DDV - dodatna odmera DDV - nakup nepremičnine - uporaba nepremičnine za upravljanje z DDV obdavčene dejavnosti
Razlog za zavrnitev vstopnega DDV je bila okoliščina, da tožnik v trenutku pridobitve teh nepremičnin ni izkazal, da ju bo uporabljal za opravljanje z DDV obdavčene dejavnosti. Namen davčnega zavezanca mora biti v času transakcije izkazan konkretno in za konkretno transakcijo, z dokazi, ki jih davčni organ lahko preizkusi. Tožnik pa je v postopku zgolj navedel, da je predmetni nepremičnini kupil z namenom nadaljnje prodaje ali pa oddajanja v najem, kar pa tudi po mnenju sodišča ni konkretno opredeljen namen.
DDV - dodatna odmera DDV - odbitek vstopnega DDV - subjektivni element - vedenje o goljufivih transakcijah
Od vseh gospodarskih subjektov se pričakuje enaka skrbnost pri vodenju poslov. V primeru davčnih zavezancev, ki so povezane osebe (tudi, če gre za ožje družinske člane) pa je potrebno medsebojne posle presojati tudi s stališča tržnih zakonitosti ter, ali bi takšne posle sklepali pod takšnimi pogoji tudi poslovni subjekti v primeru, če ne bi šlo za povezani osebi. Tožniku ne gre očitek, da je pri obravnavanih poslih sodeloval s posrednikom (v danem primeru z družbo A. d.o.o., kjer je bil direktor in edini lastnik tožnikov sin), marveč, da se ni pozanimal o dobaviteljih, o ceni in kvaliteti, plačilnih pogojih, nudenju garancij, glede na to, da je šlo za posle večjih vrednosti.
Sklepanje poslov in dobava blaga oz. storitev je proces, ki ga spremljajo pisne listine, s katerimi se izkazuje resničnost poslovnih dogodkov in uveljavlja garancija. Tožnik pa davčnemu organu v zvezi z nabavljenimi kmetijskimi stroji in opremo ni predložil nobene listine in tudi ne transportnih dokumentov. Navedeno pa po mnenju sodišča prav tako predstavlja eno od okoliščin na strani tožnika, na podlagi katere se tožniku lahko očita, da ni ravnal s potrebno skrbnostjo.
DDV - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - instrument zavarovanja - vračilo DDV v posebnih primerih
Instituta zavarovanja izpolnitve davčne obveznosti Direktiva Sveta 2006/112/ES1 ne ureja. Gre za poseben institut, ki je v ZDDV-1 vnesen glede vračila DDV v posebnih primerih v okviru boja proti davčnim goljufijam. Pogoj, da se navedeni institut lahko uporabi, pa je izkazanost dvoma o upravičenosti zahteve za vračilo DDV, kot to določa ZDDV-1 kot materialni predpis. Glede na določbo 73a. člena ZDDV-1 lahko le v tem primeru davčni organ pred izvršitvijo vračila na podlagi obračuna DDV zahteva, da davčni zavezanec predloži ustrezen instrument zavarovanja za zavarovanje izpolnitve obveznosti, v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Glede slednjega so, glede na namen zakona, ki je v ukrepih proti davčnim goljufijam, po presoji sodišča mišljeni različni instrumenti zavarovanja, ki jih ponuja ZDavP-2. Vračilo DDV v posebnih primerih, po katerem lahko davčni organ zahteva zavarovanje izpolnitve obveznosti pred izvršitvijo vračila DDV, je po mnenju sodišča samostojen institut v okviru ZDDV-1, torej je tako določeno v zakonu o obdavčenju, ob izpolnjevanju pogoja, da je izkazan dvom o upravičenosti zahteve za vračilo DDV po obračunu DDV, kot je določeno v ZDDV-1. Ker gre za samostojen institut v okviru ZDDV-1, ki ga je uvedla Republika Slovenija kot država članica v okviru ukrepov proti davčnim goljufijam, povezanim s transakcijam znotraj Skupnosti je navedeni ukrep po presoji sodišča tudi v skladu z načelom sorazmernosti glede na zastavljene cilje preprečevanja utaje DDV.
štipendiranje - štipendija za deficitarne poklice - pogoji za dodelitev štipendije
V skladu z ZŠtip-1 se pravica do štipendije (razen za državno štipendijo) dodeljuje na podlagi javnega razpisa. Ker je šlo v obravnavanem primeru za javni razpis za dodelitev štipendije za deficitarne poklice, je ta poleg pogojev, ki jih določa ZŠtip-1 v 11., 12. in 13. členu, povsem v skladu z zakonom določil tudi, da mora vlagatelj imeti v šolskem letu status dijaka v Republiki Sloveniji. Ta pogoj je določen v Politiki štipendiranja in je skladen z 31. členom ZŠtip-1, ki določa, kdo so upravičenci do štipendije za deficitarne poklice.
ZKme-1 člen 54, 56. ZJN-2 člen 17, 17/2, 37, 37/9.
sofinanciranje iz javnih sredstev - ukrep obnova in razvoj vasi - zahteva za izplačilo sredstev - sprememba obveznosti - nujna dela - tehnične specifikacije javnega naročila
Iz pravnih predpisov ne izhaja, da tožeči stranki soglasja Agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja k spremembam obveznosti investitorja ne bi bilo treba pridobiti, če gre za nujna dela v smislu drugega odstavka 17. člena ZJN-2 oz. če gre za povečanje ali drugačne investicijske stroške, ki jih vnaprej ni bilo mogoče predvideti.
Neutemeljen je tožbeni ugovor, da je tožeča stranka zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2 ugodila s splošno opombo na prvi strani popisa gradbeno obrtniških del, da je „vse v popisu navedene materiale možno zamenjati s cenejšimi, če imajo enake tehnične karakteristike in so kakovostno enakovredni“. S takšno splošno opombo tožeča stranka ni zadostila zahtevi iz devetega odstavka 37. člena ZJN-2.
ZDoh-2 člen 98, 98/7, 98/7-1, 132. ZDavP-2 člen 76, 76/3.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - vrednost na nepremičnini opravljenih investicij - dokazovanje
Med stroške, ki povečujejo vrednost kapitala ob pridobitvi, se skladno z 98. členom ZDoh-2 všteva vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec. Glede na navedeno mora davčni zavezanec, če želi uveljaviti stroške na nepremičnini opravljenih investicij in vzdrževanja ter s tem znižati davčno osnovo, dokazati, da so ti stroški dejansko nastali in da jih je plačal zavezanec (tretji odstavek 76. člena ZDavP-2). Stališče tožnika, po katerem se strošek v ocenjeni vrednosti prizna že na podlagi ugotovitve, da je bila obnova nepremičnine izvedena, je zato v nasprotju z zakonskim besedilom.
Tožnik ni predložil nobenega dokazila, da bi do nakupa spornega zemljišča dejansko prišlo. Ker ni izkazal, da bi bila predmetna dobava oz. storitev dejansko izvedena, ni izpolnjen že prvi pogoj za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka DDV.
Dejansko opravljena dobava blaga oz. dejansko opravljena storitev je eden od temeljnih pogojev za priznanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Ker negativnih dejstev praviloma ni mogoče dokazovati, je v primeru utemeljenega dvoma o tem, da je bila storitev resnično opravljena, treba za dokazovanje, da je bila storitev opravljena, uporabiti pravilo iz prvega odstavka 76. člena ZDavP-2, po katerem mora dokaze predložiti tisti, ki trdi, da je storitev bila opravljena. Navedenega pa po presoji sodišča tožnik v danem primeru v postopku ni izkazal.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - odsvojitev vrednostnih papirjev - izguba - zmanjšanje pozitivne davčne osnove
Da bi šlo pri izgubah za davčna leta od 2009 do 2012, ki jih tožnik uveljavlja v konkretnem primeru, za izgube pri odsvojitvah vrednostnih papirjev, pridobljenih na način iz tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, tožnik niti ne trdi. Navaja samo, da gre oziroma da je šlo za odsvojitve vrednostnih papirjev oziroma delnic, ki dajejo pravico do izplačila dividend (in s tem pravico do udeležbe na kapitalu), kar pa za uveljavljanje izgube po navedenih zakonskih določbah ni dovolj. Po teh določbah tudi ni pravno pomembno, da so bile izgube in njihova višina ugotovljene oziroma opredeljene v davčnih odločbah, izdanih v odmernih postopkih za posamezna davčna leta, kot se uveljavlja v tožbi in pred tem že v pritožbi. Opredelitev izgube na tisto, ki zmanjšuje pozitivno razliko in tisto, ki ne zmanjšuje te razlike, se ne nanaša na prenašanje izgube v naslednja davčna obdobja v smislu tretjega odstavka 97. člena ZDoh-2, temveč gre za ugotavljanje višine navidezne izgube v skladu s pravilom iz 1. točke petega odstavka 97. člena ZDoh-2.
ZDavP-2 člen 68a, 111, 111/2, 114, 117a, 120, 122.
odmera davka od nenapovedanih dohodkov - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje
Dovolj je, da se v izpodbijanem sklepu ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru. Glede na višino pričakovane davčne obveznosti pa je tudi pričakovati, da bo tožnik v skladu z 68.a členom ZDavP-2 bistveno presegel predpisanih 50.000,00 EUR za izdajo konkretnega sklepa. Gre za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati ali dodatno zavarovanje iz 120. člena ali pa zavarovanje sprostiti po 122. členu ZDavP-2.
oprostitev plačila DDV - dobava blaga znotraj EU - dokazno breme - objektivne okoliščine - skrbnost dobrega gospodarstvenika
Tožnik ni izkazal relevantnih okoliščin za oprostitev dobave znotraj EU, saj tožnik ni predložil dokazil, da je bilo blago odposlano in odpeljano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev plačila DDV. Po presoji sodišča v predmetni zadevi tudi ne gre za prekoračitev načela sorazmernosti, ampak gre za utemeljen očitek tožniku, da v postopku ni z dokazili izkazal vsebinskih okoliščin, iz katerih bi bilo jasno razvidno, da je bilo blago, ki je predmet tega postopka, odpeljano ali odposlano v drugo državo članico, v konkretnem primeru na Slovaško in v Avstrijo. Prodajalec blaga oz. dobavitelj pa je tisti, ki mora dokazati, da so izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila DDV v državi članici odhoda blaga.
Tožnik je kot dobavitelj blaga v drugo državo članico, ki uveljavlja oprostitev za transakcije znotraj Unije, tisti, ki je dolžan predložiti dokaze, da je bilo blago odposlano ali odpeljano iz Republike Slovenije na način, kot to določa nacionalna zakonodaja.
davčna izvršba - ustavitev davčne izvršbe - delna ustavitev - zastaranje - zastaranje pravice do izterjave davka - za odločitev relevanten predpis
V času izdaje izpodbijanega akta je nesporno veljal ZDavP-2, zato je izpodbijani sklep utemeljeno izdan na tej pravni podlagi. Tožnik se v tem oziru neutemeljeno sklicuje na določbo drugega odstavka 418. člena ZDavP-2, saj zmotno enači postopek odmere davka in postopek davčne izvršbe, ki pa sta samostojna, ločena postopka.
Zastaranje pravice do izterjave davka je bilo na podlagi določbe drugega odstavka 126. člena ZDavP-2 pretrgano najprej s sklepom o davčni izvršbi na premičnine z dne 7. 4. 2011 in nato ponovno z izdajo in vročitvijo sklepa o davčni izvršbi z dne 18. 9. 2013. V času izdaje izpodbijanega sklepa, pravica do izterjave davka ni zastarala in zato ni bilo podlage za ustavitev postopka davčne izvršbe v spornem delu.
ZDavP-2 člen 68, 68a, 111, 111/2, 114, 119, 119/1, 119/1-2.
odmera davka od nenapovedanih dohodkov - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - znesek pričakovane davčne obveznosti
Pogoja za zavarovanje, ki se uvede po uradni dolžnosti, sta dva, in sicer neizpolnjena davčna obveznost ter višina pričakovanega davčnega dolga, glede katerega se, glede na konkretno določbo in tudi siceršnjo zakonsko ureditev, že glede na njeno višino (nad 50.000,00 EUR) domneva, da bo ob nastopu obveznost njeno plačilo onemogočeno ali precej oteženo. Zato je po mnenju sodišča dovolj, da se v izpodbijanem sklepu zgolj ugotovi, da se izdaja v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora ter navede znesek pričakovane davčne obveznosti, kot je bilo to tudi storjeno v konkretnem primeru. Subjektivne nevarnosti za domnevno neizpolnitev pričakovane davčne obveznosti zato ni potrebno izkazovati.
ZUJIK člen 119. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov člen 14.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje študija - kriteriji za oceno vlog - obrazložitev odločbe
Obrazložitev izpodbijane odločbe je pomanjkljiva, ker v njej ni navedena nobena okoliščina oziroma vsebinska utemeljitev upoštevana pri ocenjevanju, niti taka utemeljitev v okviru postavljenih kriterijev ni navedena v končnem predlogu strokovne komisije
davčna izvršba - obročno plačilo davčnega dolga - zahteva za obročno plačilo - zavrženje zahteve - ista upravna zadeva
Tožnik ugotovitvi, da je bila o njegovem zahtevku že izdana zavrnilna odločba, tudi v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo. V tožbi navaja in zatrjuje samo, da pogoje za odlog (pravilno: obročno) plačilo naloženih davčnih obveznosti izpolnjuje, kar pa glede na to, da je bilo o istih vsebinah, t.j. o izpolnjevanju predpisanih pogojev za obročno plačevanje davčnih obveznosti že odločeno, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva.
O enaki zahtevi tožnika za obročno plačilo davčnega dolga je že odločeno, nazadnje s sklepom z dne 26. 3. 2015. Kot ugotavlja sodišče, tej dejanski ugotovitvi tožnik tudi v tožbi ne ugovarja, tako kot tudi ne ugovarja nadaljnji ugotovitvi davčnih organov, po kateri se pravno in dejansko stanje, na katero se opira zahtevek od omenjene odločitve naprej ni spremenilo.
O istovrstnemu zahtevku je bilo ob izdaji izpodbijanega sklepa že odločeno v predhodnem postopku. Dejanska in pravna podlaga, na kateri temelji odločitev, pa se nista spremenila.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - zahteva za odlog izvršbe
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper odločbo, ki je predmet davčne izvršbe, oziroma zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti oziroma zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
ZFPPIPP člen 442, 442/1, 442/1-1, 442/10. ZDavP-2 člen 126.
davčna izvršba - izbrisana družba - družbenik izbrisane družbe - aktivni družbenik - odgovornost družbenika za obveznosti izbrisane družbe - zastaranje
Namen zakonske ureditve iz 442. člena ZFPPIPP je v tem, da se družbenike oziroma dolžnike reši negotovosti, ali bodo upniki terjatve uveljavljali ali ne. Vsebina obvestila, ki je bilo tožnici vročeno znotraj predpisanega enoletnega roka, zato po presoji sodišča zadosti zakonskemu standardu uveljavljanja terjatve iz desetega odstavka 422. člena ZFPPIPP, čeprav ga, kot opozarja tožeča stranka, glede na prekluzivnost predpisanega roka, ni mogoče obravnavati kot dejanja, ki povzroči pretrganje zastaranja po določbah 126. člena ZDavP-2.
Stališče, da tožnica ni imela možnosti vpliva na upravljanje in poslovanje družbe, ker ni bila družbenica izbrisane družbe v času izbrisa, je neskladno z zakonsko ureditvijo, po kateri aktivni družbenik, ki mu je položaj družbenika prenehal pred prenehanjem pravne osebe, odgovarja za neplačane obveznosti, ki jih je imela pravna oseba ob njenem prenehanju, in ki so nastale do takrat, ko mu je prenehal položaj družbenika.
Za zavarovanje zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost in zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se zahteva v tožbi. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče v skladu z določbami ZDavP-2 ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje (120. člen) ali pa zavarovanje sprostiti (122. člen).
davčni inšpekcijski nadzor - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z premičninami - vrednostni papirji - lastništvo vrednostnih papirjev
Dolžina oziroma trajanje postopka nadzora sama po sebi na odločitev ne vpliva. Lahko pa na izpodbijano odločitev vplivajo spremenjene okoliščine oziroma ugotovitve davčnih organov v postopku nadzora, saj je ob ugotovitvi, da obveznosti ni, po določbah 122. člena ZDavP-2 možna sprostitev ali delna sprostitev zavarovanja.
Po 3. točki prvega odstavka 119. člena ZDavP-2 lahko davčni organ z začasnim sklepom za zavarovanje zavezancu za davek omeji ali prepove razpolagati z njegovimi nepremičninami oziroma deleži, ki jih ima v družbah, ter s premičninami, kar pomeni in kar je tudi logično, da je mogoče poseči le na premičnine in s tem tudi na obveznice, ki so v lasti tožnika. Zato po presoji sodišča za zakonito izdani sklep, pa čeprav začasni in čeprav gre samo za zavarovanje, ni dovolj, da drugostopni organ vzame tožnikov ugovor, da ni lastnik pretežnega dela obveznic, na znanje, kot je to storil v konkretnem primeru, temveč mora navedbe preveriti ter ob smiselni uporabi določb, ki se nanašajo na rubež premičnin tožnika pozvati, da svojo trditev dokaže in šele nato odločiti v zadevi.