Četrti odstavek 157. člena ZDavP-2 davčnemu organu omogoča, da začeto izvršbo zadrži le v primeru, ko sam oceni, da bi bilo mogoče pritožbi ugoditi. Zadržanja davčne izvršbe tožnica zato ne more zahtevati, saj na razloge za zadržanje davčni organ pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da tudi ni zaveze davčnega organa, da bi na podlagi vložene zahteve oziroma pobude za zadržanje presojal pogoj za zadržanje izvršbe.
ZDavP-2 člen 173, 173/1, 174, 174/2. ZUP člen 214, 214/1, 214/1-2.
davčna izvršba - izvršba na denarno terjatev dolžnika - ugovor dolžnikovega dolžnika - obstoj terjatve - obrazložitev odločbe
Po drugem odstavku 174. členu ZDavP-2 lahko dolžnikov dolžnik v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarja, da dolžniku ni dolžan, da je dolg pogojen, ali da dolg še ni dospel v plačilo in ne bo dospel v plačilo v enem letu od prejema sklepa.
Izpodbijani sklep v obrazložitvi ne vsebuje nobenih ugotovitev glede obstoja in višine tožnikovega dolga do dolžnika, zato ga v tem delu ni mogoče preizkusiti.
Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da naj bi bila tožničina poroštvena obveznost iz kreditne pogodbe št. KN07/00026, na podlagi katere dolg do Javnega sklada RS za podjetništvo ni poravnan, ovira za kandidiranje na javnem razpisu z vidika splošnih pogojev, določenih v 5.1. točki razpisa. Katerega od teh pogojev tožnica ne izpolnjuje, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno in ga sodišče v tem delu ne more preizkusiti.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča o neskladnosti zakona z Ustavo - učinek razveljavitve
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
ZDDPO-2 člen 12, 29, 33, 33/4. ZDavP-2 člen 39, 76, 76/3.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčna osnova - davčno priznani odhodki - počitniški apartma - naložbe - investicije v tuja osnovna sredstva - nakup delnic - prodaja delnic z izgubo
Tožnik je z izkazovanjem nakupa delnic družbe B. in prodajo v poslovnih knjigah ravnal v nasprotju z SRS 21.1, ki določa, da morajo knjigovodske listine poslovne dogodke izkazovati verodostojno in pošteno. Tožnik kot obvladujoča družba in večinski lastnik delnic družbe B. ne razpolaga z listinami, ki bi verodostojno izkazovale poslovni namen nakupa delnic po predloženih prodajnih pogodbah, ki ob nakupu niso bile evidentirane v KDD in njihove prodaje.
Tožnik je finančno naložbo prodal po bistveno nižji ceni od nabavne in tako ustvaril izgubo, vendar pa ni izkazal ekonomskega pomena transakcije in na ta način predpisane povezanosti odhodkov s poslovnimi odhodki. Pri tem je zelo pomembna tudi ugotovitev, da je sodeloval v verigi povezanih poslovnih dogodkov oziroma transakcij oziroma v prikritem poslovanju.
Investiranje v tuja opredmetena sredstva v tekočem letu še ne bremeni tudi stroškov poslovnega rezultata, ampak se med stroške prenašajo postopoma preko amortizacije. V navedenem primeru je torej šlo za odhodke, ki niso bili izkazani v skladu z 12. členom ZDDPO-2 v zvezi s SRS. Pri tem ni bistven ugovor tožnika, da je imel v spornem obdobju povezano družbo v 100% lasti, saj je še vedno šlo za vlaganje v drugo družbo navkljub imetništvu poslovnih deležev v njej.
V odmernih odločbah sta bila k plačilu davčnega dolga zavezana kot solidarna dolžnika po 150. členu Carinskega zakonika tožnik in družba A. d.o.o. Tožnik zoper odločbe ni vložil pritožb, zato so zoper njega postale odločbe izvršljive in pravnomočne. Dolžnik A. d.o.o. je zoper vse odločbe vložil pritožbe. Drugostopenjski organ je pritožbam ugodil in v delu, ki se nanaša na družbo A. d.o.o. odločbe odpravil. Prvostopenjski organ je postopke zoper navedeno družbo ustavil zaradi zastaranja naknadnega obračuna carinskega dolga ter vrnil plačana sredstva. S tem ni ugasnila obveznost za plačilo carinskega dolga nasproti tožniku kot solidarnemu dolžniku. Ker je carinski dolg po navedenih odmernih odločbah nastal pred vstopom Slovenije v Evropsko skupnost, je potrebno upoštevati 105. člen Zakona o izvajanju carinskih predpisov Evropske skupnosti in glede zastaranja pravice do izterjave upoštevati 157. člen CZ. V konkretnih zadevah je bil zastaralni rok pretrgan z izdajo odmernih odločb, izdanih v obdobju med 13. 1. 2006 in 1. 12. 2006 ter s pozivom k plačilu z dne 13. 5. 2011. Izrek o stroških za izdajo sklepa temelji na 66. členu Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku.
Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov člen 10.
sofinanciranje iz javnih sredstev - nepopolna vloga - zavrženje vloge
Tožnikova vloga je tudi po dopolnitvi ostala nepopolna. Ker ni priložil vseh zahtevanih prilog, s katerimi dokazuje ustrezanje posebnim pogojem razpisa, je bila njegova vloga pravilno zavržena.
ZUJIK člen 110. ZJSKD člen 11, 11/1. ZUP člen 13. ZUS-1 člen 28, 28/2.
sofinanciranje iz javnih sredstev - molk organa - odločanje o pritožbi - pravni pouk
Določba 11. člena ZJSKD v povezavi s Splošnimi pogoji poslovanja določa poseben pritožbeni postopek v zadevah sofinanciranja projektov in programov s področja ljubiteljskih kulturnih dejavnosti, ob smiselni uporabi ZUJIK. ZJSKD ne izključuje pritožbe in jo dovoljuje ter tudi določa postopek. Tožnik je sledil pravilnemu pravnemu pouku v izpodbijanem sklepu in o njegovi pritožbi še ni odločeno, zato je tožba zaradi molka organa utemeljena.
ZŠtip-1 člen 12. Direktiva Sveta 2003/109/ES z dne 25. novembra 2003 o statusu državljanov tretjih držav, ki so rezidenti za daljši čas člen 11.
sofinanciranje iz javnih sredstev - štipendija za izobraževanje - državljani tretjih držav - status rezidenta - doktrina lojalne razlage
Na podlagi 12. člena ZŠtip-1 se štipendija za izobraževanje lahko dodeli tudi državljanom tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas. Tako je potrebno v skladu z doktrino lojalne razlage oz. razlage nacionalnega prava v duhu Direktive Sveta 2003/109/ES krog subjektov, ki so upravičeni do štipendij Ad futura v letu 2014, razlagati tako, da kot upravičene subjekte zajema tudi državljane tretjih držav, ki so pridobili status rezidenta za daljši čas v smislu Direktive Sveta 2003/109/ES. Iz določbe 11. člena predmetne direktive nesporno izhaja namen, da se rezidenti za daljši čas obravnavajo enako kot državljani glede izobraževanja in poklicnega usposabljanja, vključno s štipendiranjem za študij.
ZUJIK člen 119. Pravilnik o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov člen 11.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - javni kulturni programi - ocenjevanje - strokovna komisija - obrazložitev odločbe
Zahtevi, da mora poročilo strokovne komisije vsebovati tudi obrazložitev vsebinskih razlogov za predlagano odobritev ali zavrnitev posameznega programa ali projekta, je bilo zadoščeno. Toženka je ustrezno pojasnila, kako je potekalo ocenjevanje in zakaj je v spisih le en ocenjevalni list, ter na ta način v celoti in prepričljivo odgovorila na tožbeni očitek, da manjkajo ocenjevalni listi posameznih članov komisije. Sodišče k temu dodaja, da v ZUJIK in Pravilniku o izvedbi javnega poziva in javnega razpisa za izbiro kulturnih programov in kulturnih projektov ni posebnih določb o tem, na kakšen način poteka ocenjevanje vlog s strani strokovne komisije.
Razlogi, ki so v odločbi navedeni za (ne)dodeljeno število točk po posameznih kriterijih, so po presoji sodišča dovolj logični in prepričljivi. V strokovno presojo komisije pa se sodišče ne spušča. Tožbeni očitki o nestrokovnem delu komisije so povsem splošni in jih zato, glede na obširna pojasnila toženke o sestavi in strokovnosti posameznih članov komisije, ni bilo mogoče upoštevati.
ZDavP-2 člen 101. Pravilnik o izvajanju zakona o davčnem postopku člen 29, 29/2, 34. ZUP člen 9.
odpis davčnega dolga - pogoji za odpis - premoženje zavezanca - parcela, na kateri stoji stanovanjska hiša, v kateri zavezanec živi - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - načelo zaslišanja stranke
V tej zadevi je med strankama sporno, ali naj se v premoženje tožnice šteje parcela, na kateri stoji stanovanjska hiša, v kateri živi. Smisel neupoštevanja premoženja iz 1. alineje tretjega odstavka 34. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davčnem postopku je v tem, da davčnim zavezancem ni treba prodajati stanovanjske hiše, v kateri živijo. Zaradi tega je bistvenega pomena pri presoji, kolikšen delež zemljišča, na katerem stoji hiša, naj se upošteva, ravno to, ali je možno del takega zemljišča posebej prodati. To pa se v upravnem postopku ni posebej ugotavljalo in je zaradi tega dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Poleg tega pa pred izdajo upravnega akta tožnica tudi ni bila seznanjena z okoliščinami, da naj bi bilo možno del parcele obravnavati ločeno od stanovanjske hiše, da bi se lahko do teh okoliščin izjasnila, čeprav je ta okoliščina bistvenega pomena za odločanje v tej zadevi. Iz navedenega razloga je po presoji sodišča prišlo tudi do kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP.
Na podlagi zbranih podatkov inšpekcijskega nadzora je davčni organ prišel do zaključka, da obstajajo pri tožniku nerazumno nizki prihodki v letu 2011 v primerjavi z letom 2009 glede na večje število uporabljenih vlečnih vozil v letu 2011, (5 namesto 2) večjemu številu voznikov in veljavnih licenc. Zaradi sodelovanja zavezanca z družbami, ki ne poslujejo več, sodelovanja z missing traderji in kanalskimi podjetji, ki ne plačujejo DDV, je preveritev dejansko prejete gotovine za opravljanje prevoza onemogočena, verjetnost pretakanja neobdavčenih dohodkov iz dejavnosti v zasebno rabo pa podana. Sledljivost prejete gotovine z izdanimi računi je onemogočena. Podana je verjetnost fiktivnih terjatev in nastankov obveznosti, na podlagi fiktivnih računov pa si zavezanec uveljavlja stroške in odbija DDV.
Čeprav tožeča stranka zatrjuje, da bi moralo sodišče drugo pobotno izjavo z dne 9. 9. 2014, naslovljeno na davčni organ, upoštevati, ker učinkuje tako, da zarubljena terjatev s pobotno izjavo preneha pred izdajo izpodbijane odločbe in naj bi šlo zaradi tega za dejstvo, ki je obstajalo v času odločanja na prvi stopnji, se sodišče s takim stališčem ne strinja. Dejstvo je, da je ta izjava nastala šele po izdaji drugostopenjske odločbe, zaradi česar gre za dokument, ki je skladno z 52. členom ZUS-1 neupošteven.
Iz upravnega spisa je razvidno in tudi iz samega akta izhaja, da je vsak ocenjevalec glede vsakega kriterija obrazložil svojo oceno, s temi mnenji pa se tožeča stranka v precejšnjem obsegu ni strinjala in je glede vsake opisne ocene dala svoje strokovne pripombe, tožena stranka pa v obrazložitvi sklepa ni navedla, zakaj konkretno je sledila ocenam ocenjevalcev in zakaj je zavrnila pripombe tožeče stranke na te ocene.
davčna izvršba - sklep o izvršbi - izvršilni naslov - opomin pred izvršbo
Neutemeljen je tožničin ugovor, da bi ji morala toženka pred izdajo izpodbijanega sklepa o davčni izvršbi poslati opomin. Zakon namreč ne predvideva izdaje opomina pred izvedbo davčne izvršbe, pač pa je predpostavka zanjo, v skladu s 145. členom ZDavP-2, izvršilni naslov.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo. Odločba ima učinek razveljavitve. Skladno s 44. členom ZUstS se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Določba 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se glede na navedeno v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob pridobitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Ustavno sodišče je drugi odstavek 137. člena ZUJF, kolikor določa za ugotovitev vrednosti zemljišča ob njegovi pridobitvi posplošeno tržno vrednost, in tretji odstavek 137. člena ZUJF, na katerih temelji izpodbijana odločba, kot neskladna z Ustavo razveljavilo. Razveljavljeni del 137. člena ZUJF se v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar pomeni, da v obravnavani zadevi ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje višine davčne osnove.
Vsebinske zahteve v zvezi s pravico do odbitka so tiste, ki urejajo dejansko (materialno) podlago in obseg pravice, kot jih določa člen 17 Šeste direktive z naslovom „Nastanek in obseg pravice do odbitka“. Nasprotno pa formalne zahteve v zvezi s to pravico urejajo podrobna pravila in nadzor nad njenim uveljavljanjem ter pravilno delovanje sistema DDV, kot so: obveznosti glede knjigovodstva, izdajanja računov in obračuna. Glede na navedeno so po presoji sodišča zahteve glede minimalne vsebine, ki jo morajo vsebovati računi, kot to določa člen 226 Direktive 2006/112 (oziroma 82. člen ZDDV-1) vsebinske zahteve, ki morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje pravice do odbitka in ne gre le za formalne oziroma za procesne zahteve. V predmetni zadevi je zato potrebno presoditi ali sporni računi s priloženo dokumentacijo izpolnjujejo vsebinske zahteve, ki morajo biti izpolnjene za uveljavljanje pravice do odbitka vstopnega DDV na podlagi popolnega računa, kot to določa člen 226 Direktive 2006/112. V ponovljenem postopku je sodišče presojalo vsebino spornih petih računov in ugotovilo, da ti ne navajajo obsega opravljenih storitev (količine), kar pomeni, da ni izpolnjen pogoj iz 6. točke prvega odstavka 82. člena ZDDV-1. Slednje tudi ni skladno s prakso SEU.
davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč - davčna osnova - vrednost ob pridobitvi - posplošena tržna vrednost - odločba Ustavnega sodišča - razveljavitev zakona
Z izpodbijano odločbo je bil tožnici odmerjen in v plačilo naložen davek na dobiček zaradi spremembe namembnosti zemljišč. Ker je bilo zemljišče pridobljeno pred 1. junijem 2012, se kot vrednost zemljišča ob pridobitvi šteje posplošena vrednost, kot bi bila zanj določena na dan 1. junij 2012 s sistemom množičnega vrednotenja ob upoštevanju rabe zemljišča pred spremembo namembnosti v zemljišče za gradnjo stavb. Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da se drugi odstavek 137. člena ZUJF, kolikor določa za ugotovitev vrednosti zemljišča ob njegovi pridobitvi posplošeno tržno vrednost, razveljavi. Razveljavljeni del drugega odstavka 137. člena ZUJF se v nepravnomočnih zadevah ne uporabi, kar v obravnavanem primeru pomeni, da ne predstavlja pravne podlage za ugotavljanje vrednosti zemljišča ob pridobitvi.
prispevki za socialno varnost - delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - upravičenci do delne oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje - samozaposleni - prvi vpis v register po 1. 7. 2013
Delna oprostitev plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ob prvem vpisu v register, ki je bila uvedena z uveljavitvijo ZPIZ-2, se prizna samo samozaposlenim, ki so prvi vpis v register opravili po 1. juliju 2013.