Tožena stranka je vlogo tožnika pravilno s sklepom zavrgla na podlagi 12.1 točke javnega poziva, saj tožnik v danem roku svoje formalno nepopolne vloge ni dopolnil v skladu s pravilnim pozivom tožene stranke na dopolnitev vloge. Odločitev je tudi skladna z določbo drugega odstavka 67. člena ZUP, na podlagi katerega se nepopolna ali nerazumljiva vloga, v primeru, če stranka pomanjkljivosti na zahtevo organa v danem roku ne odpravi, zavrže.
Ni sporno, da tožnik k vlogi ni predložil vseh dokazil, prav tako ni sporno, da ga je Javni sklad RS za razvoj kadrov in štipendije pozval k dopolnitvi vloge in ga v tem pozivu tudi opozoril, da bo v primeru, če v določenem roku vloge ne bo dopolnil, vlogo zavrgel kot nepopolno. Ker tožnik vloge v postavljenem roku ni dopolnil glede višine letne šolnine, ki mora biti razvidna iz uradnega potrdila izobraževalne ustanove v tujini, je prvostopenjski organ z izpodbijanim sklepom vlogo tožnikovo vlogo pravilno zavrgel na podlagi 67. člena ZUP.
Zakon o ratifikaciji Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 7, 8, 9. ZDR-1 člen 4. 18.
dohodnina - akontacija dohodnine - drugo pogodbeno razmerje - elementi delovnega razmerja - oprostitev plačila prispevkov
Iz vsebine 7. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in BIH smiselno izhaja, da je zakonodajalec s tem, ko je v 7. členu navedenega sporazuma navedel dve kategoriji oseb in sicer zaposlene osebe in osebe, ki opravljajo samostojno dejavnost, zasledoval cilj, da pri nobeni od oseb, ki opravljajo delo ali dejavnost na ozemlju ene od teh dveh držav, ne bi prišlo do dvojnega plačevanja istih prispevkov in v tem smislu je treba tudi razlagati 7. člen navedenega sporazuma.
Za obstoj delovnega razmerja je odločilno predvsem, ali obstajajo elementi, kot so določeni v 4. členu ZDR-1, pri čemer samo ime pogodbe ne smelo biti ključnega pomena, še zlasti ne v konkretnem primeru, ko je potrebno upoštevati namen 7. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, po katerem naj bi za vse tiste, ki opravljajo delo v eni od držav pogodbenic, veljali predpisi tiste pogodbenice.
davek od dohodkov pravnih oseb - DDV - vstopni DDV - pravica do odbitka vstopnega DDV - oddaja plovila v najem - opravljanje gospodarske dejavnosti
Iz točke a) 66. člena ZDDV-1 izhaja, da davčni zavezanec ne sme odbiti vstopnega DDV od jaht in čolnov, namenjenih za šport in razvedrilo, razen od plovil, ki se uporabljajo za opravljanje dejavnosti dajanja v najem in zakup in za nadaljnjo prodajo. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik nabavil plovilo, ki ga je knjižil med opredmetena osnovna sredstva ter od tega plovila uveljavljal v obračunu DDV. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi v zvezi z nabavo tega plovila obstojali zakonski pogoji za odbitek vstopnega DDV po točki a) 66. člena ZDDV-1. Zgolj z enim računom, ki je izdan povezani osebi, pa tožnik ni izkazal, da bi predmetno plovilo dajal v najem.
DDV - nepriznavanje odbitka DDV - sodelovanje v goljufivi transakciji - opravljena storitev s tujimi delavci - dohodnina - odmera akontacije dohodnine od dohodka iz dejavnosti
Tožniku se očita, da je vedel, da sodeluje v goljufivi transakciji, že zato, ker je pristal na izdajo računov s strani družb, s katerimi so bile zaračunane storitve njegovih in tujih delavcev in je torej na podlagi teh računov plačal tudi storitve, ki jih je opravil sam - s svojimi delavci ter po vseh spornih računih uveljavljal odbitek vstopnega DDV. Kolikor bi ravnal dobroverno, na tak način poslovanja ne bi pristal.
Pri določitvi konkretnega števila točk po posameznem merilu je sodišče zadržano. Število doseženih točk je namreč rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. V upravnem sporu pa se presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene. To izhaja tudi iz sodne prakse.
sofinanciranje iz javnih sredstev - obnova postopka - novo dejstvo - subjektivni rok
V konkretni zadevi naj bi novo dejstvo, ki je razlog za obnovo postopka, predstavljalo dejstvo, da trener, ki naj bi bil v letu 2013 zaposlen pri tožniku in na račun katerega naj bi se tožniku sofinancirala sredstva, ni od 8. 4. 2013 več zaposlen pri tožniku. Iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, kdaj in na podlagi česa naj bi upravni organ ugotovil navedeno novo dejstvo. S tem pa posledično tudi ni mogoče preizkusiti formalnih pogojev za izdajo izpodbijanega sklepa, torej ali je bil postopek obnovljen v okviru predpisanega roka (subjektivni rok enega meseca).
DDV - davek na motorna vozila - vročitev upravnega akta - fikcija vročitve - vročitev pooblaščencu - rok za vložitev tožbe - prepozna tožba
V zadevi tek rokov sicer ni sporen. Sporno pa je, ali je bila pritožbena odločba pravilno vročena tožniku. Tožnik namreč v tožbi zatrjuje, da mu je bila pravilno vročena pritožbena odločba šele 28. 7. 2014, ko je bila vročena sedanjemu pooblaščencu tožnika. Sodišče se ne strinja s stališčem tožnika, ko poskuša pojasniti, da v obravnavanem primeru ne gre za pravilno vročitev in ko se sklicuje na analogijo glede vročanja pravnim osebam po ZPP oz. navajanjem stališč iz odločbe Ustavnega sodišča U -I -279708 z dne 9. 7. 2009, s katero je razveljavilo nekatere določbe o vročanju iz 143. člena ZPP. V obravnavanem primeru ne gre za vročanje fizični osebi, kot želi prikazati tožnik, temveč gre za situacijo, ko je tožnika zastopala v upravnem postopku pravna oseba, družba A. d.o.o., kot izhaja tudi iz pooblastila z dne 29. 12. 2012, ki se nahaja v upravnih spisih. Zato po presoji sodišča tožnik nima prav, ko meni, da se v obravnavanem primeru niso pravilno uporabile določbe ZUP glede osebnega vročanja in fikcije vročitve po četrtem odstavku 87. člena ZUP.
davčna izvršba - izvršba drugih nedavčnih obveznosti - izterjava zneska sodne takse - ugovor zastaranja
Obveznost plačila sodne takse še ni zastarala, saj pravica zahtevati plačilo sodne takse v skladu z ZST-1 zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo.
davek na dediščine in darila - upravni spor - začasna odredba - težko popravljiva škoda - javna korist - trditveno in dokazno breme
Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 je pogoj za odložitev izvršitve škoda, ki grozi tožniku zaradi izvršitve izpodbijanega akta in ki bi bila v primeru, če tožnik s tožbo uspe, težko popravljiva in hkrati takšna, da pretehta javno korist, ki jo zasleduje izpodbijani akt. Glede na prevladujoč javni interes v davčnih postopkih, da se davek čim prej izterja, sodišče izvršitev odločbe v davčnih zadevah odloži le izjemoma, to je, če tožnik izkaže okoliščine, ki so močnejše od javne koristi in jih z drugimi ukrepi ni mogoče preprečiti. Tožnik mora težko popravljivo škodo navesti konkretno in jo vsaj do stopnje verjetnosti tudi izkazati.
davčna izvršba - izvršba na denarna sredstva - izvršba drugih nedavčnih obveznosti
Po določbi 144. člena ZDavP-2 je lahko predmet davčne izvršbe vsako dolžnikovo premoženje, ki ni z zakonom izrecno izvzeto iz izvršbe. Zato je lahko pristojni organ, ko je ugotovil, da tožnica nima več odprtega računa pri banki, nadaljeval izvršbo na drugo dolžničino premoženje, to je na denarna sredstva na računu pri drugih dveh bankah.
V postopkih javnega razpisa je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili, enako obravnavani. Enakost obravnavanja pomeni nearbitrarno uporabo prava, kar vključuje tudi pravico do obrazložitve odločbe. To jamstvo pa je lahko učinkovito le, če je odločba obrazložena na način, ki omogoča presojanje njene pravilnosti. To velja tudi za postopke, kakršen je obravnavani, ko gre za javnopravno stvar, kjer se v skladu s 4. členom ZUP upravni postopek smiselno uporablja.
davčna izvršba - pritožba dolžnika zoper sklep o davčni izvršbi - sredstvo izvršbe - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - obstoj terjatve
Odločitev je sporna v delu, ki se nanaša na sredstvo izvršbe, saj tožnica trdi, da dolg iz posojilne pogodbe več ne obstoji, kar pomeni, da ugovarja (pravni) podlagi za opravljeni rubež. Navedbe o neobstoju terjatve so sicer res eden od štirih razlogov iz 174. člena ZDavP-2, ki jih lahko uveljavlja dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi, kar pa še ne pomeni, da bi dolžnik ne mogel izpodbijati sklepa iz tega razloga. Tudi sredstvo izvršbe je del izpodbijanega sklepa, zoper katerega ima dolžnik možnost pritožbe, ki je omejena le v smislu, da z njo ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Vendar pa tudi po presoji sodišča tožnica ni uspela dokazati, da je terjatev njene dolžnice iz posojilne pogodbe (delno) prenehala.
davčna izvršba - davčna izvršba na denarno terjatev dolžnika - odgovornost za opuščeno odtegnitev in izplačilo
Izpodbijana odločba temelji na določbah 175. člena ZDavP-2, po katerih se davek izterja od dolžnikovega dolžnika, če ta ne ravna po sklepu o izvršbi. Dolžnikov dolžnik lahko v tem postopku uveljavlja le tiste ugovore, ki se nanašajo na izpolnitev obveznosti na podlagi sklepa o davčni izvršbi, ne pa tudi ugovorov, ki se nanašajo na obstoj terjatve. Tovrstne ugovore namreč lahko uveljavlja v ugovoru zoper sklep o davčni izvršbi.
Po 76.b členu ZDDV-1, s katerim je v naš pravni red uvedena solidarna odgovornost za plačilo DDV, je vsak davčni zavezanec identificiran za namene DDV v Sloveniji solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Navedena določba je skladna z 205. členom Direktive Sveta 2006/112/ES, ki je nadomestila Šesto direktivo in katerih določbe je Slovenija sprejela v svoj pravni red z ZDDV-1 oziroma pred tem ZDDV.
ZDavP-2 člen 157, 157/3, 157/4. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-2.
davčna izvršba - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - predlog za zadržanje davčne izvršbe do odločitve o pritožbi - zavrženje predloga
Davčni organ v postopku davčne izvršbe po prejemu pritožbe zoper sklep o izvršbi uradoma presodi, ali bi bilo glede na možnost uspeha s pritožbo že začeto davčno izvršbo smiselno zadržati. Če oceni, da je treba izvršbo zadržati, o tem odloči s sklepom; v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo zadržana, ni treba izdati. 157. člen ZDavP-2 torej ne omogoča zadržanja izvršbe na zahtevo oziroma predlog stranke; prav tako pa tudi ne zavezuje davčnega organa, da bi na podlagi vloženega predloga za zadržanje o svoji presoji in razlogih zanjo obveščal davčnega zavezanca.
davek na dediščine in darila - davčna stopnja - dedna transmisija
Pri določitvi davčne stopnje je davčni organ upošteval le neposredno razmerje med zapustnikom in dedinjo, kot to določa 8. člen ZDDD, in ugotovil, da v razmerju do zapustnika tožnica ne sodi v katerega od davčno ugodnejših dednih redov po tem členu zakona. V zadevi je pri tem sporna upoštevnost dedne transmisije. Ker za dediča ni mogoče razglasiti nekoga, ki ob izdaji sklepa o dedovanju ni več živ (čeprav je preživel zapustnika), lahko sodišče za zapustnikove dediče razglasi dediče med postopkom preminulega dediča; gre za dedovanje dedne pravice med postopkom preminulega dediča. V obravnavanem primeru dedna transmisija nedvomno izhaja tudi iz sklepa o dedovanju, po katerem zapuščino iz tega sklepa deduje tožnica zaradi prikrajšanja nujnega deleža pokojnega zapustnikovega sina v I. dednem redu. To pa, ob upoštevanju 14. člena ZDDD, po katerem se davek odmeri na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju, in stališča Ustavnega sodišča, da je treba pri določitvi višine davčne obveznosti upoštevati ne samo sorodstveno razmerje, temveč tudi prehode premoženja, terja upoštevanje vseh prehodov premoženja (dediščine) in davčne obveznosti pri teh prehodih, kolikor je to v korist davčnega zavezanca.
dohodnina - davek od dobička iz kapitala - odsvojitev nepremičnine - davčna oprostitev - prijavljeno stalno prebivališče
Besedilo 2. točke drugega odstavka 96. člena ZDoh-2 ne omogoča razlage, da sta kot pogoj za davčno oprostitev predpisana le lastništvo in dejansko bivanje ter da prijavljeno stalno prebivališče ni pogoj, temveč le eno od možnih sredstev dokazovanja dejanskega bivanja. Iz zakona nedvoumno izhaja, da so predpisani pogoji trije in da morajo biti izpolnjeni kumulativno.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - nepojasnjen vir premoženja - dokazno breme
Iz izpodbijane odločbe sledi, da so sredstva za privatno potrošnjo, vključno s premoženjem, precej presegla tožnikove napovedane dohodke za isto obdobje. Zato so neutemeljeni tožnikovi ugovori, da niso bili podani pogoji za ugotavljanje davčne osnove po petem odstavku 68. člena ZDavP-2, po katerem so za ugotavljanje zadevne (precejšne) razlike med dohodki in sredstvi za privatno potrošnjo, kar je pogoj za odmero davka po citirani določbi, relevantni (le) dohodki, ki jih je zavezanec davčno napovedal in ne tudi dohodki, od katerih se davki ne plačajo.
Davčna osnova od dohodka iz dejavnosti je dobiček, ki se ugotovi tako, da se od prihodkov, ustvarjenih v koledarskem letu, odštejejo odhodki. Za ugotavljanje prihodkov in odhodkov se poleg ZDoh-2 uporablja tudi ZDDPO-2, ki napotuje na uporabo računovodskih standardov. Uporaba SRS je torej obvezna in velja za vse gospodarske subjekte, tudi za tiste, ki opravljajo dejavnosti odvetništva. Določbe, na katere se sklicuje tožnica (OZ, ZodvT), urejajo razmerje med odvetnikom in stranko ter nimajo vpliva na izpolnjevanje davčnih obveznosti. Prihodki in odhodki se upoštevajo v skladu s temeljno računovodsko predpostavko strogega upoštevanja nastanka poslovnih dogodkov, kar pomeni, da se poslovni dogodek pripozna takrat, ko se pojavi, in ne šele ob plačilu. Zato je odločitev organa, ki je povečal davčno osnovo iz naslova prihodkov od opravljenih storitev zastopanja strank v nezaključenih sodnih postopkih, pravilna in utemeljena v določbah 48. člena ZDoh-2, 12. člena ZDDPO-2 in SRS 18.15.
Odhodki iz naslova izplačanih kilometrin pravilno niso bili priznani, saj naknadno predloženi potni nalogi niso verodostojne knjigovodske listine, ki bi izkazovale, da so bile službene poti resnično opravljene z lastnim vozilom tožnice. Iz spornih potnih nalogov ni razvidno, kdo od zaposlenih je opravil pot s službenim vozilom, niti ni naveden namen poti oziroma opis naloge. Pri tem je napačno tožbeno stališče, da bi organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih, to je neverodostojnosti predloženih listin, moral izvesti postopek ocene davčne osnove. Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin je podlaga za to, da se odhodek davčno ne prizna, ne pa dejstvo, ki bi narekovalo ugotavljanje davčne osnove z oceno.