DDV - vračilo DDV - pravica do popravka DDV - zavrnitev vloge za vračilo DDV
Pravico do popravka DDV lahko uveljavljajo le davčni zavezanci po ZDDV-1. Davčni zavezanec, ki je prenehal obstajati, nima več statusa zavezanca za DDV, zato ne more popraviti (zmanjšati) zneska obračunanega DDV. Po ZDDV-1 fizična oseba ne more popravljati obračunanega zneska DDV v obračunu DDV-O.
Na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDavP-2 davčni organ izda začasni sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti še pred izdajo odločbe oz. po poteku roka za predložitev obračuna, če obračun davka ni bil predložen, kadar pričakovana davčna obveznost presega 50.000,00 EUR. Gre za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti v primeru večjega davčnega dolga, ki ga je opredelil z zakonodajalec s spremembami ZDavP-2, in sicer z novelo ZDavP-2F, ki se uporablja od 1. 1. 2013 dalje. V takih primerih je davčni organ dolžan izdati začasen sklep za zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti in nima diskrecijske pravice oz. pravice prostega preudarka. Po mnenju sodišča je obrazložitev izpodbijanega sklepa glede verjetnega obstoja davčne obveznosti zadostna, prav tako pa je tudi v zadostni meri obrazložena njegova verjetna višina.
postopki zaradi insolventnosti - postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - globa za prekršek - davčna izvršba - nastanek terjatve
Odpust obveznosti učinkuje za terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja, ne glede na to, ali je upnik to terjatev prijavil v postopku osebnega stečaja. V konkretnem primeru pa se izterjujejo terjatve, ki so postale izvršljive po 19. 1. 2010, ko je nastopil odpust obveznosti, zato odpust zanje ne velja. Uveljavljeno stališče sodne prakse namreč določa, da terjatev nastane šele z njeno izvršljivostjo, ne pa že z izdajo odločbe o denarni kazni.
ZICPES člen 71, 74. Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitev Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 17, 23, 23/3.
carinski ukrepi - varstvo pravic intelektualne lastnine - uničenje blaga pod carinskim nadzorom - izpolnitev pogojev za izrek ukrepa
V obravnavani zadevi je bila izdana odločba o začasnem zadržanju blaga, ki je bila izdana na podlagi 17. člena Uredbe (EU) št. 608/2013, zaradi suma kršitve pravic intelektualne lastnine blagovne znamke znamke „H2O MOP“ imetnika te pravice - tožnika. Iz 23. člena Uredbe izhaja, da se blago, pri katerem obstaja sum kršitve pravice intelektualne lastnine, lahko uniči pod carinskim nadzorom, če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa. Med drugim je kot pogoj določeno soglasje deklaranta ali imetnika blaga, ki ga le-ta poda v 10 delovnih dneh od datuma, od katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga. Če deklarant ali imetnik blaga carinskim organom ne potrdi svojega soglasja za uničenje blaga in jih ne obvesti o nasprotovanju uničenju blaga v teh rokih, lahko carinski organi štejejo, da je deklarant ali imetnik blaga potrdil svoje soglasje za uničenje tega blaga. Podobno določa tudi 71. člen ZICPES, ki se še uporablja do uveljavitve vladne uredbe. Iz navedene določbe prav tako izhaja, da je pogoj za uničenje blaga soglasje deklaranta, lastnika blaga ali osebe, ki z blagom razpolaga (4. in 5. odstavek 71. člena ZICPES).
davek od premoženja - poslovni prostori - davčna oprostitev
V skladu z 2. točko 19. člena ZDO se davek od premoženja ne plačuje le od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje dejavnosti. Ta oprostitev velja le za lastnika oziroma uživalca v isti osebi. V obravnavanem primeru pa tožnik kot fizična oseba premoženje oddaja v najem pravni osebi in ga nesporno sam ne uporablja za opravljanje dejavnosti. Za dejavnost ga torej uporablja najemnik, pravna oseba (v lasti njegove hčere), kar pa na odmero davka tožniku ne vpliva.
zavarovanje izpolnitve davčne obveznosti - prepoved razpolaganja z nepremičninami
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da davčni organ ugotavlja, da obstoji nevarnost, da bo izpolnitev oziroma plačilo dodatno naložene davčne obveznosti onemogočeno ali precej otežena. Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi drugi odstavek 111. člena ZDavP-2, kjer pa razlogi glede onemogočene ali otežene izpolnitve davčne obveznosti, niso posebej navedeni kot pogoj za zavarovanje davčne obveznosti, kolikor pričakovana davčna obveznost presega 50.000 EUR.
Uredba o postopkih, merilih in načinih dodeljevanja sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog člen 6, 6/3, 6/3-6, 12. ZUP člen 214.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - spodbujanje razvoja nevladnih organizacij - razpisni pogoji - način ocenjevanja vloge - obrazložitev odločbe
Iz izpodbijanega sklepa je jasno razvidno število točk, ki jih je projekt tožeče stranke dosegel po posameznih razpisnih merilih, in s tem ocena projekta, ki jo je opravila strokovna komisija. Po presoji sodišča so pomanjkljivosti projekta, ki utemeljujejo oceno, dovolj konkretno navedene. Obrazložitev je tudi skladna z obširnejšo obrazložitvijo ocen, ki izhaja iz ocenjevalnih listov.
Vsako prispelo vlogo na podlagi ocenjevalnega lista ločeno ocenita dva člana strokovne komisije. Skupna ocena vloge pa je povprečje dveh ocen ocenjevalcev. Takšen način ocenjevanja vlog je pogost pri postopkih javnih razpisov in je po mnenju sodišča skladen z določili Javnega razpisa. V konkretnem primeru je iz ocenjevalnih listov razvidno, da je posamezen ocenjevalec vlogi dodelil točke, kot so predvidene v Javnem razpisu, torej cele točke. Le skupna oziroma končna ocena je povprečje dveh ocen, kar po mnenju sodišča zagotavlja večjo objektivnost ocenjevanja in enako obravnavo vseh prijaviteljev. Ravno zagotavljanje enakosti oziroma enakih možnosti udeležencev pa je bistvo postopkov javnih razpisov.
ZDavP-1 člen 125, 125/3, 126, 126/2. ZZRZI člen 6.
davčna izvršba - zastaranje pravice do izterjave dolga - zastaralni rok - prekinitev zastaranja
Izvršilni naslov v spornem primeru je odločba Sklada RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov z dne 30. 8. 2012, ki je postala izvršljiva 5. 9. 2012. Predlog za njeno prisilno izterjavo je bil vložen 23. 4. 2013. Izpodbijani sklep pa je bil izdan 25. 4. 2013 in je bil tožeči stranki vročen 29. 4. 2013. Pravica do izterjave dolžnega zneska v obravnavanem primeru tako še ni zastarala, saj 5-letni relativni oziroma 10-letni absolutni zastaralni rok v času izdaje izpodbijanega sklepa še nista potekla.
odločba o izrednih ukrepih - prenehanje kvalificiranih obveznosti banke - imetniki podrejenih obveznic - subsidiarni upravni spor - aktivna legitimacija - sodno varstvo zoper odločbo Banke Slovenije - pravica do povrnitve škode
Tožeča stranka kot imetnik obveznic, na katere se nanaša izrečeni ukrep, z ozirom na specialno ureditev v ZBan-1, nima pravne podlage, da zahteva presojo zakonitosti odločbe kot upravnega akta v smislu določb ZUS-1.
Tožeča stranka ima možnost, da uveljavlja sodno varstvo na podlagi določb 350.a člena ZBan-1. Delničarji, upniki in druge osebe, katerih pravice so prizadete zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih tožene stranke, lahko po navedeni določbi zahtevajo od tožene stranke povrnitev škode ob upoštevanju 223.a člena tega zakona, če dokažejo, da je škoda, ki je nastala zaradi učinkov izrednega ukrepa višja, kot bi bila v primeru, če izredni ukrep ne bil izrečen. Sodno varstvo se v tem primeru sicer omejuje na povrnitev škode, kar pa še ne pomeni, da sodnega varstva ni oziroma da ni ustrezno. Niti Ustava niti ZUS-1 ne pogojujeta drugega sodnega varstva v upravnem sporu s tem, da so prizadeti osebi pred drugim pristojnim sodiščem zagotovljene enake pravice in da lahko uveljavlja enake zahtevke, kot bi jih sicer lahko uveljavljala v upravnem sporu. Bistveno je, da je sodno varstvo učinkovito, kar pomeni, da se z njim v tistem delu na učinkovit način varujejo pravice in interesi prizadetih oseb.
S pritožbo zoper sklep o davčni izvršbi in posledično v upravnem sporu zoper ta sklep se lahko uveljavljajo zgolj ugovori, ki se nanašajo na izvršbo, ne more pa se z njo izpodbijati izvršilni naslov, v obravnavanem primeru odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Podlaga za ustavitev davčne izvršbe je odprava odmerne odločbe, to pa je mogoče doseči (le) s pravnimi sredstvi zoper odločbo o odmeri davka.
ZPSV člen 4, 6. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6. ZDavP-2 člen 352.
prispevki za socialno varnost - prispevek za zdravstveno zavarovanje - prispevek za poškodbe pri delu in poklicne bolezni - lastnik zasebne družbe
Iz podatkov, ki jih davčnemu organu posreduje ZZZS, izhaja, da je imel tožnik v obdobju, za katerega so mu z izpodbijanimi odločbami odmerjeni prispevki, status zavarovanca kot lastnik zasebnega podjetja. Glede na zakonsko ureditev zavarovalne podlage je za odločitev odločilen vpis tožnika v poslovni register Republike Slovenije kot lastnika zasebne družbe. Tožnik sicer ugovarja, da je bil v navedenem obdobju v delovnem razmerju, vendar iz listin oziroma dokazil, ki jih je predložil v postopku pred izdajo izpodbijanih odločb, ne izhaja, da bi imel v tem obdobju status zavarovanca iz naslova delovnega razmerja.
davek od dohodkov iz delovnega razmerja - prispevki za socialno varnost - izplačevalec plače - plačilo davka - nelikvidna družba - izogibanje plačilu davka
Tožnica ne more uspešno zatrjevati, da so bili delavci zaposleni v družbi A. ter da je šlo pri sklenjeni posojilni pogodbi in aneksih za posojilna razmerja med družbama in za način črpanja posojila. Opisani način poslovanja je temeljil na pogodbi o poslovnem sodelovanju, iz katere jasno sledi, da je bila družba A. d.o.o. izvajalec po pogodbi in z ozirom na tožnico kot naročnik le še podizvajalec proizvodnih del, medtem ko so bile vse ostale pravice in obveznosti iz opravljanja dejavnosti, vključno z izplačilom plač delavcem družbe A. d.o.o., prenesene na naročnika, kar pomeni, da so se tudi te plače dejansko izplačevale v breme tožnice, ne pa v breme družbe A. d.o.o. Bistvena posledica takšnega ravnanja je, da so obveznosti za davek in prispevki za socialno varnost izkazani pri družbi A., ki je nelikvidna in ima blokirane vse račune, tožnica pa je bila, ker je obveznosti do delavcev poravnavala le v višini izplačanih neto plač, razbremenjena vseh bruto stroškov dela in s tem obveznih dajatev. Davek in prispevki za socialno varnost tako niso bili odtegnjeni ne pri družbi A. d.o.o. ne pri tožnici, čeprav so bile delavcem plače obračunane in izplačane. Takšen način poslovanja je posledica povezanosti med družbama, ki je bila vzpostavljena zavestno z namenom, da se, kljub nelikvidnosti in blokadi računov družbe A. d.o.o., zagotovi poslovanje ter hkrati izogne plačilu davka. Zato se davčna organa utemeljeno sklicujeta na četrti odstavek 74. člena ZDavP-2, po katerem se z izogibanjem ali z zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti predpisom o obdavčenju. Če se namreč ugotovi takšno zlorabo ali izogibanje, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij nastalih na podlagi gospodarskih dohodkov. Neplačilo davkov se kot nedovoljena posledica pogodb, sklenjenih z namenom izogniti se plačilu davka, po ustaljeni sodni praksi odpravi na upravnopravnem področju. To je bilo v obravnavanem primeru storjeno na način, da je bil tožnik obravnavan kot plačnik davčnih obveznosti.
Tožnik ima prav, da bi morala toženka kriterij nekaznovanosti interpretirati tako, da bi na njegovi podlagi šle dodatne točke vsem ponudnikom, razen tistim, ki so v preteklem razpisnem obdobju nudili subvencionirano študentsko prehrano, pa jim je bila izrečena sankcija. Povedano drugače: Toženka bi morala obravnavati enako vse kaznovane in enako vse nekaznovane ponudnike.
davčna izvršba - brezplačna pravna pomoč - terjatev republike slovenije iz naslova stroškov postopka - upnik - pobot
V zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije (RS) do tožnice iz naslova stroškov izvršilnega postopka, ki jih je bila tožnica po sklepu sodišča dolžna povrniti nasprotni stranki, ki je bila za ta postopek upravičena do BPP, iz tega naslova pa so bila tudi izplačana proračunska sredstva. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS. Po samem zakonu je namreč že omenjeni sklep sodišča izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova nudene BPP.
Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do nasprotne stranke. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP izhaja iz določb ZBPP.
davčna izvršba - izvršba drugih denarnih nedavčnih obveznosti - vračilo stroškov brezplačne pravne pomoči - izpodbijanje izvršilnega naslova
Tožnik v tožbi izpodbija izvršilni naslov, to pa s pravnimi sredstvi zoper sklep o izvršbi ni mogoče. Iz tega razloga so neupoštevne tožbene navedbe, da je bila tožniku po izdaji izvršilnega naslova ponovno odobrena brezplačna pravna pomoč, saj s tem izvršilni naslov ni bil odpravljen, spremenjen ali razveljavljen. Zato ni podlage za ustavitev izvršbe.
pritožba - rok za vložitev pritožbe - zavrženje pritožbe - sklep o popravi pomote
Po prvem odstavku 223. člena ZUP sme organ, ki je izdal odločbo, vsak čas popraviti pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Popravek pomote ima pravni učinek od dneva, od katerega ima pravni učinek popravljena odločba. Pomota se sme po navedenem popraviti „vsak čas“, torej tudi takrat, ko je odločba že postala pravnomočna. Hkrati pa to pomeni, da sklep o popravi ne vpliva na tek roka za vložitev pritožbe zoper odločbo, ki je predmet poprave. Zoper sklep, s katerim se že izdana odločba popravi, je namreč dovoljena (samostojna) pritožba, o čemer je bil tožnik v pravnem pouku popravnega sklepa tudi poučen. Očitek, da je pravni pouk napačen, pomanjkljiv in zavajajoč, je neutemeljen, saj iz njega povsem jasno izhaja, da se nanaša zgolj na ta (torej popravni) sklep.
davčna izvršba - brezplačna pravna pomoč - terjatev Republike Slovenije iz naslova stroškov postopka - upnik - pobot
V zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije do tožnice iz naslova stroškov pravdnega postopka, v katerem tožnica ni uspela in je bila zato po pravnomočni in izvršljivi sodbi dolžna povrniti stroške postopka nasprotni stranki, ki je bila za ta postopek upravičena do BPP, iz tega naslova pa so bila tudi izplačana proračunska sredstva. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS. Po samem zakonu je namreč že omenjena sodba izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova nudene BPP.
Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do nasprotne stranke. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP izhaja iz določb ZBPP.
DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - objektivne okoliščine - subjektivni element - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Zaključki pritožbenega organa ne dajejo zadostne podlage za očitek, da je tožnik sodeloval pri davčni goljufiji, kar naj bi bil razlog za zavrnitev pravice do odbitka vstopnega DDV (4. pogoj iz 11. točke te obrazložitve) od spornih dveh računov. Tožnik se v tožbi sklicuje, da je bil DDV od navedenih dveh računov plačan, zaradi česar obstaja nepojasnjeno, kakšno davčno ugodnost naj bi tožnik z akceptiranjem spornih dveh računov sploh pridobil. Zato bo moral prvostopenjski organ v ponovljenem postopku dopolniti ugotovitveni postopek tudi v tej smeri in se opredeliti do tožnikovega subjektivnega elementa (sodelovanja pri davčni goljufiji), glede česar mora tožniku dati tudi možnost, da se v zvezi s tem izjasni.
S pritožbo zoper sklep o izvršbi in posledično s tožbo v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova, v obravnavanem primeru odločbe, ki je bila tožeči stranki izdana na podlagi 175. člena ZDavP-2. Uveljavljajo se lahko le ugovori, ki se nanašajo na izvršbo. Tožeča stranka ugovarja obstoju terjatve po sklepu o davčni izvršbi na terjatev dolžnika in s tem (posredno) zakonitosti izvršilnega naslova. To niso ugovori, ki bi jih lahko uveljavljala v tem postopku, temveč gre za ugovore, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavljajo v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Zato jih že davčni organ utemeljeno zavrne kot nepomembne za izpodbijano odločitev, iz istih razlogov pa enake tožbene ugovore zavrača tudi sodišče.
V obravnavani zadevi je carinski organ po tretjem odstavku 78. člena CZS imel vsa pooblastila za postopanje, tudi glede pridobitve podatkov o transakcijski vrednosti spornega blaga iz 29. člena CZS. Carinski organ je postopal v okviru uradnega sodelovanja s tujo carinsko administracijo na podlagi Sporazuma med Evropsko skupnostjo in Republiko Indijo o medsebojnem sodelovanju in medsebojni upravni pomoči pri carinskih zadevah. V postopku naknadnega preverjanja spornih računov je bilo ugotovljeno, da so bili priloženi računi izdani v nižjih vrednostih od dejanske vrednosti blaga, kot so jih izdali tuji izvozniki.