Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/3, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Na podlagi tretjega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 imetnik odločbe začne postopek za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine v 10 delovnih dneh od datuma, na katerega je bil uradno obveščen o prekinitvi prepustitve blaga ali njegovem zadržanju, pri pokvarljivem blagu pa v 3 delovnih dneh. Na podlagi četrtega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 lahko carinski organ na podlagi ustrezno utemeljene zahteve imetnika odločbe v ustreznih primerih podaljšajo rok iz tretjega odstavka za največ 10 delovnih dni. Gre za materialni rok, ki je določen na podlagi zakona oz. Uredbe. Zamuda materialnega roka ima za posledico izgubo pravice. Carinski organ je menil, da je vloga za podaljšanje roka za pripravo dokazil k tožbi, ki jo je podal imetnik pravice, zaradi varstva pravic intelektualne lastnine, upravičena. Podaljšanje roka v trajanju 10 dni je primerno, zato je carinski organ vlogi imetnika pravice za podaljšanje roka za vložitev tožbe za ugotavljanje obstoja kršitev pravic intelektualne lastnine po presoji sodišča pravilno in zakonito ugodil.
Uredba (EU) št. 608/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o uveljavljanju pravic intelektualne lastnine s strani carinskih organov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1383/2003 člen 23, 23/4. ZFU člen 11.
carinski ukrep - kršitev pravic intelektualne lastnine - rok za vložitev tožbe - materialni prekluzivni rok - podaljšanje roka
Po tretjem in četrtem odstavku 23. člena Uredbe 608/2013 gre za materialni rok prekluzivni roka, katerega zamuda pomeni tudi izgubo materialne pravice, ki izhaja iz Uredbe 608/2013, in sicer pravice imetnika odločbe za začetek postopka za ugotovitev, ali je bila kršena zadevna pravica intelektualne lastnine. V nasprotnem primeru bi carinski organi v skladu s prvim pododstavkom prvega odstavka 23. člena Uredbe 608/2013 morali odobriti prepustitev blaga, s čimer bi lahko nastala imetniku odločbe (pravice) precejšnja škoda, ki jo lahko povzroči trženje blaga, za katerega se ugotovi, da krši pravice intelektualne lastnine, kot izhaja tudi iz 2. točke uvodnih določb navedene Uredbe. Ukrepi pri kršitvah pravice intelektualne lastnine, ki jih ugotavljajo carinski organi so naravnani tako, da so vse vpletene strani dolžne ravnati hitro, ne da bi prihajalo do nepotrebnega zadrževanja spornega blaga in do nepotrebnega zavlačevanja postopka in da gre za nujne ukrepe, pri katerih je ravnanje carinskega organa vezano na zakonsko določene roke, katerih tek je odvisen od nedejavnosti oziroma molka lastnika blaga ali imetnika odločbe, vendar pa sodišče v obravnavanem primeru ne dvomi o utemeljenost podaljšanja navedenega roka za vložitev tožbe zaradi priprave dokazil k tožbi.
davčna izvršba - začetek davčne izvršbe - pritožba zoper sklep o davčni izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova
Če davek ni plačan v rokih, predpisanih v ZZDavP-2, ali v rokih, predpisanih z zakonom o obdavčenju, davčni organ začne davčno izvršbo brez kakršnikoli izjem. S pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova.
ZDoh-2 člen 47, 47/2, 70. ZDavP-2 člen 5, 7, 304. ZUP člen 113.
dohodnina - dohodek iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti - način ugotavljanja davčne osnove - priglasitev - podpora za promocijo vina - kršitev določb postopka - stroški postopka
Podpora za promocijo vina se res dodeljuje kot povrnitev upravičenih stroškov in do določene višine, kar pa ne pomeni, da bi ne šlo za subvencijo v smislu 70. člena ZDoh-2. Bistveno je, da gre za povečanje ekonomske koristi prejemnika sredstev in s tem za dohodek v smislu 15. člena ZDoh-2. Zneske podpore za promocijo vina je torej utemeljeno šteti za druge dohodke iz 70. člena ZDoh-2 in zato iz tega razloga ni bil napačno ugotovljen skupni dohodek. Tožnik pa tudi ne more uspešno uveljavljati, da je zaradi dodeljene podpore v neenakem položaju z vinarji, ki se niso odločili za promocijo v tujini in za pridobitev podpore in so zaradi nižjih davčnih obveznosti bolj konkurenčni. Omenjena neenakost namreč ni posledica (napačne) uporabe zakona, temveč izključno posledica tožnikove odločitve, da zaprosi za podporo na podlagi Uredbe.
Podane tudi niso zatrjevane kršitve določb postopka. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopni davčni organ pri odločanju v celoti sledil priglasitvi. Sledil je torej podatkom, ki jih je posredoval tožnik v svoji vlogi, zato tožbeni očitek, da prvostopni organ tožniku ni dal možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, in da je s tem bistveno kršil določbe postopka, ne vzdrži pravne presoje. Dodatnega ugotovitvenega postopka tudi niso narekovali ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal v pritožbi. Očitek o zavedenosti tožnika pa je očitno neutemeljen, saj je bil tožnik z obvestilom in s predpisanim obrazcem za priglasitev seznanjen, da je priglasitev obvezna le ob prekoračitvi zakonsko določene višine dohodka dveh zaporednih predhodnih davčnih let članov kmečkega gospodinjstva iz osnovne kmetijske in osnovne gozdarske dejavnosti.
Priglasitev, ki jo je vložil tožnik, je sicer res obvezna, kar pa ne spreminja dejstva, da se postopek začne na podlagi vloge zavezanca za davek in ne po uradni dolžnosti. Tega tudi ne spreminja obvestilo, ki ga je tožniku poslal davčni organ. Obveščanje oziroma poziv k priglasitvi s strani davčnega organa namreč z zakonom ni predviden kot akt, s katerim se uvede postopek. Predstavlja le opozorilo zavezancu, medtem ko se postopek, to je določitev načina ugotavljanja davčne osnove na podlagi dejanskih prihodkov in odhodkov, v skladu z določbami 304. člena ZDavP-2 začne s priglasitvijo, in s tem na vlogo stranke. Zato je v 4. točki izreka izpodbijane odločbe pravilno in skladno s 113. členom ZUP odločeno, da tožnik kot stranka, ki je vložila zahtevo, trpi svoje stroške, ki jih ima v postopku.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - vračilo sredstev - obvestilo o vračilu sredstev - akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu - zavžrenje tožbe
Dopis ni akt, ki bi se po 2. členu ZUS-1 lahko izpodbijal v upravnem sporu, saj z njim ni odločeno o kakšni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V obravnavnem primeru gre za obvestilo o obveznosti vračila sredstev na podlagi 19. člena pogodbe o sofinanciranju, torej gre za obligacijsko pravno razmerje in obveznost tožnika, ki iz njega izhaja.
ZPOP-1 člen 21, 28. ZUP člen 82. Pravilnik o izvajanju javnih razpisov člen 5. Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014 točka 2.2, 4.2, 5, 6.1, 7.3, 7.5.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - ocena vloge - višji prag za dodelitev sredstev - sestava komisije
Višji postavljeni prag za dodelitev sredstev (80 namesto 60 doseženih točk) ni v nasprotju z določbami javnega razpisa. Ker je skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle (nižji) prag 60 točk iz razpisa, nesporno presegla razpoložljiva sredstva, je logično, da se prag zviša ter se na ta način da prednost tistim vlogam, ki so pri ocenjevanju dosegle višje število točk.
Komisijo za dodelitev sredstev, ki vodi postopek javnega razpisa, imenuje s pisno odločbo odgovorna oseba izvajalca razpisa ali od njega pooblaščena oseba. Po Pravilniku o izvajanju javnih razpisov imena in priimki predsednika in članov komisije niso javni. Kar pa ne pomeni, da se tudi v razpisnem postopku, seveda temu postopku primerno, ne uporabljajo določbe 82. člena ZUP, ki se nanašajo na pregledovanje dokumentov zadeve in po katerih stranka lahko zahteva pregled spisov v svoji zadevi. Sodišče k temu dodaja še, da (ne)strokovnost članov razpisne komisije po določbah ZPOP-1 oziroma po določbah ZUP ni izločitveni razlog. O tovrstnih ugovorih se zato posebej ne odloča, temveč lahko pridejo do izraza le v okviru ugovorov zoper ocenjevanje vlog s strani posameznih članov komisije in s tem zoper njihovo delovanje.
ZSPDSLS člen 4. Uredba o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti člen 26.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - regionalni razvojni programi - občina - nakup nepremičnine - ravnanje s stvarnim premoženjem - načelo gospodarnosti
Toženka je v postopku javnega poziva za predložitev vlog za sofinanciranje operacij iz naslova prednostne usmeritve „Regionalni razvojni programi“ razvojne prioritete „Razvoj regij“ operativnega programa krepitve regionalnih razvojnih potencialov 2007-2013 za obdobje 2013-2015 zavrnila vlogo tožnice za projekt „Nakup medgeneracijskega središča A. Ker v razlogih izpodbijanega sklepa dejanska in pravna podlaga ni navedena na način, ki bi omogočal preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve, gre za bistveno kršitev pravil postopka, ki narekuje odpravo sklepa. Pomanjkljivost obrazložitve potrjuje tudi vsebina odgovora na tožbo, s katerimi pa pomanjkljivih razlogov izpodbijanega akta ni mogoče sanirati, saj bi bila s tem tožnici odvzeta možnost učinkovitega pravnega sredstva.
V zadevah javnih razpisov je presoja izpolnjevanja razpisnih kriterijev oziroma dodeljevanj posameznih ocen zadržana. To pomeni, da je pristojnemu strokovnemu organu prepuščeno določeno polje proste presoje, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. To pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev tožene stranke odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna. Iz navedenega razloga se sodišče tudi ne more spuščati, ali je bilo ustrezno ocenjeno, do kolikšne mere je katera stranka prispevala k prepoznavnosti baleta v tujini, ker je to že stvar strokovne ocene.
Carinski organ je imel v postopku izvršbe zgolj pristojnost, da na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil opremljen s potrdilom o izvršljivosti in priloženega obračuna obresti, ki ga je izdal organ, ki je pristojen za odmero te obveznosti, to je predlagatelj izvršbe, začne za obveznost, ki ni plačana v predpisanem roku, davčno izvršbo.
Ustrezen predračun je bil glede na pogoje razpisa lahko le tak predračun, ki je izkazoval izpolnjevanje posameznih zahtev glede toplotne izolacije fasade (npr. glede določene debeline izolacijskega materiala, toplotne prevodnosti, uporabljenega fasadnega sistema, ki je moral imeti evropsko tehnično soglasje ETAG 004).
Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana člen 2, 4, 4/2, 4/4.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni poziv - nepovratna finančna spodbuda - večja energijska učinkovitost stanovanjskih stavb - vgradnja toplotne črpalke - onesnaženost zraka - območje največje obremenjenosti z delci PM (10)
V zadevi je sporen pogoj za dodelitev spodbude iz javnega poziva, konkretno neupoštevanje dejstva, da v kraju, kjer tožnik gradi objekt, ni možnosti priklopa na zemeljski plin kot prednostni energent z ozirom na določbe relevantnega odloka. Vendar tožnik, ko napada izpodbijano odločitev, prezre dvoje: 1. da gre pri odloku za akt, s katerim se načrtujejo in torej za bodočnost določajo ukrepi, ki naj bi zmanjšali onesnaženost zraka, 2. da gre za dodeljevanje (nepovratne finančne) spodbude in s tem za enega od ukrepov, ki naj bi pripomogel k načrtovanemu zmanjšanju onesnaževanja. Zato za odločitev in tudi za predpisovanje pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za dodelitev spodbude, ni bistvena obstoječa možnost načina ogrevanja, temveč kakšni so načrti v bodoče. V tej zvezi so določbe odloka in s tem tudi javnega razpisa jasne: glede na načrtovano zmanjšanje onesnaževanja zraka z delci PM10 in s tem povezani prednostni način ogrevanja stavb z uporabo zemeljskega plina, se (lahko) pokaže, da do nepovratnih finančnih spodbud niso upravičeni tisti, ki vgrajujejo kotle na lesno biomaso oziroma ki nameravajo vgrajevati električne toplotne črpalke. Pri tem seveda niti en niti drugi način ogrevanja nista prepovedana, ni pa ju mogoče spodbujati z nepovratnimi finančnimi sredstvi.
davčni rezident - rezidentstvo po konvenciji in po ZDoh-2 - središče osebnih in ekonomskih interesov
V skladu z določbami ZDoh-2 je davčna obveznost posameznika odvisna od njegovega rezidentskega statusa. Zavezanec je rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če v tem času izpolnjuje katerega od pogojev, določenih v 6. členu ZDoh-2. Pogoj, ki se ga je presojalo v obravnavanem primeru, je določen v 4. točki 6. člena ZDoh-2, ki predpostavlja, da ima rezident svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Na ta pogoj se sklicujeta oba davčna organa in to je po mnenju sodišča tudi pravna podlaga za odločanje v zadevi. Res pa se je v ustaljeni sodni praksi izoblikovalo stališče, po katerem se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve rezidentskega statusa po ZDoh presoja na enak način, kot se ga presoja pri uporabi prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčevanju.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - vzpodbujanje naložb v javno kulturno infrastrukturo - razpisni pogoji - subsidiarna uporaba določb ZUP
Objava rezultatov na spletni strani ni odločba, ker ne vsebuje sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP in s tem tudi nima nobenih pravnih posledic. V postopkih javnega razpisa se ne glede na to, da gre za subsidiarno uporabo ZUP, upravičenci do dodeljenih sredstev določijo z odločbo, ki mora imeti vse sestavine upravnega akta.
Za dodelitev nepovratnih sredstev pod Merilom I. mora vlagatelj ta segment vloge podpreti z izjavo treh partnerjev s področja kulture o mreženju ter priložiti Projekcijo obiskanosti ustanove v prvih petih letih po zaključku investicije. Takšni projekti bodo na tem segmentu prejeli 15 točk. Tožnik pa je tri izjave partnerjev o sodelovanju priložil k vlogi pod naslovom listine o gospodarskem sodelovanju, zato je toženka pravilno vlogo v tem segmentu ocenila zgolj s 5 točkami.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - stranka v postopku - zavrženje tožbe
Tožnik v tožbi navaja, da je v postopku imel položaj stranke, ker je dejansko tudi on podpisal prijavno vlogo prijavitelja, ki je v obravnavnem primeru glede na Javni razpis Univerza v Ljubljani. Zato meni, da je po njegovi vlogi začet upravni postopek, pri čemer se sklicuje na prvi odstavek 42. člena ZUP, vendar je po presoji sodišča takšno stališče napačno. Po 2. točki Javnega razpisa je predmet tega razpisa izbor mentorjev novim mladim raziskovalcem za leto 2014, po 3. točki pa so subjekti, ki se lahko prijavijo na Javni razpis, raziskovalne organizacije, ki so vpisane v evidenco raziskovalnih organizacij pri Javni genciji za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in imajo status obliko zavoda. V konkretnem primeru je to bila Univerza v Ljubljani, kar je razvidno tudi iz prijave oz. konkretne prijavne vloge. Tožnik je prijavno vlogo podpisal kot kandidat za mentorja. Slednje pa ne pomeni, da se je postopek Javnega razpisa začel na njegovo zahtevo v smislu prvega odstavka 42. člena ZUP,
Glede na prakso SEU morajo biti za uveljavljanje pravice do odbitka iz člena 178 (a) Direktive 2006/112 izpolnjeni vsi materialni pogoji in formalni pogoji. Med prve sodijo predvsem pogoji, ki se nanašajo na vsebino opravljenih storitev, kot formalni pogoji pa so v praksi SEU navedeni pogoji v zvezi z obveznimi sestavinami na računu po navedeni direktivi. V obravnavani zadevi je relevantna okoliščina, ki ni izpolnjena za priznavanje odbitka vstopnega DDV, dejstvo, da račun ne obsega niti minimalnih formalnih pogojev, ki so potrebni za identifikacijo obsega in vrste opravljene storitve, torej gre za tako nepoln račun, ki vpliva na samo vsebino pravice do odbitka DDV. V obravnavanem primeru razlogi za nepriznavanje pravice odbitka vstopnega DDV pri tožniku so podani predvsem in zgolj zato, ker na spornem računu ni možno ugotoviti identifikacije vrste in obsega opravljenih storitev. Oba davčna organa subjektivnega elementa niti nista ugotavljala, za kar v konkretnem primeru tudi nista imela potrebe.
ZPOP člen 14. Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - ocena vloge
Tožena stranka v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014 z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke ne odobri. V zadevi je sporno točkovanje vloge tožeče stranke po merilu „Uvajanje sodobne tehnologije v povezavi z novimi ali temeljito izboljšanimi proizvodi/storitvami“ kot enem od sedmih meril iz razpisa, pri katerem je tožeča stranka dosegla 15 od možnih 25 točk. Prijavitelj prejme za operacijo oceno 15 točk v primeru uvajanja posamezne/posameznih novih tehnoloških enot, ki dopolnjujejo tehnološki proces do te mere, da omogočajo uvedbo novih tehnoloških rešitev, pri tem pa ne gre zgolj za povečevanje zmogljivosti. Oceno 25 točk pa prejme za operacijo v primeru uvajanja novih tehnoloških linij, povezanih postrojenj ali sistemov, ki s tem predstavljajo tehnološke in informacijske rešitve v povezavi s tehnološkim procesom. Iz izpodbijanega sklepa in iz spisov sledi, da gre pri obravnavanem nakupu nove tehnološke opreme za uvajanje dveh novih, medsebojno tehnološko in prostorsko nepovezanih tehnoloških enot in torej ne za uvajanje nove tehnološke linije, povezanih postrojenj ali sistemov. Tehnološke linije glede na podatke spisov tudi ne predstavlja stroj za polnjenje streliva. Pogoj za pridobitev 25 točk zato ni izpolnjen. Dejstvo, da je tožeča stranka v vlogi tehnološko enoto sama opredelila kot linijo za polnjenje streliva, na odločitev ne more imeti vpliva.
dohodnina - rezident - status rezidenta - središče osebnih in ekonomskih interesov
Po 4. točki prvega odstavka 6. člena ZDoh-2 je zavezanec rezident Slovenije v kateremkoli času v davčnem letu, če ima v tem času svoje običajno bivališče ali središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji. Pri tej presoji je v konkretnem primeru davčni organ (naj)večjo težo dal dejstvu, da naj bi v Sloveniji prebivala tožnikova mladoletna hči. To je načeloma možno, vendar je bilo v tem pogledu dejansko stanje premalo raziskano. Prav tako bi bilo po mnenju sodišča zatrjevane ekonomske vezi s Slovenijo (računi pri bankah oziroma hranilnicah, pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje v Sloveniji, kreditne kartice, izdane v Sloveniji, oziroma zatrjevana aktivna udeležba tožnika v slovenskem podjetju) treba bolj konkretno presoditi in pri tem, če navedene ekonomske vezi s Slovenijo obstajajo oziroma so obstajale, ugotoviti njihov časovni okvir.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 29, 78.
naknadni obračun dajatev - doplačilo DDV - sprostitev blaga v prost promet - carinska deklaracija - netočni podatki v carinski deklaraciji
V obravnavani zadevi je carinski organ opravil naknadno preverjanje točnosti navedb v carinskih deklaracijah na podlagi prvega odstavka 78. členu CZS. Pri naknadnem preverjanju carinske deklaracije se preverja resničnost navedb v carinski deklaraciji. Pri tem je carinski organ ugotovil, da ima tožnik v poslovnih knjigah evidentirane druge račune z drugimi vrednostmi za dobave dobavitelja, kot jih je predložil in deklariral carinskemu organu. Dobavitelj je tožniku izdal drug račun, ki ga je evidentiral v svojih poslovnih knjigah in tudi plačal. Tako so bili za isto dobavo izdani različni računi.
ZDDV-1 člen 33, 33/3, 33/3-2, 82, 82/1, 82/1-6, 82/1-7.
DDV - dodatna odmera DDV - opis na računu - ustreznost opisa na računu - vrsta transakcije - identifikacija vrste transakcij
V predmetni zadevi ugotovitve v postopku ne dajejo podlage za zaključek, da tožnica ni upravičena do uveljavljanja pravice do odbitka vstopnega DDV od spornih računov. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal z vprašanjem, ali je dobave dejansko opravila družba C., ki je izdala navedene račune in za katero je bilo ugotovljeno, da je „neplačujoči gospodarski subjekt“. Vendar pa ta razlog sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.