odpovedni razlog ne nastane šele, ko delavec nastopi prestajanje kazni zapora, kot poizkuša to prikazati tožnik. Razlog za odpoved nastane s pravnomočnostjo sodbe v kazenskem postopku. V prid takšnemu zaključku govori tudi v sodni praksi zavzeto stališče, da na obstoj tega odpovednega razloga ne vpliva, če delavec, ki mu je bila iz tega razloga odpovedana pogodba o zaposlitvi, kasneje ne prestane kazni v trajanju najmanj šestih mesecev.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSC00065366
ZKP člen 434, 76/1. KZ-1 člen 220, 220/1.
opis dejanja - krivda - naklep - preizkus obtožnega akta - preizkus materialnopravnih pogojev
Izrek je namreč po obstoječi sodni praksi pomanjkljiv le tedaj, ko ne vsebuje vseh elementov, ki jih zakon za posamezno kaznivo dejanje določa. V opisu dejanja morajo biti namreč sestavine dejanskega stanja kaznivega dejanja navedene praviloma tako, da so izražene z besedilom kazenskega zakona, vendar pa konkretizirane do te mere, da zadobi abstraktno besedilo konkretno vsebino, torej, da je konkretno, storilcu očitano kaznivo dejanje pravilno subsumirano pod pravno normo.
Subjektivnega elementa, oziroma krivdnega odnosa pa pri tem kaznivem dejanju v izreku obtožnega akta v nasprotju s prepričanjem prvega sodišča ni potrebno vnašati.
odgovornost staršev za otroka, starejšega od sedem let - dolžna skrbnost - nepričakovano ravnanje otroka
142. člen Obligacijskega zakonika - OZ, določa, da starši odgovarjajo za škodo, ki jo povzroči drugemu njihov mladoletni otrok, ki je dopolnil 7 let, razen, če dokažejo, da je škoda nastala brez njihove krivde. Starševska skrb pa je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarijo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj.
posojilna pogodba - vrnitev posojila - dolg - dokazi in dokazovanje - dokazna ocena - dejansko stanje - zapadlost terjatve - zastaranje - pogoj - izpolnitev pogoja
Toženkino izjavo z dne 29.6.2010 je sodišče prve stopnje v skladu z dogovorom strank pravilno razumelo tako, da bo toženka posojilo vrnila, ko bo razpolagala s sredstvi, ki jih bo prejela od prodane nepremičnine.
omejitev dedovanja premoženja osebe, ki je uživala pomoč v skladu s predpisi o socialnem varstvu - plačilo storitev institucionalnega varstva - prispevek k plačilu storitve institucionalnega varstva - institucionalno varstvo
Ker je občina plačevala stroške doma za zapustnico, lahko priglasi omejitev dedovanja zakonitim dedičem.
odškodninski zahtevek - nepremoženjska in premoženjska škoda - odmera denarne odškodnine - pravična denarna odškodnina - neutemeljeno odvzeta prostost - duševne bolečine zaradi neupravičenega odvzema prostosti - enotna oblika škode - teorija jajčne lupine - objektivna odgovornost države - pobot stroškov
Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vse okoliščine primera kot so (med drugim) trajanje odvzema prostosti, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obsojen, pa tudi druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.
zavrženje pritožbe - razveljavitev sklepa - pravočasnost pritožbe - izpodbijanje sklepa - vsebinska obravnava vloge - prava neuka stranka - popolna pritožba - obvezne sestavine pritožbe - vračanje nepopolnih vlog v dopolnitev - nezadostno število izvodov vloge - poziv na predložitev zadostnega števila izvodov vloge - restriktivna razlaga zakona - izpodbijanje sklepa o dedovanju - dedovanje solastninskega deleža
V skladu z določbo 336. člena ZPP se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena tega zakona o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev. ZPP v prvem odstavku 108. člena določa, da mora sodišče od vložnika zahtevati, da vlogo popravi ali dopolni, če je vloga nerazumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se obravnavala. Le v teh primerih se vložniku vloga vrača in se od njega zahteva, da jo popravi ali dopolni. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za takšno vlogo. Pritožba z dne 25. 2. 2020 ni nerazumljiva in tudi ne nepopolna, saj obsega vse, kar je treba, da se lahko obravnava, le vložena je bila v premalo izvodih. Če vloga ni vložena v zadostnem številu izvodov, se ne vrača v dopolnitev ali popravo, temveč je treba vložnika pozvati, naj v določenem roku sodišču predloži zadostno število izvodov (šesti odstavek 108. člena ZPP). Strogo procesno pravilo v določbi 336. člena ZPP o nevračanju nepopolnih pritožbenih vlog v dopolnitev je treba razlagati restriktivno in v postopku s pritožbo izrecno ne izključuje uporabe določbe šestega odstavka 108. člena ZPP, ki ureja posledice za primer, ko je vloga vložena v nezadostnem številu izvodov. Namesto da je pritožbo zavrglo, bi zato sodišče prve stopnje moralo pritožnika pozvati, da predloži njen dodaten izvod.
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 4, 5, 8, 8a. ZVPot člen 22, 22/1, 22/5, 23, 24, 24/1, 24/1-1, 24/1, 24/1-4. OZ člen 5, 8. ZPotK člen 21.
Z Zakonom o varstvu potrošnikov (ZVPot - Uradni list RS, št. 20/98 z dne 13. 3. 1998 s spremembami) je bila v pravni red Republike Slovenije prenesena Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva).
Prvi odst. 22. člena ZVPot določa:"Za pogodbene pogoje po tem zakonu se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje.", četrti odst. pa:"Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi.".
Prvi odst. 24. člena ZVPot alternativno določa štiri predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, če:" - v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti".
Direktiva v prvem odst. 3. člena določa dva pogoja in sicer "dobra vera"(good faith) in "znatno neravnotežje" (significant imbalance). V primeru, če je pogodbeni pogoj opredeljen kot "glavni" ali gre za razmerje "med ceno in plačilom" in so sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku (preglednem - transparency), je presoja nepoštenosti lahko izključena (drugi odst. 4. člena).
V sodni praksi se je ustalila razlaga, da je preglednost (katere sestavni del je tudi pojasnilna dolžnost), predpostavka nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe. Če je slednja izpolnjena, potem je izključena nadaljnja presoja predpostavk dobre vere in znatnega neravnotežja. Če je pogodbeni pogoj pregleden, pa morata biti podani obe predpostavki, kot to zahteva Direktiva.
Zaradi različne ureditve med ZVPot in Direktivo ter ustaljene razlage, ki temelji na uporabi Direktive ne pa ZVPot, je sodišče druge stopnje prekinilo postopek in podalo predlog Sodišču EU za sprejetje predhodne odločbe.
Sodišče je dne 13.10.2022 razsodilo:""Člen 3(1) in člen 8 Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5.4.1993 o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1)".
Sodišče druge stopnje poudarja, da ni zastavilo vprašanja v zvezi s predpostavko preglednosti, ki v drugem odst. 4. člena Direktive ne dopušča ugotavljanje nepoštenosti, če gre za glavni predmet pogodbe in je ta jasen, razumljiv. V sodni praksi Sodišča je namreč to vprašanje že razloženo in je takšna nacionalna ureditev, kot je v ZVPot, ki takšne omejitve ne določa (preglednost, tudi glavnega predmeta pogodbe, ni predpostavka nepoštenosti in zato ne izključuje presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja, tudi takšnega, ki je glavni predmet pogodbe), v skladu z Direktivo.
Ureditev v ZVPot je skladna z Direktivo in strožje varovanje interesov in položaja potrošnika ne nasprotuje njenima osnovnima ciljema, ki sta visoka raven varstva potrošnikov kot šibkejših pogodbenih strank in učinkovito delovanje notranjega trga. Republika Slovenija je torej pravilno izkoristila polje proste presoje, ki ga ima na podlagi določbe 8. člena Direktive.
Znatno neravnotežje
12. člen Kreditne pogodbe glasi:"Kreditojemalec se zaveda in banki potrjuje, da izključno sam v celoti prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere. Prav tako se kreditojemalec kredita zaveda, da je zaradi morebitnih tržnih razmer, ki so odvisne od razmer na trgih denarja in valut, gibanja obrestnih mer, razmer na trgu kapitala in drugih dejavnikov, izpostavljen valutnemu tveganju, tveganju sprememb obrestne mere in ostalim tveganjem.".
V ZVPot je predpostavka "znatnega neravnotežja" iz prvega odst. 3. člena Direktive bila prenesena v prvo alinejo prvega odst. 24. člena. Sodišče je vsebino te predpostavke zapolnilo s podrobnejšimi merili. Tako opozarja, da obstoj te predpostavke ni omejen le na "ekonomsko količinsko presojo" (primerjava med skupnim zneskom in stroški), saj je ta predpostavka lahko posledica že dovolj "resnega posega v pravni položaj", ki ga sicer potrošniku zagotavljajo nacionalni predpisi. Prav primerjalna analiza pogoja z nacionalnimi predpisi omogoča presojo o tem ali je potrošnik s pogodbenim pogojem postavljen v manj ugoden položaj. Na ta merila se je Sodišče sklicevalo v večih odločbah.
Določbe Direktive in ZVPot temeljijo na izhodišču, da je potrošnik tisti, ki je v pogodbenem razmerju šibkejša stranka:"...v podrejenem položaju glede pogajalske moči in ravni obveščenosti, zaradi česar privoli v pogoje, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik, ne da bi lahko vplival na njihovo vsebino.". Citirani pogoji, predvsem pa 12. člen, tako omejujejo in predvsem enostransko prevalijo tveganja v celoti na kreditojemalko, da zato ustrezajo merilu: "resnega posega v pravni položaj potrošnika" in v "manj ugoden položaj". Na podlagi te določbe samo kreditojemalka, v celoti in neomejeno (...da izključno sam v celoti...), prevzema tečajna oziroma valutna tveganja (…. prevzema tečajno tveganje, ki lahko nastopi zaradi nihanja tečaja in/ali nihanja referenčne obrestne mere.... izpostavljen valutnemu tveganju....), kot posledica kateregakoli dogodka (in drugih dejavnikov ….. in ostalim tveganjem.), nadgrajena še z omejitvijo, da mora ves čas trajanja kreditnega razmerja tudi imeti pri toženki odprt transakcijski račun, sicer tvega odstop od pogodbe in vračilo dolga z obrestmi in stroški vred (tretja alineja drugega odst. 10. člena). Ob vsem tem pa je imela toženka sklenjeno še hipotekarno zavarovanje denarne terjatve. Bistveno je, da je v pogodbi citirana določba zapisana tako, da prevaljuje vsa bodoča tveganja tečajnih razlik samo v breme kreditojemalke, zato je znatno neravnotežje obstajalo že v času sklenitve pogodbe.
Dobra vera (načelo vestnosti in poštenja)
Ni mogoče zanikati, da obstaja določena stopnja povezanosti med predpostavkama preglednosti ter dobre vere (načelo poštenja in vestnosti), ki se odraža v tem, da so odločilna dejstva, ki se podrejajo predpostavki preglednosti, pomembna tudi z vidika presoje načela vestnosti in poštenja oziroma dobre vere. Takšno razlago so sprejela že nacionalna sodišča in tudi Sodišče, ki opozarja ne tesno povezanost predpostavke preglednosti s predpostavko dobre vere. Merila, s katerimi Sodišče razlaga predpostavko dobre vere so:"...ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno (pošteno) in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevne pogoje sprejel". Sodišče tudi pojasni, da je pri tem potrebno:"...pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.".
Predpostavka dobre vere je samostojna materialnopravna predpostavka, kljub prepletajočimi se dejanskimi elementi (odločilna dejstva), kajti citirana vsebina (razlaga) te predpostavke je objektivizirano merilo presoje ravnanj pogodbenih strank. "Lojalno (pošteno) in pravično poslovanje" ter upoštevanje "pogajalske moči strank" in "razumno pričakovanje" da bo potrošnik "po posamičnih pogajanjih" ta pogoj sprejel, pomeni, da je potrebno presoditi ali bi potrošnik, ki bi bil v enakopravnem informacijskem položaju z banko in imel tudi tak vpliv na oblikovanje vsebine pogodbenih pogojev ter ravnal razumno, res pristal na takšno vsebino pogodbenega ali pogodbenih pogojev.
V obravnavanem primeru za sodišče druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da razumen potrošnik nikoli ne bi pristal na pogodbene pogoje, kot so zapisani predvsem v že citiranem 12. členu kreditne pogodbe. Vso tveganje depreciacije CHF in s tem povezana neomejena valutna (tečajna) tveganja, so bila prenesena enostransko, izključno na kreditojemalko, v pogodbi ni prav nobene določbe, ki bi jo lahko razumeli kot delitev valutnih tveganj. Toženka, kot močnejša stranka je v izrazitem (informacijsko, premoženjsko, strokovno) asimetričnem razmerju, uveljavila in zavarovala izključno lastne interese. Pomembna okoliščina pa je tudi, da je kreditojemalka (in tudi sedanja tožnica, njena hči) kredit potrebovala za nakup stanovanja, v katerem prebiva in slednje je tudi predmet hipotekarnega zavarovanja. Realizacija valutnega tveganja in ogrožena zmožnost plačila tako povečanega obroka, vpliva tudi na tožničino pravico do doma, ki je varovana tako po EKČP kot tudi 7. členu Listine EU o temeljnih pravicah, zato mora nacionalno sodišče upoštevati tudi to okoliščino.
Po prvem odstavku 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. Če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost (drugi odstavek istega člena). Kot je razvidno iz besedila 50. člena OZ, je pomembno, da gre za razmerje med pogodbenima strankama – če navidezna pogodba prikriva kakšno drugo pogodbeno razmerje, ki se ne nanaša na isti pogodbeni stranki, seveda ta (druga) pogodba ne more določati pravic in obveznosti med pogodbenima strankama. V takem primeru je nosilec pravic in obveznosti iz te druge pogodbe, ki jo prikriva navidezna pogodba, neka tretja oseba. Da je v obravnavani zadevi tako, je prepričljivo potrdilo sodišče prve stopnje. Pogodbe, ki sta jih sklenili pravdni stranki in ki so poimenovane »posojilna pogodba«, namreč prikrivajo neko drugo pogodbeno razmerje med tožnikom in A. A., kateremu so bila tudi namenjena denarna sredstva, ki jih je od tožnika prejel toženec. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da zavezanec iz takega pogodbenega razmerja ne more biti toženec in zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne gre za situacijo iz drugega odstavka 50. člena OZ.
Pripoznava dolga (s podpisano izjavo ali s konkludentnim ravnanjem) ne ustvari samostojnega pravnega naslova iztoževanemu plačilu (pravni naslov je lahko le toženčeva pogodbena obveznost do tožnika). Zato, da bi pripoznava dolga štela kot samostojna pogodba, neodvisna od dotedanjega obstoja pripoznanega dolga, ni videti nobenega posebnega razloga; pogodbene obveznosti, ki nimajo razloga, pa naše pravo odklanja.
povrnitev škode - odgovornost organizatorja tekme - škodni dogodek - predpostavke krivdne odškodninske odgovornosti - vzročna zveza - vzrok za nastanek škodne posledice - pravila o adekvatni vzročnosti - odgovornost tretjega - športno tekmovanje - cestna dirka - padec s kolesom - telesna poškodba - dokaz s sodnim izvedencem - postavitev izvedenca medicinske stroke - dolžnost založitve predujma za izvedbo dokaza
Sodišče je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki ni založila za izvedenca medicinske stroke, ki bi moral podati mnenje o poškodbah zavarovanca tožeče stranke. Sporna je bila vzročna zveza med poškodbami in zatrjevanim. Vzrok za škodo je bil drugje (izrinjenje sotekmovalca iz proge), nadaljnji vzrok (kam bi padel zavarovanec tožeče stranke, če ne bi bilo merilnega kombija), pa je ostal nedokazan.
delna plačila preživnine - delna plačila - predlog za izvršbo - izračun dolga
Iz sklepa ni razvidno, kako je sodišče prve stopnje izračunalo, da je dolžnikov dolg po poplačilu zadnje preživnine znašal še 82,72 EUR. Sodišče v sklepu namreč ni pojasnilo za takšen izračun ključnih dejstev, tj. za katero obdobje in v kakšni višini je od posameznih zneskov preživnin, zapadlih po izdaji izvršilnega naslova, obračunalo zakonske zamudne obresti in na račun katerih posameznih preživninskih terjatev iz naslova glavnic oziroma zakonskih zamudnih obresti je upoštevalo posamezna opravljena plačila. Posledično pa je onemogočen tako preizkus z vidika pravilnost uporabe določb 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi preizkus pravilnosti matematičnega izračuna neplačanega preostanka terjatve.
predlog za zdravljenje brez privolitve na podlagi sklepa sodišča - zavrnitev predloga - pravni interes za pritožbo - pomanjkanje pravnega interesa za pritožbo - nedovoljena pritožba - zavrženje pritožbe kot nedovoljene - zavrženje pritožbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa
Pritožnikov interes, da ne bo proti svoji volji nameščen na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, je bil realiziran z izdajo odločbe sodišča prve stopnje, ki je predlog za takšno namestitev zavrnilo. To pomeni, da pritožnik nima pravovarstvenega interesa za pritožbo zoper sklep, s katerim je bil predlog, da se ga v nasprotju z njegovo voljo namesti na oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, zavrnjen.
ZNPosr člen 5, 5/1, 13, 13/1, 13, 13/2, 15, 15/2, 18, 25, 25/4, 26, 26/2. OZ člen 846, 846/2, 846/3.
pogodba o nepremičninskem posredovanju - provizija za posredovanje pri prodaji nepremičnin - višina provizije - dolžnost plačila - zahteva za znižanje provizije - obseg in vrsta opravljenih storitev - običajno plačilo
Tožnica je za naročitelja opravila zgolj tiste dejavnosti, ki so vodile do vzpostavitve stika med naročiteljem (tožencem) in tretjo osebo – to je preverjanje dejanskega in pravnega stanja nepremičnine, oglaševanje prodaje nepremičnine v sredstvih javnega obveščanja, izvajanje ogledov nepremičnine s strani tretjih oseb in komuniciranje s strankami (primerjaj drugi odstavek 15. člena ZNPosr). Drugih dejavnosti, ki sodijo pod storitev pogajanj in priprav za sklenitev prodajne pogodbe (kot npr. sodelovanje pri pogajanjih med strankama, seznanjanje naročitelja in tretje osebe o poteku pogajanj, hramba listin, spremljanje priprav na sklenitev prodajne pogodbe, sestava prodajne pogodbe), tožnici ni bilo treba opraviti. Zaradi manjšega obsega dela od običajno predvidenega je tožnica prihranila določena sredstva oziroma stroške, ki bi ji nastali v primeru izvedbe dodatnih storitev. Zato bi bilo nepravično, če bi toženec moral plačati polno vrednost v pogodbi dogovorjene provizije.
DZ člen 183, 189, 190, 196. ZNP-1 člen 34, 55. OZ člen 316.
spor iz družinskih razmerij - dolžnost preživljanja otrok - otrokove potrebe - sposobnosti in zmožnosti staršev - prisoja preživnine od dneva vložitve tožbe - navajanje novih dejstev in dokazov v pritožbi - pritožbene novote v zakonskih sporih - stroški preživljanja - potrebe otroka - ocena potreb - porazdelitev preživninskega bremena - kritje otrokovih potreb - prispevek staršev - pobot terjatve - prepoved pobota - odločitev o stroških postopka - prosti preudarek pri odločanju o stroških v družinskih sporih
Materialnopravno zmotno je stališče predlagateljice, da bi moralo sodišče ugotavljati primerno višino preživnine za posamezna obdobja. Ne gre namreč za zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve ali odškodninski zahtevek, pač pa za preživninski zahtevek.
Določbo 34. člena ZNP-1, ki dopušča navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov še tudi v pritožbenem postopku, če so ti v korist otrok (ali drugih oseb, ki niso sposobne skrbeti same zase), je treba razlagati v povezavi s pravilom, da sodišče odloča po stanju na dan zaključka glavne obravnave. Dopustno je navajanje dejstev, če so ob zaključku glavne obravnave že obstajala, pa stranka zanje ni vedela, ter predlaganje dokazov, s katerimi stranka ob zaključku glavne ni razpolagala. Če se po zaključku glavne obravnave relevantne okoliščine bistveno spremenijo, je to lahko razlog za zvišanje ali znižanje določene preživnine, ne pa za spremembo glede na znane podatke pravilno dosojene preživnine. Navedb in dokazov nasprotnega udeleženca glede premoženjskega stanja in drugih dejstev ter okoliščin, nastalih po izdaji izpodbijanega sklepa, višje sodišče zato ni upoštevalo.
Glede navedb predlagateljice, da je uveljavljala le tiste stroške prehrane, oblačil, higienskih potrebščin in bivanja, ki nastanejo, ko je B. B. pri njej, višje sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje skladno s sodno prakso ugotavljalo celotne stroške, nato pa odštelo 1/3 od ugotovljenih stroškov, ker jih toliko nasprotni udeleženec krije neposredno.
Naloga sodišča je, da toliko razišče dejansko stanje, da lahko ugotovi višino stroškov za zadovoljitev tistih potreb otroka, ki mu bodo omogočale uspešen telesni in duševni razvoj, ter okoliščine, ki omogočajo odločitev o porazdelitvi preživninskega bremena med staršema glede na njune materialne in pridobitne zmožnosti. V primeru, kakršen je obravnavani, ko je sodišče z gotovostjo ugotovilo zelo dobre preživninske zmožnosti nasprotnega udeleženca in da ima tudi predlagateljica redne dohodke, ni potrebe, da bi do obisti preiskovalo vsak zatrjevani dohodek preživninskih zavezancev.
Terjatve iz naslova zakonite obveznosti preživljanja ne morejo prenehati s pobotom.