ZDR-1 člen 41, 41/2.. ZDR člen 39, 39/2, 39/3.. OZ člen 82, 82/2.
konkurenčna klavzula - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Neveljavnost konkurenčne klavzule je po tretjem odstavku 39. člena ZDR oziroma 41. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko pogodba o zaposlitvi določbe o denarnem nadomestilu ne vsebuje. V takšnem primeru delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine, tudi če delavec ravna v nasprotju z morebitno v pogodbi določeno omejitvijo delavčevega ravnanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je torej opredelitev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Denarno nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjeni čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Predmet nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je plačilo denarnega zneska.
pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - duševna motnja - ogrožanje svojega življenja ali življenja drugih - milejši ukrep - omejitev pravic - pravica uporabe telefona - pravica do dopisovanja - pravica uporabe elektronske pošte - dopustne pritožbene novote
Po uveljavljenem stališču sodne prakse, ki temelji na pomenu ustavne pravice do osebne svobode in dopustnosti poseganja v ustavne pravice le ob spoštovanju načela sorazmernosti, morajo biti za dopustnost zadržanja ugotovljene in v sodni odločbi obrazložene konkretne (in ne posplošene, abstraktne, pavšalne) okoliščine, iz katerih je mogoče sklepati na obstoj vsake od predpostavk iz 39. člena ZDZdr. Iz izvedenskega mnenja tako ne izhaja, kakšna je prognoza stanja osebe z vidika ogrožanja sebe in drugih v primeru, ko se ne bi zdravila, in na katerih okoliščinah temelji mnenje, da zdravljenje izven bolnišnice ne zadostuje za preprečitev ogrožajočega ravnanja in za vzpostavitev zdravstvenega stanja, ki bo to omogočalo.
ZDR-1 člen 33, 37, 109, 109/1, 110, 110/1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik potrdil in podpisal račune za nedobavljen beton, ki so navedeni v izpodbijani odpovedi, zaradi česar je prišlo do preplačila betona. Tožnik je vedel oziroma bi moral in mogel vedeti količino dejansko vgrajenega betona v spornem objektu glede na to, da ga je vodja gradbišča seznanil s podpisanimi dobavnicami. Račune je potrdil in podpisal brez ustreznih podpisanih dobavnic, s čimer je toženi stranki povzročil premoženjsko škodo. Glede očitka preplačila najete gradbene mehanizacije pa je sodišče zaključilo, da je tožnik opustil dolžno nadzorstvo nad gradbiščem in delom vodje gradbišča, zaradi česar je tožena stranka delno preplačala tudi najeto gradbeno mehanizacijo, kar ji je povzročilo še dodatno premoženjsko škodo. Glede na vse navedeno je podan odpovedni razlog iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Kar se zadeva sam postopek sprejemanja aneksa k Splošnemu dogovoru, sodišče druge stopnje soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je treba tudi glede sprememb Dogovora izvesti postopek po drugem odstavku 63. člena ZZVZZ, po katerem v primeru nesoglasja med partnerji Dogovora tak aneks nadomesti odločitev arbitraže, oziroma na koncu sklep Vlade RS. Po presoji sodišča druge stopnje določba drugega odstavka 63. člena ZZVZZ velja tudi za spremembe Dogovora med letom, ne le za njegov sprejem. Splošni dogovor namreč posebnih postopkovnih določil ali določil, ki bi drugače opredeljevala postopke sprejemanja aneksa nima. Stranke Dogovora so dolžne spoštovati predpisani postopek tudi pri sprejemanju aneksa, na katerega se sklicuje tretji odstavek 9. člena Splošnega dogovora 2017.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VSM00032144
Uredba (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah člen 4, 4/1, 5, 7, 8, 8-1. ZPP člen 191, 191/1, 339, 339/2, 339/2-14.
ugovor stvarne in krajevne pristojnosti slovenskega sodišča - ugovor stvarne pristojnosti - spor z mednarodnim elementom - izbirna pristojnost - splošna pristojnost - tesna povezanost zahtevkov - sosporništvo - kriteriji - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih
V zadevah v zvezi z delikti ali kvazidelikti je oseba s stalnim prebivališčem (oziroma sedežem) v državi članici lahko tožena v drugi državi članici, in sicer pred sodišči v kraju, kjer je prišlo ali lahko pride do škodnega dogodka. Gre za t.i. posebno izbirno pristojnost, določeno v Oddelku 2 Uredbe (EU) št. 1215/2012, ne pa za izključno pristojnost sodišča v državi članici, kjer je prišlo do škodnega dogodka. Izključne pristojnosti so določene v Oddelku 6 Uredbe (EU) št. 1215/2012.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00028970
ZIKS člen 12, 12/7, 12/7-3, 12/9, 87, 87/2, 87/2-5.. ZKP člen 371, 371/1, 371/1-11.
zapor ob koncu tedna - zlorabljanje načina prestajanja kazni zapora ob koncu tedna - izvrševanje preostanka izrečene kazni v zaporu - hujši disciplinski prestopek
Zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka v smislu 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se po vsebini ne razlikuje od bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot zakona, ki ga je treba v danem primeru uporabiti (prvi odstavek 12. člena ZIKS).
spor majhne vrednosti - stroškovna odločitev - odvetniški stroški - cena odvetniških storitev - vrednost točke - sprememba vrednosti točke - odmera stroškov - čas opravljene storitve - nastanek terjatve - veljavna odvetniška tarifa
Sklep o spremembi vrednosti točke je bil namreč objavljen v Uradnem listu št. 22/2019 dne 5. 4. 2019, veljati pa je začel dan po objavi, torej dne 6. 4. 2019, kot to pravilno navaja pritožba. Skladno z drugim odstavkom 12. člena OT je pri presoji relevantne pravne podlage za odmero stroškov postopka bistven trenutek odločanja sodišča (in ne morebiti trenutek oprave procesnih dejanj), ker šele takrat nastane terjatev stranke za povrnitev stroškov postopka proti nasprotni stranki. Zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti novo vrednost točke v višini 0,60 EUR, kot je določena v prvem odstavku 13. člena OT.
Nepravilna uporaba določb v ZKP, podobno kot nepravilna uporaba kazenskega zakona, vedno predpostavlja, da so bila popolno in pravilno ugotovljena vsa procesno pravna ali materialno pravna odločilna dejstva, da pa je bila napaka storjena v naslednjem koraku, ko je bilo treba ta dejstva pravno pravilno oceniti (subsumirati).
SPZ člen 69, 69/1, 70, 70/2, 70/4, 70/5. ODZ paragraf 835, 841. ZNP člen 23, 23/1, 23/2, 37, 126. ZNP-1 člen 216, 216/1.
delitev solastnine - način delitve - vrstni red - prevzem nepremičnine - močnejši interes - upravičen interes za prevzem solastnih nepremičnin - upravičeno večji interes za prevzem stvari - žreb - civilna delitev - pravica zahtevati delitev - odlog delitve - postopek delitve stvari v solastnini - stroški postopka
V obravnavanem primeru sta se oba solastnika potegovala za prevzem celotne stvari, nobenemu od udeležencev pa glede na ugotovljene okoliščine primera ni mogoče dati prednosti. Dejstvo, da je nasprotni udeleženec za prevzem nepremičnine ponudil višji znesek od predlagatelja, ne more biti odločilno. V nasprotnem primeru bi prišlo do neenakega obravnavanja solastnikov, upoštevaje njihovo premoženje oziroma gmotne možnosti. Prav tako ni mogoče upoštevati večje pripravljenosti nasprotnega udeleženca za vlaganja v nepremičnino, če bi ta pripadla njemu. Za sodno odločitev so namreč relevantne samo okoliščine ob delitvi solastne nepremičnine in ne tiste, ki bodo (ali tudi ne) nastopile po njej. Končno za presojo upravičenega interesa ni pomembno niti dejstvo, kateri od solastnikov je predlagal delitev solastne stvari.
Za uporabo pravnega pravila nekdanjega ODZ, na katerega se sklicuje izpodbijani sklep, v resnici ni podlage, sploh ker je bil žreb predpisan le za primere izvensodne ureditve razmerij med deležniki ali izvensodne delitve stvari. V obravnavanem primeru nobeden od udeležencev postopka ni dal pobude za žreb, ampak se je za njegovo izvedbo odločilo samo sodišče, čeprav je predlagatelj temu celo izrecno nasprotoval, še preden se je žreb začel. Izid žrebanja zato ni zavezujoč, ne za udeleženca in ne za sodišče.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog
Četudi je v pisnem opozorilu navedeno, da tožnik ni opravičil odsotnosti in ni dostavil morebitnega potrdila o upravičeni zadržanosti (glede tega je toženka že v odpovedi pojasnila, da se nanaša na bolniški stalež), pa pritožba neutemeljeno prikazuje, kot da je bistveni očitek pisnega opozorila v nepredložitvi potrdila za odsotnost z dela. Toženka je v pisnem opozorilu pojasnila, na katere zakonske (33. člen ZDR-1 - obveznost) in pogodbene obveznosti (13. člen pogodbe o zaposlitvi) se očitana kršitev nanaša, in sicer na temeljno obveznost opravljanja dela. Pojasnila pa je tudi, da je morala zaradi toženčeve odsotnosti prilagoditi delovni proces, kar je vezala na kršitev prepovedi škodljivega ravnanja (37. člen ZDR-1 in 13. člen pogodbe o zaposlitvi). Pri tem se je sicer sklicevala na nastale stroške, vendar pa dejanski nastanek škode niti ni odločilna okoliščina za kvalifikacijo navedene kršitve - zadošča potencialna nevarnost nastanka škode.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00034908
KZ-1 člen 29, 29/4, 323, 323/2.
konkretni dejanski stan - dopolnilna norma - zakonski znaki kaznivega dejanja - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - prometna nesreča s smrtnim izidom - zahteva za preiskavo - sprememba sklepa - neprištevnost storilca - veljavnost zakona - blanketna norma - pravna presoja dejanja - sprememba opisa kaznivega dejanja
Ker sodišče na pravno presojo ni vezano, temveč le na konkretni dejanski stan, ki je v opisu dejanja tudi konkretiziran, pa bi lahko samo spremenilo dopolnilno normo tako, da bi v opisu dejanja navedlo pravilni zakon.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve - varščina kot pogoj za začasno odredbo - dejanska etažna lastnina - predmet prodajne pogodbe
Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotnosti izpodbijanega sklepa, ker se sodišče ni izreklo o upnikovi ponudbi za položitev varščine. Ker izdaja začasne odredbe posega v dolžnikov pravni položaj, ni sprejemljiva taka razlaga 275. člena ZIZ, ki bi omogočala položitev varščine, četudi upnik ne bi verjetno izkazal, da bi se njegov položaj z izdajo začasne odredbe kakorkoli izboljšal. Pritožnikov predlog je zato očitno neutemeljen.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti
Tožnica nalog urejanja arhiva ni opravila, kar pa ni bila posledica njenega zdravstvenega stanja. Razlog je v tožničini nesposobnosti, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podan utemeljen razlog po drugi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, zato je toženka tožnici zakonito redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE
VDS00030951
ZSSloV člen 53, 53/2.. ZDR-1 člen 156, 156/1.. ZObr člen 97f, 97f/2.. Direktiva 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa člen 5.. OZ člen 165, 246, 299.
neizrabljen tedenski počitek - poklicni vojak - misija - pravo EU - sodna praksa Sodišča EU - zakonske zamudne obresti
Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka na ravni Evropske unije (EU) je urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih delovnega časa (združena verzija), ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom. Republika Slovenija je že v ZDR-1 vključila določbe te Direktive, ki v 5. točki uvoda določa, da morajo imeti vsi delavci ustrezen počitek, ki ga je treba izraziti v časovnih enotah, to je v dnevih, urah in/ali njihovih delih, pri čemer je treba delavcem zagotoviti minimalni dnevni, tedenski in letni počitek ter ustrezne odmore.
Kot je poudarilo SEU v zadevah C-303/98 (Simap), C-151/02 (Jaeger), C-14/04 (Dellas), ko je razlagalo Direktivo Sveta 93/104/ES z dne 23. novembra 1993 o določenih vidikih organizacije delovnega časa in v tej povezavi "delovni čas", ta pojem pomeni vsako obdobje, v katerem je delavec na delu, na voljo delodajalcu in izvaja svojo dejavnost ali svoje naloge, v skladu z nacionalno zakonodajo in/ali običaji, in ga je treba razumeti kot nasprotje obdobju počitka, ker se ta pojma medsebojno izključujeta. Obrazložilo je še, da Direktiva ne predvideva vmesne kategorije med delovnim časom in počitkom in da med značilnimi elementi pojma "delovni čas" v smislu te direktive ni intenzivnosti dela, ki ga opravlja zaposleni, ali njegove storilnosti.
Odsotnost dejanskega opravljanja dela ni merilo za opredelitev določenega obdobja kot obdobja počitka. Kot zadostno je SEU štelo obstoj dveh (izmed treh) elementov delovnega časa - da je delavec delodajalcu na razpolago in da izpolnjuje svoje naloge in obveznosti (pri čemer je kot izpolnjevanje obveznosti štelo delavčevo razpoložljivost oziroma pripravljenost na opravljanje na delovnem mestu oziroma kraju, ki ga določi delodajalec). Ob upoštevanju navedenega pripadnik v času, ko ima npr. jutranji postroj ob dvigu zastave ali sestanke z nadrejenim poveljnikom, ne more prosto izvajati svojih aktivnosti in razpolagati s svojim časom. Tudi ta opravila omejujejo možnosti delavca za posvečanje svojim osebnim interesom, zato jih ni mogoče opredeliti kot počitek. Glede na Direktivo 2003/88/ES ter dosedanjo sodno prakso SEU vključno z zadevo C-518/15 (Matzak) takšne izjeme med počitkom niso dopustne. To pa pripelje do zaključka, da tudi v obravnavanem primeru tožniku, ki je na proste dneve moral opravljati delo kot je razkladanje vode s kamiona in nošenje vode, oziroma se udeleževati sestankov s poveljniki zaradi odrejanja nalog naslednji dan, tedenski počitek v nepretrganem trajanju 24 ur na misiji ni bil zagotovljen. Zmoten je namreč zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožniku na misiji KFOR na Kosovu tožniku zagotovila proste dneve tedenskega počitka brez delovnih obveznosti in da opravila, ki jih je tožnik na proste dneve opravljal, ne predstavljajo del in nalog v smislu delovno pravnih zadolžitev, zaradi katerih je bil tožnik na misiji.
Napredovanja oziroma ocenjevanja javnih uslužbencev je urejeno v 16. do 20. členu ZSPJS ter določbah Uredbe o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede. Javne uslužbence se glede na navedeno pravno podlago ocenjuje enkrat letno, pri čemer je lahko ocena odlična, zelo dobra, dobra, zadovoljiva in nezadovoljiva (3. člen Uredbe). Podrobnejša opredelitev kriterijev po elementih delovne uspešnosti je določena v Prilogi III Uredbe, iz katere izhaja, da se uspešnost javnega uslužbenca ocenjuje glede na rezultate dela (strokovnost, obseg dela, pravočasnost), samostojnost, ustvarjalnost, natančnost, zanesljivost, kvaliteto sodelovanja in organiziranja dela ter druge sposobnosti v zvezi z opravljanjem dela (interdisciplinarnost, odnos do uporabnikov storitev, komuniciranje in drugo).
Tožeča stranka je lahko zakonito ocenjena le za delo, ki ji je bilo odrejeno in ga je opravljala, prav tako pa mora biti ocenjena za celotno delo, ki ga je v določenem letu opravljala.
V skladu z določbo 4. člena Uredbe mora nadrejeni delavec izpolniti ocenjevalni list za oceno delovne uspešnosti javnega uslužbenca v ocenjevalnem obdobju ter ga seznaniti s pisno oceno ter njeno utemeljitvijo. V skladu s sedmim odstavkom 17.a člena ZSPJS lahko javni uslužbenec zoper oceno komisije (kot drugostopenjskega organa v notranjem postopku presoje pravilnosti ocene pri delodajalcu ‒ prvi do šesti odstavek 17.a člena ZSPJS) uveljavlja sodno varstvo v skladu z zakoni, ki urejajo delovna razmerja. Obrazloženost te ocene (bodisi v internem postopku bodisi v sodnem postopku) je namreč pogoj za to, da je sodni preizkus ocene sploh mogoč.
Sodišče ni pristojno za ocenjevanje delovne uspešnosti in ob preverjanju zakonitosti ocene samo ne more spremeniti oziroma zvišati ocene javnega uslužbenca, ampak lahko ugotovi le njeno nezakonitost.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00029716
ZPP člen 7, 72, 72/2, 214, 214/2. Pravilnik o opravljanju službe izvršitelja (2003) člen 116, 117.
odškodnina - odškodninska odgovornost - deložacija - hramba deložiranih premičnin - razpravno načelo - trdtveno in dokazno breme - pravica do izjave - protipravnost ravnanja - temelj odškodninskega zahtevka - škoda - višina škode - uporaba prostega preudarka - pravni interes družbe za pritožbo
Tožnika bi bila sicer upravičena do odškodnine v višini protivrednosti stvari, zmanjšane za stroške hrambe in prodaje, vendar jima ni uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec sploh odpeljal. Šele potem, ko bi tožnikoma uspelo dokazati, katere njune stvari je toženec odpeljal, bi prišlo na vrsto dokazovanje njihove vrednosti, lahko tudi z izvedencem, medtem ko bi toženec moral dokazati stroške njihove hrambe in prodaje.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00030141
OZ člen 82, 82/1, 82/2, 349, 352, 352/1, 352/2, 847, 847/1. ZPP člen 362, 362/1.
posredniška pogodba - obveznosti naročitelja - kdaj pridobi posrednik pravico do plačila - najem prostorov - trgovinska dejavnost - plačilo provizije - razlaga spornih pogodbenih določil - skupni namen pogodbenikov - načela obligacijskega prava - pogajanja pred sklenitvijo pogodbe - zapadlost plačila - nastanek pravice - trenutek sklenitve pogodbe - nemogoča izpolnitev - ravnanje stranke - poslovna odškodninska odgovornost - pozitivni pogodbeni interes - terjatev iz gospodarske pogodbe - zastaralni rok iz gospodarske pogodbe - razveljavitev odločbe sodišča prve stopnje - načelo neodvisnosti sodstva
Za sporno pogodbeno določilo gre, ko mu pogodbeni (pravdni) stranki pripisujeta različen pomen. V takšnem primeru mora sodišče ugotavljati skupni namen pogodbenikov upoštevaje načela obligacijskega prava. Skupni namen pogodbenikov se lahko ugotavlja tudi na podlagi pogajanj pred sklenitvijo pogodbe, poteka pogajanj in interesov za sklenitev pogodbe itd. Seveda razlaga pogodbenih določil ni odvisna zgolj od subjektivne zaznave ene stranke, ali tega kar je ona imela v mislih, pač pa mora stranka konkretizirati sporna pogodbena določila in opisati okoliščine - dejstva ter predlagati dokaze, ki tezo spornosti pogodbenih določil potrjujejo, da sme sodišče uporabiti drugi odstavek 82. člena OZ, torej pravila o razlagi spornih pogodbenih določil.
Pritožbeno sodišče ne daje „navodil“ sodišču prve stopnje, saj je le-to pri svojem odločanju neodvisno. Upoštevaje določbo prvega odstavka 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje zgolj opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera opozori sodišče druge stopnje v svojem sklepu.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je obveznost toženke na doplačilo za uspešnost (regular success fee) tožnici nastala, da pa je zaradi toženkine prekinitve najemnih pogodb pred prvim plačilom (časovna) zapadlost plačila nastale obveznosti postala nemogoča. Za to je odgovorna tožena stranka in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da znaša poslovna škoda tožnice njen pozitivni pogodbeni interes, torej plačilo po pogodbi.
Trditveno in dokazno breme glede dejstev, ki dokazujejo, da pisna oporoka pred pričami ni sestavljena skladno z določili 64. člena ZD in je zato nična, je na tožnikih. Ker pa je dejstvo, da podpis na oporoki ni zapustnikov pristen podpis, negativno dejstvo, je treba tožnikom olajšati dokazovanje. Stranka, ki ne nosi materialnega dokaznega bremena pa nosi procesno dokazno breme, da navede dejstva in predlaga dokaze, ki so zanjo glede na materialno pravo odločilni za uspeh. Glede na ugotovitve izvedencev bi moral toženec, da bi uspel v postopku, predlagati dokaze, ki bi izpodbili mnenji izvedencev.
varstvo lastninske pravice - vrnitveni zahtevek - lastninska tožba - vrnitev premičnin - posest premičnine - pridobitev lastninske pravice na premičnini s pravnim poslom - izročitev premičnine v posest - lastništvo premičnine - zasebni zavod - pravna oseba - nepridobitna dejavnost - gospodarska dejavnost - stroški postopka - kriterij potrebnosti stroškov
Za odločitev o lastništvu premičnin zadostuje, da je tožnik (zasebni zavod) dokazal financiranje in nakup premičnin zase s predložitvijo računov zanje oziroma za plačilo mizarju za izdelavo pohištva. Pri tem prvostopenjsko sodišče ni prezrlo, da je zakonski pogoj za pridobitev lastninske pravice s pravnim poslom na premičninah izpolnjen z njeno izročitvijo v posest pridobitelja (60. člen SPZ), saj je ugotovilo, da je tožnik pohištvo uporabljal za potrebe izvajanja svoje dejavnosti. Dejstvo, da so bile premičnine nameščene v stanovanju, ki je bilo hkrati poslovni prostor tožnika in bivališče toženke ter njenega zunajzakonskega partnerja A. A., ter da se je uporabljalo tako za potrebe izvajanja dejavnosti tožnika kot tudi za potrebe njunega bivanja v stanovanju, na lastništvo premičnin nima vpliva.