V primeru odločanja o stroških za zagovornika po pooblastilu gre za odločanje o pravici obdolženca, v primeru odločanja o stroških zagovornika po uradni dolžnosti pa za odločanje o pravici zagovornika.
Upravičenost do povrnitve stroškov za strokovnega pomočnika obrambe je odvisna od presoje konkretnih relevantnih okoliščin, ali so bili stroški potrebni za izvajanje obrambe.
V obravnavani zadevi vročilnica ni bila izdelana, temveč je bilo toženi stranki kot dokaz o vročitvi posredovano obvestilo o vročitvi, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da je bilo 19. 9. 2025 v poštnem predalčniku na naslovu pritožničinega pooblaščenca puščeno sporočilo, kje se pisanje nahaja, z opozorilom, da ga mora prevzeti v petnajstih dneh, sicer velja vročitev za opravljeno z dnem poteka tega roka. Tako obvestilo res ni javna listina, a to samo po sebi ne jemlje dokazne vrednosti takemu obvestilu vročevalca, saj se lahko tako tožena stranka kot sodišče ob odsotnosti prepričljivih nasprotnih dokazov opre na navedeno listino kot na dokaz o pravilni izvedbi vročitve.
Revizija se dopusti glede vprašanj:
1. Ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zadnjemu letu nadzora (to je letu 2013) pripisalo sorazmeren del prirasta premoženja, čeprav je nesporno, da v tem letu (2013) do prirasta premoženja ni prišlo?
2. Po kakšni davčni stopnji se obdavči prirast premoženja, če v zadnjem davčnem obdobju ni prirasta premoženja, davčni zavezanec pa nima obdavčljivih dohodkov?
Sklep o davčni izvršbi se izda v davčnem izvršilnem postopku kot posebnem upravnem postopku, v katerem se ne uporabljajo pravila za posebni ali skrajšani ugotovitveni postopek. Davčni organ zato ni dolžan obrazložiti, v kakšnem postopku je izdal sklep oziroma v kakšni obliki je stranki zagotovil pravico do izjave. Odsotnost takšne opredelitve v sklepu o izvršbi zato tudi ne more pomeniti, da sklepa ni mogoče preizkusiti. Mora pa davčni organ pravico do izjave na primeren način zagotoviti in se v obrazložitvi sklepa opredeliti do navedb stranke, ki so dejansko relevantne z vidika predmeta odločanja v tem postopku (prvi odstavek 292. člena ZUP in sedmi odstavek 157. člena ZDavP-2).
Revizija se dopusti glede vprašanja:
Ali je pravilna razlaga, da je določbo 200.a člena ZIZ mogoče upoštevati le v notranjem upniško - dolžniškem razmerju med upnikom in dolžnikom v zvezi z vprašanjem poplačila terjatve, ne pa tudi v razmerju takšnega upnika kot kupca nepremičnine v izvršilnem postopku do države oziroma oblastnih organov ob odmeri kapitalskega dobička, pri čemer gre pri določbi 200.a člena ZIZ za fikcijo, ki je namenjena odvrnitvi nesorazmernosti položaja, ko bi upnik, ki je kupil nepremičnino po nižji vrednosti, obdržal terjatev do dolžnika, ne nanaša pa se ta fikcija na kupnino, ki jo v zameno za nepremičnino plača upnik kot kupec?
Kadar je upravni organ dolžan izvesti posebni ugotovitveni postopek, mora stranki omogočiti udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi. Stranki je izvajanje teh upravičenj lahko zagotovljeno v pisni obliki.
Od obveznosti izvesti posebni ugotovitveni postopek in omogočiti stranki zaslišanje je treba ločiti vprašanje, kdaj ima organ obveznost izvesti ustno obravnavo. Tudi ob odsotnosti izrecne določbe v ZUP o obvezni ustni obravnavi je ta obvezna, kadar mora organ izvesti dokaz z zaslišanjem priče ali izvedenca, pa tudi v drugih okoliščinah, v katerih je načelo neposrednosti, načelo zaslišanja stranke in načelo iskanja materialne resnice v polnosti mogoče izvrševati le tako, da se stranki omogoči takojšnje in neposredno izpodbijanje navedb ter postavljanje dodatnih vprašanj, s katerimi se lahko prispeva k razjasnitvi dejanskega stanja in s tem zavarovanju njenih pravic in pravnih koristi.
Če upravni organ utemeljeno zavrne izvedbo dokazov, ki jih je mogoče izvesti le na ustni obravnavi, s tem odpade tudi obveznost izvesti sámo ustno obravnavo.
V obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 17. člena ZUS-1, ki določa, da je v upravnem sporu tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranska udeleženka v postopku izdaje upravnega akta. Prav tako se je Upravno sodišče pravilno sklicevalo na ustaljeno sodno razlago omenjene določbe, da je status stranke v upravnem sporu pogojen z njenim procesnim položajem v upravnem postopku.
Prenos pristojnosti je namenjen predvsem lažjemu in cenejšemu delu oziroma postopanju pristojnega sodišča (torej ekonomičnosti postopka) in ne večji ali manjši komoditeti strank. Za odločanje v tej zadevi je krajevno pristojno Višje sodišče v Mariboru. Zgolj okoliščina, da ima samo nasprotni udeleženec stalno prebivališče na območju Višjega sodišča v Ljubljani, ne pretehta v prid predlogu za prenos pristojnosti.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Predlog se zavrne.
Revizija je v postopkih izvršbe in zavarovanja omejena le na točno določene sklepe. Zoper preostale sklepe, izdane v tovrstnih postopkih, revizija ni dovoljena. Tak je tudi sklep o izdaji začasne odredbe.
Odločitev precedenčnega sodišča je odvečna takrat, ko pomen pravnega vprašanja ne sega prek konkretne zadeve, ker spodnjo premiso sestavljajo zelo specifične dejanske okoliščine primera.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Vrhovno sodišče soglaša z razlogi izpodbijanega sklepa, ki se nanašajo tudi na presojo upravičenosti izrečene denarne kazni v višini 1.000 EUR. Pritrjuje pravni presoji, da je dolžnost sodišča, da poti, ki skrenejo izven dopustnega, prepozna ter prepreči ne samo tako, da zlorabo pravice v konkretnem primeru onemogoči (prvi odstavek 11. člena ZPP), temveč tudi da se s poskusi zlorab in v primerih očitnih zlorab odzove še s kaznovalnim ukrepom (drugi odstavek 11. člena ZPP). Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku torej soglaša, da opisano ravnanje pooblaščenca tožeče stranke omogoča kot primeren in sorazmeren ukrep izrek kaznovalnega ukrepa.
Tožnik predloga ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik, temveč sam. Tega, da ima opravljen pravniški državni izpit ni zatrjeval, in tudi ne izkazal. Za vložitev predloga torej nima postulacijske sposobnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali sme pritožbeno sodišče v primeru zamudne sodbe ponovno vrednotiti dejanske okoliščine glede obsega škode, če pritožba teh vprašanj ne odpira in se tožnica v zvezi s temi vprašanji, ki niso bila prerekana, v odgovoru na pritožbo ni opredelila.
Sklep o neizločitvi uradne osebeni ni akt, ki ga je dopustno izpodbijati s samostojno tožbo v upravnem sporu akt, saj v izreku vsebuje le procesno odločitev, ki se nanaša na izvedbo oziroma vodenje upravnega postopka, s tem pa ne izpolnjuje navedenega materialnega pogoja za upravni akt in s tem za izpodbijanje s samostojno tožbo.
Udeleženka je vložila predlog za dopustitev revizije po očetu, ki ni odvetnik, niti zakoniti zastopnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom, zato za vložitev predloga nima ustrezne postulacijske sposobnosti.
Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo materialno pravo glede pravice tožencev na znižanje kupnine.
Ugotovi se, da se postopek nadaljuje.
Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno očita kršitve prvega odstavka 272. člena ZIZ v zvezi s prvim odstavkom 24. člena ZVPot ter členi 6, 7 in 8 Direktive in z njo povezano sodno prakso SEU. Tako glede četrte kot prve alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot je s stališčem o neizpolnjenosti predpostavk za obstoj nepoštenega pogodbenega pogoja in z dodajanjem pravno neutemeljenih zahtev v razmerju do potrošnika, ki naj bi morala za njegovo izkazanost posebej še dokazati neugoden vpliv na njun ekonomski, finančni in socialni položaj, ter glede vprašanja nasprotovanja pogodbenega pogoja načelu vestnosti in poštenja (četrta alineja prvega odstavka 24. člena ZVPot) odstopilo od stališča Vrhovnega sodišča v odločbi II Ips 8/2022 (in tudi kasnejših odločbah), ki temelji na sodni praksi SEU v zvezi s pravilno uporabo Direktive.