dopuščena revizija - pripoznava dolga - pisna pripoznava dolga - pripoznava dolga po temelju - pripoznava zastarane obveznosti - načelo akcesornosti - odpoved zastaranju
Za veljavnost izjave o pripoznavi zastaranega dolga zadošča pripoznanje temelja terjatve, morebitna navedba določenega zneska v izjavi o pripoznavi zastarane obveznosti pa ne zadošča za ugotovitev utemeljenosti višine zahtevka iz tega naslova.
PREKRŠKI - PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - UPRAVNI SPOR
VS00088858
ZP-1 člen 169. ZUS-1 člen 4
prekrškovni organ - obvestilo - molk organa druge stopnje - zahteva - vložitev obdolžilnega predloga - zahteva za varstvo zakonitosti - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - zavrnitev pritožbe
Pritožnica je v upravnem sporu zahtevala sodno presojo zakonitosti odločitev s področja prekrškov, to je področja kaznovalnega prava, ki ga ureja ZP-1. Ta zakon pa za oškodovanca ne določa posebej, da lahko zoper odločitev policijske uprave, na kar se nanaša tožbeni predlog, vloži tožbo, niti da to lahko stori pred upravnim ali rednim sodiščem (pritožbeno sodišče zato obravnavane tožbe ni moglo odstopiti drugemu sodišču kot pristojnemu za njeno obravnavo). Navedeno izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča IV Ips 36/2020, v kateri je razložilo, da gre pri odločitvi policijske uprave o nevložitvi obdolžilnega predloga, na katero zakon veže učinek dokončnosti, za odločbo, izdano na drugi stopnji, zoper katero je po 169. členu ZP-1 dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti. S tem je zagotovljena sodna kontrola zoper odločitev organa izvršne veje oblasti, zoper katero predlagatelj ni imel na voljo nobenega pravnega sredstva.
Glede na navedeno pritožnica ne more utemeljiti dopustnosti obravnavane tožbe s trditvijo, da je za izvajanje nalog iz ZP-1 pooblaščen prekrškovni organ, ki je upravni organ in ki odloča tudi v upravnih postopkih ter izdaja upravne odločbe. Pomembno je, da se sodni nadzor nad dokončno odločbo policijske uprave zagotavlja v skladu z določbami ZP-1 pred rednim sodiščem, pri čemer je v zvezi z morebitnimi pomanjkljivostmi te ureditve v upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča sprejeto stališče, da v upravnem sporu niti s tožbo po 4. členu ZUS-1 ni mogoče odpravljati morebitnih pomanjkljivosti zakonske ureditve na matičnem pravnem področju. Naloga zakonodajalca namreč je, da zakonsko uredi sodno varstvo pravic na posameznih pravnih področjih, tako da določi pristojnost in pooblastila sodišča za odločanje o določeni vrsti zadev in da na posameznih pravnih področjih oblikuje ustrezne procesne rešitve.
ZDR-1 člen 59, 59/1, 62, 62/2, 62/6, 63. ZUTD člen 163, 163/1, 166, 166/2.
dopuščena revizija - zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku - agencija - napoteni delavec - uporabnik - neizpolnjevanje zakonskih pogojev - prikrajšanje pri plači - enaka obravnava
Ugotovitve sodišč ustrezajo opredelitvi dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku po prvem odstavku 163. člena ZUTD in ureditvi obveznosti delavca in uporabnika v smislu 62. in 63. člena ZDR‑1. Revizijsko sodišče zato soglaša z zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tretja toženka v razmerju do tožnika nastopala kot (dejanski) uporabnik in da s strani prve oziroma druge toženke ni šlo za zagotavljanje storitev tretji toženki kot naročniku.
Tudi v primeru, da pravni subjekt dejavnost zagotavljanja dela delavcev opravlja izven zakonskih okvirov (in je posledično nezakonito tudi ravnanje subjekta, ki napotene delavce sprejme), je treba te delavce z vidika pravice do plačila za delo obravnavati enako kot delavce delodajalca, ki to dejavnost opravlja zakonito, vključno z možnostjo vzpostavitve subsidiarne odgovornosti dejanskega uporabnika za morebitna prikrajšanja. Nasprotno stališče bi izvotlilo namen predpisanih pogojev in omejitev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela po ZUTD, ki je v zaščiti napotenih delavcev in preprečevanju morebitnih zlorab, ne pa obratno (da bi delavec zaradi neizpolnjevanja formalnih zahtev v zvezi z opravljanjem agencijskega dela ostal brez zaščite oziroma brez plačila prikrajšanj).
dovoljenje upravnega organa za opravljanje dejavnosti - odvzem dovoljenja - predlog za izdajo začasne odredbe - odložitvena in ureditvena začasna odredba - odložitvena začasna odredba - odložitev izvršitve že izvršene odločbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - ureditvena začasna odredba - začasna ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje - predlog stranke
Učinkovito sodno varstvo pomeni tako možnost sodnega izpodbijanja v upravnem sporu, kot tudi izdajo začasne odredbe, če bo sicer sodno varstvo postalo neučinkovito. Vendar pa je Vrhovno sodišče že večkrat sprejelo stališče, da z začasno odredbo ni mogoče zahtevati odložitve izvršitve izpodbijanega upravnega akta, če je bila njegova izvršitev že opravljena. Prav takšen je tudi obravnavani primer, saj izvršitve izpodbijane odločbe, ki je bila že izvršena, po naravi stvari ni več mogoče zadržati, kar s predlagano začasno odredbo želi doseči tožnica.
Pravne učinke izpodbijane upravne odločbe bi bilo mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Namen po tej odločbi ni v začasnem zadržanju izvršitve v upravnem sporu izpodbijanega akta, ampak v začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno. Skladno z ustaljeno sodno prakso sodišče ureditveno začasno odredbo izda le, če jo stranka izrecno predlaga in ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje ustrezno opredeli ter v zvezi s tem izkaže predpisane zakonske pogoje.
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) - zaključne ugotovitve KPK - opozorilo - tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - subsidiarni upravni spor - drugo primarno sodno varstvo - neutemeljena pritožba
Izpodbijano opozorilo toženka izda kot prekrškovni organ po določbah ZP-1, zato z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi pritožnika s področja upravnega prava, ampak se akt nanaša na prekrškovno pravo, ki spada na področje kaznovalnega prava. Izpodbijano opozorilo zato ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Dejstvo, da po določbah navedenega zakona pravno sredstvo zoper opozorilo iz prvega odstavka 53. člena ZP-1 ni izrecno predvideno, ne pomeni, da je zgolj zaradi tega dovoljena tožba po 4. členu ZUS-1 v upravnem sporu. Subsidiarni upravni spor po 4. členu ZUS-1 tako ni namenjen dopolnjevanju morebitnih pomanjkljivih sodnih postopkov na različnih pravnih področjih, kjer zakonodajalec v področni zakonodaji ni zagotovil sodnega varstva vseh pravic in pravno varovanih interesov, ki jih stranka uveljavlja, in je morebitne sistemske neustreznosti, ki lahko prerastejo v neustavno pravno praznino, dolžan v skladu z ustavnimi pristojnostmi odpravljati zakonodajalec sam, kot je to lahko primer pri opozorilu, izrečenem na podlagi določb ZP-1, zoper katerega ni predvidenega pravnega sredstva po ZP-1.
ZPP člen 86, 86/3, 86/4, 367č. ZST-1 člen 12, 12/1, 14a, 14a/1, 34.
razveljavitev plačilnega naloga - postulacijska sposobnost - laičen predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - pravniški državni izpit (PDI) - zavrženje predloga za dopustitev revizije
Predlagatelj predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam, pri čemer ni niti zatrjeval niti izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit. Za vložitev predloga zato nima postulacijske sposobnosti.
ZVPNPP člen 5, 5/1, 4, 4/2,15, 15-1. ZVPot-1 člen 47, 47/1, 49, 49/1. Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah) člen 5, 5/1, 6, 6/2
nepoštena poslovna praksa - zavajajoča poslovna praksa - zakonski znaki prekrška - opis dejanja - odstop od sodne prakse
Prekršek zaradi uporabe zavajajoče poslovne prakse z zavajajočim ravnanjem po 1. alineji 15. člena ZVPNPP mora vsebovati konkretizacijo znakov iz določbe prvega odstavka 5. člena ZVPNPP (sedaj 49. člena ZVPot-1), medtem ko kumulativna opredelitev pogojev iz generalne klavzule po drugem odstavku 4. člena ZVPNPP (sedaj 47. člena ZVPot-1) v opisu dejanja ni potrebna.
predlog za delegacijo pristojnosti - določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - prenos pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti iz drugih tehtnih razlogov - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - poznanstvo med zakoncem stranke v postopku in sodniki pristojnega sodišča - zakonska zveza med sodnikom pritožbenega sodišča in stranko v postopku - sodnik kot zakonec stranke v postopku - prepoved zlorabe pravic v postopku - zavrnitev predloga
Predlog za delegacijo pristojnosti se sicer lahko vloži v kasnejših fazah postopka, a je treba pri odločanju o predlogu upoštevati obseg že opravljenih procesnih dejanj in oddaljenost od začetka postopka. Zaradi ustavne zahteve po ekonomičnosti postopka je treba predloge za delegacijo pristojnosti v primerih, ko postopek teže že dalj časa in je sodišče opravilo več procesnih dejanj, presojati strožje. V obravnavanem primeru postopek teče že od leta 2022, opravljen je bil narok in vložene vloge, izdan je bil procesni sklep. Še bolj pomembno je, da so se vsi udeleženci z okoliščinami, povezanimi z višjo sodnico A. A., že pred časom seznanili in so izrecno izjavili, da nimajo nobenih zadržkov, da bi sojenje potekalo pred razpravljajočo sodnico na Okrajnem sodišču v B. Tega razloga zato ne morejo več uveljavljati in je predlog za delegacijo pristojnosti neutemeljen. Sodišče je namreč dolžno preprečiti vsako zavlačevanje postopka in zlorabo pravic (prvi odstavek 11. člena ZPP).
postulacijska sposobnost - predlog za dopustitev revizije - vpis zaznambe izvršbe - vknjižba hipoteke - laični predlog - vloga, ki jo vloži stranka sama - pooblaščenec s PDI, zaposlen pri tožeči stranki - zavrženje predloga za dopustitev revizije
tožba v upravnem sporu - akt, ki se izpodbija s tožbo ni upravni akt - javna korist - razlastitveni postopek - poseg v pravni položaj - uveljavljanje ugovora - ustaljena upravno-sodna praksa vrhovnega sodišča
Pravilna je presoja Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru sklep z dne 28. 2. 2025, s katerim je Mestni svet toženke ugotovil (le), da je izvedba rekonstrukcije ulice ... - kategorizirane občinske ceste A. na delu nepremičnine s parc. št. ..., k. o. ..., nujno potrebna in v javno korist (1. člen), ter odločil, da za zagotovitev izvedbe tega projekta toženka poskrbi za odkup dela navedene nepremičnine na podlagi 207. člena ZUreP-3 in da če sporazumni odkup ne bo mogoč, toženka pri pristojni upravni enoti vloži zahtevo za razlastitev tega dela navedene nepremičnine na podlagi 209. člena ZUreP-3 (2. člen), ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1. Upravno sodišče je v 11. in 12. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa pravilno pojasnilo, (1) da lahko razlastitveni upravičenec šele po izdaji sklepa, kakršen je sklep z dne 28. 2. 2025, začne postopek na podlagi 202. člena ZUreP-3, (2) da bo tako šele v razlastitvenem postopku lahko prišlo do posega v pritožnikov pravni položaj in njegova lastninska upravičenja z vidika pravice do uporabe, uživanja in razpolaganj ter (3) da bo v tem postopku ta lahko uveljavljal tudi ugovore glede izkazane javne koristi in zakonitosti sklepa in v nadaljevanju po potrebi sodno varstvo v upravnem sporu. Zato je neutemeljen pritožnikov ugovor, da sporni sklep posega v njegov pravni položaj.
Pritožnik ni predstavil utemeljenih razlogov, ki bi narekovali spremembo ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča, v skladu s katero sklep, s katerim se le ugotovi, da je gradnja objekta na nepremičnini nujno potrebna in v javno korist, ni upravni akt v smislu 2. člena ZUS-1.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS00088798
KZ-1 člen 227, 227/1. ZKP člen 15, 39, 39/1, 39/1-6, 42, 42/5, 44, 44/1, 44/2, 307, 307/2.
kaznivo dejanje oškodovanja upnikov - predlog za prenos krajevne pristojnosti - zahteva za izločitev sodnika - sojenje v nenavzočnosti - zloraba procesnih pravic - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev premoženjske škode
Odpravi dvoma v pravilnost procesnega postopanja in materialnopravnega odločanja posamičnih sodnikov niso namenjeni predlogi za izločitev sodnika oziroma predlogi za prenos krajevne pristojnosti, temveč (iz)redna pravna sredstva zoper sodne odločbe.
V ravnanju obrambe je pri izvrševanju pravice do navzočnosti na narokih prepoznati zlorabo te pravice z namenom preprečiti tek kazenskega postopka, saj kljub zagovornikovem vsakokratnem zatrjevanju obsojenčevih zdravstvenih razlogov za izostanek, ne obsojenec ne njegov zagovornik nista predložila ustreznih dokazil, ki bi omogočala presojo obsojenčeve nezmožnosti za sojenje, čeprav jima je bilo večkrat pojasnjeno, da sama navedba razloga izostanka za opravičilo ne zadošča; da mora predložiti potrdilo zdravnika, da oseba ni sposobna za sojenje oziroma za sodelovanje na glavni obravnavi; ter da je obsojenec v drugi kazenski zadevi v postopku odločanja o prošnji za odlog nastopa prestajanja kazni zapora zatrjeval, da mora opravljati delo, ki ga je začel, ker bi sicer nastala občutnejša škoda, ter da pretežno skrbi za svoje otroke, ki jih vsakodnevno vozi v šolo in na obšolske dejavnosti, ker je soproga v službi in ne more.
Škoda, ki je nastala posameznemu upniku ni zakonski znak kaznivega dejanja oškodovanja upnikov, niti to ni škoda, ki jo je storilec povzročil vsem upnikom skupno, temveč je to škoda, ki je enaka vrednosti, za katero je storilec neutemeljeno poplačal nekatere od upnikov oziroma jim je zagotovil (drugačen) ugodnejši položaj.
oprostilna sodba - oprostilna kazenska sodba - odvzem denarja ali premoženja nezakonitega izvora - postopek - sklep zunajobravnavnega senata - opis kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - dokazanost - vsebinska presoja
Vložnik izpostavlja vprašanje, ali se je zunajobravnavni senat, ki na podlagi določbe 498.a člena ZKP odloča o odvzemu denarja ali premoženja nezakonitega izvora, dolžan ukvarjati z vsebinsko presojo dokazanosti tistih zakonskih znakov kaznivega dejanja pranja denarja, ki kažejo na to, da denar ali premoženje izvira iz kaznivih dejanj, če že na podlagi opisa kaznivega dejanja v obtožnici ugotovi, da obdolžencu očitano ravnanje ne vsebuje zakonskih znakov kaznivega dejanja iz 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1).
Neutemeljeno je stališče vložnika zahteve, da sodišče v tem postopku ni vezano na opis kaznivega dejanja, vsebovan v zahtevi za preiskavo oziroma v obtožnici, ki izhaja iz postopka, ki je že pravnomočno končan s sodbo, ki ni bila obsodilna. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora mogoče voditi in tudi končati z odvzemom denarja ali premoženja tudi v primeru, ko osebi, zoper katero se vodi takšen postopek, sploh ni bilo nikdar očitano eno izmed kaznivih dejanj, ki so kataloško navedena v določbi prvega odstavka 498.a člena ZKP.
Takšni, sicer nedvoumni razlagi določbe 498.a člena ZKP pritrjuje tudi procesni položaj, ki mora biti zagotovljen osebi, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora. V pravni dogmatiki je nesporno, da utegnejo biti v tem postopku sporna številna dejanska in tudi pravna vprašanja, zato morajo imeti udeleženci možnost, da se z njimi soočijo, predstavijo sodišču svoje argumente in mu omogočijo, da odloči po tem, ko se na kontradiktornem naroku seznani z njihovimi stališči in argumenti. Osebi zoper katero se vodi postopek mora biti tako zagotovljeno, da se lahko izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo, in da nevede vsa dejstva in dokaze, ki so mu v korist. Kot je v obravnavanem primeru utemeljeno presodilo že pritožbeno sodišče, je temeljni pogoj, da lahko oseba zoper katero se vodi postopek po 498.a členu ZKP pripravi svojo obrambo, da pred tem natančno ve, katero kaznivo dejanje se ji (četudi ne več v kazenskem, temveč v postopku sui generis, ki je urejen v kazenskem postopniku) sploh očita. Povedano preprosteje: oseba, zoper katero se vodi postopek odvzema denarja ali premoženja nezakonitega izvora, ne more ustrezno zastaviti svoje obrambe, če ne ve kaj kaj je materialna podlaga temu postopku.
DZ člen 176, 176/4, 241, 241-4, 241-6, 242, 256, 257. ZNP-1 člen 107, 107/4.
starševska skrb - odvzem starševske skrbi - ogroženost otroka - odvzem otroka staršem - odvzem mladoletnega otroka - varstvo in vzgoja začasno zaupana tretji osebi - namestitev otroka pri drugi osebi - največja korist otroka - rejnik - imenovanje skrbnika - predlog centra za socialno delo - ponovno odločanje v isti zadevi - preizkus po uradni dolžnosti - meje preizkusa v revizijskem postopku - revizija - delna ugoditev reviziji - pritrdilno ločeno mnenje
Kadar sodišče z odločitvijo razdeli upravičenja, ki sestavljajo starševsko skrb, med več oseb, ena oseba izvaja vsakodnevno varstvo in vzgojo otroka (npr. rejnik), druga pa opravlja nadzorstveno ali odločevalsko funkcijo (npr. skrbnik). Če višje sodišče v pritožbenem postopku vsa ta upravičenja združi v eni osebi, takšna oseba s tem praktično postane nosilka starševske skrbi. V takem primeru mora (višje) sodišče zato opraviti celostno te osebe, z vidika skrbništva zlasti, da presodi, ali so v takem primeru izpolnjeni pogoji, določeni v 241. členu Družinskega zakonika.