DDV - davek od dohodkov iz dejavnosti - davčna osnova - nabava in prodaja lesa - količina lesa - prodaja tujega lesa - intenzivno gospodarjenje
Ob ugotovljeni količini prodanega lesa, ki presega odkazano količino, bi davčni organ tožniku moral omogočiti dokazovanje količine lesa, ki ga je v inšpiciranem obdobju iz lastnega gozda dejansko pridobil z zatrjevanim sekanjem količin preko (oziroma mimo) odkazanih, in izvesti dokaz z izvedencem gozdarske stroke, pri katerem tožnik vztraja tudi v upravnem sporu. Količina lesa, ki bi jo bilo mogoče pridobiti iz gozdov v lasti tožnika, pa za odločitev ni pravno odločilna in sodišče predlagani dokaz v tej smeri ocenjuje kot pravno nerelevanten. Ali zatrjevana količina lesa, ki naj bi jo tožnik po lastnih navedbah pridobil z intenzivnim gospodarjenjem, in ki v odločbah ni izkazana (veje, čiščenje gozda ipd.), vpliva na odločitev, pa bi bilo po presoji sodišča potrebno preveriti z podatki o gozdnih sortimentih, ki so navedeni na računih o prodaji lesa, kar v dosedanjem postopku ni bilo storjeno.
delitev dobička družbe delavcem - pogodba o udeležbi delavcev pri dobičku - pravica delavcev do udeležbe pri dobičku - odobritev in registracija pogodbe - datum sklenitve pogodbe
Iz določbe šestega odstavka 8. člena ZUDDob po presoji sodišča dovolj jasno izhaja, da pogodbe, ki je sklenjena v letu 2016 za udeležbo delavcev pri dobičku za leto 2015, ni mogoče odobriti in vpisati v poseben register. Pogodbo po petem odstavku 21. člena ZUDDob Ministrstvo lahko odobri in vpiše v register samo, če so prijavi priložene predpisane listine in če je pogodba usklajena s tem zakonom. Kar pomeni, da mora biti skladno z zakonom urejen tudi način oziroma začetek njene uporabe, ki je predpisan v šestem odstavku 8. člena in s katerim je izrecno določeno, da se pogodba o udeležbi pri dobičku uporablja za naslednje poslovno leto, šteto od dneva sklenitve pogodbe.
V konkretnem primeru gre za vprašanje zastaranja pravice do izterjave prispevkov, ki so bili tožniku naloženi z navedeno odločbo, in ne za vprašanje zastaranja pravice do odmere davka. Odmera je bila z ozirom na obdobje, na katero se odločba z dne 17. 6. 2008 nanaša (za leta od 2003 do 2006), očitno opravljena pravočasno in temu tožnik niti ne ugovarja. Ko gre za zastaranje pravice do izterjave, pa začne v skladu s tretjim odstavkom 125. člena ZDavP-2 zastaranje v primeru naknadno ugotovljene obveznosti v davčnem nadzoru in torej v primeru, kakršen je obravnavani, teči od dneva izvršljivosti odmerne odločbe.
Tožniku je bilo omogočeno, da vpogleda v spise zadeve, v spisih pa se nahajajo tako vsi izvršljivi naslovi, ki so podlaga za izterjavo, kot tudi knjigovodske kartice za celotno obdobje, v katerih so evidentirane vse obveznosti in vsa plačila. Poleg tega pritožbeni organ pojasni tožniku, da ima možnost spremljati knjigovodsko stanje na spletu (v aplikaciji eDavki) ter da ima v skladu z določbami ZDavP-2 in ZUP možnost osebno vpogledati v svoje knjigovodsko stanje glede obveznosti in izvedenih plačil.
rezidentski status - ugotavljanje rezidentskega statusa - davčni rezident - središče osebnih in ekonomskih interesov
Oba davčna organa sta ugotavljala oziroma tehtala, v kateri državi ležijo za tožnika močnejši ekonomski in osebni interesi. Pri tem sta utemeljeno in skladno z upravnosodno prakso dala prednost tožnikovim osebnim interesom ter svojo presojo dovolj prepričljivo utemeljila na obstoječi izvenzakonski zvezi ter na tožnikovem začasnem, pa vendarle zagotovljenem bivališču na naslovu, kjer živi izvenzakonska partnerka in kar tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik v Sloveniji ohranja bivališče oziroma dom, ki mu je stalno na razpolago. Nasproti tem okoliščinam stoji prijavljeno stalno prebivališče (v hotelu) v Katarju ter članstvo v športnih klubih, kar sicer pomeni določene vezi, ki jih ima tožnik v tujini, vendar so že omenjene osebne vezi v Sloveniji tudi po presoji sodišča močnejše od tistih, ki jih ima v Katarju.
ZDavP-2 člen 308, 308/1. ZDoh-2 člen 48, 48/3, 48/3-2. ZSDP-1 člen 50.
davek od dohodkov iz dejavnosti - davčna osnova - normirani odhodki - starševski dopust - skrajšani delovni čas - vodenje poslovnih knjig
ZSDP-1 ugotavlja, da sta podlagi za zavarovanje dve. Deloma se podlaga nanaša na samostojnega podjetnika posameznika, ki na območju RS samostojno opravlja pridobitno ali gospodarsko dejavnost (005), deloma na upravičenca do sorazmernega dela plačila prispevkov za socialno varnost zaradi dela s krajšim delovnim časom zaradi starševstva (072). Podlaga za takšno zavarovanje je določena v sedmem odstavku 50. člena ZSDP-1, ki določa pravico staršev do krajšega delovnega časa in s tem tudi pravico do plačila prispevka za socialno varnost zaradi starševstva. V takem primeru lahko starš koristi krajši delovni čas, ki mora obsegati najmanj polovično tedensko delovno obveznost. Delodajalec delavcu zagotavlja pravico do plače po dejanski delovni obveznosti, Republika Slovenija pa mu zagotavlja do polne delovne obveznosti plačilo prispevkov za socialno varnost od sorazmernega dela minimalne plače.
Po določbi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP pristojni organ po opravljenem preizkusu zahtevo stranke s sklepom zavrže, če o isti stvari že teče postopek ali je bilo o njej že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Enako ravna tudi, če je bila izdana zavrnilna odločba in se dejansko ali pravno stanje, na katero se opira zahtevek, ni spremenilo.
DDV - dodatna odmera DDV - oprostitev plačila DDV - oprostitev za transakcije znotraj Skupnosti - dobava rabljenih vozil
V konkretnem postopku je bil ugotovljen obstoj zlorabe in tožniku je mogoče očitati, da je vedel oz. bi moral vedeti, da gre za transakcije, katerih namen je zloraba pravic. Računi in njihovo plačilo še ne izkazujejo resničnost dobave vozil, ki so oproščene plačila DDV. Tožnik tudi ni pojasnil ekonomske logike obravnavanih poslov. Davčni zavezanec z verodostojnimi listinami ni izkazal, da izpolnjuje pogoje, predpisane v 1. točki prvega odstavka 46. člena ZDDV-1 za oprostitev plačila DDV.
dohodnina - napoved za odmero dohodnine - samoprijava - davčne ugodnosti - stroškov v zvezi z delom
Tožnik do predpisanega datuma napovedi za odmero dohodnine ni vložil, to je storil šele po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena ZDavP-2. Gre torej za institut samoprijave iz 63. člena ZDavP-2. Ob vložitvi samoprijave pa davčnih ugodnosti, kot je uveljavljanje stroškov v zvezi z delom v tujini, ni več mogoče uveljavljati.
ZDavP-2 člen 146, 146/1, 157, 157/5. ZUP člen 179, 180.
davčna izvršba - izvršilni naslov - klavzula pravnomočnosti in izvršljivosti - sprememba potrdila - zastaranje
Potrdilo o pravnomočnosti je (enako kot potrdilo o izvršljivosti) potrdilo v smislu 179. člena ZUP in ga, kot pravilno ugotavlja pritožbeni organ, ni mogoče z uspehom izpodbijati v postopku davčne izvršbe. Če stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo ali druga listina, izdana na podlagi 179. ali 180. člena ZUP, ni v skladu s podatki iz uradne evidence, lahko zahteva spremembo potrdila oziroma druge listine. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma drugo listino oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180. a člena ZUP). Stranka mora torej v primeru, ko se z vsebino potrdila v upravnem postopku ne strinja, zahtevati spremembo pri organu, ki ga je izdal.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčna osnova - boniteta - cena letalskih prevozov - redna vozovnica - standby vozovnica - določitev tržne cene
Po mnenju sodišča ni mogoče trditi, da standby vozovnica že zaradi dejstva posebnosti ne more biti boniteta, saj v smislu 4. točke drugega odstavka 39. člena ZDoh-2 lahko predstavlja nuden popust pri prodaji blaga in storitev. Prav tako iz tretjega odstavka 39. člena ZDoh-2, ki določa, kaj se po zakonu ne šteje za boniteto, ne izhaja, da bi bila standby vozovnica ugodnost, ki ne predstavlja bonitete. Dejansko vprašanje v konkretni zadevi pa je, ali je bil znesek bonitete pravilno ovrednoten v skladu s 43. členom ZDoh-2. Pri tem se sodišče strinja s tožečo stranko, ne nasprotuje pa tej ugotovitvi tudi tožena stranka, da sta standby in redna vozovnica različni kategoriji. Zato po mnenju sodišča redna cena letalske vozovnice tudi z upoštevanjem popustov in akcijskih cen, ne more predstavljati primerljive tržne cene za standby vozovnico, saj se kot že ugotovljeno zgoraj, obe vozovnici ne ločita zgolj glede na ceno. V tem primeru bi morala zato tožena stranka znesek bonitete določiti na podlagi stroška, ki je nastal pri delodajalcu v zvezi z zagotavljanjem bonitete, kot to določa 43. člen ZDoh-2.
dohodnina - napoved za odmero dohodnine - čezmejni delovni migrant - davčne ugodnosti - rok za uveljavitev olajšave - prekluzivni rok
Iz spisov jasno in nedvoumno sledi, da tožnica ni vložila samoprijave iz 63. člena ZDavP-2, kot se navaja v tožbi. Kot izhaja iz listin, ki so v spisih, je bila tožnica s strani davčnega organa dvakrat pozvana, da vloži davčno napoved za dohodke, ki jih je prejela v tujini. Ker tega ni storila, ji je bila dohodnina odmerjena na podlagi podatka o dohodku, ki ga je davčni organ pridobil iz Avstrije. Čim pa je tako, so vsa tožbena izvajanja, ki se nanašajo na upravičenja, ki naj bi jih imela tožnica v zvezi z uveljavljanjem davčnih ugodnosti ob vložitvi samoprijave, za presojo oziroma za odločanje v konkretnem primeru nebistvena in ne samo neprepričljiva. Stroške za prevoz in prehrano ter olajšavo za čezmejne delovne migrante je tožnica po (neprerekanih) podatkih spisov uveljavljala šele v pritožbi zoper izpodbijano odmerno odločbo. To pa pomeni, da je omenjene davčne ugodnosti uveljavljala po poteku predpisanih rokov, vključno s tistimi za samoprijavo, in da ji zato ugodnosti že iz tega razloga upravičeno niso bile priznane.
carina - naknadna izdaja potrdila o gibanju blaga - prekrškovni postopek - zahteva za obnovo postopka
V prvi točki izreka se predlog tožeče stranke za obnovo postopka zavrže zato, ker po določbah ZP-1 obnova postopka kot izredno pravno sredstvo v prekrškovnem postopku ni dovoljena. V drugi točki izreka pa zato, ker ob odločanju o predlogu za obnovo upravne odločbe še niso bile dokončne, saj je po nespornih podatkih upravnih spisov tožeča stranka zoper vse tri odločbe vložila pritožbo. Postopka, ki ni končan z dokončno odločbo, pa v skladu z določbami 260. člena ZUP ni mogoče obnoviti in zato ni izpolnjen pogoj za uvedbo obnove. K temu drugostopni organ z ozirom na vsebino predloga za obnovo še pravilno doda, da bi bilo potrebno tudi v primeru, če bi bile določbe dokončne, predlog za obnovo zavreči, ker ni podan obnovitveni razlog. Tožeča stranka namreč s svojimi navedbami, v katerih se sklicuje na odgovor evropske Komisije, skuša dokazati napačno uporabo materialnega prava, zmotna uporaba prava pa po določbah 260. člena ZUP ni obnovitveni razlog.
davek na promet nepremičnin - odplačen prenos lastninske pravice - sodna poravnava
Namen sklenitev sodne poravnave za nastanek davčnopravnih posledic ni odločilen. Pomemben je način izvedbe pravnega posla. Ta pa je bil nedvomno izveden na odplačen način, zato tožeča stranka ne more uspeti z navedbami, da v konkretnem primeru ni šlo za prodajo, temveč za ureditev solastnih razmerij ter da pri prenosu solastnega deleža ni šlo za kupnino, temveč le za odmeno oziroma odškodnino.
V primeru napovedi, ki se vloži kot samoprijava in s tem po preteku roka iz šestega odstavka 267. člena oziroma prvega odstavka 271. člena ZDavP-2, torej uveljavljanje (katerihkoli) davčnih ugodnosti ni več mogoče, saj je uveljavljanje izrecno omejeno na napoved, ki se vloži v primeru, ko se izpodbija domneva vročitve informativnega izračuna.
davek od premoženja - davčni zavezanec - poslovni prostor
Davek na premoženje se plačuje ne glede na to, ali lastnik oziroma uživalec uporablja premoženje sam, ali ga daje v najem. V skladu z 2. točko 19. člena ZDO pa se davek ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi.
davek na motorna vozila - odmera davka na motorna vozila - davčna osnova - cenitev davčne osnove - izjava o dejstvih in okoliščinah - kršitev pravil postopka
Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.
ZDoh-2 člen 94, 100, 100/2. ZDavP-2 člen 326, 326/4, 331, 331/1.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - darilna pogodba - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - rok za priglasitev odloga - materialni rok
Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že po samem zakonu, so torej neutemeljene, obenem pa so glede na citirano zakonsko ureditev neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je rok, v katerem se opravi priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti, procesne narave in da ni prekluziven.
davčni inšpekcijski nadzor - pričakovana davčna obveznost - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - predznamba zastavne pravice
Ključna pogoja za zavarovanje sta pričakovana davčna obveznost in njena višina, ki znaša vsaj 50.000 EUR. V konkretnem primeru pričakovana davčna obveznost po tožbenih navedbah ne dosega navedenega zneska oziroma naj je sploh ne bi bilo. Nasprotno pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da pričakovana davčna obveznost obstaja in znaša 2.700.000 EUR, kar pomeni, da ne le dosega, temveč bistveno presega zakonsko predpisani mejni znesek. Glede pravnega standarda pričakovane davčne obveznosti tožnik nima prav, ko trdi, da gre za golo pričakovanje. Iz sodne prakse tega sodišča izhaja, da za zavarovanje plačila obveznosti zadošča verjetna davčna obveznost. Verjetnost pa pomeni, da so razlogi za obstoj davčne obveznosti močnejši od razlogov, ki bi govorili proti. Zato pri ugotavljanju višine davčne osnove ni potrebno upoštevati ter presojati vseh podatkov ter s tem že ugotavljati njene končne višine, kot se smiselno zahteva v tožbi.