spor majhne vrednosti - dopustni pritožbeni razlog - izpodbijanje dejanskega stanja v pritožbi
Toženka ni dokazala, da podedovano premoženje nima vrednosti. Izpodbijanje pravilnosti te ugotovitve z novimi pritožbenimi navedbami o vrednosti dejansko podedovanega premoženja in stroških, ki jih je poravnala na račun dolgov zapuščine, ne more biti uspešno, saj z navedenim uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz tega razloga pa izpodbijane sodbe, izdane v sporu majhne vrednosti, ni dovoljeno izpodbijati.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - trajanje ukrepa - manična depresija - opustitev zdravljenja - mnenje psihiatra - pogoji za predčasni odpust
V primeru izboljšanja bolezenskega stanja 71. člen ZDZdr omogoča odpust iz oddelka pod posebnim nadzorom pred potekom roka iz sklepa sodišča.
hipotekarni dolžnik - procesni položaj hipotekarnih dolžnikov v izvršilnem postopku - izvršba na nepremičnino - izvršilni stroški - stroški cenitve - dolžnost povrnitve stroškov
Hipotekarni dolžnik ima v zvezi z izvršbo na njegovo nepremičnino v izvršilnem postopku enak procesni položaj kot glavni dolžnik. Kot enakovredna stranka postopka je zato dolžan povrniti upniku potrebne stroške v zvezi z izvršbo na nepremičnino, kot to določa peti odstavek 38. člena ZIZ.
ZPP člen 82, 82/1, 82/2, 270, 270/1-9, 270/3. ZGD-1 člen 263, 263/1, 515, 515/1, 515/5, 515/6.
tožba na prenehanje družbe - pravilno zastopanje v postopku - skupno zastopanje - pooblastilo - rok za predložitev pooblastila - začasni zastopnik - sklep procesnega vodstva - nedovoljena pritožba
Izpodbijani sklep je sklep procesnega vodstva, ki se nanaša na določitev roka za predložitev pooblastila, zoper katerega ni pritožbe. Zato pritožba zoper ta sklep ni dovoljena.
Navzven izraženo nestrinjanje dveh direktorjev, ki zastopata družbo skupno, o vprašanju, ali naj družba preneha ali ne, je po stališču pritožbenega sodišča preraslo iz notranjega razmerja v odločilno dejstvo za rešitev spora, ki ga sodišče, ki odloča o prenehanju ali obstoju družbe, ne more spregledati z obrazložitvijo, da naj sporna razmerja glede zastopanja uredita sama družbenika znotraj družbe.
Če družbenika ne moreta rešiti spornih razmerij o obstoju družbe, jih ne bosta niti glede zastopnikov družbe. Sodišče pa mora pravni osebi, ki se je v sporu znašla na strani tožene stranke, zagotoviti pravilno zastopanje, sicer tožbe zoper njo ne more obravnavati. Pri opravljanju svojih nalog morata direktorja ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.
ZD člen 132, 145, 145/1, 214. SZ člen 118. SZ-1 člen 53. SPZ člen 72, 119, 119/1, 119/6.
stroški rezervnega sklada - etažni lastnik - lastništvo stanovanja - pridobitev lastninske pravice - dedovanje - sklep o dedovanju - imetnik stanovanjske pravice - skupna lastnina - pogodba o opravljanju upravniških storitev
V skladu s 132. členom ZD pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, v skladu s prvim odstavkom 145. člena ZD pa do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno, kar pomeni, da je v trenutku smrti zapustnice med njenima dedičema nastala dediščinska skupnost.
vrnitev v prejšnje stanje - opravičljiv razlog - način komuniciranja med pooblaščencem in stranko - skrbnost pooblaščenca - skrbnost dobrega strokovnjaka - zamuda s plačilom sodne takse
V skladu z ustaljeno sodno prakso je način komuniciranja med stranko in njenim pooblaščencem v celoti prepuščen njima, morebitne težave v komuniciranju pa ne morejo predstavljati opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje.
ZPP člen 212. ZST-1 člen 1, 1/3, 11, 11/2, 11/3, 11/5, 14a, 34.
sodna taksa za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo taks na podlagi sodne odločbe - trditveno in dokazno breme - začetek teka roka za plačilo sodne takse
Ker je tožena stranka zoper sklep o zavrnitvi predloga vložila pritožbo, ki je suspenzivno sredstvo, pritožbeno sodišče pa je njeno pritožbo zavrnilo, začneta rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog teči naslednji dan po vročitvi tega sklepa.
OZ člen 190. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-12, 436, 436/3, 458, 458/1. ZIZ člen 62, 62/2.
neupravičena obogatitev - odločanje o isti stvari - izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja v sporu majhne vrednosti
Sodišče prve stopnje je obenem razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožnici 1.109,32 EUR z obrestmi, čeprav plačilo navedenega zneska tožencu že nalaga izdani sklep o izvršbi v prvem odstavku svojega izreka. Sodišče prve stopnje je torej dvakrat odločalo o isti stvari, kar ni dopustno.
ZST-1 člen 5, 15, 15/2. ZPP člen 151, 151/1, 154, 154/1.
obseg plačila in povrnitve sodnih taks - stroški postopka - stranka oproščena plačila sodnih taks - uspeh stranke v postopku, ki je bila oproščena plačila sodnih taks - uspeh pravdnih strank - obveznost plačila sodne takse - nastanek obveznosti - dolžniškoupniško razmerje med zavezancem in državo
Takso za postopek je treba plačati, kdo jo bo plačal, pa je odvisno od uspeha v postopku. Tudi takse so namreč del stroškov postopka, saj gre za stroške, ki nastanejo zaradi postopka. O stroških postopka pa se skladno z določili 154. člena ZPP odloča glede na končni uspeh strank v postopku. Stranka, ki v pravdi ne uspe, mora nasprotni stranki povrniti stroške postopka, če stranka, ki je v pravdi zmagala, ni oproščena plačila sodnih taks, je morala takse že plačati, zato ji mora strošek plačila taks povrniti nasprotna stranka. Če pa je stranka, ki je zmagala, plačila sodnih taks bila oproščena, mora nasprotna stranka takso plačati sodišču. Ali je stranka, ki je bila oproščena plačila sodne takse, pridobila premoženje in kakšno, v primeru neuspeha nasprotne stranke za odločitev o plačilu takse ni relevantno.
Vprašanje oprostitve plačila sodnih taks se nanaša zgolj na razmerje med stranko, ki je bila oproščena plačila sodnih taks in državo. Druga stranka v postopku odločanja o predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ne sodeluje.
postopek v sporu majhne vrednosti - vloge v sporu majhne vrednosti - sodnik posameznik - gospodarski spor majhne vrednosti - postopek za izdajo plačilnega naloga - dopolnitev tožbe - rok za odgovor na tožbo - dokazi in izvajanje dokazov - sodba s skrajšano obrazložitvijo - napoved pritožbe
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tovrstnih navedb tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala v okviru dovoljenih vlog iz 452. člena ZPP. Kljub pozivu prvostopenjskega sodišča na dopolnitev tožbe namreč ni vložila odgovora. Sodišče prve stopnje njenih navedb (ki jih je torej prvič podala šele v vlogi, ki je k sodišču prve stopnje prispela po izdaji sodbe s skrajšano obrazložitvijo in je bila naslovljena kot pritožba na sodbo), torej že po naravi stvari ni moglo upoštevati. Dejstva in dokazi, ki jih stranka navaja v vlogah, ki niso navedene v 452. členu ZPP, se skladno z določbo 453. člena ZPP ne upoštevajo. Te iste navedbe pa so neupoštevne tudi za pritožbeno sodišče. Glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki se po določbi 442. člena ZPP smiselno upošteva tudi v postopku v sporu majhne vrednosti, kakršen je obravnavani, so namreč te navedbe prepozne. Drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, na podlagi citiranih pritožbenih navedb (ki po smislu merijo na kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP) pritožnica v tem pritožbenem postopku torej ne more doseči. Tega ne more niti z očitkom, da je „plačilo tega kontejnerja v teh dneh tudi izvršila“. Če bo na podlagi pravnomočne sodbe iz tega postopka sprožen izvršilni postopek, bo tožena stranka omenjeno dejstvo lahko uveljavljala v tistem, ne more pa ga v tem postopku.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029903
SZ-1 člen 30. SPZ člen 11, 11/1. OZ člen 427, 427/1.
spor majhne vrednosti - izvajalec storitve - plačilo storitev - etažni lastnik - dejanski lastnik - pasivna stvarna legitimacija - prevzem dolga
Po določbi prvega odstavka 427. člena OZ se prevzem dolga opravi s pogodbo med dolžnikom in prevzemnikom, v katero je privolil upnik. Tožeča stranka ni trdila, da je bila takšna pogodba med dolžnikom (torej etažnim lastnikom) in toženo stranko sploh sklenjena. Le na podlagi izvedenih plačil tožene stranke tožeči stranki, četudi so se izvajala daljše časovno obdobje, pa takšnega sklepa ni mogoče narediti. Zgolj z izvršenimi plačili konkludentno izražena volja, da nekdo (tretji) plača tuj dolg, namreč ne vključuje tudi njegovega soglasja za prevzem samostojne obveznosti v razmerju do upnika.
umik tožbe - odločitev o pravdnih stroških - načelo uspeha
Tožnik ni uspel s celotnim zahtevkom, kot zatrjuje, v sodnem postopku je uspel 85 %, tožena stranka pa s 15 %, zato sta obe stranki upravičeni do povrnitve ustreznega dela stroškov.
Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 16, 20.
dodatek za posebne življenjske razmere v tujini
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožniku za vtoževano obdobje ne pripada položajni dodatek dvakrat (iz naslova opravljanja nalog vodje slovenskega kontingenta in iz naslova opravljanja nalog vodje tima). Člena 20 Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Uredba) ni mogoče razlagati tako, da bi javni uslužbenec lahko prejemal več kot en položajni dodatek za isto obdobje.
V skladu s 16. členom Uredbe dodatek za posebne življenjske razmere v tujini javnemu uslužbencu pripada le ob določenih pogojih. Ugotovitev, ali življenjske razmere in okoliščine dela na določenem območju izpolnjujejo te pogoje, je v pristojnosti ministra in v to pristojnost sodišče ne more posegati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v vtoževanem obdobju Palestina ni bila določena kot območje s posebno težkimi razmerami dela. Ministrica za notranje zadeve je šele s sklepom z dne 18. 3. 2016 (torej potem, ko se je tožnik že vrnil z misije) določila Palestino kot območje s posebno težkimi razmerami in višino dodatka, ki iz tega naslova pripada javnim uslužbencem, ki delajo na tem območju. Pravilna je torej odločitev, da dodatek tožniku ne pripada, saj v času njegovega službovanja Palestina s sklepom ministra ni bila določena kot območje s posebno težkimi življenjskimi razmerami. Prav tako za upravičenost do dodatka v določenem obdobju ni odločilno, da delodajalec v kasnejšem obdobju istemu delavcu ali drugim delavcem ta dodatek prizna. Ker je torej tožena stranka ta dodatek priznala za obdobje po končani misiji tožnika, to ne vpliva na upravičenost do dodatka za obdobje tožnikove misije. Gre namreč za odločitev ministra, kdaj in za katero območje bo priznal dodatek za posebne življenjske razmere v tujini, ne pa za zakonsko pravico javnih uslužbencev na delu v tujini.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029608
KZ-1 člen 86, 86/11.
alternativni način izvršitve kazni zapora - delo v splošno korist - kršitev dogovora - izvršitev kazni zapora - kršitev kazenskega zakona
Sodišče po uradni dolžnosti ugotavlja, ali je bila kazen zapora, za katero je bilo odločeno, da se izvrši na enega od alternativnih načinov, določenih v 86. členu KZ-1, v celoti izvršena v skladu s pravnomočno sodbo in to ne samo v času trajanja izvrševanja, temveč tudi po preteku roka, v katerem bi morala biti v celoti izvršena. Obsojenec ne more prosto izbirati, kdaj bo opravljal dela v splošno korist, temveč mora to delo opraviti v skladu s sklenjenim dogovorom z izvajalsko organizacijo, kar pa je obsojenec iz povsem subjektivnih razlogov opustil.
Sodišče prve stopnje je torej na osnovi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo svojstvo obdolženca v inkriminiranem časovnem obdobju, pravilno pa je ugotovilo tudi, da si je v času od 17. 3. 2014 do 20. 6. 2014 v zvezi s svojo zaposlitvijo in pri opravljanju dela po podjemnih pogodbah protipravno prilastil denar, ki mu je bil zaupan in so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali za prodan material v zneskih in od strank, ki so navedeni v opisu kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe. Navedeno izhaja iz izpovedb prič, ki so izročale denar obdolžencu, kakor tudi iz zagovora obdolženca, v katerem je priznal, da si je zadržal posamezne zneske, ki so mu ga izročile stranke za opravljene storitve ali prodan material in so navedeni v opisu kaznivega dejanja.
odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja - začetek teka preizkusnega obdobja - hujši prekršek
Ker je odločitev o tem, ali bo izvršitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja odložena ali ne, odvisna od presoje sodišča, je razumljivo, da tudi preizkusna doba ne more teči od trenutka storitve prekrška, s katerim je storilec dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, temveč šele naslednji dan od vročitve sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Sodišče prve stopnje je tako v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je glede na to, da je bil sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja storilcu vročen 29. 1. 2019, preizkusna doba začela teči 30. 1. 2019 in bi se iztekla 30. 11. 2019 in četudi je storilec resnično bil v zmoti, da je preizkusna doba na dan storitve prekrška dne 3. 9. 2019 že potekla, to ne more privesti do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSK00030740
Uredba (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o pravu, ki se uporablja za pogodbena obligacijska razmerja (Rim I) člen 4, 4/1a.. ZMZPP člen 20.. CC člen 1243, 2946.. OZ-UPB1 člen 349.
prodajna pogodba - distribucijska pogodba - uporaba italijanskega prava - evropsko pravo - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe
Distribucijska pogodba se sicer po pravni naravi približuje prodajni pogodbi, vendar poleg elementov slednje vsebuje tudi elemente agencijske pogodbe. Distributer od svojega dobavitelja (dajalca distribucije) kupuje blago običajno v večjih in vnaprej dogovorjenih količinah, z namenom, da ga v svojem imenu in za svoj račun proda nadaljnjim kupcem in ima s prodajo na določenem območju običajno tudi priviligiran položaj, hkrati pa mu dajalec distribucije običajno pri nakupu blaga nudi tudi določene rabate. Ima pa zato distributer na drugi strani tudi določene dolžnosti v zvezi s promocijo in pospeševanjem prodaje blaga ter varstvom interesov dajalca distribucije, pogosto pa tudi z odkupom minimalnih količin blaga.
Sodišče prve stopnje je na podlagi navedb in dokazov, ki sta jih pravdni stranki podali v postopku, pogodbo med njima pravilno opredelilo kot prodajno in ne distribucijsko. Zato je pri odločanju o zahtevku glede na sedež tožeče stranke kot prodajalca na podlagi določbe 1a) člena 4 Uredbe Rim I pravilno uporabilo italijansko pravo (Codice Civile - CC). Skladno z določbo člena 2946 CC pa deset letni zastaralni rok za zastaranje terjatev iz gospodarskih pogodb še ni potekel.
ZJU člen 149, 149/1, 149/1-1, 149/1-3, 158, 158/2.. ZLS člen 33, 33/1, 50c, 50c/5.
premestitev na drugo delovno mesto
Zahteva po zadostni obrazloženosti odločitve o premestitvi javnega uslužbenca je namenjena varstvu njegove pravice do izjave v morebitnem sodnem sporu, kar pa ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč obrazložitvi v skladu z zakonskimi zahtevami. To tudi ne pomeni, da tožena stranka ni smela v sodnem postopku dodatno pojasniti, zakaj tožnika ni mogla premestiti na kakšno drugo delovno mesto, ki se opravlja v istem nazivu, na podlagi drugega odstavka 158. člena ZJU.
ZDR-1 člen 33, 34, 36, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-1.. KZ-1 člen 240, 240/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujše kršitve obveznosti - elementi kaznivega dejanja - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Kaznivo dejanje po prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki je veljal v času tožnikovih ravnanj, stori, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, zlorabi svoj položaj ali dano zaupanje, prekorači pravice ali opusti dolžnosti, ki jih ima na podlagi zakona, drugega predpisa, akta pravne osebe ali pravnega posla glede razpolaganja s tujim premoženjem ali koristmi, njihovega upravljanja ali zastopanja. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ima tožnikova kršitev tudi vse zakonske znake očitanega kaznivega dejanja.
Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da že iz same odpovedi ne izhajata zlasti zakonska znaka, da je ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode oziroma z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri konkretizaciji posameznega znaka kaznivega dejanja zadošča, če znak kaznivega dejanja izhaja iz opisa delavčevega ravnanja. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je v opisu tožnikovega ravnanja dovolj jasno konkretiziran očitek, da je tožnik ravnal z namenom povzročitve premoženjske škode (iz opisa izhaja, da se je tožnik zavedal, da so dokumenti ponarejeni, pa jih je kljub temu posredoval naprej kot prave in s tem omogočil odobritev kredita, ki ni bil ustrezno zavarovan; zaradi neustreznega zavarovanja kreditov je obstajala realna verjetnost nastanka materialne škode zaradi nevračila kredita), pa tudi očitek, da je ravnal z namenom pridobitve premoženjske koristi sebi ali komu drugemu (iz opisa izhaja, da je tožnik s tem, ko je naprej posredoval ponarejene dokumente, omogočil pridobitev kreditov, ki niso bili ustrezno zavarovani; kreditojemalci pa na to niso opozorili, ker so se zavedali, da je to osnova za odobritev kredita in so potrebovali denar).