Zapuščinsko sodišče je vezano na uradni status nepremičnin; za ugotovitev oz. podelitev statusa zaščitene kmetije sâmo ni pristojno, ampak je to stvar ustreznega upravnega postopka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00029315
ZOZP člen 39, 39/1. OZ člen 131, 131/1, 154, 154/1, 179, 179/1, 179/2. ZPP člen 165, 165/3, 343a, 343a/1, 354, 354/1, 354/2.
prometna nesreča, ki jo povzroči voznik neznanega motornega vozila - obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO) - padec motorista - madež na vozišču - trditveno in dokazno breme - presojanje zahtevka v okviru trditvene podlage - protipravnost ravnanja - vzdrževanje ceste - opustitev dolžnega vzdrževanja cestišča - skrbnost dobrega strokovnjaka - pravnorelevantna vzročna zveza med škodo in protipravnim ravnanjem - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - pravična denarna odškodnina - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - stopnja in trajanje telesnih in duševnih bolečin - hude telesne poškodbe - poškodbe nog - dolgotrajno zdravljenje poškodb - mnenje izvedenca - duševne bolečine zaradi skaženosti - brazgotine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - trajne posledice poškodb - nesposobnost za delo - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - protispisnost - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah in samimi zapisniki - neodpravljiva postopkovna napaka - pridržanje odločitve o pravdnih stroških
Tekočina lahko izteka na cestišče le iz vozila, ki ni tehnično brezhibno, zato že uporaba takšnega vozila v prometu predstavlja protipravnost ravnanja voznika motornega vozila. Nevarnost, ki jo iztekanje tekočine iz vozila predstavlja za druge udeležence v prometu, spada v sfero voznika takega vozila. Konkretnejših trditev o protipravnosti ravnanja neznanega voznika zato tožnik ni bil dolžan podati.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO
VSL00029512
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6. URS člen 22, 23. ZIZ člen 21, 212. ZDSS-1 člen 53, 53/2, 53/3. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8, 343, 343/1, 343/2.
določitev sodnih penalov - kolektivni delovni spor - aktivna legitimacija za vložitev predloga za izvršbo - nedenarna obveznost - sindikat - predlagatelj - pravica do izvršbe - pravica do učinkovitega sodnega varstva - pravica do izjave
V konkretnem primeru je bil stranka kolektivnega delovnega spora, v katerem je bila izdana pravnomočna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. X Pd 1083/2014 z dne 26. 11. 2015, na aktivni strani Policijski sindikat Slovenije. Iz navedene sodbe izhaja, da mora nasprotna udeleženka presežek ur obračunati kot nadure, odvesti predpisane davke in prispevke in izplačati neto zneske posameznim policistom. Materialnopravni upravičenci po izvršilnem naslovu so torej policisti in ne predlagatelj kolektivnega delovnega spora, to je sindikat. Le posamezni policisti so zato aktivno legitimirani za vložitev predloga za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi navedenega izvršilnega naslova, ne pa v njihovem imenu sindikat. Sodnega varstva v izvršilnem postopku oziroma naložitve plačila sodnih penalov namreč ne more uspešno zahtevati oseba, ki ni materialnopravni upravičenec iz izvršilnega naslova.
Pritožba sicer pravilno ugotavlja, da lahko po drugem odstavku 53. člena ZDSS-1 sodišče naloži drugemu udeležencu izpolnitev določene obveznosti in kadar sodišče ravna tako, lahko zahteva izvršitev odločbe vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni bil udeleženec tega postopka (tretji odstavek 53. člena ZDSS-1). Vendar pa je zmotno nadaljnje pritožbeno stališče, da iz pravice do sprožitve kolektivnega delovnega spora samodejno izhaja tudi pravica predlagatelja - sindikata do izterjave obveznosti. Kot že zgoraj navedeno, namreč predlagatelj kolektivnega delovnega spora - sindikat ni materialnopravni upravičenec po izvršilnem naslovu, ne ZIZ ne kak drug predpis pa sindikatu ne podeljuje aktivne legitimacije za vložitev predloga za izvršbo v korist posameznih delavcev.
Višje sodišče soglaša s pritožbeno ugotovitvijo, da izvršilni postopek oziroma postopek za naložitev plačila sodnih penalov na podlagi sodbe, izdane v kolektivnem delovnem sporu, ni absolutno izključen. To izhaja iz že zgoraj citirane določbe tretjega odstavka 53. člena ZDSS-1, po kateri lahko izvršitev odločbe iz kolektivnega delovnega spora zahteva vsak, ki mu je bila z njo priznana kakšna pravica, tudi če ni udeleženec tega postopka. Vendar pa morajo biti za izvršbo oziroma za naložitev plačila sodnih penalov izpolnjeni določeni pogoji. Upnik mora biti tako stvarno aktivno legitimiran za vložitev predloga za izvršbo oziroma zahteve za določitev sodnih penalov, poleg tega mora biti skladno z 21. členom ZIZ izvršilni naslov primeren za izvršbo (oziroma za določitev sodnih penalov). Da je izvršilni naslov primeren za izvršbo (določitev sodnih penalov), mora biti v njem obveznost določno opredeljena oziroma vsaj določljiva.
zavarovanje denarnih terjatev - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnine - ustavitev postopka zavarovanja - potek časa - potek časa, za katerega je bila začasna odredba izdana - vložitev ustavne pritožbe
Tožničino sklicevanje na nameravano vložitev ustavne pritožbe za ta postopek ni relevantno. Za razveljavitev začasne odredbe in prenehanje zavarovanja zadošča dejstvo, da je odrejeni čas zavarovanja tožničinega zahtevka potekel.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 399/4-1. ZPP člen 212, 257, 285, 287, 287/1.
osebni stečaj - ugovor proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - obračun in plačilo prispevkov - nadomestitev pomanjkljive trditvene podlage - zaslišanje dolžnika
Dolžnik ima možnost, da odgovori na upnikov odgovor proti odpustu obveznosti pisno ali pa se o njem izreče na naroku za obravnavo ugovora proti odpustu obveznosti. O tem je bila dolžnica poučena v pozivu sodišča, da se izreče o ugovoru. Na naroku za obravnavanje ugovora je dolžnica predlagala svoje zaslišanje. Zaslišanje stranke je dokazno sredstvo, s katerim se dokazujejo trditve stranke o spornih dejstvih. Dolžnica je pravni laik, zato je bilo njen predlog, da se jo (za)sliši, glede na pouk sodišča v pozivu, da se izreče o ugovoru in ima to možnost tudi še na naroku za obravnavo ugovora, mogoče razumeti tudi kot njen predlog, da se jo sliši v smislu opredelitve do upnikovega ugovora in ne kot njen dokazni predlog. Kontekst zgoraj navedenih določb ZPP o zahtevani trditveni podlagi, ki šele opravičuje izvedbo dokazov v zvezi s pravno relevantnimi spornimi dejstvi, pa je terjal od prvostopenjskega sodišča, da dolžnico v okviru dolžnosti materialnega procesnega vodstva po 285. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, pozove najprej k navedbi dejstev, ki naj se z njenim zaslišanjem dokazujejo. Opustitev te dolžnosti sodišča zato ne more iti v breme dolžnici. Njeno izpovedbo o dejstvih je bilo zato šteti tudi kot navajanje dejstev oziroma izjavo o upnikovem ugovoru proti odpustu obveznosti, torej tudi izpolnitev njene pravice, da je slišana.
ZFPPIPP v četrtem odstavku 399. člena našteva nekatera tipična ravnanja dolžnika, ki pomenijo zlorabo pravice do odpusta obveznosti, če se ne dokaže drugače. Eden od takih primerov je opredeljen v 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP. Gre za primer, če stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Upnica je s trditvami, da dolžnica za obdobje od septembra 2015 do oktobra 2016 davčnemu organu ni predložila obračunov prispevkov za socialno varnost, zaradi česar ji je davčni organ z odločbami odmeril in naložil plačilo teh prispevkov v skupnem znesku 4.387,97 EUR, konkretizirano navedla dejstva, ki jih je treba podvreči abstraktnemu dejanskemu stanu zakonske domneve zlorabe obveznosti iz citirane določbe ZFPPIPP.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030128
ZDR-1 člen 179.. ZDR člen 184.. OZ člen 147.
odškodninska odgovornost delodajalca - delovna nezgoda (nesreča pri delu) - nezgoda pri delu - pretep
Tožnik ni dokazal, da bi škoda nastala pri delu ali v zvezi z delom, pretep se je zgodil le v prostorih delodajalca. Tudi dejstvo, da je tožnik po pretepu poklical direktorja tožene stranke z ničemer ne more vplivati na odločitev. Kot pravilno opozarja pritožba, ni mogoče šteti, da je tožena stranka odgovorna za škodo, povzročeno tožniku, saj ni mogla sprejeti ukrepov za preprečitev nečesa, kar ni vedela, da se lahko zgodi, od delodajalca namreč ni mogoče zahtevati, da delavce posebno poduči o tem, da ne smejo fizično med seboj obračunavati, torej delodajalec tudi ne more odgovarjati za posledice, ki niso običajne oziroma ne nastanejo po normalnem teku dela, pri delu ali v zvezi z delom, pri čemer mora biti podana vsebinska povezava med dejavnostjo delodajalca in ravnanjem delavca, ob katerem je prišlo do škode. Šlo je za pretep med dvema delavcema. Krivda tožene stranke kot delodajalca ni podana, prav tako pa ne gre za objektivno odgovornost tožene stranke.
ZPP člen 80, 81, 81/1, 81/2, 81/5. DZ člen 267, 267/1.
pravdna sposobnost stranke - izvajanje dokazov po uradni dolžnosti - postavitev izvedenca - postavitev skrbnika za poseben primer - pravica do pritožbe
Zoper sklep, s katerim se odredijo ukrepi za odpravo pomanjkljivosti, ni pritožbe (peti odstavek 81. člena ZPP).
Okoliščine glede pravdne sposobnosti stranke se ugotavljajo po uradni dolžnosti, namen tega postopka pa je v varovanju interesov pravdno nesposobne stranke in ne morda interes nasprotne stranke. Tudi na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP se lahko sklicuje le stranka, ki se je taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Navedeno po presoji pritožbenega sodišča pomeni, da se tudi na kršitve v zvezi z izvajanjem dokazov (po uradni dolžnosti) v postopku ugotavljanja pravdne sposobnosti lahko sklicuje le tista stranka, ki je subjekt tega postopka.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029628
OZ člen 86.
ničnost kreditne pogodbe - kredit v CHF - pogodba o potrošniškem kreditu - valutna klavzula v CHF - pojasnilna dolžnost banke - pogodbeno določilo - nepošteni pogodbeni pogoji - predmet pogodbe - valutno tveganje - zavrnitev zahtevka
Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je toženka pred sklenitvijo pogodbe ustrezno izpolnila svojo pojasnilno dolžnost in je zato pogodbeno določbo moč šteti za jasno in razumljivo. Kljub temu je sodišče (iz previdnosti) presojalo tudi (ne)poštenost pogodbenega pogoja (presoja dobre vere toženke in obstoj morebitnega znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank), čeprav za zavrnitev tožbenega zahtevka zadošča že ugotovitev, da je toženka izpolnila pojasnilno dolžnost. Nasprotno, opustitev ali nepravilna izpolnitev pojasnilne dolžnosti sama po sebi ne vodi do ničnostne sankcije, saj je treba ugotoviti tudi nepoštenost glavnega predmeta pogodbe (za ugotovitev ničnosti morata torej biti izpolnjena oba pogoja kumulativno). Pritožnika pa nasprotujeta zgolj zaključku sodišča o jasnosti in razumljivosti pogoja, medtem ko ne nasprotujeta presoji sodišča prve stopnje o poštenosti glavnega predmeta pogodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE
VSL00031026
ZDZdr člen 30, 30/1, 46, 46/1, 46/2, 47, 47/1, 48, 48/3, 80, 80/1, 80/2. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-8. ZNP-1 člen 42.
sprejem v nadzorovano obravnavo na podlagi sklepa sodišča - nadzorovana obravnava - postopek zaradi sprejema na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom brez privolitve - pravica do obravnavanja v postopku - pravica do pritožbe - zaslišanje - duševna motnja - oblikovanje volje - odklanjanje zdravljenja
Čeprav je sodišče prve stopnje namesto sprejema nasprotne udeleženke na zdravljenje brez njene privolitve v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice z izpodbijanim sklepom odločilo, da se nasprotna udeleženka sprejme v nadzorovano obravnavo, s tem ni prekoračilo predloga niti odločilo mimo njega. Sodišče v tovrstnih postopkih namreč ni vezano na predlog. Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nasprotno udeleženko nedopustno prikrajšalo za njeno pravico do obravnavanja v postopku. Na narok je povabilo le njeno pooblaščenko, ne pa tudi same nasprotne udeleženke. Te ni zaslišalo, niti je na zaslišanje ni povabilo. Pojasnilo v izpodbijanem sklepu, da bi zaslišanje nasprotno udeleženko zelo vznemirilo, ne zadošča in tudi ni sprejemljivo. Sodišče prve stopnje se namreč ni moglo zanesljivo prepričati, kako bi se nasprotna udeleženka odzvala na vabilo in na zaslišanje, saj ni bilo v neposrednem stiku z njo. Res si je nasprotna udeleženka namesto odvetnika, ki ji ga je po uradni dolžnosti določilo sodišče, sama izbrala pooblaščenko, ki jo zastopa v tem postopku, vendar sodišče njenim navedbam ne bi smelo nekritično slediti. To še posebej, ker niti izvedenka nasprotne udeleženke ni mogla pregledati, ampak je izvedensko mnenje izdelala na podlagi njene zdravstvene dokumentacije.
Vprašljivo je, ali sta pritožničina presoja realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje res tako hudo moteni, da pritožnica zato ni več sposobna oblikovati pravnorelevantne volje glede svojega zdravljenja. V nasprotnem primeru je namreč njeno odklanjanje zdravljenja pravno zavezujoče. Samo neuvidevnost nasprotne udeleženke do njene duševne motnje ne zadošča za prisilno zdravljenje, niti za nadzorovano obravnavo. Čeprav gre za najmilejši zakonski ukrep te vrste, kljub temu občutno posega v osebno svobodo nadzorovane osebe.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - objektivni in subjektivni pogoj - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena - nastanek težko nadomestljive škode - hujše neugodne posledice - aktivno ravnanje dolžnika
Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o obstoju nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ostale na posplošeni ravni hipotetičnih možnosti. Tožeča stranke ne le, da ni izkazala konkretnega ravnanja tožene stranke v smeri odtujevanja ali obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja pravdnih strank z namenom onemogočanja izterjave tožeči stranki, tega ni niti zatrjevala. Tudi glede obstoja potrebe odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ravnanj tožene stranke, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da iz njih izhaja vsaj verjetna bojazen, da tožeči stranki preti sila ali težko nadomestljiva škoda. Teoretična možnost, da bi toženec parcele prodal in njegovo zanikanje, da bi bile parcele kupljene tekom trajanja zakonske zveze (kar se zatrjuje v pritožbi), ni dovolj. Tožeča stranka mora izkazati dejansko pretečo nevarnost in potrebo, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Tudi če obstaja hipotetična možnost, da bi toženec parcele prodal, to ni dovolj. Izkazano mora biti konkretno ravnanje tožene stranke v smeri odtujevanja in obremenjevanja zatrjevanega skupnega premoženja ter onemogočanja izterjave. To pa v obravnavanem primeru ne le, da ni izkazano, niti zatrjevano ni.
Med sodiščem prve stopnje in strankami obstaja soglasje, da so bili izsledki prikritih preiskovalnih ukrepov po 150. in 151. členu ZKP, pridobljeni zakonito (v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1). Postavlja se vprašanje, ali jih je dopustno kot dokaz uporabiti v drugem kazenskem postopku zaradi drugega - nekataloškega - kaznivega dejanja (krive izpovedbe). Pri tem ne gre za situacijo, v kateri bi bili prikriti preiskovalni ukrepi odrejeni zaradi dokazovanja kaznivega dejanja krive izpovedbe niti ne gre za primer t. i. naključne pridobitve obremenilnih prisluhov glede nekega drugega kaznivega dejanja. Z vidika časovnega sosledja gre za obrnjeno situacijo, saj so najprej obstajali izsledki (dokazi) v obliki pogovorov med obtožencema, šele kasneje pa naj bi oba krivo izpovedala. Toda tudi v tem primeru določba tretjega odstavka 154. člena ZKP prepoveduje, da bi se izsledki obravnavanih ukrepov lahko uporabili za dokazovanje, določba drugega odstavka 83. člena ZKP pa posledično narekuje njihovo izločitev.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VDS00030191
ZDR člen 184, 184/1.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu
Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožnica ni dokazala, da bi bili paketi s škatlami soli raztreseni po tleh in da bi jih morala tožnica zložiti na paleto, prav tako ni sledilo njenim navedbam, da je bil posamezen paket težak 30 kilogramov. Ugotovilo je, da je tožnica na police zlagala zgolj posamezne škatle soli, težke kilogram oziroma kilogram in pol, vendar pa je dopustilo možnost, da je tožnica urejala kartone s škatlami na paleti pod polico. Presodilo je, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke, saj prelaganje paketov s škatlami ne predstavlja nevarne dejavnosti. Prav tako ni podana njena krivdna odgovornost, ker tožnici ni bilo treba hiteti, ker ni dokazano, da bi morala dvigovati bremena, težja od 25 kilogramov (kolikor znaša omejitev teže bremen glede na tožničino starost), ker ne drži, da tožena stranka ni poskrbela, da paketi ne bi bili raztreseni (v tej zvezi sodišče prve stopnje še doda, da to niti ni pomembno, ker je bilo urejanje polic - torej tudi pospravljanje razsutih paketov - tožničina naloga) in ker je tožena stranka omogočila pomoč sodelavcev pri premeščanju težjih bremen.
premoženje, ki ga ni mogoče unovčiti - stroški - sklep o razdelitvi - končanje stečajnega postopka brez razdelitve upnikom
Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru izhajalo iz pravila, ki velja v primeru unovčitve stečajne mase, da se iz denarnega dobroimetja pridobljenega s prodajo dolžnikovega premoženja najprej plačajo stroški stečajnega postopka, nato pa se preostanek denarja razdeli upnikom. Stroški stečajnega postopka praviloma bremenijo splošno stečajno maso, medtem ko posebno stečajno maso bremenijo le določeni stroški postopka, ki so „v zvezi“ z unovčenjem te posebne stečajne mase.
Kadar obstaja posebna stečajna masa in da ločitveni upnik soglasje za prevzem tega premoženja, mora nositi enake stroške kot v primeru unovčenja posebne stečajne mase.
Če stroški postopka v stečajnem postopku ne bodo poplačani, sodišče nima podlage za izdajo sklepa o končni razdelitvi premoženja upnikom.
razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti - zamudna sodba - zavrnitev dokaznih predlogov
Sodišče ni dolžno izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke. Če sodišče razumno oceni, da nekateri predlagani dokazi oziroma dejstva, ki naj se z njimi ugotovijo, za odločitev v sporu niso odločilni, ali da je neko dejstvo že dokazano, nadaljnjih dokazov ni dolžno izvajati. Prav tako ne, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev ne bi mogla vplivati oziroma če je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00029408
KZ-1 člen 228/2, 228/1. ZKP člen 372/1-1, 358-1.
kršitev kazenskega zakona - ni znakov kaznivega dejanja - poslovna goljufija - preslepitveni namen - obljuba plačila - oprostitev obtožbe
Z navedbami, da sta mu zakonita zastopnika glede na predhodno poslovno sodelovanje zaupala in verjela, obdolženec pa namena plačila obveznosti ni imel, saj kljub številnim klicem, urgencam in obljubam, da bo vse poravnal, obveznosti ni poravnal, čeprav je bilo finančno in premoženjsko stanje družbe R.S.I.I. d.o.o., kot tudi samostojnega podjetnika M., s. in s. B.M., s.p. takšno, da je omogočalo poplačila, ki jih ni izvedel, saj je zavestno vodil posle na način, kot je v naveden v obtožbi in sodbi (kjer je glede na obtožbo nekoliko spremenjen), zakonski znak preslepitve ni konkretiziran. Zaveza k plačilu obveznosti je element pogodbenega razmerja, ki sama po sebi ne predstavlja uresničitve zakonskega znaka preslepitve. Obstajati mora namreč vedenje storilca, da kljub danim obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo, pri čemer mora iz opisa kaznivega dejanja izhajati takšna konkretizirana dodatna okoliščina, ki kaže na kakšen način je obdolženec drugega preslepil.
Če stanje v stanovanju ne zagotavlja normalne uporabe stanovanja, lahko najemnik obvesti stanovanjsko inšpekcijo, ki odredi lastniku izvedbo potrebnih del za zagotavljanje normalne uporabe stanovanja ali pa lahko dela na stroške lastnika izvede sam, nato pa lahko pride do pobotanja (43. člen SZ-1). Najemnine ne more samovoljno znižati ali prenehati plačevati. Tudi pritožnik v pritožbi priznava, da je bil seznanjen s tem, da se lahko obrne na inšpekcijsko službo.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00029568
OZ člen 191, 1012, 1018, 1019, 1019/2, 1027.
pogodba o potrošniškem kreditu - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - zavarovanje kredita - zavarovanje denarne terjatve - neposredna izvršljivost notarskega zapisa - zastavna pravica na nepremičnini - solidarno poroštvo - poroštvo - razmerje med upnikom in porokom - solidarni porok - zastavitelj - odgovornost zastavitelja - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - neupravičena pridobitev - kdaj se ne more zahtevati vrnitev - upnikovo ravnanje - malomarno ravnanje
Tožnica kot solidarna porokinja za obveznosti po kreditni pogodbi odgovarja kot glavni dolžnik za celo obveznost in lahko upnik zahteva njeno izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika bodisi od poroka, ali pa od obeh hkrati (tretji odstavek 1019. člena OZ). Res je tudi, da tožnica kot solidarna porokinja nima ugovora vrstnega reda uporabe zavarovanj. Porok je dolžan dolg poravnati, nanj pa preide upnikova terjatev z vsemi stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev (1018. člen OZ). Upnik zato ne sme opustiti zastave ali kakšne druge pravice, s katero je bila zavarovana njegova terjatev, ali jo izgubiti zaradi svoje malomarnosti. Če s takim ravnanjem onemogoči prehod te pravice na poroka, je ta prost svoje obveznosti nasproti upniku za toliko, kolikor bi mogel dobiti z izvrševanjem te pravice (1027. člen OZ).
Odločilno v tej zadevi je, da tožnica ni bila samo solidarna porokinja, ampak tudi zastaviteljica. Na podlagi poroštvene pogodbe se je zavezala izpolniti dolžnikovo veljavno in zapadlo obveznost (1012. člen OZ), kot zastavna dolžnica pa se je s pogodbo o ustanovitvi hipoteke (142. člen SPZ) zavezala, da bo za poplačilo dolžnikovega dolga dopustila prodajo svoje nepremičnine.
Tožnica bi bila zaradi ravnanj toženke, ki je opustila prijavo terjatve v izvršilni postopek, ki je tekel zaradi prodaje dolžnikove nepremičnine in v katerem bi bila poplačana, lahko prosta le svoje poroštvene obveznosti, pa še to le v primeru, da bi položaj iz 1027. člena OZ uveljavljala kot ugovor, če bi jo toženka terjala za plačilo te terjatve. Kot zastaviteljica se na določbo 1027. člena OZ ne more sklicevati. Če upnik zastavitelju (realnemu dolžniku) napove, da bo v primeru neplačevanja obveznosti iz kreditne pogodbe začel postopek prodaje zastaviteljeve nepremičnine, ki jo je le ta zastavil za tuj dolg, to ne more predstavljati sile v smislu 191. člena OZ.
Določba 1027. člena OZ se nanaša le na poroke in na tožničin položaj zastaviteljice nima vpliva. Bistvo te določbe je, da je zaradi opustitve upnika onemogočen prehod upnikovih pravic (hipoteke) na poroka (ki je terjatev glavnega dolžnika plačal, iz hipoteke pa se ne more poplačati), zaradi česar se njegova obveznost ustrezno zmanjša ali celo preneha. Pri zastaviteljih, ki poravnajo terjatev, ki je zavarovana s hipoteko na njihovi nepremičnini, pa do prehoda hipoteke sploh ne more priti, ker naše pravo ne pozna lastniške hipoteke. Realni dolžnik s plačilom zavarovane terjatve vstopi v položaj hipotekarnega upnika, vendar s subrogacijo pridobi le zavarovano terjatev s pripadki. Tožnici kot realni dolžnici zato prehod hipoteke ni mogel biti onemogočen.
Opisano kaže na zaostrovanje sodne prakse glede presoje nalog, ki naj bi pomenile kršitev tedenskega počitka, pa tudi glede pomanjkljivih navedb tožnikov v tovrstnih sporih, posledica nesklepčne tožbe (ko iz tožbene povesti ne izhaja materialnopravna posledica) pa je zavrnitev tožbenega zahtevka. Ne drži torej, kar navaja tožnik v pritožbi, da za sklepčnost tožbe zadostuje že zgolj navedba, da je imel ves čas delovne zadolžitve, ter da ni bilo potrebno za vsak vtoževani dan posebej določno navesti, kaj je delal. Pritožbeno sodišče se torej strinja s sodiščem prve stopnje, ki je zavrnilni del sodbe oprlo na ugotovitve, da so bile tožnikove navedbe o kršenem tedenskem počitku deloma pavšalne, deloma pa nedokazane.
razmerja med starši in otroki - začasna odredba - odvzem pravice do stikov - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe - mnenje otroka
Sodišče je v skladu z zrelostjo in starostjo otroka sicer dolžno upoštevati njegovo mnenje, kar pa ne pomeni, kot to zmotno menita starša, da je takšno mnenje tudi edini kriterij za končno odločitev sodišča, temveč bo šele celovit dokazni postopek lahko dal prepričljiv odgovor na vprašanje, ali bo predlog upnice za predodelitev otroka utemeljen.
skupno premoženje zakoncev - vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje - vlaganja v nepremičnino, ki je posebno premoženje - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - vzdrževalna dela
Vlaganja zakoncev (zunajzakonskih partnerjev) v času trajanja zakonske zveze (zunajzakonske skupnosti) v posebno premoženje enega od njiju se presojajo ob upoštevanju določb ZZZDR o premoženjskih razmerjih med zakoncema. Za sam nastanek kot višino terjatve, ki gre zakoncu iz naslova takšnih skupnih vlaganj v posebno premoženje drugega zakonca, je bistveno, ali se je zaradi njih vrednost tovrstnega premoženja povečala in za koliko.