začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek težko nadomestljive škode - hujše neugodne posledice - aktivno ravnanje dolžnika
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti. Tožeča stranke ne le, da ni izkazala konkretnega ravnanja tožene stranke v smeri odtujevanja ali obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja pravdnih strank z namenom onemogočanja izterjave tožeči stranki, tega ni niti zatrjevala. Tudi glede obstoja potrebe odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali težko nadomestljiva škoda. Teoretična možnost, da bi toženec parcele prodal in njegovo zanikanje, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zakonske zveze (kar se zatrjuje v pritožbi), ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost in potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tudi če obstaja hipotetična možnost, da bi toženec parcele prodal, to ni dovolj. Izkazano mora biti konkretno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja in obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja ter onemogočanja izterjave. To pa v obravnavanem primeru ne le, da ni izkazano, niti zatrjevano ni.
zemljiškoknjižni postopek - taksna obveznost - nastanek taksne obveznosti - vknjižba lastninske pravice - pogodba o razdružitvi solastnine
Ko se predlaga vknjižba lastninske pravice na podlagi pogodbe o razdelitvi solastnine v korist oseb, ki so bile prej vpisane kot solastniki, takse ni, četudi je eden od solastnikov izplačal durgemu solastniku njegov solastniški delež v denarju, sam pa postal izključni lastnik do tedaj solastnih nepremičnin.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6.. ZSPJS člen 17a.. Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede (2008) člen 2.
preizkus ocene dela - javni uslužbenec
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spreminjati oziroma zviševati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost zaradi napak v postopku ocenjevanja ali ker ni dokazano, da bi bila ocena objektivna in nepristranska.
V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki se osredotočajo na posamezne elemente delovne uspešnosti, s katerimi si tožnica prizadeva dokazati, da je svoje delo opravljala bolje, kot izkazuje ocena dobro, pritožbeno sodišče odgovarja, da je ocena delovne uspešnosti sicer res sestavljena iz posameznih elementov, da pa ne gre za matematično vrednotenje teh elementov, niti ne more biti v pristojnosti sodišča presoja, ali opravljanje določenih konkretnih del in nalog pomeni delo tožnice, ki je nad pričakovanji tožene stranke. Ocena sodišča je omejena izključno na presojo ustrezne uporabe posameznih kriterijev iz Uredbe o napredovanju javnih uslužbenecv v plačne razrede, ne more pa nadomestiti subjektivne ocene tožene stranke oziroma tožničine nadrejene o tem, kakšen je njen prispevek k delovanju tožene stranke.
premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti - stroški - sklep o razdelitvi - končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru izhajalo iz pravila, ki velja v primeru unovčitve stečajne mase, da se iz denarnega dobroimetja pridobljenega s prodajo dolžnikovega premoženja najprej plačajo stroški stečajnega postopka, nato pa se preostanek denarja razdeli upnikom. Stroški stečajnega postopka praviloma bremenijo splošno stečajno maso, medtem ko posebno stečajno maso bremenijo le določeni stroški postopka, ki so „v zvezi“ z unovčenjem te posebne stečajne mase.
Kadar obstaja posebna stečajna masa in da ločitveni upnik soglasje za prevzem tega premoženja, mora nositi enake stroške kot v primeru unovčenja posebne stečajne mase.
Če stroški postopka v stečajnem postopku ne bodo poplačani, sodišče nima podlage za izdajo sklepa o končni razdelitvi premoženja upnikom.
delni odvzem poslovne sposobnosti - duševna motnja - obseg - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo
V postopku za odvzem poslovne sposobnosti sodišče odloča o delnem ali popolnem odvzemu poslovne sposobnosti osebam, ki zaradi duševne bolezni, duševne zaostalosti, odvisnosti od alkohola ali mamil ali iz drugega vzroka, ki vpliva na psihofizično stanje, niso sposobne same skrbeti zase, za svoje pravice in koristi (44. člen ZNP). Od stopnje ugotovitve (ne)sposobnosti skrbeti zase je tudi odvisna stopnja odvzema poslovne sposobnosti.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
IZVRŠILNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00033840
ZTLR člen 28, 28/4. OZ člen 86.
tožba za ugotovitev lastninske pravice - priposestvovanje lastninske pravice na nepremičnini - priposestvovanje dela nepremičnine - mirna posest - dobra vera - pravno nasledstvo - razdelitev solastne nepremičnine - prodaja nepremičnine na javni dražbi v izvršilnem postopku - darilna pogodba - aktivna legitimacija - neurejeno zemljiškoknjižno stanje - načelo dobre vere in zaupanja v zemljiško knjigo - ravnanje v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja - prepoved zlorabe pravic - solastninska pravica na nepremičnini - delitev stvari v naravi - nasprotna tožba
Toženec se v konkretnem primeru ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako njegovi materi N. Š. kot njemu je bilo namreč ob sklepanju darilne pogodbe jasno, da N. Š. najmanj od leta 1969 ni solastnica 1/2 nepremičnine, ker je ta dejansko v izključni lastnini in posesti njene sestre M. B. oziroma njenega pravnega naslednika, kot tudi, da se zemljiškoknjižno stanje ne sklada z resničnim stvarnopravnim stanjem.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - verjetnost obstoja terjatve - pravni interes za tožbo - ugotovitev ničnosti vpisa v sodni register
Če tožeča stranka v dosedanjem postopku ni dokazala, da je družbenica prvotoženke (oziroma ni zatrjevala, da bi na določeni pravni podlagi imela pravico do poslovnega deleža v tej družbi) in ni aktivno legitimirana za 1. tožbeni zahtevek, to ne pomeni, da velja enako za 2. in 3. tožbeni zahtevek.
V obravnavani zadevi pa bi vsaj teoretično bilo možno ugotoviti ničnost posameznih vpisov v sodni register. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz zmotnega stališča o nujni povezanosti tožbenih zahtevkov.
Za 2. in 3. tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti vpisa drugi odstavek 41. člena ZSReg omogoča, da lahko tožbo vloži oseba, ki ima pravni interes, da se ugotovi ničnost vpisa. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno ponavlja njene trditve iz tožbe in predloga za izdajo začasne odredbe o neveljavnosti vpisa v sodni register, podanem pravnem interesu v zadevi (da gre za bypass družbo, da se z dejanji tožencev zmanjšujejo njene koristi v lastni družbi, da ji povzročata škodo, da gre za nedopustnost, nemoralnost, nasprotje s prisilnimi predpisi) in da je bil nakup poslovnega deleža drugotoženca fiktiven.
Sodišče prve stopnje ni presojalo verjetnosti obstoja terjatve tožeče stranke za 2. in 3. tožbeni zahtevek in njen pravni interes za slednja. Preuranjeno je razveljavilo izdano začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (1994) člen 233, 233/2.. ZDR-1 člen 110, 110/1, 110/1-8.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - odpotovanje iz kraja bivanja - bolniški stalež - spoštovanje navodil zdravnika
Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta utemeljena očitka iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da tožnik v času odsotnosti z dela zaradi bolezni v spornem obdobju ni spoštoval navodil pristojnega zdravnika in da je brez njegove odobritve odpotoval iz kraja svojega bivanja, je pravilna odločitev, da je izpodbijana izredna odpoved zakonita.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029496
Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. aprila 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov člen 3b, 12, 12/1, 13, 17, 18. ZIZ člen 41, 41/5. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14.
evropski nalog za izvršbo nespornih zahtevkov - sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - določna opredelitev zahtevka - nepopolni pravni pouk - konvalidacija - kontradiktornost izvršilnega postopka - nesporni zahtevek - ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi
V obravnavani zadevi je bil na predlog upnika dne 24. 10. 2012 zoper dolžnico izdan sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, v izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedenega sklepa ni mogoče potrditi kot evropski izvršilni naslov. Tudi po presoji višjega namreč sodišča ni mogoče šteti, da so bile dolžnici zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku, saj so bile v predlogu za izvršbo v rubriki „oznaka zahtevka“ navedene le kataloške številke verodostojnih listin (kataloška številka 1), številke in datumi posameznih listin, znesek in zapadlost terjatev po posameznih listinah in začetek teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve. Po določbi 41. člena ZIZ, ki je veljal v času vložitve upnikovega predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine v elektronski obliki, upniku ni bilo treba opredeliti temelja svojega zahtevka niti predložiti verodostojnih listin (moral jih je le določno označiti in navesti datum zapadlosti terjatev). Glede na takšno ureditev je bilo mogoče, da dolžnica ni vedela, za katero konkretno pravno razmerje z upnikom gre, še zlasti v primeru, ko je bila dolžnica v trajnem poslovnem odnosu z upnikom. Pravilen je zato zaključek v izpodbijanem sklepu, da dolžnici niso bile zagotovljene vse ustrezne informacije o zahtevku.
Pravilno je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da dolžnica v pravnem pouku sklepa o izvršbi ni bila v zadostni meri opozorjena na pravne posledice opustitve vložitve ugovora. Res je bila poučena, da lahko vloži ugovor, v katerem roku ga mora vložiti in kam, ter da mora biti ugovor obrazložen in mora biti zanj plačana sodna taksa. Ni pa bila opozorjena tudi, da se bo v primeru opustitve vložitve ugovora zoper njo začela izvršba in da bo odgovorna za stroške postopka niti tega, ali mora ugovor vložiti po odvetniku. Zgolj dejstvo, da dolžnica zoper izdani sklep o izvršbi ni ugovarjala, pa še ne pomeni, da gre za nesporni zahtevek, kot tudi zmotno meni pritožba.
V obravnavani zadevi pa ni mogoče uporabiti niti določbe 18. člena Uredbe, ki ureja popravo neskladnosti z minimalnimi standardi. Dolžniku se namreč pred izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine ne vroči tudi predlog za izvršbo in tako ni zagotovljena kontradiktornost že pred izdajo odločbe. Res je sicer, kar pravi pritožba, da ima dolžnica po izdaji sklepa o izvršbi možnost vložiti ugovor in v njem uveljavljati vse dopustne ugovorne razloge. Vendar pa je za možnost konvalidacije po 18. členu Uredbe tudi potrebno, da je dolžnica osebno pravočasno prejela listino, ki jo je bilo treba vročiti, da je lahko pripravila svojo obrambo. Pri izvršbi na podlagi verodostojne listine pa ta pogoj ni izpolnjen, ker je kontradiktornost zagotovljena šele naknadno oziroma ker ima dolžnica možnost obrambe šele po izdaji sklepa o izvršbi.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSL00029075
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1. ZGD-1 člen 145, 146. HGB paragraf 171, 172, 172/2.
mednarodna pristojnost slovenskega sodišča - razmerja med družbo in družbeniki - odgovornost upnikom družbe
Tako po slovenskem kot nemškem pravu gre pri družbenih pogodbah za razmerja med družbo in njenimi družbeniki oziroma med družbeniki iste družbe (notranja razmerja). Pravna razmerja med družbeniki družbe so urejena ločeno od pravnih razmerij družbenikov do tretjih (zunanja razmerja).
Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je kaznivo dejanje ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem v zvezi s prvim odstavkom 235. člena KZ-1 po metodi inkluzije oziroma odnosu konsumpicje vključilo v kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po drugem odstavku 227. členu KZ-1B, zagrešilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Pritožnica se utemeljeno sklicuje na številne odločbe Vrhovnega sodišča RS (I Ips 266/2008, I Ips 498/2007, I Ips 52/2008, I Ips 50014/2010 in I Ips 8916/2012), v katerih je zavzelo stališče, da se v primerih navideznega idealnega steka ne primerjajo določbe o kaznivih dejanjih in abstracto oziroma ali je opis enega kaznivega dejanja na abstraktni ravni zaobsežen z drugim, temveč se presoja ravnanje storilca in concreto. V obravnavanem primeru je obtoženi A. A. s svojim ravnanjem uresničil zakonske znake dveh različnih kaznivih dejanj oziroma je uresničil dve prepovedani posledici, zato ni pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je kriminalna količina kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po drugem in prvem odstavku 235. člena KZ-1B zanemarljiva. Objekt kazenskopravnega varstva pri kaznivem dejanju po 227. členu KZ-1B je enako obravnavanje upnikov, pri kaznivem dejanju po 235. členu KZ-1B pa gospodarsko poslovanje oziroma pravna varnost v poslovnem prometu. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da obtoženi A. A. ni le sestavil lažnih računov, katere je tudi podpisal, kar predstavlja zakonske znake kaznivega dejanja po prvem odstavku 235. člena KZ-1B, temveč jih je za tem tudi uporabil, ko jih je evidentiral v svojih poslovnih knjigah, kar pomeni uresničitev še zakonskih znakov iz drugega odstavka 235. člena KZ-1B.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poneverba v službi - identično dejansko stanje - obsodilna kazenska sodba - rop
Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).
Po drugem odstavku 306. člena ZPP lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Vseeno dogovora o poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2015 ni možno razlagati kot res transacta glede predmeta, ki je postal predmet pravde šele 6. 4. 2018. Načeloma pravilno pa je tudi tožnikovo opozorilo, da presplošna dikcija o ureditvi vseh obveznosti iz delovnega razmerja otežuje ugotavljanje istovetnosti s konkretnim tožbenim zahtevkom.
Kljub temu sporna sodna poravnava ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primer VIII Ips 191/2018, češ da je podoben obravnavanemu, kar pa ne drži. Ta primer pomeni pomembno spremembo v sodni praksi glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav s področja delovnih razmerij, ne pa glede razumevanja sodnih poravnav. Navedeni judikat briše do sedaj začrtane razlike med izvensodnimi in sodnimi poravnavami. Za obe vrsti poravnave tako sedaj velja, da lahko delavec s terjatvijo, ki je do sklenitve poravnave že zapadla, prosto razpolaga. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi utemeljeno opozarja, da del škode uveljavlja tudi za čas po sklenitvi sodne poravnave.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.
ZVEtL člen 26, 26/3. ZVEtL-1 člen 42, 42/2, 42/3, 43, 43/1, 44, 44/1, 44/3. ZPP člen 70, 247. ZGJS člen 76. ZLNDL člen 2.
skupno pripadajoče zemljišče - splošni skupni del - etažni lastniki večstanovanjske stavbe - pogoji za dopustitev udeležbe - zemljišče namenjeno za redno rabo stavbe - domneva o lastniku nepremičnine - izpodbojna zakonska domneva - družbena lastnina - pravica uporabe - dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini - načelo akcesornosti - lastninjenje družbene lastnine - načelo superficies solo cedit - stavbna zemljišča - parkirišče - dovozna pot - javna površina - ugovor javnega dobra - dokazovanje z izvedencem - izločitev izvedenca
Po obrnjenem načelu superficies solo cedit, izraženem v zakonski ureditvi za družbeno premoženje od 50. let prejšnjega stoletja dalje, je imel lastnik stavbe po samem zakonu pravico uporabe na zemljišču, namenjenem za njeno redno rabo.
Pridobitev pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču v korist pridobiteljev posameznih stanovanj ni bila pogojena z vključitvijo tega zemljišča v prodajno pogodbo, niti z odmero funkcionalnega zemljišča in, kot že navedeno, z vpisom pravice v zemljiško knjigo. Pridobitelj posameznega stanovanja je z nakupom stanovanja že na podlagi zakona pridobil pravico uporabe na funkcionalnem zemljišču, zato izrecen zapis prenosa pravice na zemljišču v pogodbi ni bil potreben.
Nepravilen vpis v zemljiški knjigi, ki nima dejanske podlage, ne more biti temelj pridobitve lastninske pravice, niti predmet ustavnega varstva zasebne lastnine.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339/2-15, 360, 360/1. OZ člen 15, 619.
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ugotovitev v nasprotju z listinami v spisu - zmotna presoja listine - izdelava projektne dokumentacije - soinvestitorska pogodba - poslovno sodelovanje - inženiring - pogodba o naročilu - podjemna pogodba - soglasje volj - predmet pogodbe - dogovor o plačilu - podpis pooblastila - vsebina pooblastila - ustna pogodba - nepomembna ali zanemarljiva dejstva
S trditvijo, da je bila določena ugotovitev v sodbi v nasprotju z dokazi, pritožnik ne utemeljuje, da je prišlo do napake pri prenosu vsebine dokaza v sodbo, ampak uveljavlja zmotnost dokaznega zaključka. Le prva bi lahko vodila v ugotovitev absolutne bistvene kršitve določb postopka, z drugo pa pritožnik utemeljuje zmotnost ugotovljenega dejanskega stanja.
Ob odsotnosti dokazov oziroma dokazno pomembnih dejstev, ki bi nudili podlago za sklep, da sta se zakonita zastopnika pravdnih strank v fazi dogovarjanj o sklenitvi soinvestitorske pogodbe posebej dogovorila o plačilu projektne dokumentacije, je sodišče prve stopnje izdelavo projektne dokumentacije utemeljeno razumelo kot dejansko izvrševanje ustno sklenjene in dogovorjene soinvestitorske pogodbe, katere vsebina glede bistvenih sestavin je bila naknadno prenesena v pisno obliko.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00031026
ZDZdr člen 30, 30/1, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 48, 48/3, 80, 80/1, 80/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - postopek zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do obravnavanja v postopku - pravica do pritožbe - zaslišanje - duševna motnja - oblikovanje volje - odklanjanje zdravljenja
Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.
Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029568
OZ člen 191, 1012, 1018, 1019, 1019/2, 1027.
pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje kredita - zavarovanje denarne terjatve - neposredna izvršljivost notarskega zapisa - zastavna pravica na nepremičnini - solidarno poroštvo - poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - solidarni porok - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - upnikovo ravnanje - malomarno ravnanje
Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).
Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.
Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.
Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.
skupno premoženje zakoncev - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - vzdrževalna dela
Vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti) v posebno premoženje enega od njiju se presojajo ob upoštevanju določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih skupnih vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca, je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost tovrstnega premoženja povečala in za koliko.