Bistvo edicijske dolžnosti (227. člen ZPP) ni v tem, da bi bila tožena stranka dolžna predložiti katerekoli podatke o obsegu in vrednotenju storitev akutne bolnišnične obravnave (ABO), ki bi jih tožeča stranka zahtevala, pač pa se omenjena dolžnost tožene stranke nanaša le na tiste podatke, ki so relevantni z vidika ugotavljanja povprečne cene uteži ABO taksativno naštetih primerljivih bolnišnic skladno z arbitražnim Sklepom 1b. Ta pa kot merodajne podatke določa le podatke iz sklenjenih pogodb za leto 2007. Tako podatki, ki so služili za določitev pogodbeno dogovorjenih vrednosti za leto 2007, ne morejo biti odločilni in njihove predložitve sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo.
ZPP člen 249. Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 54. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 45, 45/3, 48, 48/1, 48/1-1, 51, 51/2, 51/2-2.
nagrada in stroški izvedenca - odmera nagrade izvedencu - zahtevno izvedensko mnenje - dopolnitev izvedenskega mnenja
V predmetni zadevi je sodišče izvedenca postavilo pred uveljavitvijo Pravilnika o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih, objavljenega v Uradnem listu RS, 84/2018, zato se v skladu s 54. členom tega pravilnika za odmero plačila in povrnitev stroškov sodnemu izvedencu uporablja Pravilnik o sodnih izvedencih in cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10-50/15).
ZTLR člen 28, 72, 72/1, 72/2. SPZ člen 27, 27/1, 28, 43, 43/2, 269, 269/2. ZZD člen 2261, 226/1. SZ člen 112.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na stanovanju - pravica uporabe - pravica uporabe pravne osebe na družbenem stanovanju - prehod premoženja iz zasebne v družbeno lastnino - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna posest - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - redno priposestvovanje - izredno priposestvovanje - prehodna določba - lastniška posest
SPZ kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest (drugi odstavek 43. člena SPZ). Tožeča stranka bi tako morala izkazati, da je za zatrjevano posest imela tudi pravno podlago (pravni naslov za pridobitev lastninske pravice), česar pa ni niti konkretno trdila. S trditveno in dokazno podlago ji torej ni uspelo izkazati ne lastniške posesti (prvi odstavek 27. člena SPZ) in tudi ne dobrovernosti (28. člen SPZ), saj je posest (po SPZ) dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tudi če bi ob uporabi določbe drugega odstavka 269. člena SPZ šteli, da je v konkretnem primeru priposestvovalna doba iztekla z dnem uveljavitve SPZ, tožeče stranke tudi ni mogoče šteti kot dobroverne posestnice v smislu določil ZTLR, saj bi moralo njeno prepričanje, da je lastnica stvari, ki jo ima v posesti, temeljiti na ustrezni pravni podlagi, ki pa je ni z ničemer izkazala.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00030884
ZIZ člen 272, 272/1, 272/2. OZ člen 131. ZPP člen 108, 335.
obvezna sestavina pritožbe - podpis pritožbe - dopolnitev nepopolne pritožbe - objava člankov - članek v medijih - vsebina izjave - pravica do svobode izražanja - fizična oseba - relativno javna oseba - poseg v osebnostno pravico - obstoj verjetnosti terjatve - protipraven poseg
Vse vloge tudi pritožbe morajo biti podpisane, vendar se v postopku s pritožbo ne uporabljajo določbe 108. člena ZPP o vračanju nepopolnih vlog v dopolnitev.
Sodišča so pri svojem odločanju vezana na ustavo in zakon. Vendar pri svojem odločanju upoštevajo tudi vire, ki sicer nimajo formalne pravne moči, a so strokovno prepričljivi (relevantni), kar prvenstveno velja za pravno teorijo in sodno prakso. In prav delitev fizičnih oseb, ki jo v zvezi s presojo posegov v njihove osebnostne pravice (pravico do zasebnosti), upravičeno izpostavlja sodišče prve stopnje, se je izoblikovala v pravni teoriji in praksi (temelji pa na podmeni, da imajo osebe, ki se na tak ali drugačen način v javnosti bolj izpostavljajo, tudi manjše upravičeno pričakovanje zasebnosti). „Javnost“ delovanja je v vsakem obravnavanem primeru ključna pri tehtanju pravice do svobode izražanja (pravice medijev, da poročajo) na eni in posameznikove pravice do zasebnosti na drugi strani, oziroma pri presoji, ali je prišlo do protipravnega posega (ali ne). Ker so torej določene skupine oseb (zaradi svojega delovanja) bolj podvržene interesu (nadzoru) javnosti in v tem oziru v različnem položaju, ni moč slediti niti (posplošenemu) pritožbenemu sklicevanju na 14. člen Ustave RS.
Dejstvo, da pomeni članstvo v stranki uresničevanje posameznikove (ustavne) pravice do združevanja in politične participacije, ne izključuje okoliščine, da postane takšna oseba zaradi svojega zavestnega izpostavljanja javnosti tudi predmet (javnega) interesa, kar se posledično odraža v (objektivno) manjšem pričakovanju zasebnosti.
V trenutku odločanja o predlogu za izdajo začasno odredbo ni moč na ravni potrebne verjetnosti narediti zaključka o nedovoljenem posegu v tožnikovo zasebnost (osebnostne pravice) oziroma o objavi nepreverjenih informacij ali trditev, ki bi bile podane na žaljiv način (z namenom zaničevanja).
lastninska pravica na premičnini (osebni avtomobil) - ugotovitev lastninske pravice - dajatveni zahtevek - registracija motornega vozila - pogoji za registracijo - prikolica
Zahtevek, s katerim se tožencu nalaga neko ravnanje v upravnem postopku, ni utemeljen, za naložitev takšne obveznosti namreč ni nobene pravne podlage, pa tudi ne potrebe. Lastnik vozila ga lahko v skladu s 30. členom ZMV-1 registrira (na svoje ime), če poda ustrezno vlogo in izpolnjuje ostale pogoje iz 30. člena ZMV-1 brez sodelovanja bivšega lastnika vozila in za to ne rabi nobene sodne intervencije.
oprostitev plačila sodnih taks - dohodki iz dejavnosti - samostojni podjetnik posameznik - davčno priznani stroški - dejanski stroški
Pri odločanju o taksni oprostitvi mora sodišče upoštevati dejanske premoženjske razmere, torej ugotoviti, koliko denarja ima taksni zavezanec dejansko na voljo za svoje preživljanje. Zato je nepomembno, koliko znašajo pritožnikovi davčno priznani (normirani, pavšalni) stroški ali davčna osnova, ali je kot podjetnik računovodsko izkazoval dobiček ipd., temveč bi moral toženec konkretno zatrjevati in dokazati, koliko so stroški in odhodki resnično (dejansko) znašali in ne, kolikšen del dohodka sme glede na davčno in knjigovodsko zakonodajo prikazati kot strošek in ga odšteti od davčne osnove.
zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - vročitev tožbe - vročilnica - podpis na vročilnici - nasprotje med dejstvi in dokazi - priznanje dejanskih trditev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - obligatornost glavne obravnave - izjema od obligatornosti glavne obravnave
Oviro za izdajo zamudne sodbe predstavlja že okoliščina, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožnica (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Tožbi priložene sodne odločbe, na katere se sklicuje tožnica, namreč ne podpirajo njene tožbene navedbe, da je bila z revizijsko odločbo tožencu prisojena odškodnina znižana zgolj na znesek 21.321,61 EUR in mesečno rento 91,55 EUR (brez obresti).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029221
SPZ člen 66, 66/3, 67, 67/5, 70, 70/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-15. OZ člen 512, 512/1, 513, 513/1, 513/3.
razveljavitev prodajne pogodbe za nepremičnino - sklenitev prodajne pogodbe s tožnikom - delitev solastnine - razdružitev solastne nepremičnine - predkupna pravica - kršitev predkupne pravice solastnika - posel, ki presega redno upravljanje - soglasje solastnikov - velikost solastninskega deleža - odločitev o stroških pravdnega postopka - znižana vrednost spornega predmeta
O prenehanju solastnine se morajo sporazumeti vsi solastniki, ki se morajo strinjati tudi z načinom in s časom delitve. Samo v tem primeru je dopustno, da se iz skupnosti izloči posamezen solastnik.
Ni pravilno stališče, da je predkupna pravica solastnikov namenjena izključno preprečitvi vstopa tretje osebe v solastninsko razmerje, kar naj bi pomenilo, da pri prodaji solastninskega deleža solastniku drugi solastniki nimajo predkupne pravice. Takšno stališče nima opore v zakonu.
ugovor zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse - nedenarni tožbeni zahtevek - ocena vrednosti spornega predmeta
Tožeča stranka neutemeljeno navaja, da gre v zadevi za nepremoženjski spor. Spor je premoženjski, zahtevek je nedenarni, vendar ga je možno brez posebnega napora denarno oceniti.
ugovor hipotekarnega dolžnika - tožba tretjega za ugotovitev nedopustnosti izvršbe
Utemeljene so pritožbene navedbe, da nista identični pravni sredstvi tožba na ugotovitev nedopustnosti izvršbe tretjega in ugovor novega - hipotekarnega dolžnika (čeprav je ta ista oseba kot je bil tretji v pravdi), da se ne prekriva njun petit, da se na ugovor novega dolžnika ne morejo raztezati meje in učinki pravnomočnosti. Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko odločati o ugovoru novega - hipotekarnega dolžnika tudi, če je podana enaka dejstvena podlaga kot v (njegovi) že pravnomočno zavrnjeni tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.
Za zadosti opredeljene trditve v zvezi z zatrjevano odškodninsko odgovornostjo tožene stranke je tožeča stranka pravilno predlagala dokaz z izvedencem s področja varstva pri delu, saj je svoje trditve, ki jih je opredelila, v nasprotju z zmotnim pritožbenim stališčem, že na nivoju konkretnosti, morala še dokazati. Tako ne gre za situacijo, da bi tožeča stranka šele na podlagi izvedenega dokaza nato podala trditve (informativni dokaz, ki je v procesni teoriji in praksi nedovoljen dokaz) kot zmotno meni pritožba.
Trditveno breme se nanaša na dejstva kot del procesnega gradiva, ne pa na pravno podlago, ki je toženki celo ni treba navajati.
Sklepčnost tožbe je vprašanje materialnega prava in ne procesno pravno vprašanje. Pri sklepčnosti gre za abstraktno vprašanje ali bi sodišče lahko izdalo ugodilno sodbo, če bi se zatrjevana dejstva izkazala za resnična.
Sklepčnost tožbe se presoja izključno na podlagi trditev, ki jih tožeča stranka navede v tožbi.
Pritožba zmotno meni, da je že z zagotovitvijo minimalnih varnostnih pogojev delodajalec izpolni svojo dolžnost zagotavljanja varnih pogojev dela in se s tem ekskulpira morebitne odškodninske odgovornosti za škodo , nastalo pri delu. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, bi morala tožena stranka glede na posebne okoliščine, da so stopnice vodile iz klavnice v prostore, kjer so delavci bili med odmorom, poskrbeti za večji obseg varnostnih ukrepov, kot so zgolj minimalni in ki jih je tožena stranka sicer zagotavljala, kar bi ob potrebnem skrbnem ravnanju lahko storila in tudi je, vendar šele po škodnem dogodku.
Delavec se je sicer poslužil nevarne prakse, a je ravnal v ekonomskem interesu toženke (opravljanje dela za toženko, doseganje norme in manjšega izmeta) in ob toženkinem dopuščanju, toleriranju te nevarne prakse ter njenem neustreznem nadzoru. Po presoji pritožbenega sodišča je poškodovančev prispevek le 20 % in je toženka za nastalo škodo odgovorna v višini 80 %. Za varnost delavcev so odgovorni vsi udeleženci delovnega procesa, to je sami delavci in delodajalci, zato je bilo treba v konkretnem primeru, ko so podane relevantne kršitve delavca in delodajalke, ki so povzročile delovno nezgodo, opraviti presojo in tehtanje teh okoliščin na strani delavca in na strani delodajalke. Prispevek delavca je upoštevaje jasno, logično in razumno prepoved podan in ni podlage za njegovo zmanjšanje pod 20 %.
delitev solastne nepremičnine - fizična delitev solastne nepremičnine - vzpostavitev etažne lastnine - splošni skupni del - pripadajoče zemljišče k stavbi - delitev funkcionalnega zemljišča - služnostna pravica na idealnem solastninskem deležu nepremičnine - služnostna trasa - prestavitev služnostne poti - predmet pravdnega postopka - napotitev na pravdo
Ker za odločanje o prestavitvi trase služnostne poti pristojnost sodišča prve stopnje ni podana, to sodišče o predlogu predlagatelja za prestavitev služnostne poti utemeljeno ni odločalo, temveč je predlagatelja pravilno napotilo na vložitev tožbe v pravdnem postopku. V primeru, če se razdeli služeča nepremičnina, ostane stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala (drugi odstavek 225. člena SPZ). Ker po delitvi parcele *465 novo nastala parcela 866 predstavlja zemljišče pod stavbo, parcela 885 pa zemljišče okoli stavbe, se stvarna služnost poti tako izvršuje zgolj na parceli 885.
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 46. ZLNDL člen 2.
pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pridobitev pravice uporabe - pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico - garaža - pisna pogodba
Na podlagi 43. in 46. člena ZPZS je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal pristojni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta.
Čeprav pisna pogodba o prenosu pravice uporabe (9. člen ZPZS) ni bila sklenjena, je L. Ž. kljub temu pridobil pravico uporabe na tem zemljišču, saj je ob vednosti in soglasju pravne prednice toženke z ostalimi investitorji zgradil garažni objekt, v katerem je sporna garaža, slednjo pa je nato ves čas nemoteno uporabljal.
Toženec je v postopku na prvi stopnji navajal dejstva, ki kažejo na deljeno odgovornost – tožnikov soprispevek, zato bi sodišče prve stopnje moralo toženčeve trditve presojati z vidika 171. člena OZ, kljub temu da takšnega ugovora izrecno ni zapisal. Ugovor deljene odgovornosti je namreč ugovor materialnega prava, zato je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča, da je za presojo deljene odgovornosti potreben (izrecen) ugovor.
ZMZPP člen 53, 53/2, 79, 79/1, 80, 80/1, 81, 81/1. ZD člen 101, 101/2, 210, 213, 213/1, 213/4.
dedovanje - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost slovenskega sodišča - obstoj zapuščine v RS - nepremičnina v Sloveniji - oporoka - spor o veljavnosti oporoke - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - nevložitev tožbe - preklic oporoke
Z oporoko z 12. 12. 1970 je zapustnik res preklical vsako morebitno prejšnjo oporoko. A tudi to oporoko je z oporoko z 29. 1. 1976 preklical, zaradi česar je prejšnja oporoka, torej tista z 12. 12. 1970, znova dobila veljavo. Da bi bila oporočiteljeva volja glede tega kaj drugačna, pritožnik ni dokazal, saj tožbe kljub napotitvi ni vložil. Stališče sodišča prve stopnje, da glede spornega premoženja velja oporoka z 29. 1. 1970, je torej pravilno, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00031034
KZ člen 20, 20/2, 206, 206/1. URS člen 27, 30. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/2. ZKP člen 201, 542, 542/1, 542/1-1, 542/3. ZPP člen 87, 88.
odškodninska odgovornost države - objektivna odškodninska odgovornost - odškodnina - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - nepremoženjska škoda zaradi neutemeljenega pripora - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti - neutemeljeno odvzeta prostost - prestajanje zaporne kazni - izguba pravice - priporni razlogi - ustavitev kazenskega postopka
Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.
SPZ člen 27, 28, 43, 43/2, 49, 49/1, 93. OZ člen 350, 364.
kupoprodajna pogodba za nepremičnino - priposestvovanje - pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - dobrovernost kupca - dobroverni lastniški posestnik - predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - zemljiškoknjižna ureditev - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine - zastaranje terjatve na izstavitev zemljiškoknjižne listine - pravica do posesti - sklepčnost tožbe
Načeloma velja, da je dobroverni lastniški posestnik le tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari, kar pri pravnoposlovni pridobitvi lastninske pravice na nepremičnini na podlagi kupoprodajne pogodbe pomeni, da se je kupec vpisal v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine. Pa vendar to ne velja za vse primere. Če je kupec vedel, da je za prenos lastninske pravice potreben vpis v zemljiško knjigo, prodajalec pa mu ni izstavil zemljiškoknjižnega dovolila in zato v zemljiško knjigo ni bila vpisana lastninska pravica na kupca, to dejstvo še ne pomeni, da kupec ni (bil) dobroveren. Takšno je tudi stališče sodne prakse in pravne teorije. Kupec ima zoper prodajalca na podlagi obligacijskega razmerja izpolnitveni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila, vendar za uveljavljanje te terjatve velja desetletni zastaralni rok iz 350. člena OZ. V primeru, če je ta terjatev zastarala, ostaja kupcu edina možnost, da uveljavlja pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem. Če mu te pravice ne bi priznali, bi nastal hibridni pravni položaj. Prodajalec kot zemljiškoknjižni lastnik, ne bi uspel z vindikacijskim zahtevkom zoper kupca, ker bi kupec lahko odklonil izročitev nepremičnine na podlagi sklenjene prodajne pogodbe, ki mu daje pravico do posesti (glej 93. SPZ). S tem bi kupec ohranil posest nepremičnine, ne bi pa imel lastninske pravice na nepremičnini, prodajalec, ki pa bi ohranil lastninsko pravico, ne bi pa imel pravice do posesti.
Vedenje tožnika, da ni pridobil lastninske pravice na nepremičninah, ker mu prvo toženka ni izstavila zemljiškoknjižnega dovolila oziroma ker lastninske pravice ni vpisal v zemljiško knjigo, ne izključuje utemeljenosti njegovega pravovarstvenega zahtevka, da je pridobil lastninsko pravico na podlagi priposestvovanja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00029475
ZPP člen 335, 335-1, 335-4, 343, 343/3. SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-4, 104, 112, 112/4.
postopek osebnega stečaja - poslovna sposobnost - procesna sposobnost - obvezne sestavine pritožbe - popolna pritožba - pritožbeni razlogi - najem neprofitnega stanovanja - odpoved najemne pogodbe - odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga - neplačevanje najemnine in stroškov - utemeljene okoliščine - izselitev iz stanovanja - rok za izselitev iz stanovanja
(Neizpodbijano) dejstvo, da toženka ni plačevala najemnine in obratovalnih stroškov, v skladu s 4. točko prvega odstavka 103. člena SZ-1 predstavlja krivdni odpovedni razlog. Ker toženka tudi po prejemu opomina ni v zakonskem roku plačala dolgovanega, da bi ravnala po 104. členu SZ-1 pa tudi ni dokazala, je materialnopravno pravilna odločitev o odpovedi najemne pogodbe in posledično o dolžnosti, izseliti se iz stanovanja. Odločitev o roku, v katerem se mora toženka izseliti, ima podlago v četrtem odstavku 112. člena ZPP.