DDV - ugotovitvena odločba - vodenje poslovnih knjig
V danem primeru je šlo za deklaratorno oz. ugotovitveno odločbo, s katero je prvostopenjski organ zgolj ugotovil, da je tožnik v obdobju od 1. 3. do 30. 4. 2013 v svojih poslovnih knjigah knjižil plačila povezani osebi A. d.o.o., ki se nanašajo na neverodostojne knjigovodske listine v smislu SRS 21, zaradi česar ni vodil poslovnih knjig v skladu s SRS 22 in 31. členom ZDavP-2.
Ker so v obravnavani zadevi lizing pogodbe razdrte zaradi neuresničitve običajnega in pričakovanega načina izpolnitev, ki je glede na dejansko stanje bil v prenosu lastninske pravice na lizingojemalca na podlagi plačila dogovorjenih obrokov, pomeni po presoji sodišča vrnitev predmeta lizinga lizingodajalcu vračilo blaga v smislu 39. člena ZDDV-1, zato je posledično stališče davčnega organa, da je tožnik neupravičeno izstavil dobropise, napačno.
Kako in komu bo nepremičnina prodana in na kakšen način bo tožnik poplačan, ne vpliva na temeljno transakcijo lizinga. To posledično pomeni, da je z davčnega vidika treba to temeljno transakcijo obravnavati samostojno, v skladu z namenom, zaradi katerega je sklenjena. Stališče davčnega organa, da je lizing pogodba realizirana in da iz tega razloga po stališču davčnega organa tožnik nima pravice do popravka izstopnega DDV, ni pravilno. Zato je v obravnavanem primeru, ko je šlo za odstop od pogodbe, kot posledico neplačila tožnika, in za vrnitev predmeta lizinga v razpolagalno upravičenje tožnika kot lastnika, treba šteti vračilo blaga kot transakcijo za potrebe obračuna DDV.
V obravnavani zadevi do prenosa lastninske pravice na lizingojemalce v končni fazi ni prišlo, so pa lizingojemalci dejansko predmet lizinga določen čas uporabljali kot lastniki, saj je smisel pogodb o finančnem lizingu ravno to, da je blago v ekonomskem smislu lizingojemalcu dobavljeno že ob sami sklenitvi pogodbe, da ga lahko ustrezno uporablja. To pomeni, da je do dobave blaga prišlo, vendar so kljub temu pogodbe o finančnem lizingu realizirane le delno, vendar pa se ne morejo zato prekvalificirati v pogodbe o poslovnem najemu zgolj zato, ker lizingojemalci niso izpolnili vseh pogodbenih obveznosti. Ker so bile pogodbe o finančnem lizingu le delno izpolnjene, je po presoji sodišča za obroke, ki sta jih bila lizingojemalca dolžna plačati zaradi uporabe nepremičnine, treba obračunati DDV.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti
156. člen ZDavP-2 jasno določa, da davčni organ postopa v skladu s tem delom zakona (torej tretjim delom, ki govori o davčni izvršbi), tudi kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Za postopanje po ZDavP-2 za druge denarne nedavčne obveznosti izven omenjenega davčni organ ni pristojen. Dolžnost davčnega organa pa je bila, da v skladu s 143. členom in naslednjih preveri, ali so podani vsi pogoji za začetek davčne izvršbe. Na podlagi omenjenih zakonskih določb ni bilo razlogov, da se davčna izvršba ne bi začela.
DDV - dodatna odmera DDV - objektivne okoliščine - subjektivni element - standard skrbnosti - dobava odpadnega materiala
V konkretnem primeru tožnica v transakcijah s spornimi dobavitelji ni poslovala s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika. Tožnica tudi ni razpolagala z verodostojnimi listinami, kot jih zahtevajo SRS, vendar pomanjkanje listin, v smislu nepriznavanja odbitka DDV, v primeru, če so izpolnjeni prvi trije pogoji, glede na novejšo prakso SEU, ni ključnega pomena za odločitev o priznanju te pravice. Lahko pa je to dodatna okoliščina konkretnega primera, saj izhaja iz poslovanja tožnice z drugimi dobavitelji, s katerimi je tožnica poslovala popolnoma drugače (razpolaga z drugačno dokumentacijo, razpolaga s tehtalnimi listi, obstojajo evidenčni listi o ravnanju z odpadki v skladu z Zakonom o varstvu okolja). Iz navedenih objektivnih okoliščin sodišče zaključuje, da je tožnica vedela oz. bi vsaj morala vedeti, da posluje z osebami, ki niso običajni poslovni subjekti in bi se ji v tem primeru moral pojaviti dvom oz. indici v smislu, da bi bila dolžna že kot skrben gospodarstvenik preveriti s kom posluje. Ne gre za situacijo, ko naj bi šlo za subjekt, ki je sprejel vse potrebne ukrepe, ki jih je od njega mogoče zahtevati, da bi zagotovil, da njegove transakcije niso del goljufije. Tožnica pa bi prav tako morala vedeti, da so te objektivne okoliščine, ki izkazujejo neskrbno ravnanje, lahko podlaga za zaključek o obstoju subjektivnega elementa ter s tem podlaga za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV.
V obravnavanem primeru niti ni pomembno, ali gre za goljufijo v zvezi z DDV ali druge goljufije, saj je v skladu s prakso SEU pogoj, da se subjekti lahko zanesejo na zakonitost teh transakcij (ne da bi tvegali, da izgubijo pravico do odbitka vstopnega DDV) le v primeru, če so sprejeli vse ukrepe, ki jih je od njih mogoče zahtevati, da zagotovijo, da njihove transakcije niso del goljufije
nadzor nad kakovostjo dela pooblaščenih revizorjev - izrek opomina - kršitev pravil revidiranja
Na podlagi likvidnostnih težav družbe C. d.d., ki so razvidne iz javno dostopnih podatkov, je po mnenju sodišča neupravičeno sklepati, da je bil namen (sicer še neizvedene) dokapitalizacije družbe realizacija bodočih donosov, ki bi izhajali iz poslovanja družbe. Iz spisov namreč dovolj jasno (in tudi nesporno) sledi, da družba C. d.d. posluje z izgubo. Navedeno izhaja iz letnega poročila družbe C. za leto 2012. Poroštva, ki so bila dana za poravnavo obveznosti C. d.d. do dobaviteljev, kažejo na to, da je predvidena plačilna nesposobnost odvisne družbe. Poroštvene pogodbe pa ima B. sklenjene še do leta 2016, kar vse kaže na to, da C. d.d. tudi v bodoče ne bo imel sredstev za poplačilo dobaviteljev in se bo vrednost družbe tudi v bodoče zmanjševala. Nejasno je torej, kako je mogoče povečati naložbo v družbo, ki je plačilno nesposobna do take mere, da ne more poravnavati obveznosti do svojih dobavitevljev. Povečanje vrednosti naložbe tako ni bilo upravičeno in skladno s SRS, revizijski dokazi, ki nakazujejo potrebo po povečanju vrednosti naložbe, pa posledično tudi po mnenju sodišča niso ustrezni.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčna osnova - cenitev davčne osnove - dokazovanje - zaslišanje prič - znižanje z oceno določene davčne osnove
Načelna dolžnost izvedbe predlaganih dokazov ni neomejena. Zaslišanje prič kot dokaz zatrjevanih neevidentiranih premikov materiala med lokali ter stroškov lastne rabe hrane in pijač zaposlenih je ob upoštevanju dejstev, ki jih ugotavlja davčni organ, po presoji sodišča neprimerno oziroma nezadostno za ugotovitev zatrjevanih dejstev. V zvezi z zatrjevanimi internimi premiki materiala iz odločbe sledi (nesporna) ugotovitev, da je tožeča stranka poslovanje po posameznem obratu vodila posebej, analitično, kar dokazujejo poslovne listine, kot so prejeti in izdani računi, zaključki, blagajniški prejemki, inventurni popisi in računalniški izpisi prodaje, v zvezi s stroški lastne rabe hrane in pijače pa nesporna ugotovitev davčnega organa, da resničnosti izpovedb predlaganih, pri tožeči stranki zaposlenih prič, na podlagi podatkov poslovnih knjig tožeče stranke količinsko in vrednostno ni mogoče preveriti.
Pribitki, ki jih za posamezen lokal ugotavlja davčni organ, niso nerealno visoki, kot trdi tožeča stranka, saj je davčni organ upošteval najugodnejši koeficient pribitka in ga preveril z izkustvenimi pribitki, ugotovljenimi v davčnih inšpekcijskih nadzorih zavezancev za davek, ki opravljajo gostinsko dejavnost. Verjetna davčna osnova se v obravnavanem primeru ugotavlja s primerjavo med gostinskimi lokali tožeče stranke v kontroliranem obdobju in ne s primerjavo njihovega poslovanja v preteklih obdobjih, zato tožnik, že glede na uporabljeno metodo cenitve, z navajanjem recesije kot bistvenega razloga za nižje prihodke v kontroliranem obdobju, ne more biti uspešen.
Po 9. členu ZST-1, upoštevaje datum izdaje in izvršljivosti izvršilnega naslova, izterjava sodne takse ni zastarala, saj je bilo s sklepi o izvršbi zastaranje prekinjeno, desetletni absolutni zastaralni rok pa še tudi ni pretekel.
Po določbah ZDavP-2 je davčni organ dolžan ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za pravilno in zakonito odločbo, kar po eni strani pomeni, da je dolžan ugotavljati tako dejstva, ki so zavezancu v breme, kot tudi tista, ki so mu v korist. Zato da ugotovi resnično stanje stvari, lahko ugotavlja dejstva z vsemi dokaznimi sredstvi, za katera oceni, da so primerna, in zato mu ni mogoče uspešno očitati, da je zbiral podatke tudi z navzkrižno kontrolo pri drugih pravnih osebah oziroma preko tujih administrativnih organov. Pri tem je davčni organ dolžan dokazati tista dejstva, na podlagi katerih davčna obveznost nastane oziroma ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša, medtem ko je zavezanec za davek tisti, ki mora za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.
Način obračuna opravljenih del (po toni premoga) je resda skladen s pogodbo. Vendar pa je v pogodbi v 4. členu dogovorjeno tudi, da bo izvajalec naročniku redno do 8. dne v mesecu izstavil situacijo za pretekli mesec, iz katere bo razviden obseg dela, da bo naročnik situacijo pregledal in morebitni sporni del situacije zavrnil ter da sta osnova za izračun plačila opravljenega dela s strani naročnika potrjena mesečna situacija in dogovorjena pogodbena cena. Teh situacij pa v konkretnem primeru ni niti ni o opravljenih delih nobenih drugih (listinskih) dokazil, kar pomeni, da o vrsti in obsegu zaračunanih del ni nobenih podatkov in da zato sporni računi ne morejo biti verodostojna podlaga ne za knjiženje stroškov in tudi ne za uveljavljanje odbitka DDV.
V konkretnem primeru za cenitev davčne osnove ni zadostne podlage, saj namen cenitve ni v tem, da odpravlja vsakršno pomanjkanje verodostojnih listin, temveč je davčni organ k temu zavezan samo, če na drugačen način ne more odmeriti davka.
trošarina - vračilo trošarine - zahtevek za vračilo trošarine - datum vložitve zahtevka - nepravilno ugotovljeno dejansko stanje
Predmetna tožnikova vloga je bila oddana priporočeno na pošto 30. 10. 2014. Ker gre za mesečni zahtevek tožnika za vračilo trošarine za mesec september 2014, se je rok za vložitev tega zahtevka iztekel 31. 10 2014, tožnik je torej predmetno vlogo vložil pravočasno. Na podlagi četrtega odstavka 54.č člena ZTro se zahtevek za vračilo trošarine vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne v mesecu za pretekli mesec. Ker v skladu z določbo drugega odstavka 68. člena ZUP v primeru, če je vloga oddana priporočeno po pošti, šteje za dan, ko je organ vlogo prejel, dan oddaje na pošto, je bila po presoji sodišča tožnikova vloga oddana pravočasno, saj je bila oddana na pošto s priporočeno pošiljko 30. 10. 2014 .
nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - ukrep obnova in razvoj vasi - sprememba naložbe - upravičeni stroški
Tožena stranka je sprejela pravilen zaključek, da predložene tretje gradbene situacije ni mogoče šteti kot upravičeni strošek, ker gradbena situacija ni bila potrjena s strani pooblaščenega nadzornega organa in tožeče stranke, razen tega pa je bila izdana 17. 10. 2013, ko so dela na zaključevanju naložbe (od 3. 9. 2013) že potekalo z novim izvajalcem, s katerim je tožeča stranka sklenila „in house“ pogodbo, ne da bi s to spremembo soglašala tožena stranka.
davek na motorna vozila - vračilo davka na motorna vozila - prepozno vložena zahteva za vračilo davka - materialni prekluzivni rok
Na podlagi osmega odstavku 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni rok, katerega zamuda ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.
Uredba o dodeljevanju regionalnih vzpodbud člen 5. ZSRR-2 člen 39, 39/3.
sofinanciranje iz javnih sredstev - izpolnjevanje razpisnih pogojev - načelo učinkovitosti in gospodarnosti - sofinanciranje investicij v socialno infrastrukturo
Ključni razlog za zavrnitev tožničine vloge je, da njena vloga ni v skladu z načeli učinkovitosti in gospodarnosti. Načelo gospodarnosti v konkretnem primeru pomeni, da bi morala tožnica pridobiti nepremičnino po najboljši ceni. Glede na dejstvo, da je tožnica predhodno vložila navedena zemljišča v družbo B., d.o.o. kot stvarni vložek, nakup tega zemljišča, skupaj z objektom, ni pridobitev nepremičnine po najboljši ceni.
sofinanciranje iz javnih sredstev - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - kršitev pravil postopka
Prvostopenjski akt, kot tudi akt pritožbenega organa, ki sta bila izdana v ponovljenem postopku, ne ustrezata standardom obrazložitve po 214. členu ZUP. V obrazložitvi izpodbijanega akta in tudi v obrazložitvi upravnega akta pritožbenega organa niso navedene določbe predpisov, na katere se izpodbijani upravni akt opira, kar predstavlja kršitev 4. točke prvega odstavka 214. člena ZUP. Poleg navedenega je v predmetni zadevi tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje in sicer, da ŠD A. nima članov in da kot pravni subjekt ne obstoja.
davek od nenapovedanih dohodkov - upravni spor - subsidiarni upravni spor - poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - zavrženje tožbe - začasna odredba - zavrženje zahteve za izdajo začasne odredbe
V obravnavanem primeru ne gre za primer iz 4. člena ZUS-1. Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da mu je bilo v postopku odmere davka po 68.a členu ZDavP-2 poseženo v človekove pravice in svoboščine iz Ustave in EKČP. Navaja tudi, zakaj in v katerem obsegu nima zagotovljenega (ustreznega) sodnega varstva. Vendar obenem pove tudi, da je inšpekcijski postopek v fazi izdaje zapisnika in da mu šele bo izdana odmerna odločba. Postopek davčnega inšpekcijskega nadzora torej še ni končan. Prav tako še niti ni znano, ali bo tožniku davek po 68.a členu ZDavP-2 sploh odmerjen. Če in ko bo davek odmerjen, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu zoper odmerno odločbo. V zvezi z obširnimi tožbenimi izvajanji o kršitvah človekovih pravic in o neustavnosti zakonske ureditve sodišče dodaja, da so vse to ugovori, ki se presojajo pri odločanju o zakonitosti odmerne odločbe, in da torej presoje teh tožbenih ugovorov ne zagotavlja le odločanje na podlagi 4. člena ZUS-1, ki se zahteva s tožbo. Sodno varstvo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin je subsidiarno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Niti Ustava niti ZUS-1 pa ne pogojujeta oblike sodnega varstva glede na učinek (ne/suspenzivnost) pravnega sredstva zoper odločbo upravnega organa. Sodišče je moralo zato tožbo zavreči.
Ker upravni spor ni dopusten, je sodišče tudi tožnikovo zahtevo za začasno ureditev stanja zavrglo.
dohodnina - odmera dohodnine - posebna olajšava - vzdrževani družinski član - starši - ugovor zoper informativni izračun dohodnine
Po devetem odstavku 115. člena ZDoh-2 se za vzdrževanega družinskega člana zavezanca štejejo tudi njegovi starši oziroma posvojitelji, če nimajo lastnih dohodkov oziroma so ti manjši od višine posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana, določene v 3. točki prvega odstavka 114. člena zakona, in živijo z zavezancem v skupnem gospodinjstvu ali pa so v institucionalnem varstvu v socialno varstvenem zavodu in zavezanec krije stroške teh storitev. Za uveljavljanje posebne olajšave morata biti izpolnjena oba pogoja. Najprej je treba ugotoviti, ali so dohodki starša nižji od 2.436,92 EUR letno, šele nato se ugotavlja drugi pogoj, to je, ali živi z zavezancem oziroma v institucionalnem varstvu in zavezanec zanj plačuje oskrbo.
Če zavezanec informativnemu izračunu dohodnine ugovarja, vloži dopolnjen informativni izračun, ki se šteje za njegovo napoved za odmero dohodnine. V tem primeru davčni organ nato izda odločbo o odmeri dohodnine. V konkretnem primeru tako ni bilo poseženo v tožnikovo odmerno odločbo, pač pa zgolj v njegovo napoved odmere dohodnine.
davek na promet nepremičnin - odmera davka na promet nepremičnin - prenos solastniškega deleža
Tožnica je na drugo solastnico prenesla svoj solastni delež na predmetnih nepremičninah v zameno za plačilo, določeno v sklepu Okrajnega sodišča v Radovljici o razdelitvi solastnine. Glede na povedano je davčni organ v skladu s 1. členom in peto alinejo tretjega odstavka 3. člena ZDPN-2 tožnici pravilno odmeril davek na promet nepremičnin.
DDV - davek od dohodkov iz dejavnosti - dodatna odmera akontacije dohodnine - ocena davčne osnove - dokazno breme - davčna olajšava za vzdrževanega družinskega člana
Davčni organ je opravil strokovno analizo delovanja programa za blagajniško poslovanje in vsebine podatkovnih baz. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je ugotovil, da je tožnica s pomočjo posebnega programa v podatkovni bazi brisala postavke na izdanih računih. Iz ugotovitev tudi izhaja, da je bil uporabljeni program za naknadno prirejanje računov, izdelan „površno“ in da pri zmanjševanju zneskov izdanih računov preko zmanjševanj polj, kot jih davčni organ navaja ni ustrezno zmanjševal tudi vrednosti polj „UKUPNO“. V postopku pa niti proizvajalec programa niti tožnica nista pojasnila ugotovljenih odstopanj v vrednosti polj „UKUPNO“ in zmnožkom „polj K1 x C1“. Davčni organ je prikazal, da je tožnica prirejala oziroma zmanjševala dejansko ustvarjen promet, ki ga je prijavljala davčnemu organu, kar je podkrepil tudi s podatki o iztržkih, ki jih je tožnica evidentirala v poslovne knjige in davčne evidence. Sodišče nima razloga za dvom v te ugotovitve, saj tožnica v postopku ni znala pojasniti razlogov za navedena odstopanja v vrednostih, kar pomeni, da so njeni obračuni temeljili na neresničnih podatkih. Ob teh ugotovitvah je bila ocena davčne osnove po 68. členu ZDavP-2 utemeljena.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarna sredstva dolžnika pri banki ali hranilnici - odgovornost banke za opuščeno odtegnitev - sodna izvršba - prednostni vrstni red terjatev
V zadevi je sporno, ali je tožnica kot primarna banka ravnala pravilno in zakonito, ko sklepa o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva ni realizirala, in posledično, ali zaradi opustitve omenjenega ravnanja sama nosi breme neizterjanega zneska. Po mnenju sodišča pogoj iz drugega odstavka 94. člena ZDavP-2, ki bi tožnici dovoljeval neizvršitev spornega sklepa, ni izpolnjen. Prednostni vrstni red se varuje, kadar se izterjujejo obveznosti na podlagi ZIZ. Za izterjavo davčnih obveznosti pa velja specialna določba 94. člena ZDavP-2 in ne ZIZ. Evidenca o zagotavljanju prednostnega vrstnega reda po ZIZ, ki jo ima tožnica sama, ne ustreza pojmu ustreznega registra iz 94. člena ZDavP-2, ki mora biti javen, da lahko sploh služi svojemu namenu. Tožnica ni upoštevala, da gre na eni strani za sodno odločbo, ki se izterjuje na podlagi ZIZ, na drugi strani pa za upravno odločbo, ki se izvršuje na podlagi ZDavP-2 za davčne obveznosti, za katere je podlaga za absolutno prednostno izterjavo določena v prvem odstavku 94. člena ZDavP-2.
vračilo davka - davčni odtegljaj ob izplačilu dividend nerezidentu - pogoj za vračilo davka
Znesek davka, ki je bil izračunan, odtegnjen in plačan po prvem odstavku 70. člena ZDDPO-2, tj. kot davčni odtegljaj, se lahko na zahtevo, naslovljeno na davčni organ, delno ali v celoti vrne, če ga nerezident delno ali v celoti ni mogel uveljavljati in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka prišlo po izračunu, odtegnitvi in plačilu davka. V konkretnem primeru tožeča stranka v roku za prostovoljno izpolnitev obveznosti iz odločbe, s katero se ji odmeri in naloži v plačilo sporni davčni odtegljaj, le-tega ni plačala. Do poplačila sporne obveznosti tudi ni prišlo v postopku davčne izvršbe. Davek tako ni bil plačan, zato že iz tega razloga ni mogoče zahtevati njegovega vračila. Razlogi, iz katerih ni prišlo do plačila naložene obveznosti, z ozirom na zakonsko ureditev niso pravno pomembni. Posledično pa tudi ni in ne more biti izkazano, da nerezident davka ni mogel uveljavljati (v državi rezidentstva) in je do nezmožnosti uveljavljanja tega davka prišlo po izračunu, odtegnitvi in plačilu davka, kar je nadaljnji zakonski pogoj za zahtevano vračilo davka. Iz zakonske ureditve (četrtega odstavka 70. člena ZDDPO-2 in 383.a člena ZDavP-2) tudi sledi, da morajo biti za vračilo davka izpolnjeni vsi pogoji in vse zahteve kumulativno.
davčna izvršba - denarna nedavčna obveznost - nadomestilo plače za čas bolniškega staleža - izvršilni naslov - zavrženje predloga za izvršbo - načelo varstva pravic strank
Predlog tožnika za izterjavo nadomestila plače za čas bolniškega staleža je davčni organ utemeljeno zavrgel. Odločbe, ki jih je tožnik priložil predlogu za izvršbo, nimajo narave izvršilnega naslova. Z njimi je odločeno le, da ima tožnik pravico do nadomestila plače med začasno zadržanostjo od dela iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja. Iz odločb pa ni razviden znesek glavnice oziroma obresti, ki naj se izterjajo. Procesni pogoj za začetek davčne izvršbe denarne nedavčne obveznosti na podlagi 146. člena ZDavP-2 tako ni izpolnjen.