Davčni organ po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. ZDavP-2 torej ne omogoča odložitve oziroma zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke. Prav tako odložitev izvršitve davčne izvršbe na predlog stranke ni možna skladno s 154. členom ZDavP-2, po katerem davčni organ s sklepom zadrži že začeti postopek davčne izvršbe za čas: - ko je dolžniku dovoljen odlog oziroma obročno plačilo davka v skladu s ZDavP-2, z zakonom o obdavčevanju ali drugim zakonom, in sicer za čas odloga oziroma obročnega plačevanja; - do vročitve odločbe oziroma sklepa o pritožbi iz četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 oziroma do pravnomočnosti akta, izdanega v postopku iz tretjega odstavka 158. člena ZDavP-2, oziroma do odločitve o zadevi, če izpodbijanje akta iz 240. člena ZDavP-2 zadrži izvršbo.
DDV - odmera DDV - davek od dohodkov iz dejavnosti - preprodaja avtomobilov - komisijska prodaja
V navedenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik rabljena osebna vozila, ki jih je pridobil po nizki ceni in jih popravil, komisijsko prodajal v svojem imenu in tudi v imenu svojih sorodnikov. Tožnik je vozila nabavljal poškodovana in zato po nizki ceni z namenom, da jih popravi. Preden so bila vozila komisijsko prodana dejanskim kupcem, jih je tožnik prodal svojim sorodnikom in s tem prikril dejansko vrednost vozil. Prav tako je prikril svoje opravljanje dejavnosti trgovine na drobno z vozili in popravil vozil na črno. V postopku je bilo tudi ugotovljeno, da je dejansko sporne posle izvedel tožnik sam in ne njegovi sorodniki. Zato je bilo tožniku naloženo plačilo DDV in posledično za relevantno obdobje naloženo plačilo akontacije dohodnine.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 204. Uredba Komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. julija 1993 o določbah za izvajanje Uredbe Sveta (EGS) št. 2913/92 o carinskem zakoniku skupnosti člen 141, 204, 558, 859. ZPCP-2 člen 3, 109, 109/3.
obračun uvoznih dajatev - nedovoljen prevoz blaga v notranjem prometu - prevoz blaga po cesti - oprostitev plačila uvoznih dajatev - tuji prevoznik
Relevantna okoliščina v obravnavani zadevi izhaja iz ugotovitev, da tožnik kot tuji prevoznik za prevoz blaga 7. 5. 2012 s prevoznim sredstvom, registriranim v tretji državi, med Črnomljem in Slovenj Gradcem oz. za opravljanje kabotaže v Republiki Sloveniji, ni imel izdanega posebnega dovoljenja (drugi odstavek 109. člena ZPCP-2). Zato predmetno vozilo ni več izpolnjevalo pogojev za začasni uvoz komercialnega prevoznega sredstva s popolno oprostitvijo plačila dajatev skladu z 141. člena CZS in 558. členom Izvedbene uredbe. Pri tem se oba organa pravilno sklicujeta na tožnikovo dolžnost po določbi 87 (2) člena CZS, po kateri je imetnik dovoljenja v carinskem postopku dolžan obvestiti carinske organ o vsem, kar se zgodi po pridobitvi dovoljenja in bi utegnilo vplivati na njegovo trajanje ali vsebino.
ZFPPIPP člen 441, 442, 442/7. ZDavP-2 člen 143, 145.
davčna izvršba - izbris pravne osebe iz sodnega registra - družbenik izbrisane družbe - aktivni družbenik - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - ustavna odločba
Glede na to, da je bila družba izbrisana iz sodnega registra 25. 10. 2011, družbeniku pa je prenehal položaj družbenika 25. 11. 2010, je zavezanca skladno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-285/10-13 z dne 7. 6. 2012 in 442. členom ZFPPIPP, moč šteti za aktivnega družbenika, ki mu je prenehal položaj družbenika v zadnjih dveh letih pred prenehanjem pravne osebe za tiste obveznosti izbrisane družbe, ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika.
DDV - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - vedenje o goljufivih transakcijah - tiskanje in distribucija letakov
Od tožnika se utemeljeno pričakuje, da bi moral pri sklepanju posla tiskanja in distribucije letakov ravnati z skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in za svoje posle predložiti tudi listinske dokaze, npr. ponudbe za posel, prevzemne zapisnike, dobavnice ipd. Ni namreč v nasprotju s pravom EU zahtevati od tožnika, da vodi dovolj podrobno knjigovodstvo, da sta mogoča uporaba DDV in nadzor davčnega organa. Zahteva, da naj vsak davčni zavezanec v zvezi s tem spoštuje tudi vse nacionalne računovodske predpise, če ne presega to, kar je potrebno za dosego ciljev pravilnega pobiranja davka in preprečevanja goljufij, ni neskladna s pravom EU.
Tožnik v postopku ni predložil nobenih dokazil, da ga je izvajalec seznanil z obliko in vsebino letakov pred tiskanjem in distribucijo, kot je bilo dogovorjeno in da je pred tiskanjem in distribucijo potrdil obliko in vsebino. Iz dejanskega stanja izhajajo razhajanja glede dimenzij letakov, ki jih je tožnik dogovoril v pogodbah v primerjavi s fotokopijami letakov, ki jih je tožnik predložil v postopku. To kaže, da tožnik ni preverjal vsebine dogovorjenega posla in da je opustil potrebno skrbnost dobrega gospodarstvenika, ki se od njega pričakuje pri opravljanju poklicne dejavnosti.
Obrazložitev izpodbijanega sklepa mora biti povsem konkretna z navedbo konkretnih razlogov, ki so narekovali sprejeto odločitev. Vsebovati mora ugotovitev dejanskega stanja, dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločitev, razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke (prvi odstavek 214. člena ZUP).
V konkretnem primeru je bila posojilna pogodba sklenjena zgolj navidezno. Njene verodostojnosti pa tožnik ni uspel izkazati. Okoliščine nakupa nepremičnine kažejo na to, da je bila posojilna pogodba napisana naknadno, z namenom izognitve davčnih obveznosti, zaradi česar davčni organ ni upošteval učinkov navedene posojilne pogodbe.
Razloge za zavrnitev tožnikovega predloga za izrek ničnosti odločbe z dne 16. 11. 2009, s katero je bil tožniku dodatno odmerjen DDV in mu naloženo plačilo zneska 125.821,00 EUR, je prvostopenjski organ pojasnil in utemeljil na način, da jih je mogoče preizkusiti. Navedel je pravilno pravno podlago in pojasnil razloge, zaradi katerih je ocenil, da pogoji za izrek ničnosti v obravnavanem primeru niso izpolnjeni. Tudi po presoji sodišča gre za izrek, ki je jasen, nedvoumen, in ga je tudi mogoče izvršiti.
Kršitve pravice do vpogleda v spis (82. člen ZUP) v tem postopku niso izkazane ter jih sodišče tudi kot pavšalne zavrača. Iz obrazložitve toženke (stran 8) izhaja, da je bilo tožniku omogočeno, da opravi vpogled v spis in preslika dokumente, kot je želel, še pred iztekom pritožbenega roka, vendar te možnosti ni izkoristil.
ZDavP-2 člen 38, 38/8, 38/9, 39. ZDDV-1 člen 87, 87/1. Pravilnik o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov člen 4.
davčni inšpekcijski nadzor - obveznost dajanja podatkov - podatki iz kontrolnega traku registrske blagajne - neizpolnitev obveznosti
Davčni zavezanec je dolžan dati davčnemu organu na njegovo zahtevo na razpolago vse podatke potrebne za pobiranje davkov, torej tudi zahtevani kontrolni trak za inšpicirano obdobje in mu omogočiti vpogled vanj. Na kakšen način zagotovijo zahtevane podatke davčnemu organu zavezanci, ki podatke obdelujejo elektronsko, je določeno v 38. členu ZDavP-2 v povezavi s Pravilnikom o zahtevah za računalniške programe in elektronske naprave, upravljanje in delovanje informacijskega sistema ter vsebini, obliki, načinu in rokih za predložitev podatkov.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - vrednost kapitala ob odsvojitvi
Ni sporno, da je tožnik v skladu s pogodbo sporno družbo kupil za kupnino 600,00 EUR. V napovedi za odmero davka, ki jo je vložil sam, je kot odsvojitveno vrednost deleža družbe navedel znesek 7.500,00 EUR. Spora tudi ni, da je zavezanec za davek v družbi, ki jo je kupil in nato podaril sinu in poslovnemu partnerju, najel posojilo v znesku 7.497,00 EUR in obveznost plačevanja z aneksom k posojilni pogodbi prenesel na nova družbenika družbe. Tudi po mnenju sodišča zato omenjeni znesek predstavlja vrednost družbe ob odsvojitvi deleža sporne gospodarske družbe, ki se v skladu z določili ZDoh-2 upošteva pri odmeri davka od dobička iz kapitala.
Na podlagi četrtega odstavka 79. člena ZDavP-2 v primeru, če se ugotovitve davčnega organa ne razlikujejo od vložene napovedi, krijeta davčni organ in zavezanec za davek vsak svoje stroške. Glede na citirano zavezujočo določbo ZDavP-2 je pritožbeni organ glede na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi povsem pravilno zavrnil tožnikovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.
V predmetni zadevi gre za izterjavo tožnikovega dolga iz naslova prekrškovnih terjatev. Glede tega drugi odstavek 110. člena ZDavP-2 določa, da se 101., 102. in 103. člen tega zakona, ki urejajo odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka za fizične osebe, ne uporabljajo za izrečene globe in stroške postopka o prekršku v skladu z zakonom, ki ureja prekrške, in jih izreka davčni organ. Glede na to tožnikove vloge za odpis dolgov iz naslova izrečenih glob in stroškov, nastalih v skladu z ZP-1 ni mogoče obravnavati.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva dolžnika - predlog za izvršbo - izvršilni naslov
Za izdajo izpodbijanega sklepa je bil ključnega pomena predlog za izvršbo, ki ga je, opremljenega s klavzulo o izvršljivosti, davčni organ prejel s strani ZZZS kot predlagatelja izvršbe. Davčni organ je namreč vseskozi dolžan ravnati po podanem predlogu in zato že v davčnem postopku ni bilo mogoče upoštevati pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na podani predlog oziroma na izdano odločbo ZZZS, ki je podlaga za davčno izvršbo.
V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ker je davčni organ predmetne komisijske prodaje rabljenih osebnih vozil opredelil kot navidezne posle, kot jih določa tretji odstavek 74. člen ZDavP-2. Tožniku se očita, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, ki predstavljajo utajo davka. Davčni organ je v predmetnem postopku ugotovil, da je tožnik za navidezne slovenske komitente na podlagi ponarejenih računov dobaviteljev iz drugih članic EU (Belgije in Italije) na slovenskem trgu komisijsko prodal rabljena osebna vozila in obračunal DDV le od svoje komisijske provizije, namesto od prodajne cene vozila. Posledično je z izpodbijano odločbo tožniku odmeril plačilo razlike DDV po stopnji 20% od davčne osnove, ki pa jo predstavlja prodajna cena rabljenega osebnega vozila, navedena na spornih računih, iz katerih je izločil obračunan DDV od komisijske provizije. Sodišče se strinja z navedbami prvostopenjskega organa ter, da v obravnavanem primeru ni podana dobrovernost tožnika. Iz okoliščin obravnavanih komisijskih poslov, ki jih je ugotovil prvostopenjski organ izhaja, da gre v obravnavanem primeru za zlorabo davčnih predpisov in je tožniku mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba davčnih predpisov.
Tožnik ni izkazal svoje dobrovernosti, zato je neutemeljeno njegovo sklicevanje na načelo nevtralnosti. Davčni zavezanci imajo sicer pravico, da DDV, ki ga morajo plačati, znižajo za vstopni DDV, ki se dolguje ali plača za blago, ki so ga pridobili, in za storitve, ki so bile opravljene za njih. Vendar pa je boj proti davčnim utajam, nezakonitemu davčnemu izogibanju in morebitnim zlorabam cilj, ki ga Direktiva Sveta 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost priznava in spodbuja. Posamezniki se tako ne morejo sklicevati na pravo EU za namen goljufije ali zlorabe, zaradi česar je naloga nacionalnih organov, da pravico do odbitka vstopnega DDV zavrnejo, če na podlagi objektivnih elementov ugotovijo, da se je na pravico sklicevalo z goljufijo ali zlorabo.
dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - davčna osnova - investicijski stroški v nepremičnino - dokazno breme
Ob upoštevanju 76. člena ZDavP-2, ki določa, da mora zavezanec za davek dokazati svoje trditve, na podlagi katerih se davčna obveznost zmanjša, če ZDavP-2 ali zakon o obdavčenju ne določata drugače, mora davčni zavezanec, če želi uveljavljati znižanje davčne osnove za stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja, dokazati, da gre za vrsto vlaganja, ki jo je mogoče priznati, da so mu s tem nastali stroški, in da je te stroške plačal zavezanec.
Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku sicer prednost, vendar pa lahko zavezanec skladno s 77. členom ZDavP-2 predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. Tej pravici v načelu sledi dolžnost davčnega organa, da dokaznemu predlogu sledi, vendar pa mu predlaganih dokazov ni treba izvesti, če so nepotrebni (ker je dejstvo že dokazano), nerelevantni, ker se z njimi dokazuje pravno nepomembno dejstvo ali pa popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva. Predložena cenitev tudi po presoji sodišča kot dokaz ni primerna za dokazovanje, da je tožeča stranka sama plačala stroške investicij, saj iz nje izhaja zgolj ocenjena povečana vrednost nepremičnine. Plačila po naravi stvari tudi ni mogoče dokazovati z ogledom nepremičnine in izvedencem gradbene stroke, ki ju je predlagala tožeča stranka.
davek od dohodkov pravnih oseb - povezane osebe - davčno priznani odhodki - transferne cene
Ko gre za povezani osebi v smislu prvega odstavka 16. člena ZDPPO-2, se po četrtem odstavku tega člena ZDDPO-2 pri ugotavljanju odhodkov zavezanca upoštevajo transferne cene s povezanimi osebami za sredstva, vključno z neopredmetenimi sredstvi, ter storitve, vendar odhodki največ do višine, ugotovljene z upoštevanjem primerljivih tržnih cen, določenih na način iz petega odstavka tega člena ZDDPO-2.
Ključni pogoj za zavarovanje je torej pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ v skladu z drugim odstavkom 111. člena ZDavP-2 izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem sodišče poudarja, da za zavarovanje plačila davčne obveznosti zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, kar pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti, ter da zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi.
ZDavP-2 člen 102, 102/1, 102/4, 110. ZPIZ–2 člen 159, 159/3. ZUJF člen 10. ZZVZZ člen 60, 60/1.
davčna izvršba - prispevki za zdravstveno zavarovanje - prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - odpis davčnega dolga
Po določbah 110. člena ZDavP-2 se 101., 102. in 103. člen tega zakona ne uporabljajo za prispevke za zdravstveno zavarovanje ter za prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Podlage za odločanje o odlogu oziroma obročnem plačilu teh prispevkov torej v ZDavP-2 ni, temveč jo je potrebno iskati v področnih predpisih, kakršna sta ZPIZ-2 in ZZVZZ. V teh predpisih pa, kot pravilno navajata že oba davčna organa, podlage za odpis oziroma obročno plačilo od 1. 1. 2013 (ZPIZ-2) oziroma od 31. 5. 2012 (ZUJF) dalje ni več.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - metoda cenitve - izvor premoženja - prijava premoženja - poziv k prijavi premoženja - dokazovanje - dokazno breme
Po določbi 69. člena ZDavP-2 sme davčni organ v primerih iz 68. člena istega zakona pozvati davčnega zavezanca, da predloži davčnemu organu podatke o svojem premoženju ali delih premoženja. K prijavi premoženja lahko pozove zavezanca tudi, če ugotovi nesorazmerja med njegovimi napovedanimi dohodki in premoženjem oziroma sredstvi, s katerimi razpolaga, kar se je zgodilo v danem primeru.
V skladu s 77. členom ZDavP-2 dokazuje zavezanec za davek svoje trditve v davčnem postopku praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V primeru odsotnosti listinskih dokazov se tako lahko dejstva oziroma trditve dokazuje tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, lahko tudi s pričami, če je glede na okoliščine primera ta dokazni predlog ustrezen in primeren ter ustrezno obrazložen. Dokazovanje z listinami ni izključno, ima pa prednost že zaradi načela ekonomičnosti postopka, saj listinska dokumentacija omogoča hitro in zanesljivo ugotovitev relevantnih dejstev.