V skladu s splošnimi načeli obogatitvenega zahtevka ni mogoče postaviti, če ima korist obogatenega oziroma gospodarja posla oporo v pogodbi ali zakonu. Ugotovljena pogodba – dogovor med pravdnima strankama, da bosta kot solastnika kupila stanovanje in vsak do 1/2 plačala kupnino po prodajni pogodbi z dne 12. 4. 2016 - torej preprečuje uporabo pravnih pravil o neupravičeni obogatitvi. Tožnik ima zaradi zatrjevane in ugotovljene toženkine neizpolnitve sprejete obveznosti iz medsebojnega dogovora le izpolnitveni zahtevek (prvi odstavek 239. člena OZ in prvi odstavek 125. člena OZ, ki ga je sicer omenilo tudi sodišče prve stopnje).
Zgolj ugotovljena medsebojna čustvena naklonjenost (zaljubljenost) pravdnih strank ne ustreza merilom iz 12. člena ZZZDR o obstoju izvenzakonske skupnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
VSL00031034
KZ člen 20, 20/2, 206, 206/1. URS člen 27, 30. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/2. ZKP člen 201, 542, 542/1, 542/1-1, 542/3. ZPP člen 87, 88.
odškodninska odgovornost države - objektivna odškodninska odgovornost - odškodnina - premoženjska škoda - nepremoženjska škoda - nepremoženjska škoda zaradi neutemeljenega pripora - odškodnina za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljeno odvzete prostosti - neutemeljeno odvzeta prostost - prestajanje zaporne kazni - izguba pravice - priporni razlogi - ustavitev kazenskega postopka
Nedovoljeno ravnanje kot razlog za izgubo pravice do odškodnine zaradi neutemeljenega pripora je lahko samo tisto ravnanje, ki pomeni utemeljen razlog za odreditev pripora. To je lahko takšno ravnanje, ki ustreza pripornemu razlogu begosumnosti ali koluzijske nevarnosti, ali pa dejanje, zaradi katerega je potrebna uvedba pripora kot disciplinskega ukrepa za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti za izvedbo kazenskega postopka. Kadar pa priporni razlog nevarnosti ponovitve ali dokončanja začetega kaznivega dejanja temelji na opisu dejanja, ki je istovetno dejanju, zaradi katerega je bil uveden kazenski postopek, ki je bil nato ustavljen, ker se je izkazalo, da ne gre za kaznivo dejanje, ravnanja osumljenca ni mogoče šteti za nedovoljeno ravnanje po tretjem odstavku 542. člena ZKP.
IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029525
ZIZ člen 38, 38/5, 38/6. SPZ člen 128, 128/1. OZ člen 427.
ugovor zoper sklep o izvršbi - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - prevzem dolga - stroški ugovora - stroški odgovora na ugovor - vsebina odgovora - pravica upnika do izjave v postopku
Dolžnica je zastaviteljica. Za izpolnitev obveznosti (vsakokratnega) dolžnika iz (kreditne) pogodbe jamči z vrednostjo zastavljenega premoženja. Zato v tem postopku ni pomembno dejstvo, ali je do prevzema dolga prišlo ali ne. Važno je le, da je upnik upošteval plačila, ki jih je tretji opravil.
Upnik je na v večjem delu neutemeljen dolžničin ugovor vsebinsko in zelo konkretno odgovoril, zato mu na podlagi petega odstavka 38. člena ZIZ gredo stroški odgovora na ugovor. Upnik je stranka postopka in ima na dolžničin ugovor pravico odgovoriti. Četudi bi držala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je upnik v odgovoru na ugovor res navajal le pravna stališča (pa ne), to ne pomeni, da ni upravičen zahtevati vračila stroškov, ki jih je imel z odgovorom na v večjem delu neutemeljen ugovor.
Delavec se je sicer poslužil nevarne prakse, a je ravnal v ekonomskem interesu toženke (opravljanje dela za toženko, doseganje norme in manjšega izmeta) in ob toženkinem dopuščanju, toleriranju te nevarne prakse ter njenem neustreznem nadzoru. Po presoji pritožbenega sodišča je poškodovančev prispevek le 20 % in je toženka za nastalo škodo odgovorna v višini 80 %. Za varnost delavcev so odgovorni vsi udeleženci delovnega procesa, to je sami delavci in delodajalci, zato je bilo treba v konkretnem primeru, ko so podane relevantne kršitve delavca in delodajalke, ki so povzročile delovno nezgodo, opraviti presojo in tehtanje teh okoliščin na strani delavca in na strani delodajalke. Prispevek delavca je upoštevaje jasno, logično in razumno prepoved podan in ni podlage za njegovo zmanjšanje pod 20 %.
Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (1954) člen 9, 43, 46. ZLNDL člen 2.
pravica uporabe - prenos pravice uporabe - pridobitev pravice uporabe - pravica uporabe na stavbnih zemljiščih - družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - preoblikovanje družbene lastnine v lastninsko pravico - garaža - pisna pogodba
Na podlagi 43. in 46. člena ZPZS je bilo mogoče prenesti pravico uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal pristojni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta.
Čeprav pisna pogodba o prenosu pravice uporabe (9. člen ZPZS) ni bila sklenjena, je L. Ž. kljub temu pridobil pravico uporabe na tem zemljišču, saj je ob vednosti in soglasju pravne prednice toženke z ostalimi investitorji zgradil garažni objekt, v katerem je sporna garaža, slednjo pa je nato ves čas nemoteno uporabljal.
Toženec je v postopku na prvi stopnji navajal dejstva, ki kažejo na deljeno odgovornost – tožnikov soprispevek, zato bi sodišče prve stopnje moralo toženčeve trditve presojati z vidika 171. člena OZ, kljub temu da takšnega ugovora izrecno ni zapisal. Ugovor deljene odgovornosti je namreč ugovor materialnega prava, zato je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča, da je za presojo deljene odgovornosti potreben (izrecen) ugovor.
odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine - sekundarni strah - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - tuja pomoč - konkretizacija zahtevka
Ni pomembna samo odškodnina, prisojena za posamezno vrsto nepremoženjske škode, temveč je treba presojati tudi primernost prisojene odškodnine kot celote.
ZST-1 člen 11, 12a. ZUPJS člen 17, 19. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (2012) člen 6a.
predlog za oprostitev plačila sodne takse - pogoji za oprostitev in odlog plačila sodne takse - ugotavljanje premoženjskega stanja - lastništvo poslovnega deleža - vrednost lastninskega deleža - ugotovitev vrednosti
Oprostitev plačila sodne takse je posledica kompleksne odločitve, ki je odvisna od obstoja in tehtanja številnih parametrov. Sodišče mora napraviti celovito presojo, ki v konkretnem primeru ni bila opravljena.
12.a člen ZST-1 natančneje določa ugotavljanje materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov (enako tudi 14. člen ZBPP). Materialni položaj prosilca in njegove družine se tako ugotavlja glede na dohodke in premoženje stranke ter dohodke in premoženje družinskih članov. Za ugotavljanje materialnega položaja prosilca in njegovih družinskih članov se uporabljajo določbe zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, o načinu ugotavljanja materialnega položaja oseb pri uveljavljanju pravice do denarne socialne pomoči. Ta zakon je ZSVarPre, ki napotuje na ZUPJS. Navedena predpisa določata osebe, ki se upoštevajo pri ugotavljanju materialnega položaja za upravičenost do denarne socialne pomoči, način ugotavljanja materialnega položaja, kateri dohodek in katero premoženje se upoštevajo in katero ne, ter izključitvene razloge z izjemami za opravičenost do denarne socialne pomoči.
Zavrnitev predloga za obročno plačilo takse na podlagi samega dejstva lastništva v podjetjih je materialnopravno zmotno.
Zgolj lastništvo pravne osebe ne more biti samo po sebi razlog za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks. ZUPJS natančno določa, kakšen dohodek ter premoženje se upoštevata pri uveljavljanju pravic (tudi do denarne socialne pomoči). Upoštevajo se sicer med drugim tudi lastniški deleži gospodarskih družb ali zadrug (17. člen ZUPJS), vendar v okviru celovite presoje. Upošteva se tržna vrednost deležev, pri čemer podzakonski predpis določa, kako se vrednost lastniških deležev izračuna. Končno pa 19. člen ZUPJS določa tudi, kako se vrednost premoženja, ugotovljena na podlagi ZUPJS zniža oziroma v kakšnem obsegu se ta vrednost upošteva.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00029184
ZPP člen 265, 265/2. ZASP člen 5, 5/1, 5/1-2, 8, 8/1, 8/3, 141a, 141b, 141b/2, 141e, 171, 171/2.
predlog za zavarovanje dokazov - postopek za zavarovanje dokazov - pristojnost okrajnega sodišča - pravice izdelovalca podatkovne baze - računalniški program kot avtorsko delo - avtorske pravice - kršitev intelektualnih pravic
ZASP je v razmerju do ZPP lex specialis, zato se ZPP uporablja le za vprašanja, ki jih ZASP ne ureja.
ZASP v 171. členu ne daje podlage le za zavarovanje avtorske pravice, temveč z dikcijo „pravica iz tega zakona“ omogoča zavarovanje tudi drugih pravic, ki jih ureja. Glede baz podatkov ZASP v določbah 141a do 141g člena ureja posebno pravico, ki jo uživajo izdelovalci podatkovnih baz. Ta pravica ni vezana na obstoj avtorske pravice na bazi podatkov, temveč je utemeljena na varstvu tehničnih in finančnih naložb za izdelavo baz podatkov (141.a člen ZASP).
ZASP omogoča zavarovanje dokazov o kršitvi avtorske ali druge pravice po ZASP, ki jim grozi uničenje ali bo kasnejša izvedba otežena. Po stališču pravne teorije je tak primer že po naravi stvari podan in se lahko že kar domneva, če so protipravni primerki ali dokazi zanje v digitalnem okolju.
Ogled baz podatkov in računalniških pomnilnih enot sta le dva od primeroma naštetih primerov dokazov, ki se lahko zavarujejo, a vendarle sta izrecno zapisana kot „podvrsta ogleda“, zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavzelo stališče, da „zaseg“ računalnikov (z izjemo kazenskega postopka) ni možen.
ZMZPP člen 53, 53/2, 79, 79/1, 80, 80/1, 81, 81/1. ZD člen 101, 101/2, 210, 213, 213/1, 213/4.
dedovanje - pristojnost slovenskega sodišča - izključna pristojnost slovenskega sodišča - obstoj zapuščine v RS - nepremičnina v Sloveniji - oporoka - spor o veljavnosti oporoke - napotitev na pravdo v zapuščinskem postopku - nevložitev tožbe - preklic oporoke
Z oporoko z 12. 12. 1970 je zapustnik res preklical vsako morebitno prejšnjo oporoko. A tudi to oporoko je z oporoko z 29. 1. 1976 preklical, zaradi česar je prejšnja oporoka, torej tista z 12. 12. 1970, znova dobila veljavo. Da bi bila oporočiteljeva volja glede tega kaj drugačna, pritožnik ni dokazal, saj tožbe kljub napotitvi ni vložil. Stališče sodišča prve stopnje, da glede spornega premoženja velja oporoka z 29. 1. 1970, je torej pravilno, pritožba pa v tem delu ni utemeljena.
Tudi v ugovornem postopku je uveljavljeno razpravno načelo brez omejitev dokaznih sredstev in z uvejavljeno prosto presojo dokazov. Izvršilni naslov je bistven le glede obstoja in višine obveznosti. Druge okoliščine, ki so bistvene za presojo, pa lahko izhajajo tudi iz drugih listin. V obravnavani zadevi je vprašanje uporabe prisilnih določil glede maksimalne obrestne mere zamudnih obresti vezano na okoliščino vloge, v kateri je dolžnik sklepal kreditno pogodbo.
stvarna služnost hoje in vožnje - služnostna pravica - prenehanje stvarne služnosti - ukinitev stvarne služnosti - bistveno spremenjene okoliščine - javna cesta - nova pot - nekoristnost služnosti - prekomerno izvrševanje služnosti - negatorna tožba
Nekoristnost stvarne služnosti je treba presojati glede na stanje ob njeni ustanovitvi. To izhaja že iz dikcije določbe prvega odstavka 222. člena SPZ, ki določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva prenehanje stvarne služnosti, če ta postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari. Če se stanje v primerjavi s tistim ob ustanovitvi služnosti ni v ničemer bistveno spremenilo, ni mogoče zaključiti, da je služnost postala popolnoma nekoristna.
Zatrjevano toženčevo prekomerno oziroma neobzirno izvrševanje služnosti ne more predstavljati podlage za njeno prenehanje.
SPZ člen 8, 48, 48/1, 48/2. ZN člen 47, 48. OZ člen 190.
vlaganja v nepremičnino - ustni dogovor - vlaganja v posebno premoženje enega partnerja - superficies solo cedit - prirast - nastanek solastnine - premoženjska razmerja med zakoncema - pogodba o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema - notarski zapis - forma ad valorem
Pred uveljavitvijo SPZ je bila v večinski sodni praksi res uveljavljena rešitev, da so imela v skladu z Zakonom o temeljnih lastninskopravnih razmerjih vlaganja v nepremičnino, ki je bila posebno premoženje enega zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja, stvarnopravne posledice.
SPZ pa je dosledno uveljavil načelo superficies solo cedit, zato določb o pridobitvi lastninske pravice z vlaganji ni več mogoče uporabiti.
Vsaka prirast (vlaganj, adaptacija) pripade zakoncu, ki je lastnik nepremičnine, v skupno premoženje pa spada terjatev do posebnega premoženja tega zakonca v višini vlaganj, ki so bila izvedena iz skupnih sredstev v času zakonske zveze. Izjemo predstavlja drugi odstavek 48. člena SPZ, ki omogoča nastanek solastnine na podlagi dogovora lastnika nepremičnine in graditelja (vlagatelja).
Notarski zapis v primeru pogodbe o ureditvi premoženjskih razmerij med zakoncema predstavlja formo ad valorem in je nujni pogoj za njen nastanek.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DEDNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00029519
ZIZ člen 9, 9/3, 15, 53, 56, 64, 64/2. ZPP člen 199, 199/1.
ugovor tretjega v izvršilnem postopku - ugovor po izteku roka - stranska intervencija - dolžnik - tretji - opozicijski ugovorni razlogi - zaščitena kmetija - pravni interes
A. A. ima položaj dolžnice v predmetnem izvršilnem postopku na podlagi pravnomočnega sklepa o izvršbi z dne 26. 4. 2018. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničine solastne nepremičnine, tudi na nepremičnino ID znak parcela 123, last A. A. do ½. Dolžnica je zoper sklep o izvršbi vložila pravočasen ugovor z dne 11. 5. 2018, vendar se v njem na dejstvo, da v zavarovanje upnikove terjatve ni zastavila tudi nepremičnine ID znak parcela 123, ni sklicevala. Skladno s tretjim odstavkom 9. člena ZIZ mora dolžnik ugovor zoper sklep o izvršbi vložiti v roku osmih dni od vročitve sklepa o izvršbi, če zakon ne določa drugače. Po izteku prekluzivnega ugovornega roka lahko dolžnik vloži tudi ugovor po izteku roka (56. člen ZIZ), vendar pa lahko v njem uveljavlja le dejstva v zvezi s samo terjatvijo, pod pogojem, da se nanje brez svoje krivde ni mogel sklicevati že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi. V konkretnem primeru A. A., ki je, kot rečeno, v predmetnem izvršilnem postopku dolžnica in ne tretja, v ugovoru z dne 24. 5. 2018 ni zatrjevala, da že v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 11. 5. 2018 brez svoje krivde ne bi mogla uveljavljati, da v zavarovanje upnikove terjatve ni zastavila tudi solastne nepremičnine ID znak parcela 123. Poleg tega pa niti ne gre za dejstvo v zvezi s samo terjatvijo, ki bi ga bilo mogoče uveljavljati v ugovoru po izteku roka.
V izvršilnem postopku se določbe ZPP uporabljajo le smiselno (prim. 15. člen ZIZ) in priglasitev stranske intervencije, ki jo predvideva 199. člen ZPP, v izvršilnem postopku ni možna.
ZIZ člen 24, 24/4, 36, 170, 170/1, 170/2. ZPP člen 116, 116/1.
novi zemljiškoknjižni lastnik kot (hipotekarni) dolžnik - sprememba lastništva na nepremičnini - sprememba lastništva na predmetu izvršbe med izvršilnim postopkom - zaznamba izvršbe - dovoljenost predloga za vrnitev v prejšnje stanje - opravičljivost razloga za vrnitev v prejšnje stanje
Sodišče v primeru, ko se po zaznambi sklepa o izvršbi na nepremičnini pri tej nepremičnini kot lastnik vpiše nekdo drug, izvršbo glede te nepremičnine nadaljuje zoper novega zemljiškoknjižnega lastnika kot hipotekarnega dolžnika, saj po določbi drugega odstavka 170. člena ZIZ zastavna pravica, pridobljena z zaznambo sklepa o izvršbi na nepremičnini v zemljiški knjigi, učinkuje tudi proti tistemu, ki pozneje pridobi lastninsko pravico na tej nepremičnini. Pravno nasledstvo po 24. členu ZIZ je namreč v procesnem smislu lahko podano tudi glede predmeta izvršbe in ne le glede terjatve oziroma obveznosti. Novi lastnik nepremičnine s tem, ko pridobi s hipoteko obremenjeno nepremičnino, pridobi tudi položaj zastavnega dolžnika in z njim v izvršilnem postopku procesni položaj dolžnika.
ZTLR člen 28, 72, 72/1, 72/2. SPZ člen 27, 27/1, 28, 43, 43/2, 269, 269/2. ZZD člen 2261, 226/1. SZ člen 112.
pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - pridobitev lastninske pravice na stanovanju - pravica uporabe - pravica uporabe pravne osebe na družbenem stanovanju - prehod premoženja iz zasebne v družbeno lastnino - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - dobroverna posest - pravni naslov za pridobitev lastninske pravice - redno priposestvovanje - izredno priposestvovanje - prehodna določba - lastniška posest
SPZ kot materialno predpostavko za priposestvovanje predpisuje dobroverno lastniško posest (drugi odstavek 43. člena SPZ). Tožeča stranka bi tako morala izkazati, da je za zatrjevano posest imela tudi pravno podlago (pravni naslov za pridobitev lastninske pravice), česar pa ni niti konkretno trdila. S trditveno in dokazno podlago ji torej ni uspelo izkazati ne lastniške posesti (prvi odstavek 27. člena SPZ) in tudi ne dobrovernosti (28. člen SPZ), saj je posest (po SPZ) dobroverna, če ima posestnik pravni naslov za pridobitev lastninske pravice. Tudi če bi ob uporabi določbe drugega odstavka 269. člena SPZ šteli, da je v konkretnem primeru priposestvovalna doba iztekla z dnem uveljavitve SPZ, tožeče stranke tudi ni mogoče šteti kot dobroverne posestnice v smislu določil ZTLR, saj bi moralo njeno prepričanje, da je lastnica stvari, ki jo ima v posesti, temeljiti na ustrezni pravni podlagi, ki pa je ni z ničemer izkazala.
Zakonska ureditev je odraz volje zakonodajalca, da družbenikom prepusti izbiro, ali želijo imeti zaprto ali odprto družbo. Ta njihova izbira pa je izražena v določilih družbene pogodbe, pri čemer morajo biti določbe o prepovedi delitve poslovnega deleža ali o pristojnosti skupščine, da odloča o delitvi poslovnega deleža, jasne in nedvoumne.
ureditev meje - katastrska meja - javno dobro - ureditev meje na podlagi močnejše pravice - stanje v zemljiškem katastru - razlastitev - denarna odškodnina zaradi razlastitve - meja z javnim dobrim
Mejo med zemljiščem, ki je javno dobro, in zemljiščem, ki je v zasebni lasti, je mogoče določiti le po kriteriju močnejše pravice. Zaradi zagotavljanja splošne dostopnosti javnega dobra pri pridobivanju izključujočih upravičenj na javnem dobru ter upoštevajoč dejstvo, da je glede katastrskih izmer javnega dobra izvorna evidenca zemljiški kataster, je sodna praksa enotna, da je treba pri ureditvi meje med javnim dobrim in zemljiščem v zasebni lasti upoštevati stanje v katastru. Tako kot na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice s priposestvovanjem, pa tudi za upravljavca javnega dobra velja, da lastninskih upravičenj ne more dobiti na tak način. Poseg javnopravnega subjekta v zasebno lastnino je po svoji naravi razlaščujoč poseg in je zato dopusten le ob predpostavkah, ki veljajo za razlastitev (69. člen Ustave). Izveden mora biti razlastitveni postopek, v katerem se ugotovi obstoj javne koristi, in plačana odškodnina, ali pa mora biti podano soglasje lastnika, da zemljišče oziroma njegov del preideta v javno last (bodisi proti plačilu odškodnine ali brez nje).
Bistvo edicijske dolžnosti (227. člen ZPP) ni v tem, da bi bila tožena stranka dolžna predložiti katerekoli podatke o obsegu in vrednotenju storitev akutne bolnišnične obravnave (ABO), ki bi jih tožeča stranka zahtevala, pač pa se omenjena dolžnost tožene stranke nanaša le na tiste podatke, ki so relevantni z vidika ugotavljanja povprečne cene uteži ABO taksativno naštetih primerljivih bolnišnic skladno z arbitražnim Sklepom 1b. Ta pa kot merodajne podatke določa le podatke iz sklenjenih pogodb za leto 2007. Tako podatki, ki so služili za določitev pogodbeno dogovorjenih vrednosti za leto 2007, ne morejo biti odločilni in njihove predložitve sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno ni naložilo.
OZ člen 87, 87/1. SZ člen 117. ZDen člen 88. ZPP člen 30, 30/1, 44, 44/3.
nedenarni tožbeni zahtevek - določitev vrednosti spornega predmeta - ničnost prodajne pogodbe - vrnitveni zahtevek - denacionalizacijski postopek
Tožeča stranka je namreč postavila nedenarni tožbeni zahtevek, ki glasi na ničnost sporne kupoprodajne pogodbe z dne 12. 8. 2016, saj naj bi prvo tožena stranka pri njeni sklenitvi kršila določilo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pri čemer je posledica morebitne ugoditve takšnemu tožbenemu zahtevku dejstvo, da mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba (prvi odstavek 87. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).