OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poneverba v službi - identično dejansko stanje - obsodilna kazenska sodba - rop
Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).
služnost v javno korist - prenosljivost služnosti v javno korist
Služnosti v javno korist se po obliki in vsebini zgledujejo po klasičnih služnostih, vendar jih z njimi ne moremo preprosto enačiti. Pri uporabi stvarnopravnih pravil v zvezi s tovrstnimi služnostmi je treba upoštevati njihov namen (doseganje javne koristi). V primerih, kot je konkretni, jih ta okoliščina in dejstvo, da gre za služnosti, ki niso primarno namenjene konkretno določeni osebi, temveč osebi, ki je nosilec dejavnosti, katere del je javna korist, v bistvenem razlikuje od nepravih stvarnih služnosti (226. člen SPZ). Omogočati morajo funkcionalnost javne infrastrukture, ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec. Zato morajo biti prenosljive.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.
V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4, 221d/7, 221e, 221e/12, 221e/12-2.
poenostavljena prisilna poravnava - pogoji za potrditev - notarski zapisnik o izidu glasovanja - posodobljen seznam terjatev - zloraba instituta
Trditve o tem, da dolžnik v poročilu ni resnično, pošteno in celovito predstavil svojega finančnega položaja in poslovanja ter da na podlagi vloženega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, bi upnica morala uveljavljati že s pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Le kadar upnik šele po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave oziroma po poteku pritožbenega roka za pritožbo zoper navedeni sklep izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dolžnik zlorablja postopek poenostavljene prisilne poravnave za dosego nedopustnih namenov, oziroma izve za dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času odločanja o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, pa teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, je ta mogoče upoštevati tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.
Pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje bi dolžnika moralo pozvati k predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja, katerega vsebina je v skladu z dvanajstim odstavkom 221.e člena ZFPPIPP in posodobljenega seznam terjatev, katerega vsebina je v skladu s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP (sedmi odstavek 221.d člena ZFPPIPP), kot mu to nalaga tretji odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Ker tega ni storilo in je potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi listin, katerih vsebina ni v skladu z zakonom, je materialno pravo zmotno uporabilo.
zavarovanje denarnih terjatev - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - ustavitev postopka zavarovanja - potek časa - potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana - vložitev ustavne pritožbe
Tožničino sklicevanje na nameravano vložitev ustavne pritožbe za ta postopek ni relevantno. Za razveljavitev začasne odredbe in prenehanje zavarovanja zadošča dejstvo, da je odrejeni čas zavarovanja tožničinega zahtevka potekel.
ZPP člen člen 249. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/4. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe strank - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetna nevarnost - otežena uveljavitev terjatve - domneva nevarnosti - uveljavljanje terjatve v tujini - trditvena podlaga - maksimalna hipoteka - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj
Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvida oziroma mnenja. Izvedensko delo je namreč potrebno obravnavati kot celoto in izvedenčevega odgovora na pripombe pravdnih strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja tako zajema tudi morebitna nadaljnja bodisi ustno bodisi pisno podana izvedenčeva pojasnila v zvezi s pripombami strank k mnenju.
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
Slabši ekonomski položaj stranke odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.
Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za toženkine nepremičnine izhaja, da je bila maksimalna hipoteka ustanovljena že v letu 2015, kar je pred zapadlostjo vtoževane terjatve in vložitvijo zadevne tožbe ter v času, za katerega tožeča stranka niti ne zatrjuje toženkinih slabih poslovnih rezultatov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 24.7.2019, kar je več kot tri leta in pol po očitanem razpolaganju, je tako po oceni pritožbenega sodišča pretrgana vzročna zveza oziroma razumna časovna kontinuiteta, da bi se ravnanje tožene stranke, ki se je že zgodilo, štelo kot razpolaganje, zaradi katerega je verjetna nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
ureditev razmerij med solastniki - delitev solastnine - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev solastnine - upravičen interes
SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (pri čemer mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev).
zavarovalnina za invalidnost - stopnja trajne invalidnosti - poškodba roke - metoda merjenja gibljivosti - tabela invalidnosti - izvedensko mnenje - predlog za postavitev novega izvedenca
Ni pravilno enačenje pojmov „omejena gibljivost“ in „invalidnost“. Stopnja omejene gibljivosti je šele podlaga za določitev (odstotnega deleža) trajne invalidnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00033669
ZPP člen 182, 182/3, 208, 208/1. ZFPPIPP člen 20, 20/2, 227, 227/1, 253, 253/1, 301, 301/4. ZZK-1 člen 243.
ugotovitev ničnosti pravnega posla - razveza pogodbe - ničnost prodajne pogodbe - izbrisna tožba - nedenarna terjatev - vpliv na obseg stečajne mase - pretvorba nedenarne terjatve v denarno terjatev - prijava terjatve v stečajnem postopku - izločitvena pravica - uveljavljanje izločitvene pravice - primarni in podredni tožbeni zahtevek - načelo koncentracije postopka - nadaljevanje pravdnega postopka - pravica do pravnega sredstva
Če se tekom pravdnega postopka nad toženo stranko začne stečajni postopek, mora tožeča stranka zaradi načela koncentracije stečajnega postopka (prvi odstavek 227. člena ZFPPIPP) v zakonsko določenem roku prijaviti vtoževano terjatev v stečajnem postopku, sicer terjatev v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. Vendar pa to velja le za terjatve iz 20. člena ZFPPIPP. Če pa teče pravdni postopek proti stečajnemu dolžniku glede tožbenega zahtevka, v katerem ni vsebovana terjatev iz 20. člena ZFPPIPP, se pravdni postopek nadaljuje (ko ga prevzame stečajni upravitelj ali ko ga sodišče pozove, da to stori – prvi odstavek 208. člena ZPP) in mora sodišče o takem zahtevku meritorno odločiti.
Nedenarna terjatev po drugem odstavku 20. člena ZFPPIPP je le taka zahteva za izpolnitev nedenardne dajatve ali izvedbo storitve, ki neposredno vpliva na obseg stečajne mase. V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da v primeru izbrisne tožbe ne gre za tako terjatev.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpotovanje iz kraja bivanja - bolniški stalež - spoštovanje navodil zdravnika
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta utemeljena očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni v spornem obdobju ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in da je brez njegove odobritve odpotoval iz kraja svojega bivanja, je pravilna odločitev, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita.
procesni pobotni ugovor - izvenpravdni pobot - litispendenca - res iudicata - prepoved reformatio in peius
Pravda začne teči z vročitvijo tožbe toženi stranki. S tem trenutkom nastopi visečnost pravde oziroma litispendenca. Najpomembnejša posledica litispendence je, da se med istima strankama ne sme začeti nova pravda o isti stvari. Litispendenco ustvari tudi uveljavljane ugovora pobota v pravdi.
Sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odloča po stanju ob koncu glavne obravnave. Ob koncu glavne obravnave je bila terjatev tožene stranke v znesku 22.035,00 EUR že pravnomočno zavrnjena. Tisto, kar je pravnomočno razsojeno, je šteti za resnično (res iudicata pro veritate accipitur), o isti stvari pa je prepovedano ponovno odločati (ne bis in idem).
Tožena stranka pa lahko v pravdi z izvenpravdnim pobotanjem uspe le, če bo zatrjevala in dokazala obstoj, višino in dospelost terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo.
Pritožbeno sodišče pa ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00029512
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23. ZIZ člen 21, 212. ZDSS-1 člen 53, 53/2, 53/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/1, 343/2.
določitev sodnih penalov - kolektivni delovni spor - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo - nedenarna obveznost - sindikat - predlagatelj - pravica do izvršbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do izjave
V konkretnem primeru je bil stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova.
Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek 53. člena ZDSS-1). Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da iz pravice do sprožitve kolektivnega delovnega spora samodejno izhaja tudi pravica predlagatelja - sindikata do izterjave obveznosti. Kot že zgoraj navedeno, namreč predlagatelj kolektivnega delovnega spora - sindikat ni materialnopravni upravičenec po izvršilnem naslovu, ne ZIZ ne kak drug predpis pa sindikatu ne podeljuje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izvršbo v korist posameznih delavcev.
Višje sodišče soglaša s pritožbeno ugotovitvijo, da izvršilni postopek oziroma postopek za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen. To izhaja iz že zgoraj citirane določbe tretjega odstavka 53. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvršitev odločbe iz kolektivnega delovnega spora zahteva vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni udeleženec tega postopka. Vendar pa morajo biti za izvršbo oziroma za naložitev plačila sodnih penalov izpolnjeni določeni pogoji. Upnik mora biti tako stvarno aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo oziroma zahteve za določitev sodnih penalov, poleg tega mora biti skladno z 21. členom ZIZ izvršilni naslov primeren za izvršbo (oziroma za določitev sodnih penalov). Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (določitev sodnih penalov), mora biti v njem obveznost določno opredeljena oziroma vsaj določljiva.
ZSPJS člen 17, 17/1, 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 3, 3/2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
ZSPJS v 17.a členu določa le tista pravila, ki omogočajo javnemu uslužbencu seznanitev z oceno in njegovo udeležbo na preizkusu ocene na komisiji, ne določa pa obveznosti vnaprejšnje predložitve dokumentacije ocenjevalca oziroma dokumentacije, s katero razpolaga komisija. Ker je bil tožnik na komisijo vabljen in mu je bil omogočen vpogled v dokumentacijo, se je o dokumentaciji, s katero je razpolagala komisija, lahko tudi izjasnil.
Ker sodišče za vsebinsko ocenjevanje delovne uspešnosti ni pristojno, lahko preverja le njeno objektivnost in nepristranskost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029308
ZIZ člen 64, 64/1, 65, 65/1, 65/3. ZPP člen 160.
odločitev o stroških pravdnega postopka - pravda za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - izločitvena pravda - pravica, ki preprečuje izvršbo - pravica tretjega na predmetu izvršbe - lastništvo premičnine - izkaz verjetnosti lastninske pravice - ugovor tretjega v izvršilnem postopku - upnikovo nasprotovanje ugovoru tretjega - prisotnost dolžnika pri rubežu - namen zakonske določbe
Namen določila 160. člena ZPP je jasen: če tretji v postopku izvršbe upniku z zadostno stopnjo verjetnosti izkaže, da ima pravice, ki izključujejo dopustnost izvršbe, pa upnik kljub temu ugovoru tretjega nasprotuje, tako da mora tretji svoje pravice uveljavljati v pravdi, je upnik tisti, ki mora nositi stroške. V nasprotnem primeru, ko tretji v postopku izvršbe z zadostno verjetnostjo svojih pravic ne dokaže, je nasprotovanje upnika v ugovoru tretjega do te mere utemeljeno, da mu v pravdnem postopku ni treba nositi nobenih stroškov.
obratovalni stroški - upravnik - najemnik - lastnik - aktivna legitimacija - porokovi ugovori - subjektivne meje pravnomočnosti
Sodna praksa je enotna, da gre pri zakoniti subrogaciji po 24. členu SZ-1 za subsidiarno poroštvo lastnika stanovanja, ki pa nima vsebine za kakršno se neutemeljeno zavzema pritožba. Za vsebino subsidiarnega poroštva se je treba opreti na relevantne določbe Obligacijskega zakonika (OZ). Tako lahko skladno s prvim odstavkom 1024. člena OZ (porokovi ugovori) subsidiarni porok zoper upnikov zahtevek uveljavlja vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore (op. po tretjem odstavku predmetne določbe lahko porok uveljavlja svoje osebne ugovore, na primer ničnost poroštvene pogodbe, zastaranje upnikove terjatve nasproti njemu, ugovor pobotanja vzajemnih terjatev). Po drugem odstavku omenjene določbe OZ dolžnikova odpoved ugovorom in dolžnikova pripoznava upnikove terjatve nimata učinka nasproti poroku. Povedano drugače, toženka je v predmetni pravdi lahko (uspešno) uveljavljala ugovor pomanjkanja aktivne legitimacije oziroma nesklepčnosti tožbenega zahtevka. Predmetnega ne more spremeniti dejstvo, da tožnik razpolaga s pravnomočnimi izvršilnimi naslovi zoper glavne dolžnike. Zaradi subjektivnih mej pravnomočnosti izvršilni postopki zoper glavne dolžnike (najemnike) ne morejo imeti vpliva na toženko (subsidiarno porokinjo) izven obsega redkih izjem, ki še spadajo v okvir pravil o poroštvu (npr. vpliva na tek zastaranja). Povedano drugače, čeprav je bilo o terjatvi v razmerju zoper glavnega dolžnika že pravnomočno odločeno, ima porok tej terjatvi, ko se (prvič) uveljavlja zoper njega, še vedno možnost nasprotovati iz vseh razlogov po 1024. členu OZ. V predmetni zadevi je bilo sporno, če je tožnik sploh upnik, in tožnik v tej smeri ni zmogel trditvenega bremena, zato je bil njegov zahtevek pravilno zavrnjen. Ne gre za odločanje o isti stvari, saj v izvršbi zoper najemnike toženka ni bila stranka postopka. Nenazadnje tudi sicer glavni dolžnik in subsidiarni porok v morebitni pravdi, ki bi se vodila zoper oba skupaj, ne bi nastopala kot nujna sospornika. Skladno z vsem navedenim toženka torej ne more izpodbijati klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti sklepov o izvršbi zoper najemnike, kot zmotno meni pritožnik.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00031026
ZDZdr člen 30, 30/1, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 48, 48/3, 80, 80/1, 80/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - postopek zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do obravnavanja v postopku - pravica do pritožbe - zaslišanje - duševna motnja - oblikovanje volje - odklanjanje zdravljenja
Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.
Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.
razmerja med straši in otroki po razvezi zakonske zveze - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - prešolanje učenca osnovne šole - stiki - preživnina - dodelitev otroka v vzgojo, varstvo in preživljanje - nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - opustitev izvedbe predlaganih dokazov
Temeljna predpostavka za izdajo začasne odredbe v sporih iz razmerij med starši in otroki je ogroženost otroka, ki mora biti izkazana do te mere, da bi opustitev takojšnega varstva lahko bistveno posegla ali ogrozila otrokove pravice in bi zaradi te opustitve otroku lahko nastala nenadomestljiva škoda. Le v teh izjemnih primerih ni mogoče čakati na končno odločitev in je zato dolžnost sodišča, da zavaruje otrokov položaj oziroma njegove pravice z začasno odredbo.