ureditev razmerij med solastniki - delitev solastnine - kriteriji za delitev solastnine - fizična delitev solastnine - upravičen interes
SPZ poudarja dolžnost sodišča, da si prizadeva za fizično delitev stvari in da solastniki dobijo tisti del stvari, za katerega izkažejo upravičen interes (pri čemer mora upoštevati, da dodeljene nepremičnine vrednostno v čim večji meri ustrezajo vrednosti solastnih deležev).
ZPP člen 318.. ZDR-1 člen 13, 13/1, 200, 200/3.. OZ člen 62, 62/3.. ZS člen 6.. Sodni red (1995) člen 50.
zamudna sodba - rok za sodno varstvo - poslovanje sodišča s pošto
Rok za sodno varstvo, v katerem je tožeča stranka morala izpodbijati odpoved pogodbe o zaposlitvi, je določen v tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. V skladu s prvim odstavkom 13. člena ZDR-1 pa so glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali drugim zakonom drugače določeno. ZDR-1 glede računanja rokov za uveljavljanje sodnega varstva zoper odpoved pogodbe o zaposlitvi nima posebnih določb, zato je glede tega treba uporabiti splošna pravila civilnega prava, konkretno določbo 62. člena OZ. Tretji odstavek 62. člena OZ določa, da se za zadnji dan roka šteje naslednji delovnik, če zadnji dan roka sovpada z dnem, ko se po zakonu ne dela. Zato je glede vprašanja, kdaj se po zakonu ne dela, merodajna zakonodaja, ki ureja poslovanje sodišč. ZS v 6. členu določa, da poslovanje sodišč ureja zakon in sodni red. Iz prvega odstavka 50. člena Sodnega reda je razvidno, da je poslovni čas vseh sodišč od ponedeljka do petka, ne pa tudi ob sobotah in nedeljah. Zadnji dan roka, v katerem bi tožeča stranka morala uveljavljati sodno varstvo zoper odločbo o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila sobota 13. 7. 2019, zato je bila tožba, vložena v ponedeljek, 15. 7. 2019, pravočasna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029408
KZ-1 člen 228/2, 228/1. ZKP člen 372/1-1, 358-1.
kršitev kazenskega zakona - ni znakov kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitveni namen - obljuba plačila - oprostitev obtožbe
Z navedbami, da sta mu zakonita zastopnika glede na predhodno poslovno sodelovanje zaupala in verjela, obdolženec pa namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačila, ki jih ni izvedel, saj je zavestno vodil posle na način, kot je v naveden v obtožbi in sodbi (kjer je glede na obtožbo nekoliko spremenjen), zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Zaveza k plačilu obveznosti je element pogodbenega razmerja, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec drugega preslepil.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030128
ZDR-1 člen 179.. ZDR člen 184.. OZ člen 147.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu - pretep
Tožnik ni dokazal, da bi škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, pretep se je zgodil le v prostorih delodajalca. Tudi dejstvo, da je tožnik po pretepu poklical direktorja tožene stranke z ničemer ne more vplivati na odločitev. Kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Šlo je za pretep med dvema delavcema. Krivda tožene stranke kot delodajalca ni podana, prav tako pa ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-1. ZPP člen 212, 257, 285, 287, 287/1.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - obračun in plačilo prispevkov - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage - zaslišanje dolžnika
Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru. Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih. Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana.
ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030191
ZDR člen 184, 184/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bili paketi s škatlami soli raztreseni po tleh in da bi jih morala tožnica zložiti na paleto, prav tako ni sledilo njenim navedbam, da je bil posamezen paket težak 30 kilogramov. Ugotovilo je, da je tožnica na police zlagala zgolj posamezne škatle soli, težke kilogram oziroma kilogram in pol, vendar pa je dopustilo možnost, da je tožnica urejala kartone s škatlami na paleti pod polico. Presodilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj prelaganje paketov s škatlami ne predstavlja nevarne dejavnosti. Prav tako ni podana njena krivdna odgovornost, ker tožnici ni bilo treba hiteti, ker ni dokazano, da bi morala dvigovati bremena, težja od 25 kilogramov (kolikor znaša omejitev teže bremen glede na tožničino starost), ker ne drži, da tožena stranka ni poskrbela, da paketi ne bi bili raztreseni (v tej zvezi sodišče prve stopnje še doda, da to niti ni pomembno, ker je bilo urejanje polic - torej tudi pospravljanje razsutih paketov - tožničina naloga) in ker je tožena stranka omogočila pomoč sodelavcev pri premeščanju težjih bremen.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - zamudna sodba - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
ZPP člen člen 249. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/4. Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (2010) člen 51, 51/2.
nagrada izvedenca - dopolnitev izvedenskega mnenja - pripombe strank - začasna odredba - pogoji za izdajo začasne odredbe - verjetna nevarnost - otežena uveljavitev terjatve - domneva nevarnosti - uveljavljanje terjatve v tujini - trditvena podlaga - maksimalna hipoteka - subjektivna nevarnost - konkretna nevarnost - ekonomski položaj
Po določbi 249. člena ZPP ima izvedenec pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, do povračila izgubljenega zaslužka in stroškov za izvedensko delo, kakor tudi pravico do nagrade za to delo. Višino in način vrednotenja za odmero nagrade za delo izvedencev ureja Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Ur. l. RS, št. 88/10 s spremembami, v nadaljevanju: Pravilnik). Izvedenec pridobi pravico do plačila stroškov in nagrade za svoje delo takrat, ko v celoti izpolni svojo nalogo, torej, ko odgovori na vsa vprašanja, ki mu jih je v dokaznem postopku zastavilo sodišče. Samo takrat, ko mora izvedenec odgovoriti na dodatna vprašanja, ki jih sodišče od njega še ni terjalo, pripada izvedencu po drugem odstavku 51. člena Pravilnika nagrada za pisno izdelavo dopolnilnega izvida oziroma mnenja. Izvedensko delo je namreč potrebno obravnavati kot celoto in izvedenčevega odgovora na pripombe pravdnih strank k mnenju ni mogoče enačiti z izdelavo dopolnilnega izvedenskega mnenja. Plačilo za pisno izdelavo izvida in mnenja tako zajema tudi morebitna nadaljnja bodisi ustno bodisi pisno podana izvedenčeva pojasnila v zvezi s pripombami strank k mnenju.
Nevarnost v smislu drugega odstavka 270. člena ZIZ mora biti subjektivna in konkretna. Tako ne zadošča samo objektivna možnost, da bo dolžnik (tožena stranka) razpolagal s svojim premoženjem, ampak mora biti verjetno izkazano neko konkretno sedanje ravnanje dolžnika z njegovim premoženjem v smeri onemogočanja ali precejšnje otežitve izterjave vtoževanega zneska.
Slabši ekonomski položaj stranke odtujevanja, skrivanja ali drugačnega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, še ne izkazuje.
Iz zemljiškoknjižnih izpiskov za toženkine nepremičnine izhaja, da je bila maksimalna hipoteka ustanovljena že v letu 2015, kar je pred zapadlostjo vtoževane terjatve in vložitvijo zadevne tožbe ter v času, za katerega tožeča stranka niti ne zatrjuje toženkinih slabih poslovnih rezultatov. Ob vložitvi predloga za izdajo začasne odredbe dne 24.7.2019, kar je več kot tri leta in pol po očitanem razpolaganju, je tako po oceni pritožbenega sodišča pretrgana vzročna zveza oziroma razumna časovna kontinuiteta, da bi se ravnanje tožene stranke, ki se je že zgodilo, štelo kot razpolaganje, zaradi katerega je verjetna nevarnost onemogočene ali precej otežene uveljavitve morebitne bodoče terjatve tožeče stranke.
Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti za povrnitev morebitne škode. Če je ena stranka popolnoma ali deloma izpolnila pogodbo, ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala.
Toženka se do kupcev ni obvezala prevzeti obveznosti v zvezi s pridobitvijo projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja.Tožnikov prednik je te listine pridobival sicer v njenem imenu (ker je bila zemljiškoknjižna lastnica), vendar pa za svoj račun.
Pogodbeno določilo ni jasno, kadar mu pogodbeni stranki pripisujeta drugačen oziroma različen pomen. Zato pritožbeno sodišče ne soglaša z očitki pritožbe, da bi moralo prvostopenjsko sodišče zgolj upoštevati jasna pogodbena določila, ne pa v nasprotju z določbo 82. člena OZ ugotavljati skupen namen pogodbenih strank, čeprav bi moralo uporabiti le gramatikalno razlago spornih določb pogodbe. Skupen namen pogodbenikov je pravilno ugotovilo na podlagi izpovedi zaslišanih pravdnih strank in prič, ki so bili kot kupci in sopogodbeniki enako kot pravdni stranki seznanjeni s potekom in vsebino pogodbenih dogovorov in medsebojnih zavez. Iz jasnih in v bistvenem delu skladnih izpovedb toženke in ostalih kupcev izhaja, da stroški projektne dokumentacije in gradbenega dovoljenja niso bremenili toženke, pač pa so bili v pogodbi ovrednoteni le zaradi kasnejšega prenosa pravic na kupce in ureditve medsebojnih razmerij.
Prednik tožnika je bil tisti, ki je pred sklenitvijo pogodbe z dne 21.6.2013 sam predlagal, kako naj toženka upošteva plačila kupcev S. S. in P. P., kar nujno pomeni, da je na ta način poravnala tudi dolg do njega in je njegova terjatev s tem prenehala na podlagi izpolnitve, do katere je prišlo, preden je bila toženka obveščena o prvi cesiji terjatve
DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00032085
ZDR-1 člen 156.. ZObr člen 97f.. ZSSloV člen 53, 53/2.
poklicni vojak - misija - odškodnina za neizrabljen letni dopust
Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo neizkoriščenega tedenskega počitka ugodilo že na podlagi ugotovitve, da tožnik na dneve, ki so bili v evidencah zabeleženi kot prosti dnevi, ni bil povsem prost obveznosti, štelo je namreč, da bi le v takem primeru šlo za nepretrgan 24-urni počitek. Glede na najnovejše odločitve Vrhovnega sodišča v zvezi s pravico pripadnikov SV do nadomestila za neizrabljeni tedenski počitek na misijah v tujini tako materialno pravno stališče ni pravilno (odločbe opr. št. VIII Ips 31/2019 z dne 8. 10. 2019, opr. št. VIII Ips 11/2019 z dne 8. 10. 2019 ter VIII Ips 18/2019). Pri presoji, ali je bil tožniku zagotovljen tedenski počitek, je treba izhajati iz narave in namena pravice do tedenskega počitka. Tedenski počitek je namenjen oddihu ter skrbi za učinkovito zaščito delavčeve varnosti in zdravja. To na drugi strani izključuje obveznost delavca, da mora opravljati delo in delovne naloge po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Skladno s stališči Vrhovnega sodišča spoštovanje pravil delovanja in obnašanja v vojski oziroma spoštovanje pravil mednarodne misije ne pomeni opravil, ki izključujejo možnost tedenskega počitka oziroma samo po sebi ne pomeni, da vojakom počitek ni zagotovljen.
Glede na navedeno je odločilno, točno katere obveznosti je moral tožnik izpolnjevati na dneve, ko naj bi bil skladno z evidencami prost zaradi izrabe 24-urnega tedenskega počitka. Za odločitev je bistveno, ali je šlo za dolžnosti, ki izključujejo možnost tedenskega počitka, skladno s stališči v navedenih odločitvah Vrhovnega sodišča pa niso prav vse aktivnosti take, da same po sebi pomenijo izvajanje nalog. Ločiti je namreč treba pravila reda in obnašanja (npr. obveznost nošenja uniforme) in delovne obveznosti. V zvezi s slednjimi pa je Vrhovno sodišče med drugim zavzelo stališče, da za presojo o tem, ali je bil 24‑urni počitek prekinjen, ni nepomembno, kakšni so bili sestanki, ki se jih je pripadnik SV na misiji udeleževal (tudi tožnik je zatrjeval, da se je moral vsak dan brez izjeme udeleževati sestankov), kako so potekali, kakšno je bilo njihovo trajanje, pogostnost in vsebina.
ZDR-1 člen 109, 109/1, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. KZ-1 člen 54, 54/1, 209, 209/1.. ZPP člen 14.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - elementi kaznivega dejanja - poneverba v službi - identično dejansko stanje - obsodilna kazenska sodba - rop
Sodišče prve stopnje se je v zvezi z dokazanostjo očitka tožnici, ki se nanaša na protipravno prilastitev denarja v skupni vrednosti 16.130,00 EUR spornega dne, utemeljeno sklicevalo na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku. Pravilno je uporabilo 14. člen ZPP, ki določa, da je sodišče, kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Tožnica je bila namreč pravnomočno obsojena za storitev kaznivega dejanja poneverbe po prvem odstavku 209. členu KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 54. člena KZ-1, ker je iz koristoljubnosti zaporedoma storila več kaznivih dejanj, ko si je v spornem času protipravno prilaščala denar, ki ji je bil zaupan v zvezi z njeno zaposlitvijo pri družbi kot vodji poslovalnice, in sicer med drugim tudi, ker je spornega dne iz vrečk z denarjem in kasete z menjalnim denarjem vzela in si protipravno prilastila denar v skupni vrednosti 16.130,00 EUR. To pa predstavlja utemeljen odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V sodni praksi je bilo že večkrat zavzeto stališče, da sodišče ni vezano na kazensko pravno kvalifikacijo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč na dejanske navedbe, s katerimi delodajalec v odpovedi utemeljuje znake kaznivega dejanja (npr. odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 116/2010 in opr. št. VIII Ips 278/2017 ).
služnost v javno korist - prenosljivost služnosti v javno korist
Služnosti v javno korist se po obliki in vsebini zgledujejo po klasičnih služnostih, vendar jih z njimi ne moremo preprosto enačiti. Pri uporabi stvarnopravnih pravil v zvezi s tovrstnimi služnostmi je treba upoštevati njihov namen (doseganje javne koristi). V primerih, kot je konkretni, jih ta okoliščina in dejstvo, da gre za služnosti, ki niso primarno namenjene konkretno določeni osebi, temveč osebi, ki je nosilec dejavnosti, katere del je javna korist, v bistvenem razlikuje od nepravih stvarnih služnosti (226. člen SPZ). Omogočati morajo funkcionalnost javne infrastrukture, ne glede na to, kdo je njen trenutni upravljavec. Zato morajo biti prenosljive.
zavarovanje denarnih terjatev - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - ustavitev postopka zavarovanja - potek časa - potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana - vložitev ustavne pritožbe
Tožničino sklicevanje na nameravano vložitev ustavne pritožbe za ta postopek ni relevantno. Za razveljavitev začasne odredbe in prenehanje zavarovanja zadošča dejstvo, da je odrejeni čas zavarovanja tožničinega zahtevka potekel.
višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - intenzivnost in trajanje telesnih bolečin - načelo individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine
Da je določba 179. člena OZ pravilno uporabljena mora sodišče vedno upoštevati tako konkretne značilnosti primera (načelo individualizacije odškodnine) kot tudi načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine (kar pomeni, da mora pri odmeri upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine), v okviru slednjega pa tudi višino odškodnine, ki jo sodna praksa priznava v podobnih škodnih primerih.
Po drugem odstavku 306. člena ZPP lahko sodna poravnava obsega ves tožbeni zahtevek ali njegov del in tudi ureditev drugih spornih vprašanj med strankama. Vseeno dogovora o poravnavi vseh obveznosti iz delovnega razmerja z dne 12. 11. 2015 ni možno razlagati kot res transacta glede predmeta, ki je postal predmet pravde šele 6. 4. 2018. Načeloma pravilno pa je tudi tožnikovo opozorilo, da presplošna dikcija o ureditvi vseh obveznosti iz delovnega razmerja otežuje ugotavljanje istovetnosti s konkretnim tožbenim zahtevkom.
Kljub temu sporna sodna poravnava ni nepomembna za odločitev o utemeljenosti tožnikovega odškodninskega zahtevka. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na primer VIII Ips 191/2018, češ da je podoben obravnavanemu, kar pa ne drži. Ta primer pomeni pomembno spremembo v sodni praksi glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav s področja delovnih razmerij, ne pa glede razumevanja sodnih poravnav. Navedeni judikat briše do sedaj začrtane razlike med izvensodnimi in sodnimi poravnavami. Za obe vrsti poravnave tako sedaj velja, da lahko delavec s terjatvijo, ki je do sklenitve poravnave že zapadla, prosto razpolaga. Tožnik s tem v zvezi v pritožbi utemeljeno opozarja, da del škode uveljavlja tudi za čas po sklenitvi sodne poravnave.
ZFPPIPP člen 221b, 221b/4, 221d, 221d/4, 221d/7, 221e, 221e/12, 221e/12-2.
poenostavljena prisilna poravnava - pogoji za potrditev - notarski zapisnik o izidu glasovanja - posodobljen seznam terjatev - zloraba instituta
Trditve o tem, da dolžnik v poročilu ni resnično, pošteno in celovito predstavil svojega finančnega položaja in poslovanja ter da na podlagi vloženega predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo ni mogoče utemeljeno pričakovati, da bo odpravljena dolžnikova insolventnost, bi upnica morala uveljavljati že s pritožbo zoper sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Le kadar upnik šele po pravnomočnosti sklepa o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave oziroma po poteku pritožbenega roka za pritožbo zoper navedeni sklep izve za nova dejstva in nove dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dolžnik zlorablja postopek poenostavljene prisilne poravnave za dosego nedopustnih namenov, oziroma izve za dejstva in dokaze, ki so obstajali že v času odločanja o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave, pa teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti že prej, je ta mogoče upoštevati tudi v pritožbi zoper sklep o potrditvi poenostavljene prisilne poravnave.
Pogoji za potrditev poenostavljene prisilne poravnave niso bili izpolnjeni. Sodišče prve stopnje bi dolžnika moralo pozvati k predložitvi notarskega zapisnika o izidu glasovanja, katerega vsebina je v skladu z dvanajstim odstavkom 221.e člena ZFPPIPP in posodobljenega seznam terjatev, katerega vsebina je v skladu s četrtim odstavkom 221.d člena ZFPPIPP (sedmi odstavek 221.d člena ZFPPIPP), kot mu to nalaga tretji odstavek 221.f člena ZFPPIPP. Ker tega ni storilo in je potrdilo poenostavljeno prisilno poravnavo na podlagi listin, katerih vsebina ni v skladu z zakonom, je materialno pravo zmotno uporabilo.
ZDR-1 člen 116.. ZZRZI člen 40, 40/6.. ZPIZ-1 člen 102.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog invalidnosti - III. kategorija invalidnosti
Zmotno je zatrjevanje pritožbe, da bi tožena stranka mogla delovno mesto za tožečo stranko prilagoditi na način, da bi še naprej lahko opravljala delo z omejitvami, ki izhajajo iz odločbe. Tožnica bi mogoče res lahko opravljala posamezna opravila, ki sodijo v opis določenega delovnega mesta pri toženi stranki, vendar pa toženka ni dolžna spreminjati svoje organizacije delovnega procesa oziroma ustvariti novega delovnega mesta, zato, da bi tožnici lahko ponudila delovno mesto, ki bi ustrezalo njenim preostalim delovnim sposobnostim.
premestitev na drugo delovno mesto - javni uslužbenec
Sodna presoja zakonitosti premestitve po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU obsega preizkus zakonitega razloga za takšen organizacijski ukrep. V zvezi s tem je sodišče pristojno ugotavljati, ali je delodajalec v zakonitem postopku izdal sklep o premestitvi, ki je ustrezno obrazložen, ter ali je razlog za premestitev, tj. ocena predstojnika, da bo s premestitvijo zagotovil učinkovito in smotrnejše delo urada resničen in ne navidezen.
Mogoče je ugotoviti, da je podana situacija iz 299.a člena ZFPPIPP, ko prodaja nepremičnine ni mogoča, saj o izločitveni pravici upnikov še ni bilo pravnomočno odločeno. S prodajo je treba počakati, dokler ne bodo prenehale ovire iz 3. točke četrtega odstavka 299.a člena ZFPPIPP.