ZPP člen 113, 113/2, 115, 115/2. SZ-1 člen 103, 104, 104/1, 105.
pravica do izjave - opravičljiv razlog za preložitev naroka - čas, potreben za pripravo na narok - nenadna in nepredvidljiva bolezen - odpoved najemne pogodbe - neprofitno stanovanje - službeno najemno stanovanje - odpoved najemne pogodbe iz krivdnega razloga - neplačilo najemnine - dokazovanje zapadlosti terjatve - izpisek odprtih postavk - opomin - primeren dodaten rok za odstop - finančna stiska najemnika
Sodišče prve stopnje prvega odstavka 104. člena SZ-1 ni moglo in smelo uporabiti, saj je šlo v predmetni zadevi za službeno stanovanje, si je pa v toženkino korist pravilno postavilo vprašanje enakosti pred zakonom najemnikov neprofitnih in službenih stanovanj. A je v nadaljevanju pravilno zaključilo, da tudi če bi uporabilo navedeno določilo v toženkino korist, bi ta morala dokazati dodatni pogoj, ki je zahtevan pri neprofitnih stanovanjih, to je, da je sprožila postopek za uveljavljanje subvencionirane najemnine in izredne pomoči.
Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel.
Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - pravni interes za tožbo - ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register
Če tožeča stranka v dosedanjem postopku ni dokazala, da je družbenica prvotoženke (oziroma ni zatrjevala, da bi na določeni pravni podlagi imela pravico do poslovnega deleža v tej družbi) in ni aktivno legitimirana za 1. tožbeni zahtevek, to ne pomeni, da velja enako za 2. in 3. tožbeni zahtevek.
V obravnavani zadevi pa bi vsaj teoretično bilo možno ugotoviti ničnost posameznih vpisov v sodni register. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega stališča o nujni povezanosti tožbenih zahtevkov.
Za 2. in 3. tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa drugi odstavek 41. člena ZSReg omogoča, da lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno ponavlja njene trditve iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe o neveljavnosti vpisa v sodni register, podanem pravnem interesu v zadevi (da gre za bypass družbo, da se z dejanji tožencev zmanjšujejo njene koristi v lastni družbi, da ji povzročata škodo, da gre za nedopustnost, nemoralnost, nasprotje s prisilnimi predpisi) in da je bil nakup poslovnega deleža drugotoženca fiktiven.
Sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke za 2. in 3. tožbeni zahtevek in njen pravni interes za slednja. Preuranjeno je razveljavilo izdano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve
SPZ člen 70, 70/4, 70/5, 70/6, 71, 71/3, 105, 122. ZNP člen 36. SZ-1 člen 5, 5/1, 5/2.
delitev solastne nepremičnine - način delitve - fizična delitev nepremičnin - civilna delitev - pravica do delitve - funkcionalna celota - posamezen del stavbe - skupni del nepremičnine - vlaganja v nepremičnino - soglasje solastnikov - vzpostavitev etažne lastnine - zakonita zastavna pravica
Fizična delitev stavbe, kjer so za izvedbo delitve potrebna vlaganja, je mogoča le ob soglasju solastnikov. Pri tem je treba ločiti vlaganja brez katerih delitev ni mogoča, od vlaganj, ki pomenijo le pogoj, da je posamezen del mogoče uporabiti za določen namen. Če se solastnik vlaganjem upira, sodišče ne more nadomestiti njegovega soglasja, saj ima solastnik pravico do delitve solastne stvari v takem stanju, v kakršnem trenutno je. Oviro za fizično delitev v luči 70. člena SPZ ob izostanku soglasja tako predstavljajo vlaganja, ki so predpogoj, da v hiši sploh nastane posamezen dela stavbe. Fizična delitev, kjer so za nastanek več posameznih delov potrebna vlaganja, je zato mogoča le ob soglasju solastnikov.
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032085
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.
Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - zamudna sodba - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
ZDR-1 člen 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPIZ-1 člen 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da bi tožena stranka mogla delovno mesto za tožečo stranko prilagoditi na način, da bi še naprej lahko opravljala delo z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe. Tožnica bi mogoče res lahko opravljala posamezna opravila, ki sodijo v opis določenega delovnega mesta pri toženi stranki, vendar pa toženka ni dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novega delovnega mesta, zato, da bi tožnici lahko ponudila delovno mesto, ki bi ustrezalo njenim preostalim delovnim sposobnostim.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecv v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.
služnost v javno korist - prenosljivost služnosti v javno korist
Služnosti v javno korist se po obliki in vsebini zgledujejo po klasičnih služnostih, vendar jih z njimi ne moremo preprosto enačiti. Pri uporabi stvarnopravnih pravil v zvezi s tovrstnimi služnostmi je treba upoštevati njihov namen (doseganje javne koristi). V primerih, kot je konkretni, jih ta okoliščina in dejstvo, da gre za služnosti, ki niso primarno namenjene konkretno določeni osebi, temveč osebi, ki je nosilec dejavnosti, katere del je javna korist, v bistvenem razlikuje od nepravih stvarnih služnosti (226. člen SPZ). Omogočati morajo funkcionalnost javne infrastrukture, ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec. Zato morajo biti prenosljive.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poneverba v službi - identično dejansko stanje - obsodilna kazenska sodba - rop
Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - hišna preiskava - sodna razveza pogodbe o zaposlitvi - denarno povračilo namesto reintegracije
Odredba o hišni preiskavi ne predstavlja dokaza, da je oseba tudi res storila kaznivo dejanje (glede katerega so za odreditev hišne preiskave obstajali le utemeljeni razlogi za sum), oziroma kršila pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (z znaki kaznivega dejanja).
DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00029029
ZZZDR člen 51, 51/2, 59, 59/2, 84. OZ člen 59, 59/3, 540. ZTLR člen 20.
darilna pogodba med zakoncema - razveza zakonske zveze - vrnitev darila zaradi razveze zakonske zveze - preklic darilne pogodbe - razvezni pogoj - kogentna narava premoženjskega režima med zakoncema - nova stvar - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje drugega zakonca - oblikovanje tožbenega zahtevka
Preklic darila je vključen v zahtevo za vrnitev darila.
Enotno stališče sodne prakse je, da so v času veljavnosti ZTLR vlaganja skupnega premoženja v posebno premoženje enega od zakoncev, če so bila tako obsežna, da je premoženje spremenilo identiteto, povzročila transformacijo posebnega premoženja v skupno premoženje zakoncev, vložek posebnega premoženja pa vpliva na višino deležev zakoncev na skupnem premoženju. V takem primeru ni mogoče uporabiti 84. člena ZZZDR, ki je podlaga za vračilo nesorazmernega darila zaradi razveze zakonske zveze, pač pa darovalec ob ugotavljanju deležev na skupnem premoženju uveljavlja vrednost darila kot svoj vložek v skupno premoženje.
transformacija delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas - sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - sodna razveza - denarno povračilo namesto reintegracije
V skladu z ustaljeno sodno prakso, lahko delavec dejstva, ki se nanašajo na zakonitost sklepanja ali podaljševanja vmesnih pogodb o zaposlitvi za določen čas, uveljavlja vse do poteka roka za sodno varstvo v zvezi z zadnjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas.
V času tožnikovega bolniškega staleža je tožnika nadomestil delavec, ki je po izteku tožnikove zadnje pogodbe o zaposlitvi ostal na delovnem mestu, na katerem je pred iztekom časa iz pogodbe o zaposlitvi delal tožnik. Potreba po tožnikovem delu je obstajala tudi po izteku zadnje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas in da tudi iz tega izhaja, da ni šlo za začasno povečan obseg dela, ampak je obstajala stalna potreba po delu na pripravi šob in črpalk. Število zaposlenih se kljub odhodu tožnika ni zmanjšalo, ampak je ostalo enako, kot v času tožnikove zaposlitve, ob tem pa je toženka zaposlila še enega delavca, ki nadomešča delavca, ki je v bolniškem staležu.
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
skupno premoženje zakoncev - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - vzdrževalna dela
Vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti) v posebno premoženje enega od njiju se presojajo ob upoštevanju določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih skupnih vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca, je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost tovrstnega premoženja povečala in za koliko.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba - odvzem pravice do stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje otroka
Sodišče je v skladu z zrelostjo in starostjo otroka sicer dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, kot to zmotno menita starša, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, temveč bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, ali bo predlog upnice za predodelitev otroka utemeljen.
zemljiškoknjižni postopek - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - vknjižba lastninske pravice - pogodba o razdružitvi solastnine
Ko se predlaga vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine v korist oseb, ki so bile prej vpisane kot solastniki, takse ni, četudi je eden od solastnikov izplačal durgemu solastniku njegov solastniški delež v denarju, sam pa postal izključni lastnik do tedaj solastnih nepremičnin.
prometna nesreča - prekoračena hitrost - vzrok za nastanek škode - pravno relevantni vzrok - izključni vzrok za prometno nezgodo - nastanek škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Ravnanje zavarovanca toženke ni pravno relevantni vzrok za nastanek nezgode, saj se trk ne bi zgodil, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo (50 km/h). Nasprotno, edini vzrok za trk je 130-odstotna tožnikova prekoračitev hitrosti vožnje.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029408
KZ-1 člen 228/2, 228/1. ZKP člen 372/1-1, 358-1.
kršitev kazenskega zakona - ni znakov kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitveni namen - obljuba plačila - oprostitev obtožbe
Z navedbami, da sta mu zakonita zastopnika glede na predhodno poslovno sodelovanje zaupala in verjela, obdolženec pa namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačila, ki jih ni izvedel, saj je zavestno vodil posle na način, kot je v naveden v obtožbi in sodbi (kjer je glede na obtožbo nekoliko spremenjen), zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Zaveza k plačilu obveznosti je element pogodbenega razmerja, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec drugega preslepil.