ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11, 108, 131, 131/1. ZDavP-2 člen 138, 139, 140.
dohodnina - drugi dohodki - davčni inšpekcijski nadzor - ugotovitveni postopek - ustna obravnava - dokazovanje - zaslišanje prič
Po zbranih podatkih je tožnik prejel skupno 468.501,00 EUR, od tega 120.000,00 EUR v gotovini, 78.000,00 EUR na račun, odprt pri banki v Sloveniji ter 270.501,00 EUR na račun, odprt v Avstriji. Po podatkih davčnih evidenc in odločbe o odmeri dohodnine tožniku za leto 2009 tožnik glede omenjenih sredstev ni vložil napovedi. Prav tako ni v postopku nadzora predložil verodostojne dokumentacije, iz katere bi bilo mogoče ugotoviti drugega prejemnika sredstev. Glede na to predstavljajo sredstva, ki jih je prejel tožnik, drug dohodek iz 11. točke tretjega odstavka 105. člena ZDoh-2, od katerega je potrebno obračunati in plačati akontacijo dohodnine v skladu s prvim odstavkom 131. člena po stopnji 25% iz 108. člena ZDoh-2. Z ozirom na izčrpno obrazložitev izpodbijane in drugostopne odločbe, ki jo sodišče povzema v sodbi, je tožbeni očitek o pomanjkljivi vsebini odločbe in s tem o kršitvi določb 25. in 22. člena Ustave, brez podlage. Obrazložitev odločbe obsega vse elemente, ki so predpisani z 214. členom ZUP, in kot takšna nedvomno omogoča uporabo pravnega sredstva, kar nenazadnje dokazuje tudi vložena pritožba (in tožba).
Ne drži tožbeni očitek, da v zadevi ni bil izveden ugotovitveni postopek. Izveden je bil davčni inšpekcijski nadzor drugih dohodkov v skladu z določbami VIII. poglavja ZDavP-2 o davčnem nadzoru, ki so specialne glede na določbe ZUP in po katerih se ustna obravnava ne predvideva. Sodelovanje zavezanca in s tem kontradiktornost postopka se na podlagi določb 138., 139. in 140. člena ZDavP-2 zagotavlja z udeležbo oziroma sodelovanjem zavezanca med pregledom, opravljenim sklepnim pogovorom ter z izdajo zapisnika o nadzoru, na katerega se lahko vložijo pripombe. Vse to je bilo omogočeno tožniku tudi v konkretnem primeru, le da teh možnosti po podatkih spisov ni izkoristil. Že organ druge stopnje pa tudi obrazloženo zavrne predlog tožnika za zaslišanje priče Č.Č. ter se pri tem utemeljeno sklicuje na določbe ZDavP-2, po katerih imajo listinska dokazila v davčnem postopku prednost pred drugimi dokazi. Pravilno in skladno s spisi namreč ugotavlja, da iz zbranih listinskih dokazil dovolj jasno sledi tisto, kar je za odločitev bistveno, to pa je, da je tožnik delno v gotovini in delno na svoja bančna računa, odprta pri banki F. v Avstriji in pri banki v Sloveniji, prejel denarna sredstva. Zgolj trditev tožbe, da denar na tožnikovih računih ne sodi v okvir drugih dohodkov tožnika, ne da bi bili za takšno trditev predloženi kakršnikoli dokazi, za drugačno odločitev od izpodbijane ne zadošča.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - vzpodbujanje naložb v javno kulturno infrastrukturo - razpisni pogoji - subsidiarna uporaba določb ZUP
Objava rezultatov na spletni strani ni odločba, ker ne vsebuje sestavin, ki jih določa 210. člen ZUP in s tem tudi nima nobenih pravnih posledic. V postopkih javnega razpisa se ne glede na to, da gre za subsidiarno uporabo ZUP, upravičenci do dodeljenih sredstev določijo z odločbo, ki mora imeti vse sestavine upravnega akta.
Za dodelitev nepovratnih sredstev pod Merilom I. mora vlagatelj ta segment vloge podpreti z izjavo treh partnerjev s področja kulture o mreženju ter priložiti Projekcijo obiskanosti ustanove v prvih petih letih po zaključku investicije. Takšni projekti bodo na tem segmentu prejeli 15 točk. Tožnik pa je tri izjave partnerjev o sodelovanju priložil k vlogi pod naslovom listine o gospodarskem sodelovanju, zato je toženka pravilno vlogo v tem segmentu ocenila zgolj s 5 točkami.
ZPOP člen 14. Javni razpis za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - sofinanciranje nove tehnološke opreme - ocena vloge
Tožena stranka v postopku Javnega razpisa za sofinanciranje nove tehnološke opreme v letih 2013 - 2014 z izpodbijanim sklepom odločila, da se vloga tožeče stranke ne odobri. V zadevi je sporno točkovanje vloge tožeče stranke po merilu „Uvajanje sodobne tehnologije v povezavi z novimi ali temeljito izboljšanimi proizvodi/storitvami“ kot enem od sedmih meril iz razpisa, pri katerem je tožeča stranka dosegla 15 od možnih 25 točk. Prijavitelj prejme za operacijo oceno 15 točk v primeru uvajanja posamezne/posameznih novih tehnoloških enot, ki dopolnjujejo tehnološki proces do te mere, da omogočajo uvedbo novih tehnoloških rešitev, pri tem pa ne gre zgolj za povečevanje zmogljivosti. Oceno 25 točk pa prejme za operacijo v primeru uvajanja novih tehnoloških linij, povezanih postrojenj ali sistemov, ki s tem predstavljajo tehnološke in informacijske rešitve v povezavi s tehnološkim procesom. Iz izpodbijanega sklepa in iz spisov sledi, da gre pri obravnavanem nakupu nove tehnološke opreme za uvajanje dveh novih, medsebojno tehnološko in prostorsko nepovezanih tehnoloških enot in torej ne za uvajanje nove tehnološke linije, povezanih postrojenj ali sistemov. Tehnološke linije glede na podatke spisov tudi ne predstavlja stroj za polnjenje streliva. Pogoj za pridobitev 25 točk zato ni izpolnjen. Dejstvo, da je tožeča stranka v vlogi tehnološko enoto sama opredelila kot linijo za polnjenje streliva, na odločitev ne more imeti vpliva.
ZTFI člen 488a, 496, 496/2, 499, 499/2, 499/2-1, 505/, 505/1.
poročanje in razkritje nadzorovanih oz. notranjih informacij - vpogled v spis - trgovanje z delnicami - mali delničar - postopek nadzora - stranka v postopku
Na podlagi 521. člena ZTFI je stranka postopka nadzora lahko le nadzorovana oseba, to pa je oseba, nad katero ATVP opravlja nadzor. Iz listin upravnega spisa izhaja, da je bila stranka postopka nadzora v zadevnih spisih družba A. in ne tožnik. Tožnik pa tudi ni oseba, za katero bi veljala izjema od splošnega pravila o varovanju zaupnih podatkov. Res je, da je tožnik vložil v predmetnih postopkih prijavo, vendar zaradi vložene prijave nima statusa stranke postopka nadzora.
javni razpis - finančne spodbude za vgradnjo stavbnega pohištva - razpisni pogoji - datum izvedbe naložbe
V konkretnem primeru je bilo ugotovljeno, da je bil račun za izvedena dela po vlogi vlagateljice in tožnika kot sovlagatelja izstavljen 25. 5. 2013, kot sledi iz knjigovodskih (davčnih) evidenc, ki jih je vlagateljica predložila v obnovljenem postopku. Tej ugotovitvi tožnik z navedbami v tožbi ne ugovarja. Nesporen je tudi datum oddaje vloge na Javni poziv (28. 5. 2013). Ker se datum izdaje računa šteje za datum izvedbe naložbe, je torej glede na določbe Javnega poziva šteti, da je bila naložba izvedena pred oddajo vloge in da v konkretnem primeru ne gre za novo naložbo, ki je lahko predmet financiranja na podlagi zadevnega Javnega poziva.
ZBan-1 člen 253, 253a, 261a, 261b, 261c, 262a, 347. ZUS-1 člen 48, 48/1.
Banka Slovenije - nadzor nad bankami - odločba o izrednih ukrepih - prekinitev postopka
Iz točke 3 sklepa Ustavnega sodišča RS U-I-295/13-132 z dne 6. 11. 2014 izhaja, da je Ustavno sodišče RS postopek za oceno ustavnosti 253. člena, 253.a člena, 253.b člena, 260.a člena, 260.b člena, 261.a člena, 261.b člena, 261.c člena, 261.d člena, 261.e člena in 262.a člena, drugega odstavka 262.b člena ter 346. člena, 347. člena, 350. člena in 350.a člena ZBan-1 ter 41. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o bančništvu (ZBan-1L) prekinilo do odločitve Sodišča Evropskih skupnosti o vprašanjih, ki jih je s predmetnim sklepom v točki 1 in 2 Ustavno sodišče RS postavilo SEU v zvezi z razlago in veljavnostjo Sporočila Komisije o uporabi pravil državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje, Direktive 2012/30/EU in Direktive 2001/24/ES. Odločitev SEU ter Ustavnega sodišča RS vpliva na odločitev sodišča v predmetni zadevi, zato je bilo potrebno predmetni postopek prekiniti vse do odločitve SEU in Ustavnega sodišča RS.
Iz izpodbijane odločitve ni jasno, ali se lahko davčnemu zavezancu DDV vrne samo na podlagi izvirnih računov ali pa se mu DDV lahko vrne tudi na podlagi nadomestnih računov. Nadalje je sporno, ali je v obravnavani zadevi opis storitve na spornem računu ustrezen ali ne. Ključno v obravnavani zadevi je nerazčiščeno dejstvo, saj tožnik zatrjuje, da je davčni organ v obravnavanem primeru neutemeljeno odstopil od dolgoletne ustaljene prakse, razlogov za to davčni organ ni pojasnil. Načelo vezanosti na lastne prejšnje odločitve zahteva, da upravni organ ne sme odstopiti od razlag splošnih pravil, ki jih je postavil sam, niti od ustaljene upravne prakse, ki se je uveljavila, ne da bi za to imel upravičen razlog, ki ga mora posebej obrazložiti.
Vprašanje vročitve carinske deklaracije in ugovor, da tožeča stranka ni bila stranka carinskega postopka, nista pravno pomembna za odločitev v tej zadevi. Pogoj za odgovornost prevoznika po drugem odstavku 96. člena CZS je namreč seznanitev prevoznika s tranzitnim postopkom, za kar zadostuje že začasna posest deklaracije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je voznik tožeče stranke carinsko deklaracijo prejel pred izstopom iz proste cone v Kopru in bil tako seznanjen s carinskim postopkom. Carinski organ je navedeno dejstvo ugotovil na podlagi odgovora Carinskega urada Koper z dne 17. 4. 2013, v katerem je natančno obrazložen ustaljen postopek carinskega nadzora v prosti coni pristanišča v Kopru in iznosa blaga iz nje. Iz opisanega ustaljenega ravnanja izhaja, da je voznik, tudi v konkretnem primeru, prejel carinsko deklaracijo, saj sicer iz proste cone ne bi mogel izstopiti. Sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo navedeni presoji tožene stranke, saj tožeča stranka niti tekom upravnega postopka niti v tožbi ni podala drugačne trditvene podlage, s katero bi utemeljila izvedbo predlaganih dokazov, ki bi lahko izkazali nasprotno.
Tudi če bi bil predstavnik tožeče stranke prisoten pri zaslišanju svojega voznika, to ne more spremeniti dejstva, da je voznik s carinsko deklaracijo razpolagal, saj je postopek v Luki Koper tak, da voznik ne bi prišel skozi zadnjo carinsko zapornico, če ne bi imel v posesti deklaracije, kar pomeni, da je voznik tožeče stranke z deklaracijo razpolagal, zato je prvostopenjski organ utemeljeno sklepal, da je tudi tožeča stranka vedela, kateri je namembni carinski urad pri konkretnem prevozu glede na carinsko deklaracijo.
Glede tožbenih navedb, da je tožnik od naročnika prejel le mednarodni tovorni list in ne tranzitne deklaracije in sam ni bil udeležen pri odstranitvi blaga izpod carinskega nadzora, sodišče pojasnjuje, da iz določila drugega odstavka 96. člena CZ ne izhaja, da bi prevoznik imel v posesti deklaracijo ali da bi neposredno bil udeležen pri odstranitvi blaga, ampak zadostuje že zgolj to, da blago prejme in da ve, da je v skupnostnem tranzitu, predstavnik tožeče stranke pa je vedel za deklaracijo in torej tudi to, kam bi moralo iti blago, ker ga je o tem obvestil voznik.
javni razpis - odprava posledic gospodarske škode zaradi poplav - lokacija nastanka škode - dokazila o lokaciji nastanka škode
Tožeča stranka ni ustrezno dokazala, na katerem naslovu (konkretni na kateri stavbni številki) ji je škoda zaradi poplave dejansko nastala oziroma ni določno pojasnila in dokazala naslova dejanskega nastanka škode. Tožena stranka je namreč v skladu z javnim pozivom od tožeče stranke večkrat zahtevala dodatna pojasnila, ki pa jih slednja ni ustrezno izpolnila, zato tožena stranka ni imela pravne podlage, da bi ugodila prijavi tožeče stranke za dodelitev nepovratnih sredstev za škodo nastalo v poplavah novembra 2012.
ZUP člen 82. ZPOP-1 člen 21, 28. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna RS člen 218, 225.
javni razpis - sofinanciranje iz javnih sredstev - razpisni pogoji - izpolnjevanje razpisnih pogojev - sofinanciranje nove tehnološke opreme
Tožnikovo vlogo je Komisija za dodelitev sredstev ocenila v skladu z razpisnimi merili z 63 točkami od 100 možnih točk. Prag nad katerim je bilo odobreno sofinanciranje pa je bil v danem primeru 80 točk od 100 možnih točk. Po končanem ocenjevanju se je namreč izkazalo, da skupna vrednost pričakovanega sofinanciranja operacij, ki so dosegle prag 60 točk, presega razpoložljiva sredstva, zato so bila sredstva razdeljena glede na višino doseženih točk. Prednost pri dodelitvi sredstev so imele operacije z višjim številom točk. Tožnik je prejel le 63 točk in tako ni dosegel praga 80. točk, zato je bila njegova vloga zavrnjena.
dohodnina - odmera dohodnine - dvojno obdavčevanje - odprava dvojnega obdavčevanja - sprememba odločbe o odmeri dohodnine - izredno pravno sredstvo - očitna napaka
Po določbi prvega odstavka 90. člena ZDavP-2 davčni organ odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni, če se po njeni pravnomočnosti ugotovi, da je bil davek odmerjen oziroma previsoko odmerjen zaradi očitne napake. Skladno z dosedanjo sodno prakso je razlog za uporabo pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 lahko tudi očitna napaka davčnega zavezanca, ki privede do previsoke odmere davka. Pravno upoštevna je le napaka, ki je očitna, očitnost napake pa se presoja z vidika možnosti njenega odkritja. Ker gre za izredno pravno sredstvo, je njegova uporaba restriktivna in na njegovi podlagi ni mogoče doseči odprave, razveljavitve ali spremembe odločbe iz razloga kršitev materialnega in procesnega zakona, ki niso neposredna posledica "očitne napake". Z mednarodno pogodbo določeno oprostitev za dohodke rezidenta po 274. členu ZDavP-2 uveljavlja davčni zavezanec v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oziroma v napovedi za odmero dohodnine. Z mednarodno pogodbo določena oprostitev se torej po določbah ZDavP-2 upošteva na zahtevo stranke in ne, po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru ni spora o tem, da tožnik v ugovoru zoper informativni izračun dohodnine oprostitve ni uveljavljal. Neupoštevanje določb Sporazuma ob opisani pravni ureditvi torej ni mogoče pripisati napaki davčnega organa, temveč dejstvu, da ustrezna zahteva stranke ni bila vložena, in torej kvečemu napaki davčnega zavezanca, ki ne more šteti za očitno, saj je uveljavljanje ugodnosti po mednarodni pogodbi v dispoziciji stranke. Tožnik je bil o pravici do oprostitve in o načinu njenega uveljavljanja na ustrezen način poučen v informativnem izračunu dohodnine, ki napotuje na obrazec ugovora, dostopen na spletni strani DU RS in na davčnih uradih in njihovih izpostavah, na katerem je tožnik ugovor zoper informativni izračun dohodnine tudi vložil. Trditvi, da tožnik oprostitve po mednarodni pogodbi ni uveljavljal zaradi napake davčnega organa, torej ni slediti.
V točki 4.2 javnega razpisa je kot pogoj navedeno, da mora podjetje izkazovati vsaj enega zaposlenega za polni delovni čas v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 10. 2013 z možnimi prekinitvami zaradi fluktuacije zaposlenih za največ 60 koledarskih dni. Navedeni pogoj, ki predstavlja tudi enega od treh ciljev, ki morajo biti izpolnjeni kumulativno, da se v skladu z Merili za izbor upravičencev sofinanciranje lahko odobri, pa je po presoji sodišča izpolnjen le, če bi tožeča stranka od 1.1.2013 dalje imela zaposlenega vsaj enega delavca za obdobje daljše od 60 koledarskih dni.
Izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, saj tožena stranka ni obrazložila, kaj razume kot obračunavanje in plačevanje obveznosti po ZZRZI (drugi odstavek 6. člena), v zvezi s čimer naj bi se uporabil davčni zakon. Sodišče je zato tožbi ugodilo.
Tožnik je kot okoliščino, zaradi katere je vložil predlog za obnovo odmere dohodnine, navedel dejstvo, da je njegov dohodek, dosežen z opravljanjem storitev direktorja v Združenem kraljestvu, oproščen obdavčitve v Sloveniji. Kot obnovitveni razlog torej navaja, da je šele po pravnomočnosti odmerne odločbe za leto 2008 izvedel, da bi lahko uveljavljal oprostitev po mednarodni pogodbi. To pa ne more biti novo dejstvo, saj se nanaša na poznavanje prava. Ker je tožnik v predlogu navajal tudi kršitve pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava, pritožbeni organ ugotavlja, da zatrjevane nepravilnosti ne predstavljajo obnovitvenih razlogov po 2. do 10. točki 260. člena ZUP. Nezadostna obrazložitev izpodbijanega sklepa predstavlja kršitev pravil postopka, ki jo je v skladu z določbami ZUP o odločanju organa druge stopnje o pritožbi v pritožbenem postopku dovoljeno sanirati. To je v obravnavanem primeru pritožbeni organ tudi storil. Neutemeljen je tudi očitek arbitrarnosti in neobrazloženosti odločbe o pritožbi v delu, v katerem pritožbeni organ v zatrjevanih kršitvah materialnega in procesnega prava v postopku izdaje odmerne odločbe tudi ne ugotovi katerega od obnovitvenih razlogov po 2. do 10. točki 260. člena ZUP. Napačna uporaba materialnega zakona in kršitve pravil postopka, ki jih v predlogu za obnovo postopka in upravnem sporu zatrjuje tožnik, niso navedeni med obnovitvenimi razlogi, ki so v 260. členu ZUP določeni taksativno. Odločitev je zato mogoče preizkusiti tudi brez podrobnejše obrazložitve odsotnosti vsakega od obnovitvenih razlogov po 2. in 10. točki tega člena.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - izpodbijanje izvršilnega naslova
Organ je v postopku davčne izvršbe na plačilni nalog v celoti vezan in ne presoja tega, ali je bila obveznost naložena pravi osebi in v pravilni višini, ampak skrbi le za to, da bo naložena obveznost izvršena.
davčna izvršba - sklep o davčni izvršbi - odpravljen izvršilni naslov - posledice odprave odločbe
V konkretnem primeru je bil izvršilni naslov, na podlagi katerega je bil izdan izpodbijani sklep o izvršbi, odpravljen, zato je bil davčni organ dolžan uporabiti določbo 155. člena ZDavP-2 in davčni postopek po uradni dolžnosti ustaviti.
dohodnina - odmera dohodnine - dohodek iz delovnega razmerja - davčna olajšava - vzdrževani družinski člani - tožbena novota
Zoper informativni izračun je tožnik vložil ugovor z dne 14. 6. 2013. Na tipskem obrazcu ugovora, ki ga je tožnik podpisal, so na zadnji strani pod točko 3 določno navedene spremembe ali dopolnitve podatkov o vzdrževanih družinskih članih. To rubriko je tožnik pustil v celoti neizpolnjeno. Tožnik torej v celotnem davčnem postopku, kljub pismeno izkazanim navodilom davčnega organa, olajšav za vzdrževane družinske člane ni uveljavljal.