ZPSV člen 4, 6. ZPIZ-1 člen 15, 15/2. ZZVZZ člen 15, 15/1, 15/1-6. ZSDP člen 6, 6-5. ZUTD člen 54, 54-6. ZDavP-2 člen 352. ZUP člen 147.
prispevki za socialno varnost - zavezanec za plačilo prispevkov - družbenik zasebne družbe - poslovodna oseba - pravnomočno rešeno predhodno vprašanje - premoženjski in dohodkovni položaj družbe - socialni položaj zavezanca
Glede na zakonsko ureditev je za določitev zavarovanca in zavezanca relevanten tožnikov položaj družbenika zasebne družbe, ki ni zavarovan na drugi podlagi, oziroma položaj družbenika, ki je poslovodna oseba. Ugotovitev, da je zavarovalna podlaga (lastnost zavarovanca), ki ji ugovarja tožnik, ugotovljena s pravnomočno odločbo ZPIZ Slovenije, je skladna s podatki upravnih spisov. Gre za odločitev v pristojnosti drugega organa, na katero je davčni organ vezan, in je ni mogoče z uspehom izpodbijati v davčnem postopku ter posledično tudi ne v upravnem sporu.
Premoženjski in dohodkovni položaj družbe za odločitev o obveznosti tožnika kot fizične osebe ni relevanten. V postopku odmere tudi ni dopustno upoštevati dohodkovnega položaja davčnega zavezanca in s tem povezane sposobnosti tožnika, da poravna obveznosti, ki se nalagajo v plačilo.
ZDavP-2 člen 31, 141, 141/1. ZDDV-1 člen 84, 86, 86/4.
davčni inšpekcijski nadzor - odločba o ugotovitvi nepravilnosti - pristnost računa - brisanje prometa - odločba o prekršku
Predmet tega postopka je izdana odločba o ugotovitvi nepravilnosti, ne pa ugotovitev storjenega prekrška in izrečena sankcija v zvezi z njim, saj je zato pristojen prekrškovni organ in v nadaljevanju sodnik za prekrške, ne pa davčni organ in v nadaljevanju Upravno sodišče. Navedbe tožnika, ki se nanašajo na prekrškovni postopek in na ugotovitve glede izreka o prekrških, so zato za omenjeni postopek nerelevantne.
DDV - dodatna odmera DDV - z namenom uveljavljanja davčnih ugodnosti izdan račun - poslovno sodelovanje - dokaz z listinami
Poslovno sodelovanje, če le-to res obstoji, se zlahka dokazuje z listinami, poslovno korespondenco itd. Običajno je tudi, da se na koncu takega poslovanja preverijo opravljene storitve oziroma dobave. Ker v primeru spornega računa ni bilo tako, se sodišče strinja z davčnima organoma, da je tožnik z akceptiranjem neverodostojne poslovne listine od poslovno neobstoječega zavezanca nezakonito izkazoval terjatev za vstopni DDV in s tem na nezakonit način zniževal svojo davčno obveznost oziroma uveljavljal vračilo vstopnega DDV.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 40, 48. Uredba (ES) št. 1013/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2006 o pošiljkah odpadkov člen 43, 43/1.
carina - sprostitev blaga v prost promet - prevoz odpadnega aluminija - nezakonita pošiljka neskupnostnega blaga
Ker gre za nezakonito pošiljko, je potrebno deklarirano blago vrniti nazaj tožniku kot pošiljatelju. Sporni odpadki izvirajo iz Republike Kosovo in se pošiljajo iz Republike Kosovo, ki ni podpisnica Baselske konvencije niti članica OECD, niti niso sklenjeni z njo dogovori iz točk c) in d) prvega odstavka 43. člena Uredbe št. 2913/92. Glede na navedeno gre v obravnavani zadevi za uvoz deklariranih odpadkov, ki je prepovedan oz. gre za nezakonito pošiljko neskupnostnega blaga po definiciji iz člena 2 (35) (f) navedene Uredbe.
ZP-1 člen 18, 18/2, 57c. ZDavP-2 člen 143, 146, 156.
davčna izvršba - neplačana globa za prekršek - obročno plačilo globe - plačilo polovice izrečene globe - obročno plačilo polovice izrečene globe
Iz drugega odstavka 18. člena ZP-1 ne izhaja, da je mogoče vložiti zahtevo za obročno plačilo polovične globe. Tudi 57.c člen ZP-1 je jasen. Kršitelj, ki ne vloži zahteve za sodno varstvo zoper odločbo o prekršku oziroma plačilni nalog, plača samo polovico izrečene globe, če jo plača v 8 dneh po pravnomočnosti. Kršitelj, ki ne plača polovičnega zneska globe v omenjenem roku, mora plačati celotni znesek globe v roku, ki je določen v odločbi oziroma plačilnem nalogu, brez kakršnihkoli izjem. Glede na povedano tožnik ugodnosti plačila polovične izrečene globe na dan, ko je polovično globo plačal, ni več imel. Zato davčni izvršbi neutemeljeno ugovarja iz razloga, češ da je sporni znesek že poravnal.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-4. Pravilnik o dodeljevanju štipendij iz knjižničnega nadomestila člen 37, 38.
javni razpis - podelitev štipendije iz naslova knjižničnega nadomestila - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - dopolnjen sklep o dodelitvi sredstev
Obvestilo o predlaganem razrezu sredstev z dne 6. 10. 2014 je bilo tožniku vročeno dne 8. 10. 2014, zoper njega pa ni vložil ugovora, čeprav možnost uporabe tega pravnega sredstva izhaja ne samo iz Obvestila, temveč tudi iz Pravilnika o dodeljevanju štipendij iz knjižničnega nadomestila. Sklep o dodelitvi štipendij iz naslova knjižničnega nadomestila za leto 2014 z dne 3. 11. 2014 pa je tožnik sprejel dne 5. 11. 2014. Tudi zoper navedeni sklep, iz katerega izhaja, da tožnik ni prejel štipendije, ni vložil pravnega sredstva. Z izpodbijanim dopolnjenim sklepom pa ni bilo odločeno o prijavi tožnika na javni razpis, torej ni bilo odločeno o njegovi pravici ali pravni koristi, o kateri je že bilo odločeno z prej navedenim obvestilom in s sklepom z dne 3. 11. 2014, zoper katere tožnik ni vložil pravnega sredstva. V izpodbijanem dopolnjenem sklepu so samo navedbe, ki so bile že obravnavane v prejšnjih dveh aktih, zato je sodišče tožbo zoper navedeni sklep zavrglo.
davčna izvršba - neplačana globa za prekršek - sklep o izvršbi - zastaranje - zastaralni rok
Zakonska določba, ki določa, kdaj se sankcije ne smejo začeti izvrševati, pomeni, da v roku štirih let po pravnomočnosti izvršilnega naslova (v tem primeru plačilnega naloga) ni več mogoče izdati sklepa o davčni izvršbi. Sklep o davčni izvršbi pa je bil izdan že 28. 4. 2010 (tožniku vročen 4. 5. 2010), torej znotraj tako relativnega dveletnega kot tudi absolutnega štiriletnega zastaralnega roka, ki je določen za začetek izvršitve sankcije. Novi četrti odstavek 44. člena ZP-1 pa določa, da že začetega izvrševanja (ta mora biti začet po prvem in tretjem odstavku 44. člena ZP-1) ni mogoče več izvrševati po poteku zastaralnih rokov, ki jih določa zakon, ki ureja davčno izvršbo. To pomeni, da ta zakonska določba glede zastaralnih rokov že pravočasno začete izvršbe napotuje na uporabo ZDavP-2.
sofinanciranje iz javnih sredstev - državna pomoč - rok za opravo dejanja - podaljšanje roka - odločitev o prošnji za podaljšanje roka
Toženka o pravočasni prošnji za podaljšanje roka ni odločila s sklepom, niti ni tožnice v drugi pisni komunikaciji, ki bi po vsebini nadomestila sklep, seznanila s posledicami predložitve izjave po določenem datumu (iz razloga prenehanja izplačevanja upravičenih stroškov z zaključkom leta 2014), kar bi bilo mogoče razlagati kot strinjanje, da do tega datuma predloži izjavo.
davčna izvršba - druge denarne nedavčne obveznosti - izvršba na podlagi sodne odločbe - zakonita subrogacija
Terjatev je na podlagi izrecne zakonske določbe 46. člena ZBPP, ki določa zakonito subrogacijo terjatev iz naslova stroškov postopka v korist države, prešla na Republiko Slovenijo.
Za dokazilo o finančni pokritosti naložbe ne zadošča, da investitor zgolj prikaže finančne vire naložbe, temveč mora dokazati, da ima potrebna sredstva tudi že v celoti zagotovljena.
davek na motorna vozila - zahtevek za vračilo plačanega DMV - rok za vložitev zahtevka za vračilo - materialni prekluzivni rok
Na podlagi osmega odstavka 11. člena ZDMV lahko upravičenec zahteva vračilo davka pri davčnem organu v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahteval vračilo davka. Po mnenju sodišča gre za materialni prekluzivni rok. Zamuda takšnega roka pa ima za posledico izgubo pravice, torej nastopi prekluzija.
davčna izvršba - pritožba zoper sklep o izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova - izvršljiva odločba o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti - ustavitev izvršbe
S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Zato tožnica z ugovori, s katerimi uveljavlja nepravilnost oziroma neustavnost odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, v postopku izvršbe ni mogla uspeti in iz istega razloga s takšnimi ugovori tudi ne more uspeti v postopku s tožbo. Pač pa bo tožnica, če bo dosegla odpravo odmerne odločbe, ki je izvršilni naslov, lahko dosegla tudi ustavitev izvršbe oziroma odpravo vseh njenih posledic, vključno z vračilom plačanega zneska.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - odgovornost za opuščeno odtegnitev in plačilo - dopustni ugovori - ugovor zoper sklep o izvršbi
Zakonski pogoj za izdajo odločbe na podlagi 175. člena ZDavP-2 je, da je bil izdan sklep o davčni izvršbi na denarno terjatev dolžnika ter da dolžnikov dolžnik ni ravnal v skladu z izdanim sklepom, s katerim mu je bilo naloženo, da zarubljeno terjatev plača na račun toženke. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le še tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti po sklepu o davčni izvršbi. Tožnica ugovarja, da je njen dolg do davčnega dolžnika s pobotom ugasnil, kar pomeni, da ugovarja obstoju terjatve. To pa ni ugovor, ki bi ga lahko uveljavljala v tem postopku, temveč ugovor, ki se po določbah 174. člena ZDavP-2 lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku skupnosti člen 78. ZDDV-1 člen 50, 50/2. Uredba o okoljski dajatvi za odpadno embalažo člen 5.
Tožnik v konkretni zadevi za blago, ki je predmet obravnavanih carinskih deklaracij, ni verodostojno izkazal izpolnjevanja pogojev za oprostitev DDV kot uvozne dajatve. Listine, ki jih je v konkretni zadevi predložil tožnik, ne dokazujejo, da je bilo blago odposlano v drugo državo članico, kar je pogoj za oprostitev DDV. Iz drugega odstavka 50. člena ZDDV-1 izhaja, da je uvoz blaga iz 4. točke prvega odstavka tega člena oproščen plačila DDV, če uvozu blaga sledi oproščena dobava blaga v skladu s 1. in 4. točko 46. člena ZDDV-1, le če uvoznik v trenutku uvoza pristojnemu carinskemu organu zagotovi med drugim dokaz, da je uvoženo blago namenjeno, da se odpelje ali odpošlje iz Slovenije v drugo državo članico.
V obravnavanem primeru je sporna pravna podlaga za obračun davčnega odtegljaja in vprašanje uveljavljanja dejanskih stroškov.
Dejstvo, da je bil dohodek izplačan tuji pravni osebi, izdajateljici računa, ne dokazuje, da dohodek ne pripada nastopajočemu izvajalcu. Ko je izplačilo opravljeno agenciji, ki je po sklenjeni pogodbi v razmerju do tožnice nastopala kot posrednik oziroma zastopnik nastopajočih glasbenikov, gre za dohodek fizičnih oseb – nastopajočih izvajalcev in ne za dohodek od storitev nastopajočih izvajalcev, ki pripada drugi (tuji pravni) osebi. Tožnici je tako kot izplačevalki dohodkov in plačniku davka utemeljeno naloženo plačilo davčnega odtegljaja. Na podlagi določb ZDoh-2 (5. člen in drugi odstavek 68. člena) se namreč dohodek, izplačan tujemu nastopajočemu izvajalcu preko agenta, obdavči enako kot neposredno plačilo izvajalcu. Davčni odtegljaj se izračuna, odteguje in plačuje od posameznega plačila, zmanjšanega za 25 % normiranih stroškov in po stopnji, določeni z ZDDPO-2.
Zavezanec nerezident, ki nima poslovne enote v Sloveniji, lahko namesto normiranih stroškov uveljavlja posamezni aktivnosti v Sloveniji neposredno pripisljive dejanske stroške, ki se priznajo na podlagi dokazil. Dejanske stroške lahko uveljavi pri davčnem organu v 30 dneh od izplačila dohodka ali v 30 dneh od zadnjega izplačila dohodka, če se dohodek za posamezno aktivnost izplačuje v več delih. Davčni organ odloči o poračunu davčnega odtegljaja na podlagi uveljavljanja dejanskih stroškov v 15 dneh od dneva predložitve zahtevka. Gre torej za pravico, ki se uveljavlja v posebnem postopku in ne v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora pri družbi izplačevalki.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
ZDoh-1 člen 46, 48. ZDavP-2 člen 68, 95. ZDDV-1 člen 78.
DDV - dodatna odmera DDV - davek od dohodka iz dejavnosti - nakup in prodaja motornih vozil - ocena davčne osnove
V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, zaključil, da se je tožnik ukvarjal z nakupi in prodajami motornih vozil. To izhaja iz listin, ki jih je organ pridobil od registracijskih organov. Iz tabele (na 4. strani izpodbijane odločbe) je razvidno, da je tožnik v obdobju od 5. 2. 2010 do 3. 6. 2011 kupil in nato po kratkem času (nekaj dneh do enega meseca in pol) prodal 4 vozila, pri čemer je ustvaril dohodek. Razlika v ceni, ki jo je tožnik dosegel, predstavlja tožnikov zaslužek oziroma dohodek, ki ga je dosegel z opravljanjem dejavnosti preprodaje vozil.
Tožnik je fizična oseba, ki je v skladu s 7. členom ZGD-1 odgovorna za nastale obveznosti z vsem svojim premoženjem, tudi tistim, za katerega se ga terja po spornem sklepu o davčni izvršbi in sicer za obveznosti izbrisane družbe trženja avtomatov A.A. s.p.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - znižanje z oceno ugotovljene davčne osnove - dokazno breme - dokazovanje s stopnjo verjetnosti - načelo proste presoje dokazov
Ne drži stališče, da se v postopku po 68. členu ZDavP-2 dejstva ugotavljajo z verjetnostjo. V tem postopku davčni organ ugotavlja verjetno davčno osnovo, ne ugotavlja pa s stopnjo verjetnosti pravno relevantnih dejstev, na katerih je ocena utemeljena. Ta se skladno z načelom materialne resnice dokazujejo z dokaznim standardom prepričanja, ki po večinskem mnenju teorije izključuje vsak razumen dvom. Verjetna izkazanost kot dokazni standard tudi ne zadošča, ko gre za dokazovanje nižje davčne osnove od ocenjene. Skladno s šestim odstavkom 68. člena ZDavP-2 se namreč verjetna davčna osnova oziroma z oceno določena davčna osnova po tem členu zniža le, če zavezanec za davek dokaže, da je nižja. Trditveno in dokazno breme je torej na davčnem zavezancu, ki mora s predloženimi oziroma predlaganimi dokazi prepričati v resničnost trditve o obstoju zatrjevanega dejstva.
Ustavitev davčne izvršbe ureja 155. člen ZDavP-2, ki predvideva, da so po tem, ko je že bil izdan sklep o davčni izvršbi, nastopile okoliščine, zaradi katerih je v nadaljevanju treba davčno izvršbo ustaviti. Tožnik razlogov za ustavitev davčne izvršbe ne izkaže. Če pa se ni strinjal s samim sklepom o izvršbi, pa bi moral podati pritožbo zoper navedeni sklep. Institut ustavitve davčne izvršbe namreč ni namenjen temu, da bi se pravna sredstva podvajala, enkrat na podlagi samega sklepa o davčni izvršbi, drugič pa z vložitvijo samostojnega predloga za ustavitev davčne izvršbe.