Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Občine Ljubljana člen 2, 4.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - pridobitev nepovratne finančne spodbude - večja energetska učinkovitost stanovanjskih stavb
Tožena stranka je zavrnila vlogo tožnice za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Iz četrtega odstavka C1 točke javnega poziva nesporno izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe na območju s sprejetim Odlokom o načrtu za kakovost zraka, ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. V obravnavani zadevi gre za investicijo v stanovanjski objekt tožnice. Odlok za območje MOL, kjer leži predmetna nepremičnina, pa določa kot prednostni način ogrevanja uporabo zemeljskega plina in ne električne energije.
davek na dediščine in darila - obdavčljivo premoženje - terjatev - davčna stopnja - dedna transmisija
Določbo 3. alineje drugega odstavka 2. člena ZDDD je mogoče pravno konsistentno razlagati le tako, da se kot premoženje, ki se obdavči, štejejo premoženjske pravice in poleg lastninske pravice iz 1. in 2. alineje še druge stvarne pravice, torej še zastavna pravica, zemljiški dolg, služnosti, pravica stvarnega bremena in stavbna pravica. Pravice iz 3. alineje so torej vse stvarne pravice, razen lastninske pravice, ki jo zakon obravnava ločeno, ter premoženjske pravice, ki nimajo narave stvarnih pravic. Kaj je premoženjska pravica, ZDDD ne pove, skladno s civilnopravno teorijo pa so to vse tiste pravice, ki imajo objektivno določljivo ekonomsko vrednost, torej tiste, ki jih je mogoče izraziti v denarju. Podedovana terjatev je bila tako tožnici utemeljeno upoštevana v davčni osnovi kot premoženjska pravica iz 3. alineje navedene določbe ZDDD.
Pri določitvi davčne stopnje je davčni organ upošteval le neposredno sorodstveno razmerje med zapustnikom in dedinjo, kot to določa 8. člen. V tem pogledu pa je v zadevi sporna upoštevnost dedne transmisije. Gre za dedovanje dedne pravice (dediščine) med postopkom preminulega dediča. Dedna transmisija nedvomno izhaja tudi iz sklepa o dedovanju, po katerem zapuščino iz tega sklepa deduje tožnica – mati pokojne vdove kot zakonita dedinja v II. dednem redu, zakonite dedinje v II. dednem redu. To pa, ob upoštevanju 14. člena ZDDD, po katerem se davek odmeri na podlagi podatkov pravnomočnega sklepa o dedovanju, in pravno zavezujočega stališča Ustavnega sodišča (odločba št. Up-149/99 z dne 1. 2. 2001 in odločba Up-247/01 z dne 11. 9. 2003), da je treba pri določitvi višine davčne obveznosti upoštevati ne samo sorodstveno razmerje, temveč tudi prehode premoženja, zahteva upoštevanje vseh prehodov premoženja (dediščine) in davčne obveznosti pri teh prehodih, kolikor je to v korist davčnega zavezanca.
odmera davka v posebnih primerih - ocena davčne osnove - znižanje z oceno ugotovljene davčne osnove - skupno premoženje zakoncev - zaslišanje priče
Postopek ocene davčne osnove pomeni odstop od temeljnega načela davčnega postopka kot posebnega upravnega postopka, to je načela materialne resnice kot temeljne podlage za odločanje v konkretnih zadevah. Takšna z oceno ugotovljena davčna osnova ni in ne more biti točna davčna osnova, temveč njen približek, kar izhaja iz drugega odstavka 68. člena ZDavP-2. Slednje sicer ne pomeni, da davčni organi niso dolžni ravnati v skladu s splošno veljavnimi načeli in pravili dokazovanja ter da takšno postopanje opravičuje vsakršno obdavčitev. Pomeni pa, da davčni organ v konkretnem primeru odloča z nižjo stopnjo zavesti, kot se sicer zahteva za zakonito odločbo oziroma odločanje, ki je skladno z načelom materialne resnice.
Glede na določbe ZZZDR ni dvoma, da gre pri premoženju, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, za njuno skupno premoženje. Za odločitev v postopku davčne odmere pa je bistveno, kdo je dejansko financiral ugotovljeno vrednost premoženja. Temu zavezancu se v nadaljevanju davek tudi odmeri. V dejanskem pogledu pa bremeni skupno blagajno obeh zakoncev.
pogodba o preužitku - davek na dediščine in darila - davčni zavezanec - davčna osnova - upoštevanje stroškov in bremen
Ko gre za obdavčitev, materialnopravno podlago odločitve pomenijo določbe davčnih predpisov. Pri razlagi, kdaj gre za darilo oziroma darovanje, je tako treba izhajati iz določb ZDDD in v tem pogledu je za obravnavani primer bistven 6. člen, ki nastanek davčne obveznosti veže na dan sprejema darila in v zvezi s tem izrecno določa, da darilo velja za sprejeto med drugim tudi ob podpisani pogodbi o preužitku.
V skladu s prvim odstavkom 5. člena ZDDD je osnova za odmero davka vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja v času nastanka davčne obveznosti po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Pri tem se upoštevajo tisti dolgovi, stroški in bremena, ki odpadejo na prejeto premoženje, katerih nastanek in višino je ob odmeri davka mogoče z gotovostjo ugotoviti. Ni torej mogoče upoštevati bodočih negotovih stroškov oziroma vrednosti bremen, ki ob odmeri davka niso gotova in ugotovljiva. Trditveno in dokazno breme o dolgovih, stroških in bremenih kot dejstvih, ki kot odbitek od vrednosti prejetega premoženja zmanjšujejo davčno osnovo, je glede na določbe 76. člena ZDavP-2 na davčnem zavezancu.
Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana člen 2, 4. ZUP člen 6.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - pridobitev nepovratne finančne vzpodbude - retroaktivna uporaba predpisa - načelo zakonitosti
Toženo stranko pri uporabi materialnih predpisov (pri odločanju) veže načelo zakonitosti, določeno v prvem odstavku 6. člena ZUP.Upravni organ je dolžan upoštevati materialni predpis, ki je veljaven v času odločanja. V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge, s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo naslovnega sodišča, z odločbo U-I-125/14-17 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče z odločbo U-I-313/13 ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Sodišče pritrjuje toženki, da tožnik ni izkazal, da bi šlo v obravnavanem primeru pri izplačilu 203,00 EUR mesečno za redno pokojnino, ki jo prizna tuji nosilec obveznega obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pač pa za neke vrste pokojninsko rento, za katero se izračuna dohodnina po 6. odstavku 127. člena ZDoh-2.
Sodišču pritrjuje ugotovitvi upravnih organov, da tožnik ni predložil verodostojnih knjigovodskih listin, s katerimi bi izkazal resničnost svojih trditev, da je z dvignjenimi sredstvi iz računov pravnih oseb poravnaval njune obveznosti.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - ugotovitev neustavnosti zakona - učinek razveljavitve
Določba 193. člena ZUJF, ki določa davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, to pa pomeni, da davčna osnova, kot je obravnavana, ni določena, v posledici česar ne obstaja zakonska podlaga za odmero davčne obveznosti.
Zgolj z blagajniškim dnevnikom, v katerem je tožnik sam navedel, da je bila gotovina porabljena za plačilo spornega računa in s potrdilom bivšega lastnika družbe B., s katerim potrjuje, da je bila faktura št. 13/06 plačana do konca leta 2007 v sedmih obrokih, tožnik tudi zatrjevanih dejstev ni dokazal že zato, ker ni predložil verodostojnih listin (bančnih nakazil), ki bi te njegove navedbe dokazovale.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin
Ustavno sodišče je z odločbo U-I-125/14-17 odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar posledično pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
davčna izvršba - izvršba drugih nedavčnih obveznosti - odlog plačila
Davčni organ je skladno s 110. členom ZDavP-2 pristojen le za izvršbo izrečenih glob ne pa tudi za odločanje o odlogu teh obveznosti po določbah 101. člena tega zakona.
davek od dohodkov pravnih oseb - davčna osnova - davčno priznani odhodki - verodostojna knjigovodska listina - dokazno breme
Davčni zavezanci so dolžni voditi poslovne knjige in evidence v skladu z določbami ZDavP-2. Iz spornih računov ter iz dokumentacije, ki je bila na voljo davčnemu organu, pa ni razvidna vsebina poslovnih dogodkov, kot to zahtevata SRS 21 in SRS 22.
Ugotovljena neverodostojnost knjigovodskih listin je razlog, da se odhodki davčno izločijo in ne razlog za ugotavljanje njihove višine z oceno. Prav tako ni utemeljeno stališče tožeče stranke, da bi davčni organ ob ugotovljenih neskladnostih in pomanjkljivostih (neverodostojnosti) predloženih listin, moral dejstva, ki jih je v postopku zatrjevala tožeča stranka, ugotavljati uradoma. Na davčnem organu je v skladu z drugim odstavkom 76. člena ZDavP-2 breme dokazovanja neverodostojnosti knjigovodskih listin.
ZUJF člen 193. ZIPRS1314 člen 60. ZUstS člen 43, 44, 47.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča - učinek razveljavitve zakona
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo; odločba ima učinek razveljavitve. Določba 193. člena ZUJF, ki je urejala davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti, se tako v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar za obravnavano zadevo pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - vrednost nepremičnine - množično vrednotenje nepremičnin
Določba 193. člena ZUJF (davčna osnova za davek na nepremično premoženje večje vrednosti) se po odločbi Ustavnega sodišča U-I-125/14 z dne 19. 2. 2015 nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v zadevah, kot je obravnavana, pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni (več) zakonske podlage za odmero zadevne davčne obveznosti.
davčna izvršba - odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici
Davčni organ pravilno in v celoti citira vse zakonske določbe, ki se nanašajo na odločanje po nadzorstveni pravici, ter pri tem pravilno poudari, da gre tako po določbah ZUP kot po določbah ZDavP-2 za izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le, ko gre za (odmerno) odločbo ter da sklep o izvršbi ni takšna odločba in da zato v obravnavanem primeru za odločanje, ki ga zahteva tožnica, ni podlage.
davčna izvršba - izvršilni naslov - poravnava dolga
V postopku davčne izvršbe se presoja dejansko stanje v času izdaje sklepa o davčni izvršbi, tožeča stranka pa naj bi svoj dolg poravnala šele po izdaji sklepa, kar pomeni, da je bil izpodbijani sklep izdan utemeljeno.
Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana člen 2, 4. URS člen 155.
sofinanciranje iz javnih sredstev - pridobitev nepovratne finančne vzpodbude - retroaktivna uporaba določb odloka - načelo zakonitosti - vgradnja električne toplotne črpalke
V skladu z načelom zakonitosti je upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve vloge. V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge, s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve.
DDV - solidarna odgovornost za plačilo DDV - objektivne okoliščine - sodelovanje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV
Po 76b. členu ZDDV-1 je vsak davčni zavezanec, identificiran za namene DDV v Sloveniji, solidarno odgovoren za plačilo DDV, če iz objektivnih okoliščin izhaja, da je vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Če davčni organ ugotovi, da je dobava blaga ali storitev sestavni del transakcij, katerih namen je izogibanje plačilu DDV, davčnega zavezanca, ki sodeluje v teh transakcijah, obvesti o obstoju teh okoliščin in njegovi solidarni odgovornosti za plačilo DDV, če bo še naprej udeležen v takih transakcijah. Od dneva prejema obvestila davčnega organa se šteje, da je davčni zavezanec vedel, da z nakupom sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ne glede na določbe zakona, ki ureja varovanje podatkov, ki so davčna tajnost, davčni organ davčnemu zavezancu, kateremu je opravljena dobava, na njegovo zahtevo posreduje informacijo o tem ali je njegov dobavitelj predložil obračun DDV.