davek od premoženja - poslovni prostori - davčna oprostitev
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. To določilo ZDO o oprostitvi davka je mogoče uporabiti le v primeru, če lastnik oziroma uživalec poslovni prostor uporablja za opravljanje svoje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba. Dejstvo, da je tožnik njen družbenik, za odločitev ni relevantno. Z določbami 19. člena ZDO se namreč uvaja davčna ugodnost, take določbe (kot izjeme od splošnih pravil obdavčitve) pa je treba razlagati ozko in jih z razlago ni dopustno širiti na položaje, ki jih zakon izrecno ne določa.
ZDavP-2 člen 101. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 37. ZPIZ-2 člen 159, 159/3.
odpis davčnega dolga - odlog plačila davčnega dolga - obročno plačilo davčnega dolga - pogoji - dohodek - plačevanje preživnine - dokazno breme
Davčni organ je utemeljeno zavrnil tožnikovo prošnjo za odlog, odpis ali obročno plačilo davčnega dolga. Tožnikovega ugovora, da plačuje preživnino za mladoletnega sina, v postopku na prvi stopnji upravičeno ni upošteval, saj ta podatek iz upravnih spisov ne izhaja. Sodišče pa tožniku pojasnjuje, da plačevanje preživnine zmanjšuje njegov mesečni dohodek in bi zato lahko vplivalo na drugačno odločitev, vendar mora to dejstvo pravočasno uveljavljati in nato tudi dokazati (dokazno breme je torej na tožniku), in sicer lahko to uveljavlja v novi prošnji za odpis, odlog ali obročno odplačilo davčnega dolga.
V obravnavani zadevi ne gre za takšno zadevo, kjer bi pooblaščenec tožnika uporabil tuje pravne vire, saj uporaba Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti in Uredbe komisije (EGS) št. 2454/93 z dne 2. 7. 1993 o določbah za izvajanje Uredbe sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. 9. 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti uporabljajo vsi udeleženci v carinskih postopkih in ne predstavlja uporabe tujih pravnih virov. Tudi ne gre za uporabo posebnega strokovnega znanja iz izvenpravnih področjih ali tujega jezika.
V obravnavani zadevi je sporno, ali dobropisi, na podlag katerih je tožnik opravil popravek (zmanjšanje) izstopnega DDV, predstavljajo izjavo kupca oz. naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil v smislu določbe drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Po presoji sodišča je tožnik zmanjšal svojo obveznost za DDV v nasprotju z členom 39. ZDDV-1 in 41. členom PZDDV-1, saj gre pri predmetnih dobropisih za takšne pomanjkljivosti, da ne ustrezajo pogojem iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 oz. ne gre za pisno obvestilo naročnika blaga, da je popravil (zmanjšal) znesek DDV, ki ga je odbil. Zato tožnik na njihovi podlagi ni smel opraviti popravkov obračunanega DDV.
Sporazum med SFRJ in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja člen 18, 18/1, 18/2, 18/3, 18/4.
dohodnina - odmera akontacije od dohodnine - poklicna renta - sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja
Od dohodka, ki ga prejema pri B., tožnica na Švedskem davka ni plačala, pač pa ji je bil le obračunan, nato odtegnjen, vendar pa prav zaradi upoštevanja Sporazuma med SFRJ in Kraljevino Švedsko o izogibanju dvojnemu obdavčevanju dohodka in premoženja tudi vrnjen, kar pomeni, da je tožnica zavezana poravnati davek od tega dohodka v državi, kjer je rezidentka, torej v Republiki Sloveniji.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 221, 221/1, 226, 227.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - rok za predložitev vloge - vsebinska sprememba vloge po poteku roka za oddajo vloge - subvencioniranje študentske prehrane
Po prvem odstavku 221. členu Pravilnika o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije mora vloga za dodelitev sredstev biti dostavljena do roka, ki je določen v objavi javnega razpisa. Rok za predložitev vlog pa mora biti dovolj dolg, da lahko vlagatelj pripravi kakovostno vlogo v skladu z zahtevanimi pogoji v razpisni dokumentaciji. Glede na navedeno je tožnik glede na konkretni javni razpis imel tudi dovolj časa, da je lahko pripravil kakovostno vlogo v skladu z zahtevanimi pogoji v razpisni dokumentaciji.
tožba zaradi molka organa - procesne predpostavke za molk organa - umik tožbe - stroški postopka
Tožnik je v predmetni zadevi vložil tožbo zaradi molka organa v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, kar predstavlja glavno zahtevo v upravnem postopku. Zahteva za povrnitev stroškov v upravnem postopku pa predstavlja akcesorno zahtevo. Tožnik je sodišču sporočil, da je z odločbo pritožbenega organa zadovoljen, zato je na podlagi tretjega odstavka 39. člena ZUS-1 postopek s sklepom ustavilo. Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1. Glede na dejstvo, da je pritožbeni organ izdal odločbo šele po pozivu tožnika v skladu z drugim odstavkom 28. člena ZUS-1, sodišče ocenjuje, da je bila tožba zaradi molka pritožbenega organa v predmetni zadevi potrebna, zato je tožnik v skladu s četrtim in petim odstavkom 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka.
Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Pri tem zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost, zato pri ugotavljanju njene višine ni potrebno upoštevati ter presojati vseh razpoložljivih podatkov in s tem že ugotavljati njene končne višine. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti. Ovire tudi ni za to, da se pri odločanju upoštevajo podatki iz tožnikove prijave premoženja, oziroma ravno nasprotno: prijava premoženja iz 69. člena ZDavP-2 je namenjena prav ugotavljanju davčne osnove z oceno.
davek od dohodka iz osnovne kmetijske dejavnosti - zavezanec za plačilo davka - član kmečkega gospodinjstva - davčna osnova
Davčna osnova od drugih dohodkov iz 70. člena ZDoh-2 se pripiše posameznemu zavezancu, članu kmečkega gospodinjstva, za katerega se šteje, da opravlja osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost, v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev v kmečkem gospodinjstvu. Ne glede na to, da so lahko dohodki, izplačani za namene upravljanja kmetijske dejavnosti, izplačani le enemu članu kmečkega gospodinjstva, se kot del davčne osnove upoštevajo vsem članom kmečkega gospodinjstva, za katere se šteje, da opravljajo osnovno kmetijsko in osnovno gozdarsko dejavnost in to v sorazmernem deležu glede na skupno število zavezancev za dohodnino.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6, 38, 38/3. ZFPPIPP člen 314, 314/7.
prispevki za socialno varnost - stečaj - v stečaju priznane terjatve za plačilo davkov ali prispevkov - upravni spor - odgovor na tožbo - zamudna sodba - pravni interes - zavrženje tožbe
Na določbe ZPP o odgovoru na tožbo in izdaji zamudne sodbe se v upravnem sporu ni mogoče sklicevati.
Če je terjatev za plačilo davkov ali prispevkov v stečajnem postopku priznana, po določbi sedmega odstavka 314. člena ZFPPIPP preneha pravna korist dolžnika za vodenje postopka, v katerem pristojni organ odloča o terjatvi, za vložitev pritožbe ali drugega pravnega sredstva v tem postopku in za tožbo v upravnem sporu proti odločbi, s katero je pristojni organ odločil o tej terjatvi. Tudi če bi izpodbijani sklep v delu, v katerem se ugotavlja obstoj tožnikove obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost, šteli za odločitev pristojnega organa o obstoju terjatve iz tega naslova, torej tožnik po izrecni določbi zakona pravne koristi za tožbo v upravnem sporu zoper takšno odločitev ne izkazuje, ker je bila terjatev v stečajnem postopku priznana. Zato je sodišče tožbo zavrglo.
ZDavP-2 člen 101. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem postopku člen 37. ZDDD člen 18.
odpis davčnega dolga - davek na dediščine in darila - pogodba o dosmrtnem preživljanju - razveza pogodbe
Prvostopenjski davčni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za odpis davčnega dolga iz naslova davka na dediščine in darila. V konkretnem primeru ni sporno, da so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki jo je sklenil tožnik, nepremičnine in s tem premoženje. Spora tudi ni, da teče v tej zvezi sodni postopek in da tožnik zaradi sodnega postopka ne more razpolagati z nepremičninami iz pogodbe. Vendar to ne pomeni, da premoženja nima oziroma da to ne zadošča za poplačilo davka. Omenjena omejitev razpolaganja namreč ni absolutna, torej takšna, ki kadarkoli in v celoti preprečuje razpolaganje s premoženjem in s tem izpolnitev davčne obveznosti. Absolutne omejitve tožnikovega razpolaganja z nepremičninami tudi (še) ne izkazuje predložena sodna odločba. Zato je davčni organ premoženje iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju utemeljeno upošteval kot tožnikovo premoženje, iz katerega je mogoče plačati davčno obveznost, ter zato tožnikov predlog za odpis davčne obveznosti zavrnil. Kar pa ne pomeni, da je ostal tožnik za primer pravnomočne sodne razveze oziroma razveljavitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju brez pravnega varstva. Če namreč pogodbo, ki je podlaga za prenos premoženja, sodišče z odločbo izreče za neveljavno, ima davčni zavezanec pravico zahtevati, da se odločba o odmeri davka na dediščine in darila odpravi in da se mu davek, če je bil plačan, vrne.
davčni inšpekcijski nadzor - rok za izdajo odločbe - zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - pogoji za zavarovanje - pričakovana davčna obveznost - višina davčne obveznosti - prijava premoženja
Rok za izdajo odločbe iz 141. člena ZDavP-2 je instrukcijski in ne prekluziven. Zato ni mogoče slediti tožnikovim navedbam, da so izpodbijani sklepi o zavarovanju davčne obveznosti zaradi prekoračenja tega roka nezakoniti in da jih je kot takšne treba odpraviti.
Ključni pogoj za zavarovanje je pričakovana davčna obveznost in njena višina, kar pomeni, da mora biti ob izdaji sklepa verjetno izkazan obstoj davčne obveznosti, katere izpolnitev se zavaruje, in višina te obveznosti. Oboje mora davčni organ izkazati v obrazložitvi sklepa. Za zavarovanje davčnega dolga zadošča pričakovana in s tem verjetna davčna obveznost. Gre namreč za odločitev, ki je začasna in ki jo je mogoče ob spremenjenih okoliščinah spremeniti, to je, ali zahtevati dodatno zavarovanje ali pa zavarovanje sprostiti.
Tožnik ne ne more uspeti z ugovorom, da je izrečeni ukrep nesorazmeren. Pri odločanju o zavarovanju je davčni organ pravilno upošteval celotno višino davčne obveznosti in ne le dela, v katerem le-ta presega obveznost, ki jo je davčni organ zavaroval s predhodno izdanimi sklepi. Ne v tem ne v predhodnih postopkih zavarovanja namreč tožnik ni izkazal, da bi katero od sredstev zavarovanja ali vsa sredstva zavarovanja skupaj zadostovala za poplačilo verjetnega zneska davka. Tožnik pa bi tudi sicer lahko, če meni, da izbrani ukrep ni ustrezen, kadarkoli med postopkom predlagal, da se začasni ukrep nadomesti z novim zavarovanjem, ali predloži drug instrument zavarovanja, ki bi zagotavljal izpolnitev oziroma plačilo davčne obveznosti.
ukrep inšpektorja za vode - odločba drugostopenjskega organa - akt, ki se izpodbija v upravnem sporu - zavrženje tožbe
V dvostopenjskem upravnem postopku, v katerem je bila pritožba stranke zavrnjena, je predmet upravnega spora presoja zakonitosti upravnega akta – odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke v postopku, v skladu z določbo 2. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru tožnik, kljub pravilnemu pravnemu pouku v odločbi organa druge stopnje, tudi po pozivu sodišča v smislu 31. člena ZUS-1 ni dopolnil tožbe. Tako tožnik tudi v dopolnjeni tožbi, ki jo je sodišče prejelo 16. 9. 2015, še vedno izpodbija odločbo druge stopnje. Ker po navedenih določbah ZUS-1 izpodbijana odločba druge stopnje ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo kot nedopustno zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
davčna izvršba - odlog davčne izvršbe - odločanje po uradni dolžnosti - zahteva stranke
Davčni organ po prejemu pritožbe zoper sklep o davčni izvršbi uradoma oceni, ali bi bilo glede na možnost uspeha s pritožbo smiselno zadržati že začeto davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom. V nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. Zakonska določba četrtega odstavka 157. člena ZDavP-2 ne omogoča zadržanje izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke.
Tožnik mora zatrjevano dejstvo, da torej obstoja neplačana terjatev tožnika do družbe, ki je izbrisana, izkazati nedvoumno, da bi zato zaradi izbrisa družbe dolžnika imel pravico do popravka (znižanja) izstopnega DDV oz. obračuna DDV. Obstoj neplačane terjatve zaradi izbrisa dolžnika iz registra izhaja tudi iz besedila določbe 39. člena ZDDV-1 in je po presoji sodišča predpostavka za uporabo tega instituta. ZDDV-1 v navedeni določbi navaja, da lahko na enak način, kot je določeno v prvem stavku tretjega odstavka 39. člena ZDDV-1, ravna tudi davčni zavezanec, ki ni bil poplačan, ker je bil dolžnik izbrisan iz sodnega registra. Te določbe po presoji sodišča ni mogoče razlagati na način, kot meni tožnik, da se sploh ne ugotavlja obstoja neplačanih terjatev in da se popravek opravi avtomatično, ker se dolžnik izbriše iz registra.
davčni inšpekcijski nadzor - prispevki za socialno varnost - izogibanje plačilu prispevkov - izplačilo neto plač v gotovini - plačnik davka
Tožnik je v inšpiciranem obdobju na povezan oziroma usklajen način posloval z družbo A. Na ta način je vsebinsko prevzel njeno dejavnost in je zagotavljal tudi sredstva za (gotovinsko) izplačilo (neto) plač sicer pri omenjeni družbi formalno zaposlenim delavcem. Razlog za takšno poslovanje je bil v tem, da je bil A. v letu 2008 nelikviden in je imel blokiran transakcijski račun, kar nenazadnje potrjujejo same tožbene navedbe. Prav zato se obveznosti med družbama niso poravnavale z nakazili tožnika na račun A., temveč s kompenzacijami in na drugi strani tožnikovimi dvigi gotovinskih sredstev, ki so bila uporabljena za izplačilo plač delavcem, kar pa je hkrati omogočalo izogibanje plačilu davčnih obveznosti.
Z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov se ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih dogodkov.
davek od premoženja - odmera davka od premoženja - davčna osnova - vrednost stavbe - poslovni prostor
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V tem primeru pa zavezanec kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik pravna oseba A. d.o.o., kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.
davčna izvršba - izvršilni naslov - odmera dohodnine za leto 2006 - pravica do odmere davka - zastaranje - prehodne določbe zakona
Prehodna določba 420. člena ZDavP-2 se nanaša le na uporabo specialnih določb ZDavP-1 o odmeri in obračunu dohodnine, ne pa tudi določb, ki se kot splošne uporabljajo v davčnem postopku in med katere se šteje tudi določba 125. člena ZDavP-2 o zastaranju.
Davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V konkretnem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga uporablja najemnik, pravna oseba, ki je sicer v solasti tožnice, kar pa na odmero davka tožnici ne vpliva.
Davek od premoženja se ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. V obravnavanem primeru tožnica kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga sama ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Dejstvo, da ga za dejavnost uporablja najemnik, ki je družba v solasti tožnice, na odmero davka tožnici ne vpliva.