Tožnik je rezident Slovenije in posledično zavezanec za dohodnino. Ta njegova obveznost je obstajala (že na podlagi določb ZDoh-1) tudi za leto 2007, zato sodišče tožbeni ugovor, da tožnik ni bil dolžan vložiti napovedi za odmero dohodnine, zavrača kot neutemeljen. Kot rezident Slovenije, ki mu informativni izračun dohodnine za leto 2007 ni bil vročen do 31. maja 2008, je bil dolžan vložiti napoved za odmero dohodnine sam, najkasneje do 30. 6. 2008.
Ker bi morala biti odmerna odločba za leto 2007 izdana do 31. 10. 2008 (276. člena ZDavP-2), je takrat začel teči petletni zastaralni rok, ki bi potekel 31. 10. 2013. Ker je prvostopenjski organ tožnika 24. 6. 2013 pozval k vložitvi napovedi za odmero dohodnine (tudi za leto 2007), je po presoji sodišča davčni organ s tem dejanjem pretrgal tek zastaranja.
davek na promet vozil - vračilo davka na promet vozil - vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV - materialni prekluzivni rok - prepozno vložen zahtevek
V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožnik zamudil materialni prekluzivni rok za vložitev zahteve za vračilo plačanega DMV za motorno vozilo. Okoliščine za vračilo nastanejo v trenutku, ko sta izpolnjena oba pogoja, določena v prvem odstavku 11. člena ZDMV, in sicer, da je motorno vozilo odjavljeno iz evidence registriranih motornih vozil in da je zapustilo ozemlje Republike Slovenije. V obravnavani zadevi je predvsem sporno vprašanje, ali so pri tožniku nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo DMV tedaj, ko je bil izdan CMR ali pa tedaj, ko je bil izdan račun za predmetno motorno vozilo.
Tožnik je vložil zahtevek za vračilo DMV za motorno vozilo prepozno, saj ga je vložil po preteku treh mesecev od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo. Te okoliščine pa so nastopile, ko je bil za predmetno motorno vozilo izdan CMR.
ZDDPO-2 člen 62, 62/2, 63, 64. ZDavP-2 člen 383. ZUP člen 173, 173/3.
davek od dohodkov pravnih oseb - vračilo davka - vračilo v tujini plačanega davka - podružnica - stalna poslovna enota - pogoji za vračilo davka - dokazno breme - izvirnik listine
Dokazno breme glede davčne obveznosti od tujih dohodkov v državi vira je na davčnem zavezancu. Zavezanec mora znesek davčne obremenitve v tujini dokazati z ustreznimi dokazili, iz katerih so razvidna vsa dejstva, ki se upoštevajo pri odločanju. Tako morajo dokazila vsebovati podatke glede davčne obveznosti izven Slovenije, o znesku tujega davka od tujih dohodkov, osnovi za plačilo davka in znesku davka, ki je bil plačan. Vsebovati morajo torej podatke, ki so podlaga za opredelitev, odmero in plačilo tujega davka in s tem podatke, iz katerih je razvidno izpolnjevanje pogojev, ki so predpisani za odbitek oziroma za vračilo tujega davka, to je vrsta tujega dohodka, vključenost v davčno osnovo rezidenta in dejansko plačilo davka v tujini.
Polno dokazno vrednost ima le listina, ki izhaja od izdajatelja, v konkretnem primeru od nemškega davčnega organa. ZUP sicer dopušča, da stranka predloži namesto izvirnika fotokopijo. Vendar se v tem primeru od nje lahko zahteva, da pokaže oziroma predloži izvirno listino ter na tej podlagi ugotavlja skladnost prepisa oziroma fotokopije z izvirnikom (tretji odstavek 173. člena ZUP), stranka pa je dolžna, da izvirnik pokaže. Tožeča stranka, čeprav je bila k temu večkrat pozvana, ni sledila zahtevi davčnega organa in izvirnika odmerne odločbe, izdane v tujini, ni predložila.
dohodnina - odmera dohodnine - drug dohodek - v naravi prejet dohodek - dokazovanje - zaslišanje prič
Za obdavčitev je relevantno dejansko stanje v času, ko je dohodek prejet, v tem času pa so se dela na objektu v solasti tožnice nedvomno opravljala kot neodplačna. Drugačna vsebina dogovarjanja s stečajnim upraviteljem, ki ga je s predlaganim zaslišanjem prič v tožbi dokazovala tožnica, je za odločitev nerelevantna, zaslišanje predlaganih prič v tej zvezi pa zato nepotrebno. Ob upoštevanju ugotovljene neodplačnosti storitev v času nastanka davčne obveznosti izpodbijana odločitev tudi ni edinstvena in ne odstopa od ustaljene prakse davčnih organov v tovrstnih zadevah.
Tožeča stranka konkretnih navedb in ugovorov v zvezi z dejstvi, ki izhajajo iz izjav in dokumentacije, nima. Njene navedbe se tudi v tem delu v celoti nanašajo na dogodke, ki so nastali v času po izdaji izpodbijane odločbe. Takšnih dejstev in dokazov pa sodišče, ki v upravnem sporu presoja pravilnost in zakonitost odločbe glede na stanje v času odločanja davčnega organa prve stopnje oziroma ob upoštevanju dejanskega stanja v času nastanka davčne obveznosti, ne more upoštevati. Priče, katerih zaslišanje po vpogledu v dopolnjene upravne spise v pripravljalni vlogi predlaga tožeča stranka, so svoje izjave podale že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Izjave so vsebinsko skladne z ugotovitvami, ki izhajajo iz zbrane poslovne dokumentacije, in jim tožnica konkretno ne ugovarja.
ZUP člen 214, 237, 237/2, 237/2-7. ZKme-1 člen 56.
nepovratna sredstva - zahteva za izplačilo sredstev - upravičeni stroški - kršitev pravil postopka
Iz obrazložitve odločbe ni razvidno, zakaj konkretno tožena stranka meni, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za izplačilo zahtevanega zneska v celotni višini in zakaj konkretno so določeni stroški neupravičeni. Prav tako ni razviden izračun višine zahtevka do katerega je tožnica upravičena. Izpodbijana odločba obrazložitve ne vsebuje, zato ni mogoče preizkusiti pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja, niti zakonitosti odločbe. Navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, ki že sama po sebi narekuje odpravo take odločbe.
davek od dohodkov iz zaposlitve - nepopolna tožba - poziv k dopolnitvi tožbe - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - nedovoljena tožba
Tožnik tožbe v danem roku ni dopolnil v skladu z napotili sodišča, prav tako pa akt, ki ga izpodbija, ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
davek od dohodkov iz dejavnosti - davčna olajšava - uveljavljanje davčne olajšave - vlaganje v razvojni projekt - poslovni načrt
Organ prve stopnje se je opredelil do projekta v smislu 61. člena ZDoh-2, predvsem glede vprašanja, ali izpolnjuje zahteve za raziskovalno-razvojno dejavnost v smislu navedenih materialnih (davčnih) predpisov. Celotno pravniško in zastopniško oziroma odvetniško delo, ki ga je tožnik opravljal na navedenem področju industrijske lastnine, sodi v zahtevno kompleksno visoko strokovno znanje, ki zahteva tudi inovativnost. Vendar pa je pri oceni, ali gre za davčno olajšavo v smislu 61. člena ZDoh-2 za raziskave in razvoj, davčni organ opravil pravilno dokazno oceno tožnikovega projekta, pri čemer je pravilno uporabil materialno pravo, ki se nanj sklicuje. Opravljena dela po navedenem ni mogoče kvalificirati kot raziskovalno razvojno delo tožnika.
upravni spor - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - sklep o predlogu za zavarovanje dokazov - zavrženje vloge
Akt o tožnikovem predlogu za zavarovanje dokazov je procesni sklep, izdan v okviru odločanja o izdaji dokončnega upravnega akta v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora tožnika. Zato ga ni mogoče samostojno izpodbijati v upravnem sporu.
ZUP člen 180, 180a, 180a/4, 289, 289/2. ZDavP-2 člen 146, 146/1.
davčna izvršba - izvršba nedavčne denarne obveznosti - izvršilni naslov - potrdilo o izvršljivosti - sprememba potrdila
Po določbi četrtega odstavka 180.a člena ZUP, lahko stranka na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga, zatrjuje, da potrdilo o izvršljivosti (v konkretnem primeru gre za potrdilo o izvršljivosti odločbe o odmeri komunalnega prispevka, ki je bilo izdano na podlagi 180. člena ZUP) ni v skladu s podatki iz uradne evidence. Zato lahko zahteva spremembo potrdila. Organ mora v roku 15 dni izdati spremenjeno potrdilo oziroma odločbo, s katero zavrne zahtevek za spremembo oziroma za novo potrdilo ali drugo listino (četrti odstavek 180.a člena ZUP). Tožena stranka je glede na navedeno predlog tožeče stranke za razveljavitev klavzule pravnomočnosti neutemeljeno štela kot pritožbo zoper izvršilni naslov, ki je, kot je med tožečo in toženo stranko nesporno, postal dokončen in pravnomočen.
ZUP člen 224, 289, 289/2. ZDavP-2 člen 146, 146/1, 155, 155/1, 156, 157, 157/5.
davčna izvršba - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
Iz upravnega spisa nedvomno izhaja, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa obstajal veljaven izvršilni naslov, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti, iz katerega je razvidno, da je postal izvršljiv dne 30. 9. 2008.
V zvezi z ugovori, ki se nanašajo na klavzulo izvršljivosti izvršilnega naslova sodišče dodaja, da se v postopku izvršbe izterjuje neplačana obveznost, naložena z izvršilnim naslovom, pri tem pa ni mogoče (in davčni organ za to tudi ni pristojen) posegati v izvršilni naslov. S pritožbo zoper sklep o izvršbi namreč izvršilnega naslova, del katerega je tudi potrdilo o izvršljivosti, ni mogoče izpodbijati (peti odstavek 157. člena ZDavP-2).
sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji - ustvarjanje novih delovnih mest
Tožnik se je s pogodbo zavezal, da bo v treh letih po zaključku projekta iz te pogodbe, to je najkasneje do 24. 10. 2017, neto povečal število zaposlenih za 2 delavca. Pogodba tudi določa, kaj pomeni neto povečanje števila zaposlenih, in sicer da je to absolutna razlika med številom zaposlenih pred oddajo vloge in številom zaposlenih na dan najkasneje 3 oziroma 5 let po zaključku projekta iz 3. člena omenjene pogodbe.
javni poziv - javna dela - rok za oddajo ponudbe - način zbiranja ponudb
Ponudba tožeče stranke je prispela k toženi stranki potem, ko so bila razpoložljiva sredstva že porabljena. Zato je neutemeljen očitek tožnika, da bi bilo treba njegovo ponudbo obravnavati ob upoštevanju datuma oddaje ponudbe na pošto, saj je bil tožnik že z javnim povabilom seznanjen z načinom izbiranja ponudb.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izpodbijanje izvršilnega naslova
V skladu z določbami ZDavP-2 v postopku davčne izvršbe ni mogoče izpodbijati izvršilnih naslovov. Zato sodišče zavrača tožbene ugovore, ki jih je tožnik navajal že v pritožbenem postopku in jih sedaj ponavlja v tožbi, da ni zavezanec za plačilo navedenih dajatev ter da je dolg nastal zaradi napake pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ga je samovoljno prezavaroval v samostojnega nosilca kmetijske dejavnosti.
Pri inšpekcijskem nadzoru gre za nadzor nad izvajanjem oziroma spoštovanjem zakonov in drugih predpisov. Za zakonodajalca ni nepomembno, kdo je plačnik DDV. V obravnavani zadevi je davčni organ pravilno ugotovil, da je družba A. d.o.o. za tožnico opravila gradbene storitve in da sta bila računa napačno izdana, saj se niso upoštevale določbe 76a. člena ZDDV-1 o obrnjeni davčni obveznosti. Zaradi določb 76a. člena ZDDV-1 je tožnica kot prejemnica gradbenih storitev iz naslova izgradnje parkirišč plačnica DDV, kar pomeni, da je hkrati zavezanka za obračun DDV in ima na tej podlagi tudi pravico do odbitka DDV.
Izpodbijani sklep o davčni izvršbi je bil izdan v skladu z določbami ZDavP-2. Sodišče ni našlo kršitev temeljnih načel upravnega oziroma davčnega prava, na katere se sklicuje tožnik. V konkretnem primeru je tožnik, ki je pravna oseba, za potrebe davčnega postopka najel strokovno pomoč. Prav tako so mu bile na spletnih straneh toženke dostopne informacije o možnosti vloge za odlog plačila davčnega dolga. Da tega ni izkoristil, ni mogoče pripisati davčnemu organu kot kršitev 7. člena ZUP.
V zadevi je sporno, ali je tožnik v skladu z drugim odstavkom 174. člena ZDavP-2 dokazal, da davčnemu dolžniku ni dolžan in zato posledično ne more biti dolžnikov dolžnik v postopku davčne izvršbe. Tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da bi do izdaje izpodbijanega sklepa dolg davčnemu dolžniku poravnal. Davčni organ je tako sklep o davčni izvršbi pravilno izdal v skladu s podatki po stanju, ki je bilo takrat izkazano. Vsa nadaljnja izvajanja tožnika o neobstoju dolga so deloma neizkazana, deloma pa predstavljajo nedopustno tožbeno novoto.
ZDavP-2 člen 41, 68, 77. ZUS-1 člen 52. ZUP člen 238, 238/3.
odmera davka v posebnih primerih - sredstva zavezanca - dokazovanje - nova dejstva in novi dokazi
Davek po petem odstavku 68. člena ZDavP-2 se odmeri, če davčni organ ugotovi, da davčni zavezanec – fizična oseba razpolaga s sredstvi za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, ki precej presegajo dohodke, ki jih je davčni zavezanec napovedal, ali če je davčni organ na drugačen način seznanjen s podatki o sredstvih, s katerimi razpolaga davčni zavezanec – fizična oseba, oziroma s trošenjem davčnega zavezanca – fizične osebe ali s podatki o pridobljenem premoženju davčnega zavezanca – fizične osebe. Davek se odmeri od ugotovljene razlike med vrednostjo premoženja (zmanjšane za obveznosti iz naslova pridobivanja premoženja), sredstev oziroma porabo sredstev in dohodki, ki so bili obdavčeni, oziroma dohodki, od katerih se davki ne plačajo.
Po določbah 77. člena ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Sodišče ni sledilo predlogu tožnika za dokazovanje z izvedencem finančne stroke, ki ga tožnik, brez navedbe razlogov, uveljavlja šele v upravnem sporu. V delu, v katerem tožnik s predlogom za dokazovanje z izvedencem finančne stroke v upravnem sporu le dodatno dokazuje za odločitev neupoštevne navedbe, sodišče njegovemu dokaznemu predlogu ni sledilo tudi iz tega razloga. Sledilo pa tudi ni dokaznemu predlogu za zaslišanje prič, saj tožnik z njim, enako kot v davčnem postopku, dokazuje prejem gotovine v letu 2006, ne pa pravno relevantnega dejstva, da je z gotovinskimi sredstvi razpolagal tudi na presečni dan, 1. 1. 2007. V tej zvezi pa tožnik, razen pavšalne navedbe o obstoju gotovine na dan 1. 1. 2007, konkretnih dejstev o načinu, kraju hrambe gotovine itd., ki bi lahko bila predmet dokazovanja, niti ne navaja.
DDV - prodaja zemljišč - osnovna sredstva samostojnega podjetnika - obdavčljiva transakcija - izključitev sredstev podjetnika iz sistema DDV - prodaja zasebnih sredstev - prodaja sredstev v okviru opravljanja podjetniške dejavnosti - prevalitev naknadno odmerjenega DDV na kupca
Ker ima po stališču iz sodbe in sklepa VS RS X Ips 346/2013 z dne 1. 10. 2015 tožnik načeloma še vedno možnost, da se s kupcema spornih zemljišč dogovori o pogodbeni prevalitvi DDV, kupca pa možnost odbijati vstopni DDV po popravljenem računu v smislu 72. člena Zakona o davku na dodano vrednost oz. določbe 138.a člena Pravilnika, je za pravilno uporabo materialnega prava v obravnavanem primeru odločilno, ali ima tožnik možnost odmerjen DDV pridobiti nazaj od kupcev, torej doseči dogovor s kupcema. Glede kupca B. d.o.o. je z izpodbijano odločbo pravilno odmerjen 20% DDV oz. da je glede na dejansko stanje treba šteti, da dogovorjena cena ne vključuje DDV. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je imel tožnik možnost od pridobitelja (družbe B. d.o.o.) izterjati DDV, ki ga zahteva davčni organ z izpodbijano odločbo. Ne drži pa ta ugotovitev glede kupca A. d.d., glede katerega iz dejanskih ugotovitev izhaja, da tožnik nima možnosti od tega pridobitelja naknadno izterjati DDV oziroma nanj prevaliti DDV. To pa pomeni, da je glede tega pridobitelja treba šteti, da dogovorjena cena že vključuje DDV, kar posledično pomeni, da je bil tožniku z izpodbijano odločbo DDV (glede tega pridobitelja) odmerjen v previsokem znesku.
trg finančnih instrumentov - zloraba trga finančnih inštrumentov - trgovanje z delnicami - tržna manipulacija - nenormalna oziroma umetna raven cene za delnico - zakoniti poslovni razlog - kazalniki tržne manipulacije
Ena od pojavnih oblik t.i. trgovalne tržne manipulacije je tudi sklenitev posla ali izdaja naročila za trgovanje, s katerim oseba ali več oseb, ki delujejo povezano, zagotovijo ceno enega ali več finančnih instrumentov na nenormalni ali umetni ravni, razen če oseba, ki je sklenila ta posel oziroma dala naročilo za trgovanje, dokaže, da je bil poslovni razlog za tako ravnanje zakonit in da so ti posli oziroma naročila za trgovanje v skladu s priznanimi tržnimi običaji na trgu, na katerem so bili sklenjeni oziroma dani. Raven cene finančnega instrumenta je na nenormalni oziroma umetni ravni, če ni rezultat dopustnega tržnega procesa. Poslovni razlog kot subjektivno merilo, ki mora biti izpolnjeno za izvzetje od prepovedane tržne manipulacije, pa mora biti zakonit in skladen s tržnimi običaji. Pri tem ne zadostuje, da ima oseba poleg nezakonitih poslovnih razlogov, kot je trgovanje z namenom vplivanja na ceno finančnega instrumenta, tudi zakonit poslovni razlog, temveč se zahteva, da ima za posel izključno zakonite poslovne razloge. Kazalniki tržne manipulacije iz tretjega odstavka 375. člena ZTFI sicer sami po sebi ne ustvarjajo domneve o manipulativnem ravnanju, ampak se mora toženka o tem konkretno opredeliti, kar je v obravnavanem primeru tudi storila.