davek na nepremično premoženje večje vrednosti - učinkovanje ustavne odločbe - pravnomočno zaključen postopek
Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče RS razveljavilo, se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V predmetni zadevi ni sporno, da je odločba, s katero je bil odmerjen davek na nepremično premoženje večje vrednosti za leto 2013, postala dokončna 19. 12. 2014, po poteku roka za vložitev tožbe v upravnem sporu (18. 1. 2015) pa tudi pravnomočna. Razveljavitev določbe ZUJF na podlagi ustavne odločbe tako ne učinkuje na predmetno odločbo, učinka pa tudi nima na odločbe vseh drugih zavezancev, katerih odločbe o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti so do 7. 3. 2015 postale pravnomočne.
ZBan-1 člen 352, 353, 371. ZUP člen 43, 229, 229/2.
izredni ukrepi za stabilnost bank - priznanje statusa stranskih udeležencev - subjekt nadzora
V postopku nadzora je imela po določbi 352. člena ZBan-1 položaj stranke (v ožjem pomenu) oseba, nad katero se opravlja nadzor (subjekt nadzora), kot stranke v širšem pomenu in s tem kot stranski udeleženci pa še (in izključno) člani uprave banke. Temu ustrezno je bilo v določbah ZBan-1 urejeno tudi vročanje odločbe, izdane v postopku nadzora (353. člen ZBan-1). Odločitev tožene stranke, da se zahtevi za vročitev odločbe tožnikom ne ugodi in da zahtevo s sklepom zavrže na podlagi drugega odstavka 229. člena ZUP, je pravilna in skladna z zakonom.
davčna izvršba - dohodek iz dejavnosti - prispevki za starševsko varstvo - prispevki za zdravstveno zavarovanje - ponovni postopek
Ugovor bistvenih kršitev pravil postopka ostaja zgolj na načelni ravni, brez kakršnekoli opredelitve, v čem naj bi bila kršitev pravil postopka podana. Zgolj splošni so tudi ugovori, s katerimi tožnik uveljavlja nepravilno uporabo materialnega prava in nepravilno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tako je povsem splošna in nekonkretizirana tožbena trditev, da je tožnik vse svoje obveznosti, ki se nanašajo na relevantno obdobje, plačeval redno in sproti ter da davčni organ ne bi smel s temi plačili poravnati morebitnih neplačanih obveznosti. Drugače (in podrobno obrazloženo), vključno s pravno podlago za odločitev, sledi iz izpodbijanega sklepa in iz drugostopenjske davčne odločbe, v katerih je konkretno navedeno, kako, kdaj in s katerimi plačili so se pokrivale posamezne obveznosti v zadevnem obdobju.
davek od dohodkov pravnih oseb - izogibanje dvojnemu obdavčevanju - v tujini plačan davek - davčni odtegljaj - metoda navadnega odbitka - odprava dvojnega obdavčevanja
V določbah 62. in 63. člena ZDDPO-2 je glede odprave dvojnega obdavčenja uzakonjena metoda navadnega odbitka. Namen navedene metode je v tem, da Slovenija rezidentu ne prizna znižanja davčne obveznosti (ali vračila) od tujih dohodkov v višjem znesku, kot znaša davčna obveznost od tujih dohodkov v Sloveniji. Glede na metodo navadnega odbitka imajo rezidenti Slovenije po določbah ZDDPO-2 pravico, da od obveznosti za plačilo davka v Sloveniji odštejejo znesek davka, ki je bil plačan od dohodkov izven Slovenije. Odbitek davka po navedeni metodi je mogoč le, če so tuji dohodki v bruto znesku vključeni v davčno osnovo. Določba 67. člena ZDDPO-2 pa znesek odbitka dodatno omeji z višino siceršnje davčne obveznosti v davčnem obračunu rezidenta v Sloveniji.
DDV - dodatna odmera DDV - pravica do odbitka DDV - subjektivni element - nedobrovernost tožnika
Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih predpisuje vsakokratni veljavni zakon o davku na dodano vrednost, deloma pa jo določajo tudi viri prava Evropske unije, med njimi tudi sodbe SEU. Iz njih izhaja, da sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno podani naslednji pogoji: 1) da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca, 2) da ima davčni zavezanec ustrezen račun, 3) da gre za uporabo blaga ali storitev za namene zavezančevih obdavčenih transakcij in 4) da ne gre za goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri odbitku, povezana z goljufijo.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 12, 220, 236, 236/1.
vračilo carinskih dajatev - tarifna informacija - uvrstitev blaga v tarifno oznako - napaka carinskega organa
Tožnica neutemeljeno zatrjuje, da so carinski organi z aktivnimi ravnanji pri njej ustvarili legitimno pričakovanje glede utemeljenosti vseh dejavnikov, odločilnih za obračun carinskih dajatev, sama pa je ravnala v dobri veri in kot dober gospodar. Ko se sklicuje na to, da ji je bila izdana ZTI in je bil na tej podlagi nato šestkrat opravljen uvoz enakega blaga, prezre, da je ZTI za carinske organe zavezujoča le v zvezi s tarifno uvrstitvijo, ki velja za točno tako vrsto blaga, kot je opisana v izdani ZTI. V obravnavanem primeru je bil to Allium ampeloprasum. Tožnica pa je bila tista, ki bi morala biti sposobna dokazati, da je blago, ki ga je nato uvažala, blago prav te vrste.
Breme, da pravilno opredeli vrsto blaga, za katerega je zahtevala izdajo ZTI, ter da pravilno ugotovi vrsto in posledično pravilno uvrsti blago, ki ga je uvažala (ter izvede tudi DNK analizo, če je to potrebno), je bilo na tožnici. S sklicevanjem, da je enako ravnala že prej, tega bremena ne more prevaliti na carinske organe kot njihove napake.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 220/2.
naknadni obračun carinskih dajatev - preferencialno poreklo blaga - deklarant - napačni ali neresnični podatki v potrdilu o poreklu blaga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Podatki v potrdilu o poreklu so napačni ali neresnični takrat, ko je dokazano, da je izdaja nepravilnih potrdil o poreklu nastala zaradi napačnih informacij, ki jih je carinskemu organu navedel izvoznik in ko je dokazano, da so se carinski organi zavedali ali bi se morali zavedati, da blago ne ustreza pogojem, ki so določeni za upravičenost do preferencialne obravnave. Ni torej dovolj, da se izkaže, da so podatki objektivno nepravilni, pač pa mora biti tudi izkazano, da se je carinski organ zavedal ali bi se vsaj moral zavedati te njihove nepravilnosti. Sodišče meni, da se do drugega pogoja, to je do vprašanja, ali so tajski carinski organi, ki so potrdilo o poreklu izdali, vedeli ali bi vsaj morali vedeti, da so podatki neresnični, tožena stranka ni opredelila. Tega na podlagi zbranih dokazov niti ni mogoče z gotovostjo ugotoviti.
Namen, ki ga zasleduje javni razpis, je zmanjšanje prekomerne onesnaženosti zraka z delci PM10 in s tem izboljšanje kakovosti zunanjega zraka. Takšen namen je skladen z določbo drugega odstavka 128. člena ZVO-1. Pogoj, da se finančne spodbude dodeljujejo za stavbe na območju tistih občin, za katere je sprejet ustrezen odlok o načrtu za kakovost zraka, je usklajen z navedenim ciljem. Navedbe, s katerimi tožnica uveljavlja očitek, da so območja, ki so zaradi prekomerne onesnaženosti zunanjega zraka z delci PM10 uvrščena v razred največje obremenjenosti, določena arbitrarno oziroma da gre pri tem za napake države in toženke, so (pre)splošne in že zato odločitve ne morejo spremeniti.
Uredba Sveta (EGS) št. 2913/92 z dne 12. oktobra 1992 o Carinskem zakoniku Skupnosti člen 220, 236, 236/1.
vračilo carinskih dajatev - tarifna informacija - uvrstitev blaga v tarifno oznako
Carinski organ ni dolžan že v postopku izdaje ZTI zahtevati vzorca za analizo blaga. ZTI se namreč po predpisih lahko izda že na podlagi podatkov, ki jih je posredoval vlagatelj zahtevka za njeno izdajo, če ti podatki za izdajo informacije zadostujejo. Zato v okoliščinah, ko je tožnica v postopku izdaje ZTI posredovala napačne informacije in je bilo nato deklarirano drugo blago, kot je bilo dejansko uvoženo, ni mogoče govoriti o aktivni napaki carinskih organov ali o tem, da so carinski organi sami ustvarili podlago za pričakovanje zavezanca, kot tudi ne o posebnem primeru, na podlagi katerega se lahko dolg odpusti v skladu z 239. členom CZS.
ZDavP-2 člen 68a, 70, 72. ZUP člen 126, 129, 129/1, 129/1-2, 135, 135/4.
odmera davka v posebnih primerih - davčni inšpekcijski nadzor - zahteva za ustavitev postopka - upravičeni predlagatelj - zavrženje zahteve
Določba 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP upravnemu organu nalaga, da najprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vlagatelj v vlogi kakšne svoje pravice ali pravne koristi ne uveljavlja, oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Inšpekcijski postopek, ki teče po uradni dolžnosti, lahko v skladu z zakonom ustavi le organ, ki ga je začel. Ni pa ga mogoče ustaviti na zahtevo stranke. Postopek se vodi po uradni dolžnosti zaradi zaščite javnega interesa, ne pa interesa posameznika, v konkretnem primeru tožnice.
davčni dolg - odpis dolga - pogoji za odpis - akontacija dohodnine
Odpis dolga ni mogoč v vseh primerih. Tako po izrecni določbi petega odstavka 101. člena ZDavP-2 davčni organ ne more odobriti odpisa akontacije davka in davčnega odtegljaja, če ni s tem zakonom drugačne določeno. Ker zakon glede akontacije dohodnine od dohodka zaposlitve na podlagi pogodbenega razmerja izjeme od navedene določbe ne določa, to pomeni, da ni pravne podlage za odpis navedenega davčnega dolga.
ZUP člen 214. ZLPLS člen 14 a, 14 a/4. Pravilnik o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS člen 21.
sofinanciranje iz javnih sredstev - javni razpis - obrazložitev odločbe
Izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti. Kot izhaja iz četrtega odstavka 14.a člena ZLPLS in 214. člena ZUP, mora biti odločba o razporeditvi sredstev fundacije izdana pisno, vsebovati pa mora pravno podlago, izrek, obrazložitev in pravni pouk. Obrazložitev mora med ostalim vsebovati obrazložen zahtevek stranke in odločilne razloge, ki so bili podlaga za odločitev. Obrazložitev, v kateri so navedeni poglavitni materialno finančni in vsebinski razlogi za sprejeti sklep ter ugotovitve in ocene, ki utemeljujejo odločitev o obravnavani vlogi posamezne invalidske in humanitarne organizacije, pa zahteva tudi 21. člen Pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje invalidskih in humanitarnih organizacij v RS.
davčna izvršba - izvršilni naslov - izvršljivost - izpodbijanje izvršilnega naslova
Po določbi petega odstavka 157. člena ZDavP-2 izvršilnega naslova ni mogoče izpodbijati s pritožbo zoper sklep o izvršbi. To pomeni, da davčni organ ne sme presojati in ne posegati v vsebino izvršilnega naslova, prav tako ne preverjati postopka izdaje izvršilnega naslova, niti preverjati podatka o njegovi izvršljivosti, saj le preveri ali izvršilni naslov izpolnjuje pogoje iz 143. člena ZDavP-2 in nato na tej podlagi uvede postopek davčne izvršbe.
Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke, da so dolgovi po omenjenih posojilnih pogodbah zapadli, pravilna. Drugi člen obeh pogodb se glasi: „Posojilojemalec se obvezuje, da bo sprejeti znesek z obrestmi vred vrnil v celoti, in sicer v enem ali več obrokih, ki bodo dogovorjeni naknadno, in sicer v roku enega leta od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR“. Iz omenjene določbe nesporno izhaja, da je bil rok za vračilo posojila eno leto od nakazila denarja na posojilojemalčev TRR. Iz konto kartic dolžnikovega dolžnika je razvidno, da je bil dogovorjeni znesek posojila po pogodbi z dne 3. 1. 2010, nakazan na TRR posojilojemalca v več obrokih v dogovorjenem roku, tudi posojilo po pogodbi z dne 3. 1. 2011 je bilo nakazano v več obrokih v dogovorjenem roku. Upoštevaje navedeno, je pravilen zaključek, kot ga podata davčna organa: v času izdaje izpodbijanega sklepa (18. 4. 2014) se je rok za vračilo posojila, upoštevaje drugi člen obeh pogodb, že iztekel in so dolgovi po obeh posojilnih pogodbah zapadli.
podjetnik posameznik - prenehanje opravljanja dejavnosti - priglasitev davčne obravnave - materialni prekluzivni rok - prepozna vloga - zavrženje vloge
Določba četrtega odstavka 303. člena ZDavP-2 glede rokov za priglasitev je materialna določba in ne le postopkovna ter pomeni enega od pogojev, ki mora biti izpolnjen, da se lahko uveljavi davčna obravnava, kar pomeni, da gre za materialni prekluzivni rok, katerega zamuda pomeni izgubo pravice za ugodnejšo davčno obravnavo.
ZBan-1 člen 253a, 253b. ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-3.
odločba o izrednih ukrepih - aktivna legitimacija - subsidiarni upravni spor - zavrženje tožbe
Po določbah ZBan-1 tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu zoper odločbo Banke Slovenije o izrednem ukrepu, je pa legitimirana za vložitev tožbe na povrnitev škode, ki ji je nastala zaradi tega ukrepa. Prav tako tožnica ni aktivno legitimirana za vložitev tožbe v upravnem sporu kot subsidiarnem sodnem varstvu (po 4. členu ZUS-1).
davek na nepremično premoženje večje vrednosti - davčna osnova - množično vrednotenje nepremičnin - odločba Ustavnega sodišča
Ustavno sodišče je odločilo, da je bil 193. člen ZUJF v neskladju z Ustavo, ker se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicuje na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni zadostil zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Odločba Ustavnega sodišča ima učinek razveljavitve. Določbe 193. člena ZUJF o davčni osnovi za davek na nepremično premoženje večje vrednosti se po navedenem v nepravnomočno rešenih zadevah ne uporabi, kar v obravnavani zadevi pomeni, da davčna osnova v zakonu ni določena in da zato ni zakonske podlage za odmero davčne obveznosti.
Sklep, ki ga je tožnica izpodbijala s pritožbo, je bil v skladu s četrtim odstavkom 87. člena ZUP vročen s fikcijo 3. 4. 2015. Pritožbo je za tožnico vložil skrbnik za posebne primere 5. 8. 2015. Tako je zamujen pritožbeni rok osmih dni, saj je bil zadnji dan roka za vložitev pritožbe zoper navedeni sklep 11. 4. 2015.
davek na promet nepremičnin - prenos lastninske pravice na družbo - odplačni prenos - nepravilna uporaba materialnega prava
Izpodbijana odločitev temelji na zaključku, da gre v predmetni zadevi za odplačen prenos lastninske pravice na nepremičninah, zaradi česar je tožnica dolžna plačati DPN za obravnavani pravni posel na podlagi 3. člena ZDPN-2. Po presoji sodišča so utemeljeni tožničini ugovori, da je lastninska pravica na nepremičninah prešla na družbo in sodi v premoženje družbe, ter da tožnica ni edina lastnica (družbenica) navedene družbe. Zato ni mogla pridobiti premoženjske koristi v višini celotne vrednosti naknadnega vplačila. V obravnavani zadevi je bistvenega pomena stališče, da gre pri predmetnem pravnem poslu za odplačni prenos, navedeno stališče pa temelji na pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju in nezadostni obrazložitvi, zato se sodišče z vprašanjem, ali je možno obravnavati konkreten primer kot izjemo iz 10. člena ZDPN-2, ni ukvarjalo.