ZDO člen 14, 15, 16, 17, 19, 19-2. Pravilnik o merilih in načinu ugotavljanja vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistem točkovanja.
davek od premoženja na posest stavb - davčna osnova - zavezanec za davek - poslovni prostor - najem prostora
ZDO v 14. členu določa, da davek na premoženje plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti tudi stavbe, dele stavb, stanovanja ali garaže. V skladu s 15. členom omenjenega zakona je zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Davek se torej plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa tožnica kot fizična oseba premoženja nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja pravna oseba A. d.o.o., sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - davčni inšpekcijski nadzor - odsvojitev vrednostnih papirjev - davčna osnova - ocena davčne osnove - dokazno breme
Davčna osnova je neprijavljeni dohodek, ki se izračuna posredno, z uporabo podatkov o spremembi čistega premoženja in potrošnji zavezanca, za kateri davčni zavezanec ne more dokazati obdavčenega ali davka prostega vira in predstavlja razliko med vrednostjo premoženja na prvi dan obravnavanega obdobja in vrednostjo premoženja na zadnji dan obravnavanega obdobja, povečano za potrošnjo v tem obdobju, zmanjšano za znesek prijavljenega in neobdavčenega dohodka.
Glede na določbe petega in zlasti šestega odstavka 68. člena ZDavP-2 je v primeru, če davčni organ, tako kot v obravnavanem primeru, ugotovi premoženje neznanega izvora, na zavezancu dokazno breme, da gre za premoženje, za katerega ni zakonite podlage, da bi bilo obdavčeno v Sloveniji, oziroma da je davčna osnova od tako ugotovljenega premoženja nižja, kot pa jo je ugotovil davčni organ. Zavezanec je namreč v teh primerih tisti, ki razpolaga oziroma bi moral razpolagati s podatki in dokazili, ki so pomembni za davčno odmero, zato se od njega utemeljeno zahteva, da dejstva oziroma okoliščine, ki izvirajo iz njegove sfere, dokaže.
Sodišče pritrjuje tožnici, da izpodbijani sklep pri posameznem merilu nima obrazložitve glede dodeljenega števila točk, zato ugovorov, s katerimi uveljavlja napačno število dodeljenih točk pri navedenih merilih, ni mogoče preizkusiti.
davek na dediščine in darila - pravnomočnost sklepa o dedovanju - zastaranje
Sodna praksa je zavzela stališča, da se glede teka zastaralnih rokov v primeru spremembe predpisa, ZDavP-2, veljaven v času izdaje izpodbijanega upravnega akta, uporablja za tek zastaralnih rokov vseh davčnih obveznostih, ki po prejšnjih predpisih oziroma do njegove uveljavitve še niso zastarale.
ZUstS člen 44, 47, 47/1. ZUJF člen 193. ZDavP-2 člen 88.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - odločba Ustavnega sodišča - učinek odločbe Ustavnega sodišča
Razveljavitev 193. člena ZUJF je začela skladno s 43. členom ZUstS učinkovati naslednji dan po objavi odločbe Ustavnega sodišča, to je 7. 3. 2015, kot pravilno navaja toženka. Pravilno in skladno s podatki spisov pa tudi ugotavlja, da je bilo ob začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča o sporni odmeri davka že pravnomočno odločeno. To tudi po presoji sodišča pomeni, da določbe ZUstS, ki jih toženka navaja, izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča. Navedene določbe je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, zato tudi po presoji sodišča ni pravne podlage, da se, četudi z izrednim pravnim sredstvom, poseže v že pravnomočno odmerno odločbo, kot želi tožnik.
ZDavP-2 člen 5, 31, 32, 68, 68/6, 77, 128, 128/1. ZUP člen 164, 164/2, 181.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - izvor premoženja - dokazovanje - listine - zaslišanje prič - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožena stranka se je pri dokazovanju omejila le na listinske dokaze. Ni sporno, da ima dokazovanje z listinami v davčnem postopku zaradi ekonomičnosti postopka prednost. Dejstvo pa je, da ni izključno dokazno sredstvo oziroma, da ostala dokazna sredstva niso že v naprej spoznana kot neprimerna za dokazovanje dejstev v davčnem postopku. Niti 77. člen ZDavP-2, niti drugi odstavek 164. člena ZUP, ki se v davčnem postopku uporablja podrejeno, kaj takega ne določata, pač pa predpisujeta, da so poleg listinskih dokazov dopustna tudi vsa druga dokazna sredstva, ki so primerna in ustrezna. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi v primeru, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni, je podana predvsem za primere, ko davčni organ ugotavlja subjektivni odnos davčnega zavezanca do poslovnih dogodkov.
ZGD-1 člen 72. ZDDPO-2 člen 12, 12/3. ZDoh-2 člen 48.
DDV - davek od dohodka iz dejavnosti - davčno priznani odhodki - verodostojna knjigovodska listina - dokazovanje
Po določbi tretjega odstavka 12. člena ZDDPO-2 se, če ta zakon ne določa drugače, za ugotavljanje dobička priznajo prihodki in odhodki, ugotovljeni v izkazu poslovnega izida oziroma letnem poročilu, ki ustreza izkazu poslovnega izida in prikazuje prihodke, odhodke in poslovni izid, na podlagi zakona in v skladu z njim uvedenimi računovodskimi standardi. Kot pravilno poudari že tožena stranka, morajo biti v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi vsi vpisi v poslovne knjige opravljeni na podlagi verodostojne knjigovodske listine. Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov.
davek na dediščine in darila - davčna osnova - odmera davka - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-313/13 presodilo, da je določanje davčne osnove s pomočjo posplošene tržne vrednosti nepremičnin iz Zakona o množičnem vrednotenju nepremičnin, protiustavno. Zakonska ureditev modelov metod vrednotenja nepremičnin v omenjenem zakonu namreč ni zadostila zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave. Meni, da je glede na navedeno, iz enakih razlogov v neskladju s 147. členom Ustave tudi drugi odstavek 5. člena ZDDD, ki kot osnovo za davek od podedovanih ali v dar prejetih nepremičnin šteje 80 % njihove posplošene tržne vrednosti.
ZDO člen 14, 15, 16. ZSTavbZ člen 58. ZDavP-2 člen 385, 387.
davek od premoženja - poslovni prostor - zavezanec za plačilo davka - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila
ZDO v 14. členu določa, da davek od premoženja plačujejo fizične osebe, ki imajo med drugim v lasti stavbe, dele stavb, stanovanj in garaže in da je v skladu s 15. členom ZDO zavezanec za davek od premoženja iz 14. člena ZDO lastnik oziroma uživalec. Po presoji sodišča se določba 14. člena ZDO nanaša tudi na poslovne prostore, kar izhaja že iz gramatikalne razlage, saj se po navedeni določbi davek plača (med drugim) od posedovanja stavb, delov stavb, kamor sodijo tudi poslovni prostori.
ZDoh-2 člen 90, 152. ZDDPO-2 člen 71. ZDavP-2 člen 5, 5/2, 74, 74/3, 135, 135/4, 135/4-2, 375.
davek od dohodkov iz kapitala - prodaja poslovnega deleža - izplačilo dividend - navidezni pravni posel - sklep o začetku postopka davčnega inšpekcijskega nadzora - vsebina sklepa - bistvena kršitev pravil postopka
Za obdavčenje je relevanten prikrit pravni posel, to pa je v konkretnem primeru izplačilo dohodka iz kapitala, in sicer v obliki dividend, kot jih opredeljuje 90. člen ZDoh-2. Slednji se zato kot takšen tudi obdavči. Pri tem sodišče zavrača tožnikovo sklicevanje na davčno optimizacijo kot legitimnega cilja ter s tem v zvezi na upravno sodno prakso v takih primerih. Tudi po presoji sodišča je davčna optimizacija legitimni cilj davčnih zavezancev. Vendar pa v obravnavani zadeve ne gre za tak primer. V postopku je bilo namreč na podlagi pravno relevantnih dejstev pravilno ugotovljeno, da je bila sklenjena prodajna pogodba zgolj navidezna.
Sodišče zavrača tožnikove ugovore, da sklep o začetku DIN ne vsebuje zahtevane 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2, to je vrste davkov oziroma predmet nadzora. Po presoji sodišča iz navedenega sklepa izhaja predmet DIN (poslovne knjige in dokumentacija), čeprav ni navedena vrsta davkov, ter je s tem zadoščeno določbi 2. točke četrtega odstavka 135. člena ZDavP-2. Ne glede na to, pa tudi sicer morebitne pomanjkljivosti v sklepu o uvedbi DIN same po sebi ne predstavljajo bistvene kršitve pravil postopka. Bistveno namreč je, da je tožnik bil seznanjen z namenom nadzora in da je v nadaljevanju postopka sodeloval. Da mu slednje ne bi bilo omogočeno pa tožnik ne zatrjuje.
davek na motorna vozila - DDV - davčna osnova - pridobitev motornega vozila iz druge države članice EU - vrednost vozila
Drugostopenjski organ se sploh ni opredelil do tožnikovih navedb, da mu je bil nemški DDV vrnjen. S tem pa po presoji sodišča ni mogoče pritrditi davčnemu organu, da je za tožnika nakupna vrednost vozila predstavljala 44.247,00 EUR. Slednja res izhaja iz računa z dne 1. 7. 2013, ki se glasi na tožnika in se nahaja v upravnih spisih. Z isto številko in datumom pa se na tožnika glasi še en račun, ki ga prilaga tožnik, iz katerega izhaja vrednost predmetnega vozila v višini 37.182,35 EUR. Na slednjem namreč nemški DDV ni vključen. Nepojasnjeno je, zakaj sta bila tožniku za predmetno vozilo izdana dva računa, eden z obračunanim nemškim DDV, in drug brez obračunanega nemškega DDV. Zato dejansko stanje v tem delu ni zadostno ugotovljeno.
ZDoh-2 člen 38, 44. Uredba o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja člen 3, 5.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - dohodki iz drugega pogodbenega razmerja - davčna osnova - stroški prevoza
Kot potni stroški se priznavajo le stroški, ki jih ima oseba s prihodom na delo ali s prevozom na službenem potovanju, to pa gotovo niso stroški, ki jih ima oseba za to, da izpolnjuje določene pogoje za opravljanje dela, za katerega prejema obdavčljivi dohodek.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje izdaje knjige - ocena strokovne komisije - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Napačno je stališče drugostopenjskega organa, da je naloga pritožbenega organa le v tem, da presodi, ali je pristojna komisija upoštevala vsa predložena dejstva in dokaze in ali je vlogo obravnavala skladno s splošnimi razpisnimi kriteriji. Naloga tako prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa je namreč tudi ta, da odločitev strokovne komisije vsebinsko preveri in oceni, ne pa ji zgolj sledi, nato pa, šele na podlagi take ocene, sprejme odločitev, ki jo vsebinsko pojasni.
dohodnina - obnova postopka odmere dohodnine - nova dejstva in dokazi - dohodek iz delovnega razmerja - boniteta - načelo zaslišanja stranke
Možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla.
Sklep o obnovi postopka sicer res vsebuje podatke, ki so ključni za določitev osnove za odmero dohodnine tožniku in je to, v kakšnem kontekstu se bodo ti podatki uporabili, iz sklepa razvidno, vendar pa s tem sklepom tožniku še ni bila dana možnost, da bi se o njih izjavil pred izdajo izpodbijane odločbe in tudi ni bil seznanjen, da lahko navede dodatne okoliščine in predlaga dokaze. Tožena stranka je torej prezrla, da se je tožnik seznanil le z razlogi za obnovo postopka, medtem ko je bila odločitev, ki jo tožnik izpodbija, sprejeta v obnovljenem postopku, v katerem pa mu ni bila dana možnost sodelovanja.
sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje izdaje knjige - ocena strokovne komisije - obrazložitev odločbe - bistvena kršitev pravil postopka
Ocena prijavljenega knjižnega dela je prikazana v tabeli, kjer so navedeni trije kriteriji, določeno največje možno število točk po posameznem kriteriju in število točk po vsakem od kriterijev, s katerimi je strokovna komisija za knjižno in revijalno produkcijo s področja leposlovja in humanistike ocenila knjižno delo, ki ga je prijavila tožeča stranka. Sodišče meni, da je taka obrazložitev pavšalna in ni konkretizirana, pa tudi odločitev drugostopenjskega organa je zgolj povzetek navedb iz prvostopenjske odločbe.
Sklicevanje drugostopenjskega organa, da je strokovna komisija edina strokovno pristojna, da poda oceno kulturnega projekta na področju izdajanja knjig, je sicer načeloma pravilno, vendar pa to ne pomeni, da te ocene ni dopustno presojati in da lahko vsebinsko obrazložitev nadomesti zgolj sklicevanje na to oceno, pač pa mora biti odločitev utemeljena z razlogi.
Ker po presoji tega sodišča Dogovor o sodelovanju v postopkih davčne izvršbe, sklenjen med Ministrstvom za finance, Carinsko upravo Republike Slovenije in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, poleg ZST-1 in ZDavP-2 predstavlja pravno veljavno podlago za ravnanje sodišč v postopkih izterjave dolgovanih sodnih taks, je izpodbijana odločitev v obravnavanem primeru pravilna in zakonita. Stroške neupravičene izvršbe tako nosi predlagatelj, torej sodišče.
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati.
Tožena stranka je pravilno ugotovila, da v tožničinem primeru ni izpolnjen nobeden izmed zakonsko določenih pogojev za ustavitev izvršbe. Iz podatkov upravnega spisa izhaja, da tožnica v času, ko je tožena stranka odločala o njenem predlogu za ustavitev izvršbe, dolgovanega zneska sodne takse in stroškov postopka ni poravnala. Davčna izvršba je bila zoper njo dovoljena s pravnomočnim sklepom o davčni izvršbi, izvršilni naslov za izdajo tega sklepa pa je bil plačilni nalog Okrožnega sodišča v Kopru, opremljen s klavzulo izvršljivosti.