DDV - odbitek vstopnega DDV - missing trader - neplačujoč gospodarski subjekt - fiktivni računi - davčna utaja - sodelovanje pri goljufiji - objektivne okoliščine
Vodenje ustrezne dokumentacije, pridobivanje podatkov in ustrezna skrbnost, ki se zahteva od gospodarskih subjektov po presoji sodišča niso ukrepi, ki bi presegali tisto, kar je nujno potrebno za preprečevanje davčnih utaj. Opustitev vseh navedenih aktivnosti v povezavi z okoliščinami obravnavane zadeve, ki niso v skladu z običajno poslovno prakso, predstavljajo tudi po presoji sodišča take objektivne okoliščine, na podlagi katerih je upravičen zaključek, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajateljev računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.
ZDavP-2 člen 41, 68, 68/2, 68/5, 69, 73, 77. ZUS-1 člen 20, 20/3, 52.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - prirast premoženja - gotovina - sredstva za privatno potrošnjo - hramba dokumentacije - dokazovanje - tožbena novota - načelo proste presoje dokazov
Po 77. členu ZDavP-2 je dokazovanje z listinami prednostno, ne pa izključno. Možno je tudi dokazovanje z drugimi dokaznimi sredstvi, torej tudi z lastno izjavo. Določba velja tudi za fizične osebe. Te morajo skladno z 41. členom ZDavP-2 dokumentacijo, ki ima vpliv na njihovo davčno obveznost, hraniti najmanj pet let po poteku leta, na katerega se davčna obveznost nanaša. Glede starejših relevantnih dogodkov mora skladno z ustaljeno sodno prakso davčni zavezanec ponuditi zadosti dokazov za zaključek, iz katerega obdobja njegovi dohodki dejansko izvirajo. V nasprotnem primeru davčni organ utemeljeno sklepa, da nepojasnjeni viri izvirajo iz obdobja, v katerem so prvič razvidni oziroma izkazani navzven.
S pooblastilom za diskrecijsko odločanje zakonodajalec pooblasti upravni organ, da na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja uporabi veljavno pravno normo, ne da bi mu veljavni pravni red vnaprej določil vsebino konkretne odločitve. Kolikor tožnica z navedbami o odločanju po prostem preudarku davčnemu organu očita, da je pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri presoji dokazov ravnal arbitrarno, pa to iz spisov in izpodbijane odločbe ne sledi. Iz njih namreč izhaja, da je davčni organ izvedel in ocenil vse dokaze, ki jih je v postopku pridobil uradoma, kot tudi tiste, ki jih je predložila tožnica, vključno z vsemi izjavami, ki jih je podala v postopku in navedel razloge, zaradi katerih prepričajo oziroma ne prepričajo o resničnosti dejstev, ki se z njimi dokazujejo. Navedeno pomeni, da gre v konkretnem primeru le za drugačno dokazno oceno od tiste, ki bi jo rada dosegla tožnica, in ne za bistveno kršitev pravil postopka, kot se zatrjuje v tožbi.
Za odločitev v zadevi je bistveno, ali je tožnica z gotovino razpolagala na dan 1. 1. 2006. Dokazovanje časovno oddaljenih dogodkov, ki se nanašajo na hrambo denarja, zato ne zadošča, če ni hkrati izkazana tudi njihova povezanost s stanjem prihrankov na presečni dan 1. 1. 2006. Takšna povezava iz predloženih dokazil ni razvidna.
dohodnina - dobiček iz kapitala - odsvojitev kapitala - čas odsvojitve kapitala - odsvojitev poslovnega deleža - ničnost pogodbe
Za določitev nastanka davčne obveznosti je pomemben čas odsvojitve kapitala. Za čas odsvojitve kapitala pa se po določbi 95. člena ZDoh-1 šteje datum sklenitve pogodbe. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik poslovna deleža v družbah A. in B. odsvojil s pogodbama, ki sta bili sklenjeni 3. 4. 2006 oziroma 15. 8. 2006, kar pomeni, da je tega dne nastala tudi tožnikova davčna obveznost. Stališče sodne prakse je, da so za obdavčitev pravno relevantna le tista dejstva, ki obstajajo v času nastanka davčne obveznosti. Kasneje predložena nepravnomočna sodba, ob upoštevanju zgoraj navedene zakonske ureditve, tako ne predstavlja podlage za drugačno odmero tožnikove davčne obveznosti.
ZDavP-2 člen 173, 174. ZUP člen 7. ZUS-1 člen 20, 20/3.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - trditveno in dokazno breme - prava neuka stranka - upravni spor - nova dejstva in novi dokazi - tožbena novota
V postopku izdaje izpodbijanega sklepa podane navedbe tožnice kot dolžnikove dolžnice, da dolg še ni zapadel v plačilo ter da znesek dolga, naveden v sklepu o izvršbi, ni pravilen, so pavšalne in z ničemer izkazane. Listinska dokazila, ki jih je tožnica priložila k tožbi, ter predlog za njeno zaslišanje, so nedopustne novote iz tretjega odstavka 20. člena ZUS-1. Laičnost stranke ni okoliščina, na podlagi katere bi bila tožnici odvzeta možnost, da navaja dejstva in predlaga dokaze že v postopku pred izdajo akta. Sicer pa se sodišče strinja s toženko, da tožnice ni mogoče šteti za prava neuko stranko iz 7. člena ZUP. Gre za osebo, ki je hkrati direktorica davčnega dolžnika in stranka posojilne pogodbe. Iz njenega ugovora v davčnem postopku izhaja, da ji je bila v tem postopku na voljo pravna in računovodska pomoč, ki pa je očitno ni uporabila oziroma je ta zatajila.
davčna izvršba - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - odlog davčne izvršbe - predlog stranke za odlog davčne izvršbe - zavrženje predloga
Po določbah 157. člena ZDavP-2 ima pritožba zoper sklep o izvršbi suspenzivni učinek samo v primeru, če davčni organ oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Izvršbo v takšnem primeru davčni organ odloži uradoma, kar pomeni, da pritožbo oceni v vsakem primeru, odločitev o tem pa izda samo, če oceni, da bi bil lahko zavezanec s pritožbo uspešen. Odločanje o odlogu davčne izvršbe na predlog zavezanca v zakonu ni predvideno. Glede na to, da davčni organ v vsakem primeru oceni možnost zavezanca, da s pritožbo uspe, pa tudi ni potrebno, saj se interes zavezanca varuje uradoma. Tožnik tako nima ne pravice ne pravnega interesa in s tem zakonske podlage za to, da predlaga odlog davčne izvršbe in da zahteva odločitev o predlogu. Zato je davčni organ tožnik predlog kot vložen po neupravičeni osebi pravilno in skladno z zakonom s sklepom zavrgel.
Tožnica tako v ugovornem postopku, kot tudi sedaj v tožbi, zatrjuje, da je obveznost po računu poravnala, vendar tega ni z ničemer izkazala in to kljub pozivu prvostopenjskega organa. Prav tako ni z ničemer izkazano tožničino zatrjevanje, da je dolgovani znesek po fakturi plačala z nakupom premičnin, ki so bile kot stvarni vložek vložene v novo družbo tožnice in s tem plačilo kupnine teh sredstev pogoj za vpis v sodni register.
CZ člen 78, 78/1, 78/2, 78/3. ZICPES člen 41, 41/1, 41/1-a, 41/2, 41/3. ZUP člen 144, 144/1.
carina - carinska deklaracija - sprememba podatkov v carinski deklaraciji - prepustitev blaga - ponovni pregled izvoznih deklaracij blaga - uskladitev podatkov v deklaraciji - poprava šifre za carinski postopek - skrajšani ugotovitveni postopek
Prvostopenjski organ je preuranjeno sklepal, da iz razlogov, ker blaga ni več možno pregledati, ni moč nesporno ugotoviti, kateri so dejansko pravilni podatki o predmetnem blagu. V kolikor je organ ocenil, da za trditve tožeče stranke, da gre za vračilo iz začasnega uvoza, ne zadostujejo predložena dokazila, je skladno z drugim odstavkom 78. člena CZ možno preverjanje izvesti tako pri deklarantu samem kot tudi pri vseh osebah, ki so s poslovnega vidika neposredno ali posredno udeležene v navedenih operacijah in vseh drugih osebah, ki iz poslovnih razlogov razpolagajo s temi dokumenti in podatki. Čeprav tretji odstavek 41. člena Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti določa, da se na zahtevo deklaranta odločbo izda v skrajšanem ugotovitvenem postopku na predpisanem obrazcu, pa prvi odstavek 144. člena ZUP organa ne zavezuje, da bi moral v določenih zadevah v vsakem primeru odločati po skrajšanem ugotovitvenem postopku in tudi iz drugega odstavka 78. člena CZ smiselno izhaja, da se tovrstni postopki vodijo tudi v posebnem ugotovitvenem postopku.
brezplačna pravna pomoč - odmera nagrade in stroškov odvetniku - rok za vračilo napotnice - začetek teka roka za vračilo napotnice - obseg odobrene brezplačne pravne pomoči
40. člen ZBPP določa rok, v katerem je izvajalec BPP dolžan vrniti napotnico, in tudi posledico, če se napotnica ne vrne v predpisanem roku. Določba je prisilne narave in zato je pristojni organ nanjo vezan, kar pomeni, da v primeru prekoračitve roka za vračilo napotnice ne more odobriti plačila, pa čeprav je storitev opravljena. V obravnavani zadevi je sporen začetek teka roka ter s tem povezano vprašanje, kdaj je bila v konkretnem primeru opravljena odobrena storitev BPP. Obseg odobrene BPP je razviden iz odločbe o BPP: prosilki se odobri redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem na prvi stopnji. Enako izhaja iz napotnice. To pa pomeni, da je bila storitev opravljena z vročitvijo sodbe tožeči stranki ter da se odobrena BPP ne razteza na nadaljnja dejanja v postopku, kakršno je pridobitev potrdila o pravnomočnosti, na katerega se sklicuje tožeča stranka. To nadalje pomeni, da je pristojni organ pravilno štel storitev za opravljeno z vročitvijo sodbe ter glede na (nesporni) datum vračila napotnice predlog tožeče stranke za plačilo storitve BPP kot prepozen zavrgel.
Javni razpis za sofinanciranje programov in/ali projektov v MOL v letu 2015 s področja podpornih storitev v vzgoji in izobraževanju ter prostem času otrok točka VIII, X.
Finančni načrt tožnika je nejasen, saj v vlogi ni bilo navedeno, za kakšno obliko dela gre pri posameznih izvajalcih programa. Navedeno je bilo, da tožnik nima zaposlenih in da ni izplačil preko avtorskih pogodb ali študentskih napotnic, hkrati pa je tožnik navedel toženo stranko kot sofinancerja stroškov dela. Predmetni projekt ni imel jasno in natančno izdelanega finančnega načrta, zato je bila tožnikova vloga zavrnjena.
ZUS-1 člen 22, 22/1, 47, 48. ZPP člen 205, 206. Konvencija o odpravi dvojnega obdavčevanja v zvezi s preračunom dobička povezanih podjetij člen 4, 6, 7, 13, 15. Sporazum med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo o izogibanju dvojnega obdavčevanja v zvezi z davki od dohodka in premoženja člen 9, 25. ZDavP-2 člen 256.
dvojno obdavčevanje - postopek skupnega dogovora - upravni spor zoper odmerno odločbo - prekinitev postopka - uveljavitev v postopku skupnega dogovora sprejete odločitve - izredno pravno sredstvo
Odločitev o začetku postopka skupnega dogovora oziroma odločitev, sprejeta v takšnem postopku, ne predstavlja (predhodnega) vprašanja, od katerega bi bila odvisna odločitev o tožbi v upravnem sporu zoper odmerno odločbo. Razloga za prekinitev postopka po določbah ZUS-1 in ZPP tudi ne predstavlja predlog stranke pristojnemu organu, da začne postopek skupnega dogovora s pristojnim organom druge države. Po določbah Arbitražne konvencije in Sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčevanja namreč predložitev zadeve pristojnemu organu in postopek skupnega dogovora ni ovira za začetek ali nadaljevanje postopkov s pravnimi sredstvi, kar jasno sledi tudi iz priročnika OECD za učinkovite postopke skupnega dogovora in iz Komentarja OECD k 25. členu Vzorčnega sporazuma o davkih na dohodek in na premoženje. Obenem pa, glede na ureditev v notranji zakonodaji, presoja zakonitosti odmerne odločbe v upravnem sporu oziroma odločitev sodišča o vloženi tožbi ne preprečuje uveljavitve kasneje sprejete odločitve v postopku skupnega dogovora. Skladno z 256. členom ZDavP-2 se lahko odločitev, sprejeta v postopku skupnega dogovora, uveljavi ne glede na odločitve, ki so že bile sprejete v skladu s tem zakonom. Ker zakon uveljavitve odločitve, sprejete v postopku skupnega dogovora, v primerih, ko je odmerna odločba postala pravnomočna, ne izključuje, navedene določbe ni mogoče razumeti drugače, kot posebno izredno pravno sredstvo. Začetek postopka skupnega dogovora sicer ni izredno pravno sredstvo, je pa to po presoji tega sodišča uveljavitev odločitve, ki je bila sprejeta v postopku skupnega dogovora.
davek na dediščine in darila - obnova postopka - upravičeni vlagatelj predloga za obnovo postopka - zavrženje predloga
Prvostopenjski organ je ob predhodnem preizkusu ugotovil, da predloga za obnovo postopka ni vložila upravičena oseba. V smislu 261. člena ZUP lahko namreč obnovo predlaga stranka upravnega postopka; organ, ki je izdal odločbo, na katero se obnovitveni razlog nanaša, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Iz podatkov spisa nesporno izhaja, da je bil davek na dediščine in darila odmerjen A.A. in da ga je ta tudi poravnal. Tožnik ni bil stranka omenjenega odmernega postopka, niti ni vstopil v že začet postopek kot pravni naslednik svojega prednika ter zato ni oseba, ki bi bila upravičena vložiti predlog za obnovo postopka.
ZDavP-2 člen 88. ZUstS člen 43, 44, 47. ZUJF člen 193, 244, 244/4. ZIPRS1314 člen 60.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - odprava odločbe po nadzorstveni pravici - odločba Ustavnega sodišča - učinek odločbe Ustavnega sodišča na pravnomočno urejeno razmerje
Z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-125/14-17 z dne 19. 2. 2015, je bilo ugotovljeno, da je bil 193. člen ZUJF, ki v konkretnem primeru predstavlja pravno podlago za določitev davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v neskladju z Ustavo. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS z učinkom razveljavitve. To pa, v skladu s 44. členom ZustS, pomeni, da se določba 193. člena ZUJF ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Drugače povedano: na razmerja, o katerih je bilo do začetka njenega učinkovanja pravnomočno odločeno, odločitev Ustavnega sodišča ne vpliva. Glede na določbe ZUstS, ki izrecno urejajo pravne posledice odločitve Ustavnega sodišča in ki jih je glede na določbe ZDavP-2 šteti za specialne, ni pravne podlage za to, da se, pa čeprav z izrednim pravnim sredstvom, poseže v pravnomočno odmerno odločbo. Zato je bila zahteva tožnice za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici utemeljeno zavrnjena.
dohodnina - obresti na denarne depozite - smrt zavezanca - vrednost podedovanega premoženja - izogibanje plačilu davka
Če je zavezanec umrl pred vložitvijo napovedi za odmero dohodnine od obresti na denarne depozite pri bankah in hranilnicah, so dolžni napoved vložiti zavezančevi pravni nasledniki v imenu pokojnega zavezanca in za račun vseh dedičev. V konkretnem primeru tožnica zatrjuje, da je po pokojni sestri dedovala le 41,55 EUR in da zato ni dolžna plačati naloženega ji davka. V tej zvezi sodišče pripominja, da tožnica ne zanika ugotovitve davčnega organa, da je po pokojni sestri prejela 203.670,00 EUR. Tudi ne pojasni, zakaj ji je bil omenjeni denar izročen štiri dni pred smrtjo sestre in kakšni so bili razlogi za to. Sodišče zato utemeljeno sklepa, da je bil denar tožnici izročen zaradi predvidenega izogibanja plačilu davkov. Z izogibanjem predpisov pa se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, kar določa četrti odstavek 74. člena ZDavP-2.
Javni razpis iz naslova ukrepa 322: Obnova in razvoj vasi (Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007-2013) točka IV, V, VII, XI. ZJN-2 člen 37, 37/9. Uredba Komisije (EU) št. 65/2011 z dne 27. januar 2011 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja člen 5.
sofinanciranje iz javnih sredstev - ukrep obnove in razvoja vasi - zahteva za izplačilo sredstev - pogoji za izplačilo sredstev - nepredvidena dela - izvršitev pravil o javnem naročanju - priglasitev stroškov
Povsem mogoče je, da se je pri izvedbi projekta tožeča stranka srečala z nepredvidenimi deli, vendar pa o njih tožene stranke ni seznanila v roku desetih dni, kot je bila to zavezana storiti po pogojih javnega razpisa, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke, da teh stroškov tožeči stranki ne prizna, utemeljena.
Javni razpis je v 2. podtočki V. točke določal, da mora biti naložba zaključena celota. To pomeni, da bi morala obnovo vaških domov, pa četudi so se ti nahajali v različnih krajevnih skupnosti, tožeča stranka šteti za zaključeno celoto in zato v primerih, ko so, kot zatrjuje, krajevne skupnosti same vodile postopke naročanja, kot vrednost posameznih naročil upoštevati vrednost celotnega projekta in ne le tistega dela, ki je odpadel na posamezno krajevno skupnost, s tem pa tudi upoštevati pravila ZJN-2.
Po določbi devetega odstavka 37. člena ZJN-2 je sklicevanje na blagovne znamke predmeta naročila dopustno le takrat, ko predmeta ni mogoče opisani na drugačen način, v razpisu pa se dodata besedi „ali enakovredni“. Tega tožeča stranka v razpisih ni upoštevala in zato do teh stroškov ni upravičena.
Tožena stranka je tista, ki ji je bila odobrena pravica do sredstev in je zato odgovorna za pravilnost priglasitve nastalih stroškov, morebitni prenos nalog na druge (torej krajevne skupnosti) brez vednosti in odobritve tožene stranke pa je okoliščina, ki na to odgovornost ne vpliva.
Po mnenju sodišča je potrebno davčno optimizacijo presojati od primera do primera, pri čemer imajo davčni zavezanci nedvomno pravico sklepati vse pravne posle, ki niso prepovedani, pri čemer jih lahko vodijo tudi davčni premisleki. Ni pa dopustno davčne optimizacije izvajati z navideznimi posli, kot je bilo to storjeno v konkretnem primeru.
dohodnina - dohodek iz dejavnosti - gradnja hiš - podjetniška dejavnost - DDV- izstopni DDV - nastanek obveznosti - obračun izstopnega DDV - prenos podjetniškega premoženja v gospodinjstvo
Sodišče sodi, da zatrjevana gradnja treh počitniških hiš za potrebe tožnika oziroma za (brezplačno) naklonitev njegovim otrokom ni izkazana ter da je zato, ob upoštevanju še drugih, objektivnih okoliščin, kamor sodi zlasti število zgrajenih hiš ter njihova (oglaševana) prodaja, šteti, da je tožnik z gradnjo obravnavanih hiš izvajal podjetniško dejavnost. Zato je po presoji sodišča izpodbijana odločba, kolikor se nanaša na zmanjšanje izgube za leto 2009 in dodatno odmero in plačilo akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti za leto 2010, pravilna in zakonita.
Sodišče je, z ozirom na sklep Vrhovnega sodišča in pravno mnenje, izraženo v sklepu, ugodilo tožbi v delu, ki se nanaša na odmero in na plačilo DDV. V tem delu je izpodbijano odločbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Pri tem je pristojni organ vezan na pravno mnenje, ki ga vsebuje omenjeni sklep, to je, da tožnik od nakupa zemljišča in od materiala, ki ga je uporabil za gradnjo, niti od računa za izvajanje gradbenih del, ki ga je kot samostojni podjetnik izstavil sam sebi kot zasebniku, ni odbijal vstopnega DDV. To pomeni, da v obravnavanem primeru niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo prvega odstavka 7. člena ZDDV-1, na katerem temelji izpodbijana odločitev, saj za blago, ki naj bi bilo po oceni davčnega organa del tožnikovih poslovnih sredstev, tožnik ni izkoristil pravice do odbitka DDV ter da zato prenos podjetniškega premoženja v gospodinjstvo v obravnavanem primeru ne more biti razlog za nastanek obveznosti obračuna izstopnega DDV.
dohodnina - davčna osnova - drugi dohodki - nagrada - Prešernova nagrada za študente
Nagrade se po določbi 1. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2 štejejo za druge dohodke in se kot takšne vštevajo v davčno osnovo za dohodnino. Iz obdavčitve so po določbi 1. točke 107. člena ZDoh-2 izvzete samo, če so izpolnjeni določeni pogoji. V konkretnem primeru se tudi po presoji sodišča neutemeljeno uveljavlja oprostitev za Prešernovo nagrado za študente, ki jo je tožniku izplačala Univerza v Ljubljani. Ta ima položaj javnega zavoda in torej ne gre za izplačilo s strani ustanove v smislu 1. alinee 1. točke 107. člena ZDoh-2. Glede na položaj Univerze in vrsto nagrade ter glede na navedene zakonske določbe pa po presoji sodišča tudi ni mogoče šteti, da je nagrado izplačala država.
davčna izvršba - izvršba na denarna sredstva dolžnika - sredstvo izvršbe - obstoj terjatve - stroški izvršbe - pisna pomota
V izreku sklepa o davčni izvršbi so navedeni izvršilni naslovi, datumi izvršljivosti ter neporavnani zneski davka in zamudne obresti od teh zneskov. Pomota, do katere je prišlo v prvem odstavku obrazložitve odločbe upravnega organa druge stopnje, v kateri je pomotoma naveden znesek 663,49 EUR namesto pravilno 1.949,82 EUR, pa je pisna pomota, ki na samo odločitev v stvari ne vpliva in jo lahko upravni organ na podlagi določb 223. člena ZUP kadarkoli popravi.
Stroški izvršbe so posledica postopka, do katerega je prišlo zato, ker tožeča stranka svojih obveznosti ni poravnala, pri čemer je bil v predmetnem postopku sklep o izvršbi izdan na sredstva, ki jih ima tožeča stranka na svojem računu pri banki, v drugih izvršilnih postopkih pa se sklepi nanašajo na nepremičnine tožeče stranke ter na njeno premično premoženje.
davčna izvršba - brezplačna pravna pomoč - zakonita cesija - subrogacija - pobot - ugovori dolžnika proti prevzemniku terjatve
Dolžnik lahko proti Republiki Sloveniji kot prevzemnici terjatve uveljavlja tudi tiste ugovore, ki bi jih lahko uveljavljal proti upravičenki do brezplačne pravne pomoči kot odstopnici terjatve.
Z določiloma prvega odstavka 315. člena in drugega odstavka 421. člena OZ se zagotavlja nevtralnost dolžnikovega položaja, saj ta zaradi cesije ne sme biti v slabšem položaju, to pa velja tudi v primeru zakonite cesije.