prometna nesreča - prekoračena hitrost - vzrok za nastanek škode - pravno relevantni vzrok - izključni vzrok za prometno nezgodo - nastanek škode - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo
Ravnanje zavarovanca toženke ni pravno relevantni vzrok za nastanek nezgode, saj se trk ne bi zgodil, če bi tožnik vozil z dovoljeno hitrostjo (50 km/h). Nasprotno, edini vzrok za trk je 130-odstotna tožnikova prekoračitev hitrosti vožnje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00029120
ZPP člen 161, 161/3. OZ člen 198.
izpraznitev stanovanja - izvrševanje posesti - uporaba stanovanja - sporno dejansko stanje - neupravičena uporaba stanovanja - uporabnina - nerazdelna odgovornost sospornikov - nerazdelna odgovornost za plačilo pravdnih stroškov
Ker so toženci v vtoževanem obdobju brez pravnega naslova uporabljali stanovanje, ki je bilo last tožnika, so kot nedobroverni posestniki dolžni plačati tožniku uporabnino.
Tretji odstavek 161. člena ZPP določa, da sosporniki, ki so nerazdelno odgovorni glede glavne stvari, so nerazdelno odgovorni tudi za stroške, prisojene nasprotni stranki.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029075
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1. ZGD-1 člen 145, 146. HGB paragraf 171, 172, 172/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - razmerja med družbo in družbeniki - odgovornost upnikom družbe
Tako po slovenskem kot nemškem pravu gre pri družbenih pogodbah za razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma med družbeniki iste družbe (notranja razmerja). Pravna razmerja med družbeniki družbe so urejena ločeno od pravnih razmerij družbenikov do tretjih (zunanja razmerja).
delni odvzem poslovne sposobnosti - duševna motnja - obseg - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen ZNP). Od stopnje ugotovitve (ne)sposobnosti skrbeti zase je tudi odvisna stopnja odvzema poslovne sposobnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - pravni interes za tožbo - ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register
Če tožeča stranka v dosedanjem postopku ni dokazala, da je družbenica prvotoženke (oziroma ni zatrjevala, da bi na določeni pravni podlagi imela pravico do poslovnega deleža v tej družbi) in ni aktivno legitimirana za 1. tožbeni zahtevek, to ne pomeni, da velja enako za 2. in 3. tožbeni zahtevek.
V obravnavani zadevi pa bi vsaj teoretično bilo možno ugotoviti ničnost posameznih vpisov v sodni register. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega stališča o nujni povezanosti tožbenih zahtevkov.
Za 2. in 3. tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa drugi odstavek 41. člena ZSReg omogoča, da lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno ponavlja njene trditve iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe o neveljavnosti vpisa v sodni register, podanem pravnem interesu v zadevi (da gre za bypass družbo, da se z dejanji tožencev zmanjšujejo njene koristi v lastni družbi, da ji povzročata škodo, da gre za nedopustnost, nemoralnost, nasprotje s prisilnimi predpisi) in da je bil nakup poslovnega deleža drugotoženca fiktiven.
Sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke za 2. in 3. tožbeni zahtevek in njen pravni interes za slednja. Preuranjeno je razveljavilo izdano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve
IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033840
ZTLR člen 28, 28/4. OZ člen 86.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje dela nepremičnine - mirna posest - dobra vera - pravno nasledstvo - razdelitev solastne nepremičnine - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - darilna pogodba - aktivna legitimacija - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - prepoved zlorabe pravic - solastninska pravica na nepremičnini - delitev stvari v naravi - nasprotna tožba
Toženec se v konkretnem primeru ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako njegovi materi N. Š. kot njemu je bilo namreč ob sklepanju darilne pogodbe jasno, da N. Š. najmanj od leta 1969 ni solastnica 1/2 nepremičnine, ker je ta dejansko v izključni lastnini in posesti njene sestre M. B. oziroma njenega pravnega naslednika, kot tudi, da se zemljiškoknjižno stanje ne sklada z resničnim stvarnopravnim stanjem.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpotovanje iz kraja bivanja - bolniški stalež - spoštovanje navodil zdravnika
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta utemeljena očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni v spornem obdobju ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in da je brez njegove odobritve odpotoval iz kraja svojega bivanja, je pravilna odločitev, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita.
ZVEtL člen 26, 26/3. ZVEtL-1 člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3. ZPP člen 70, 247. ZGJS člen 76. ZLNDL člen 2.
skupno pripadajoče zemljišče - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pogoji za dopustitev udeležbe - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva - družbena lastnina - pravica uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna zemljišča - parkirišče - dovozna pot - javna površina - ugovor javnega dobra - dokazovanje z izvedencem - izločitev izvedenca
Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo.
Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in, kot že navedeno, z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi ni bil potreben.
Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.
Po drugem odstavku 306. člena ZPP lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Vseeno dogovora o poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2015 ni možno razlagati kot res transacta glede predmeta, ki je postal predmet pravde šele 6. 4. 2018. Načeloma pravilno pa je tudi tožnikovo opozorilo, da presplošna dikcija o ureditvi vseh obveznosti iz delovnega razmerja otežuje ugotavljanje istovetnosti s konkretnim tožbenim zahtevkom.
Kljub temu sporna sodna poravnava ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primer VIII Ips 191/2018, češ da je podoben obravnavanemu, kar pa ne drži. Ta primer pomeni pomembno spremembo v sodni praksi glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav s področja delovnih razmerij, ne pa glede razumevanja sodnih poravnav. Navedeni judikat briše do sedaj začrtane razlike med izvensodnimi in sodnimi poravnavami. Za obe vrsti poravnave tako sedaj velja, da lahko delavec s terjatvijo, ki je do sklenitve poravnave že zapadla, prosto razpolaga. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi utemeljeno opozarja, da del škode uveljavlja tudi za čas po sklenitvi sodne poravnave.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1. OZ člen 15, 619.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugotovitev v nasprotju z listinami v spisu - zmotna presoja listine - izdelava projektne dokumentacije - soinvestitorska pogodba - poslovno sodelovanje - inženiring - pogodba o naročilu - podjemna pogodba - soglasje volj - predmet pogodbe - dogovor o plačilu - podpis pooblastila - vsebina pooblastila - ustna pogodba - nepomembna ali zanemarljiva dejstva
S trditvijo, da je bila določena ugotovitev v sodbi v nasprotju z dokazi, pritožnik ne utemeljuje, da je prišlo do napake pri prenosu vsebine dokaza v sodbo, ampak uveljavlja zmotnost dokaznega zaključka. Le prva bi lahko vodila v ugotovitev absolutne bistvene kršitve določb postopka, z drugo pa pritožnik utemeljuje zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Ob odsotnosti dokazov oziroma dokazno pomembnih dejstev, ki bi nudili podlago za sklep, da sta se zakonita zastopnika pravdnih strank v fazi dogovarjanj o sklenitvi soinvestitorske pogodbe posebej dogovorila o plačilu projektne dokumentacije, je sodišče prve stopnje izdelavo projektne dokumentacije utemeljeno razumelo kot dejansko izvrševanje ustno sklenjene in dogovorjene soinvestitorske pogodbe, katere vsebina glede bistvenih sestavin je bila naknadno prenesena v pisno obliko.
služnost v javno korist - prenosljivost služnosti v javno korist
Služnosti v javno korist se po obliki in vsebini zgledujejo po klasičnih služnostih, vendar jih z njimi ne moremo preprosto enačiti. Pri uporabi stvarnopravnih pravil v zvezi s tovrstnimi služnostmi je treba upoštevati njihov namen (doseganje javne koristi). V primerih, kot je konkretni, jih ta okoliščina in dejstvo, da gre za služnosti, ki niso primarno namenjene konkretno določeni osebi, temveč osebi, ki je nosilec dejavnosti, katere del je javna korist, v bistvenem razlikuje od nepravih stvarnih služnosti (226. člen SPZ). Omogočati morajo funkcionalnost javne infrastrukture, ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec. Zato morajo biti prenosljive.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poneverba v službi - identično dejansko stanje - obsodilna kazenska sodba - rop
Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).
ZObr člen 97h, 97h/3, 98c.. ZDR-1 člen 164, 164/2, 179.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 7, 7/2.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 7, 8, 9, 10.. Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (2009) člen 35.
neizrabljen letni dopust - vojak - dodatek za nevarne naloge - povračilo stroškov prehrane med delom - pravo EU - misija - dodatek za posebne pogoje dela - dodatki k plači - delo v tujini
Ugotovitev, ali delo na določenem območju v tujini izpolnjuje pogoje za dodelitev dodatka za nevarnost, je v pristojnosti ministra, pristojnega za obrambo. Kot je poudarilo sodišče, v to pristojnost (delodajalca) ne more posegati. Zato pritožba neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče raziskovati dejansko stanje v smeri, ali je bilo tožnikovo dejansko delo takšno, da bi lahko bil upravičen do dodatka za nevarnost na območju delovanja. Sodišče prve stopnje je iz podobnega razloga zavrnilo tudi zahtevek za plačilo dodatka za posebne pogoje bivanja in delovanja.
ZObr v tretjem odstavku 97.h člena res določa, da se lahko letni dopust, ki ni bil izrabljen v tekočem letu zaradi sodelovanja pri izvajanju mednarodnih obveznosti ali vojaške službe izven države oziroma drugih razlogov na strani delodajalca, izrabi v naslednjem koledarskem letu. Vendar pa, to ni ključna pravna podlaga in s tem v zvezi tudi ni odločilno stališče tožene stranke, da naj bi bilo 12 mesecev ustrezno dolgo obdobje prenosa v duhu Direktive, ter da je tožniku z 31. 12. 2016 ugasnila pravica do izrabe letnega dopusta za leto 2015, zaradi česar da njegov zahtevek ne more biti utemeljen. Pritožbene navedbe glede vprašanja ne/ugasle pravice do izrabe letnega dopusta (skupaj s spornim datumom tožnikovega prenehanja delovnega razmerja, kar je glede na drugi odstavek 7. člena Direktive 2003/88/ES in tudi glede na določbo 164. člen ZDR-1 bistven pogoj za priznanje nadomestila za neizrabljeni letni dopust) bi lahko kazale na pritožbeni uspeh tožene stranke, če bi bila v tožnikovih navedbah in posledično v ugotovitvah sodišča podlaga za preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve zgolj po pravilih, ki veljajo za nadomestilo za neizrabljeni letni dopust. Vendar pa je v izpodbijani sodbi dovolj podlage za zaključek, da je tožnikova terjatev glede neizrabljenega letnega dopusta utemeljena po odškodninski podlagi (179. člen ZDR-1). Zato pritožba tožene stranke ni utemeljena.
Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilni del sodbe oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.
Ko je tožnica tožencu kot pravnemu nasledniku fundacije posredovala preklic darilne pogodbe, je enoletni prekluzivni rok iz 543. člena OZ že potekel.
Uporaba instituta spregleda pravne osebnosti zaradi odsotnosti ustrezne pravne podlage (ali vsaj določbe, ki bi analogno spregledu pravne osebnosti urejala odgovornost ustanovitelja oziroma uprave ustanove) pri ustanovah ni mogoča.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00031026
ZDZdr člen 30, 30/1, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 48, 48/3, 80, 80/1, 80/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - postopek zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do obravnavanja v postopku - pravica do pritožbe - zaslišanje - duševna motnja - oblikovanje volje - odklanjanje zdravljenja
Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.
Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.