ocena davčne osnove - davek od dohodkov pravnih oseb - dodatna odmera davka od dohodkov pravnih oseb - evidentiranje poslovnih dogodkov - dodatna odmera davka od osebnih prejemkov
V postopku DIN je bilo ugotovljeno, da tožnik v poslovnih knjigah ni evidentiral vseh poslovnih dogodkov, zato so poslovne knjige nepravilne. Denarna sredstva so na TRR tožnika nakazovale tudi druge osebe in ne kupci, katerim so bili računi izdani.
ZDDPO-2 člen 12, 29. ZDavP-2 člen 68, 74, 141. ZDDV-1 člen 32, 33. ZDoh-2 člen 105, 105-11, 131. ZFU člen 14. SRS 14, 14.10.
davek od dohodkov iz dejavnosti - prihodki - akontacija dohodnine - obračun DDV - davčni odtegljaj - davčno priznani odhodki - odvetnik - kršitev pravil postopka
Inšpektor ima na podlagi 18. člena ZDS-1 oziroma 14. člena ZFU pravico pri svojem delu zbirati in pridobivati podatke od oseb, ki bi utegnili biti koristni za odkrivanje kršitev davčnih predpisov. Tako ZDavP-2 kot ZFU dajeta davčnemu organu široko pooblastilo za pridobivanje podatkov o zavezancih za davek za namene pobiranja davkov. V zaupnem razmerju med odvetnikom se ščiti vsebina odvetnikovega spisa, ne pa dokumenti, ki omogočajo vpogled v poslovanje odvetnika kot zavezanca za davek. Obstoj posebnih indicev za to, da inšpektor pridobiva podatke od tretjih oseb (institucij in fizičnih oseb), se po zakonu ne zahteva. Dovolj je ocena inšpektorja, da so oziroma da bi bili podatki za izvedbo postopka inšpekcijskega nadzora lahko koristni, in sicer tako v smislu njihovega zbiranja kot v smislu preveritve že zbranih podatkov.
Ni spora o tem, da so bile odvetniške storitve opravljene, stroški zastopanja priznani ali vsaj priglašeni ter knjiženi v tej zvezi (davčni) odhodki. Poslovni dogodki, ki vplivajo na nastanek oziroma pripoznanje prihodkov, so torej nedvomno nastali. Zato bi v skladu z določbami SRS in davčnih predpisov, ki jih citirata davčna organa, tudi po presoji sodišča strankam morali biti izdani računi za zastopanje, pa niso bili, zato se prihodki utemeljeno in v skladu z določbami 68. člena ZDavP-2 ocenijo (ter obračuna DDV), in sicer (pravilno) najmanj v višini stroškov odvetniških storitev, priznanih s strani sodišča oziroma s strani nasprotne stranke, oziroma v višini stroškov, ki so bili priglašeni v sodnem postopku.
V vseh primerih, ko so bili strankam na podlagi blagajniških izdatkov s strani tožnika izplačani stroški zastopanja, je bilo strankam izplačano nekaj, do česar niso bile upravičene, saj naj bi jim po sklenjenih pogodbah stroški zastopanja ne nastali ali zaradi pro bono zastopanja ali zaradi pavšala, ki ga tožniku plačuje sindikat ali pa zaradi (delno) neuspešnega zastopanja. Zato izplačanih zneskov ni mogoče šteti za povračilo potrebnih stroškov in s tem za izplačila iz 30. člena ZDoh-2, ki niso obdavčena, temveč gre za druge dohodke iz 11. točke 105. člena ZDoh-2, od katerih obračuna in plača akontacijo dohodnine tožnik kot izplačevalec dohodka, ta pa ima nato pravico, da zahteva povračilo plačanega davka od zavezancev za davek.
Javni poziv za dodelitev pravice do nepovratne finančne pomoči/vzpodbude za predelavo vozil v električno vozilo točka 4a.
javni razpis - finančna pomoč za električna vozila - naložba v vozila - začetek naložbe
Javni poziv v zvezi s sporno naložbo v prvem odstavku 4.a točke določa pogoje, pod katerimi se šteje nova naložba v vozilo, in med drugim tudi, da ne sme biti sklenjen noben zavezujoč dogovor o začetku naložbe. Navedena določba Javnega poziva je jasna in iz nje izhaja, da je treba začeti z izvedbo naložbe po oddaji vloge, medtem ko se nepovratna finančna pomoč oziroma vzpodbuda nakaže vlagatelju šele, ko iz vseh listin o zaključku naložbe izhaja, da je naložba izvedena in že plačana.
deficitarni poklici - štipendija za deficitarne poklice - razpisni pogoji
Ker je bilo istega dne in ob isti uri vloženih več popolnih vlog kot je bilo na voljo razpoložljivih sredstev, je organ prve stopnje pri izbiri štipendistov pravilno uporabil razmejitvena merila, navedena v točki 5 javnega razpisa.
davčni inšpekcijski nadzor - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb - dohodek iz zaposlitve - drug prejemek iz delovnega razmerja - opravljanje dela v tujini - službeno potovanje
Res je, da se za službeno potovanje šteje potovanje na podlagi naloga za službeno potovanje, vendar pod predpostavko, da gre za opravljanje delovnih nalog izven kraja, kjer zaposleni opravlja delo. Tudi iz ekonomske vsebine obračunanih zneskov dnevnic mora biti namreč razvidno, da gre za dejansko povračilo stroškov na službenem potovanju in ne za kaj drugega. Iz dejanskih ugotovitev obravnavane zadeve pa izhaja, da gre v vseh primerih za delavce, ki so bili zaposleni prav za opravljanje storitev v tujini za določen čas oziroma za delavce, katerih kraj opravljanja dela je izven sedeža delodajalca v tujini. Dejstvo tudi je, da tožeča stranka v tujini ni imela nobenih svojih enot ali obratov, kjer bi delavci lahko opravljali delo po pogodbi. Delovno mesto teh delavcev je bilo tako v tujini glede na delovišče pogodbenega naročnika tožeče stranke.
ZDDV-1 člen 81. ZUP člen 51, 51/4. ZDavP-2 člen 32, 38, 38/2, 38/2-2, 135, 135/3, 141, 141/4.
davčni inšpekcijski nadzor - blagajniško poslovanje - odločba o ugotovitvi nepravilnosti - elektronska obdelava podatkov - obveznost dajanja podatkov - začasni zastopnik
V danem primeru je pravilno uporabljen tretji odstavek 135. člena ZDavP-2, ki govori o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora, povezan z dejstvom, da se sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora ne vroči v primerih, če bi se zaradi tega ogrozil namen inšpekcijskega nadzora, ki ga je drugostopni organ v svoji odločbi tudi pojasnil. Po mnenju sodišča je bilo tožniku omogočeno sodelovanje v postopku, saj je bil o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora obveščen, pa se ga ni udeležil in je naslednji delovni dan (ponedeljek) pri davčnem organu podal izjavo. Pripomb na zapisnik z dne 19. 1. 2013 ni podal, čeprav je to možnost nesporno imel. Trditev, da sobota zvečer ob 21. uri za tožnika, ki je že v zrelih letih, ni razumen čas inšpiciranja, in da mu iz tega razloga ni mogoče očitati kršitve predpisov, navedenih v izpodbijani odločbi, ne vzdrži resne in na pravni podlagi utemeljene presoje.
davčna izvršba - izvršilni naslov - sklep o davčni izvršbi
V konkretnem primeru se izvršuje pravnomočna in izvršljiva sodba Okrajnega sodišča v Črnomlju, s katero je bil tožnik spoznan za odgovornega za prekršek po členu 107/12 Zakona o pravilih cestnega prometa in s katero se mu zaradi omenjenega prekrška izreče (med drugim) globa ter naložijo v plačilo stroški postopka. Tožnik kljub omenjeni sodbi in opominu, ki mu ga je poslal davčni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa, obveznosti, naloženih z omenjeno sodbo, ni poravnal. Ker tožnik obveznosti ni poravnal prostovoljno, je sodišče v Črnomlju utemeljeno predlagalo davčnemu organu, da znesek po sodbi izterja, davčni organ pa je temu predlogu utemeljeno sledil in v skladu z določbami ZDavP-2 z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo.
Da bi bilo mogoče določen dohodek šteti za »oproščen plačila dohodnine«, morajo biti kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: da gre za odškodnino, da je podlaga za odškodnino sodna odločba ali sodna ali izvensodna poravnava, ki ni sklenjena zaradi prikritja pravega namena strank in ki ne presega utemeljenega ali razumnega zneska, ki je običajen za odškodnine, da se odškodnina plača zaradi osebne poškodbe (telesne poškodbe, bolezni, smrti) ali škode na osebnem premoženju in da odškodnina ne predstavlja nadomestila za izgubljeni dohodek. Z omenjeno določbo se torej daje davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.
Objava članka in ne dejstvo smrti sina je bila torej tista okoliščina, ki je povzročila direkten poseg v zasebnost in življenjsko podobo tožničinega umrlega sina in poseg v njeno zasebnost in pravico do pietete ter mirnega življenja, kar je pripeljalo do duševnih bolečin, ki jih je tožnica ob tem utrpela. V tožničinem primeru gre torej za drugačno odškodnino od primerov, ki jih vključuje 5. točka 27. člena ZDoh-2 in s tem za drugačen dejanski in pravni položaj od položaja zavezancev iz navedene določbe, kar pomeni, da ni ovire za to, da se jih obravnava različno.
Pogodbeni stranki sta dogovorjeni, da bo posojilodajalec celotni znesek dogovorjenega posojila nakazal od 3. 1. 2010 do 31. 12. 2010 na posojilojemalčev TRR v enem ali več obrokih. Pomemben je še 2. člen pogodbe, ki določa, da se posojilojemalec obvezuje, da bo prejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti v enem ali več obrokih, ki bodo naknadno dogovorjeni, v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Da je bil dogovorjeni rok vračila spornih sposojenih zneskov dejansko leto dni od prejema denarja, pa, kot izhaja iz podatkov v spisu, potrjujejo tudi knjigovodske evidence tožeče stranke, to je finančna kartica in konto 2760, iz katerih izhaja kratkoročni dolg po omenjenih posojilnih pogodbah do upnika.
davčna izvršba - pritožba - rok za vložitev pritožbe - prepozna pritožba - zavrženje pritožbe
Vročevalec je tožniku dne 18. 8. 2015 v poštnem nabiralniku pustil sporočilo o tem, da je prejel pošiljko in ker se osebna vročitev po 87. členu ZUP ni dala opraviti, lahko pošiljko osebno prevzame na pošti. Bil je poučen, da jo lahko prevzame v roku 15 dni, ki začne teči 19. 8. 2015, ter opozorjen, da se po četrtem odstavku 87. člena ZUP, če ne bo prevzel pisma v roku 15 dni, šteje, da je bila vročitev opravljena z dnem preteka tega roka. Rok je iztekel 2. 9. 2015 in ta datum se šteje kot datum vročitve. Osemdnevni rok za vložitev pritožbe je začel teči z naslednjim dnem, to je 3. 9. 2015, in se je iztekel 10. 9. 2015, tožnik pa je pritožbo priporočeno po pošti poslal 11. 9. 2015, torej po izteku roka.
davčna izvršba - prisilna izterjava davčnega dolga - obročno plačilo dolga - ista upravna zadeva - zavrženje vloge
Tožnik ugotovitvi, da je bila o njegovem zahtevku že izdana zavrnilna odločba, v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. V tožbi navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog (pravilno: obročno) plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva.
DDV - odmera DDV - finančni lizing - oddajanje nepremičnine v najem - neobdavčena dejavnost - izjava po 45. členu ZDDV-1
Da lahko davčni zavezanec transakcijo, povezano z nepremičnino, obravnava kot obdavčeno transakcijo (in odbije celotni vstopni DDV), morajo biti izpolnjeni štirje pogoji: 1. da je oseba, ki opravlja dobavo, zavezanec, identificiran za namene DDV, ki dobavo opravi v okviru opravljanja svoje dejavnosti, 2. oseba, ki je naročnik storitev v zvezi z nepremičnino, mora biti davčni zavezanec, identificiran za namene DDV, 3. naročnik mora imeti pravico do uveljavljanja odbitka vstopnega DDV v celotnem znesku, 4. oba zavezanca, udeležena v poslu, morata pred opravljeno dobavo podati skupno izjavo pristojnemu davčnemu organu. Za uveljavitev izbire za obdavčitev na podlagi 45. člena ZDDV-1 ima pravico do odbitka celotnega DDV kupec oziroma naročnik, ki opravlja le obdavčeno dejavnost. Zato je pomembno, da se bo nepremičnina, ki je predmet transakcije, v celoti uporabljala za opravljanje obdavčene dejavnosti. Iz dejanskega stanja pa nesporno izhaja, da tožnik in najemnik nepremičnine pred opravljenim prometom nista podala skupne izjave pri pristojnem davčnem uradu, da bo prejemnik od prometa, ki bi moral biti oproščen plačila DDV, v skladu z drugim odstavkom 45. člena ZDDV-1, obračunal DDV po predpisani stopnji. Tožnik ob nabavi nepremičnine ni imel pravice do odbitka vstopnega DDV (ki ga je v celoti uveljavljal pri nabavi predmetne nepremičnine že decembra 2007), glede na to, da iz vseh okoliščin izhaja, da je že ob nabavi vedel, da s predmetno nepremičnino ne bo opravljal obdavčene dejavnosti, temveč oproščeno dejavnost.
V konkretnem primeru gre za dela, katerih gradnja nasprotuje pogoju iz točke 4.e Javnega poziva, da morajo biti obstoječa stavba in njeni deli, v katerih bodo izvedeni ukrepi tega javnega poziva, zgrajeni v skladu z gradbenim dovoljenjem oziroma v skladu z veljavno gradbeno zakonodajo. Med ta dela ne sodi samo gradnja garaže, za katero tožnik ni izkazal, da je zgrajena v skladu z priloženo skico, na podlagi postopka priglasitve del, ampak po presoji sodišča predvsem dela rekonstrukcije objekta v smislu 7.2. točke prvega odstavka 2. člena ZGO-1, katere značilnost je, da se z njo spreminjajo konstrukcijski elementi, v konkretnem primeru strešna konstrukcija.
davčna izvršba - izogibanje plačilu davka - prenos dejavnosti - zakonito poroštvo
Ob nespornem opravljanju dejavnosti in doseganju dohodkov kot samostojni podjetnik je tožnik s svojim načinom poslovanja onemogočal davčno izvršbo, ki je bila, ob upoštevanju davčnega dolga (cca. 200.000,00 EUR) z rubeži gotovine v blagajni uspešna le v minimalnem delu. S prenosom dejavnosti na družbo B. d.o.o. je tožnik na družbo v celoti prenesel tudi prihodke, ki jih je pred tem dosegel z opravljanjem samostojne dejavnosti, kar ob ugotovljenem dejanskem stanju tudi po presoji sodišča utemeljuje sklep, da je bila dejavnost tožnika kot davčnega dolžnika na družbo B. d.o.o. prenesena z namenom, da bi se tožnik izognil plačilu davka.
odmera davka v posebnih primerih - davčni inšpekcijski nadzor - ocena davčne osnove - izvor premoženja - dokazovanje
Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 je zavezanec tisti, ki dokazuje, da je davčna osnova nižja (saj je le on tisti, ki razpolaga ali bi moral razpolagati s podatki, ki izvirajo iz njegove sfere), kar, ne glede predpisano dobo hrambe dokumentacije, velja tudi glede starejših dogodkov, ki vplivajo na ugotovljeno stanje premoženja na začetku inšpiciranega obdobja, saj davčni organ v nasprotnem primeru utemeljeno sklepa, da premoženje izvira iz obdobja, v katerem je prvič razvidno oziroma izkazano navzven. Gre torej za pravila o dokazovanju, s katerimi v načela pravne države ni poseženo.
ZDoh-2 člen 92, 93, 98, 132. ZGD-1 člen 491, 491/3.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčna osnova - vrednost kapitala ob pridobitvi - vrednost kapitala ob odsvojitvi - naknadna vplačila - povečanje kapitala družbe
Tožbeno stališče, da gre v obravnavanem primeru za položaj, primerljiv z dokapitalizacijo družbe, ne drži. Čeprav se z vplačilom naknadnih vplačil poveča premoženje družbe, se z njim skladno z zakonsko ureditvijo ne poveča njen osnovni kapital, prav tako pa ostane po izvršnem vplačilu nespremenjen družbenikov poslovni delež. Ker so naknadna vplačila vložek v (lastni) kapital družbe, ki se bilančno izkazuje v lastnem kapitalu (kot kapitalska rezerva) in ne kot obveznost družbe, pa jih, drugače kot meni tožena stranka, tudi ni mogoče opredeliti kot posojilo.
davčna izvršba - izogibanje plačilu davka - prenos dejavnosti - povezane osebe - zakonito poroštvo
Prenos dejavnosti samostojnega podjetnika izven statusnega preoblikovanja je, možen tako v primeru nadaljnjega obstoja samostojnega podjetnika kot tudi v primeru njegovega formalnega prenehanja z izbrisom iz poslovnega registra. V obravnavanem primeru je bil tožnik kot samostojni podjetnik izbrisan iz poslovnega registra, s čimer naj bi formalno prenehal opravljati svojo dejavnost. Iz okoliščin konkretnega primera pa izhaja, da je dejansko opravljanje njegove dejavnosti brez prekinitve potekalo naprej (na istem naslovu, z isto delovno silo in istimi osnovnimi sredstvi) preko novoustanovljene družbe B. d.o.o.
DDV - dodatna odmera DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - subjektivni element - dokazno breme - vedenje o goljufivih transakcijah
Tožniku je na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin obravnavane zadeve mogoče očitati, da je vedel oziroma bi vsaj moral vedeti, da gre za goljufivo transakcijo. Tožnik pojasnjuje, kako je ravnal v skladu z dobro vero in v skladu s svojo običajno poslovno prakso. Vendar pa o sodelovanju podizvajalcev ni predložil nobenih listinskih dokazil, čeprav je dokazno breme na njem.
V davčnem postopku imajo listinski dokazi prednost pred drugimi dokaznimi sredstvi. Zato se oba organa upravičeno sklicujeta na predpise, po katerih bi tožnik moral voditi ustrezne listine, saj bi z listinami, vodenimi na podlagi teh predpisov tožnik lahko dokazal, da so bile sporne storitve res opravljene. V predmetni zadevi ni ključni razlog za zavrnitev odbitka DDV nepopolno vodenje dokumentacije, pač pa je slednje ena od objektivnih okoliščin, ob upoštevanju katerih je utemeljen zaključek, da je tožnik vedel, da je sodeloval pri davčni goljufiji. Dokazno breme glede obstoja storitev, glede katerih se uveljavlja odbitek DDV, pa je na davčnem zavezancu in ne na finančnem organu.
Toženka ni ugotavljala objektivnih okoliščin, ki bi jih jasno in celovito ocenila in jih povezala v smiselno celoto, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti kazala na subjektivni element na strani tožnika. Zmotno je ocenila, da v obravnavanem primeru za nepriznavanje pravice do odbitka DDV zadošča ugotovitev, da so opisi na računih preveč splošni.