CIVILNO PROCESNO PRAVO - JAVNA NAROČILA - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSK00030155
OZ-UPB1 člen 239, 243.. ZPP-C člen 206, 206/3.
odškodnina zaradi kršitve pogodbenih obveznosti - pogodba o sofinanciranju - javno naročanje - prekinitev zaradi postopka mediacije - pavšalna odškodnina - pogodbena kazen
Smernice COCOF določajo v točki 1.3., da se stopnje finančnih popravkov uporabljajo, kadar ni mogoče natančno kvantitativno določiti finančnih posledic za zadevno naročilo in da se ne bo izvedel noben popravek, ko je nepravilnost samo formalne narave, brez kakršnegakoli dejanskega ali možnega finančnega učinka. Če je tako, ne gre za pogodbeno kazen, saj obveznost plačila pogodbene kazni nastane s kršitvijo pogodbe, ne glede na nastanek ali višino škode. Uveljavitev finančnih popravkov pa je po Smernicah COCOF vezana na nastanek škode. Poleg tega pa morajo biti, da tožeča stranka lahko uveljavi finančne popravke, izpolnjene še druge predpostavke, to je, da je škoda posledica kršitve predpisov s področja javnega naročanja in da nepravilnost izvira iz sfere tožene stranke. Gre torej za (poslovno) odškodninsko odgovornost. Pogodbeni stranki sta se s sklicevanjem na uporabo Smernic COCOF med ostalim dogovorili, kako bo določena višina škode v primerih, ko je ni mogoče natančno ugotoviti. Po svoji pravni naravi je to dogovor o pavšalni odškodnini.
ZPIZ-2 člen 16, 16/1, 22, 22/3.. ZMEPIZ-1 člen 80, 81.. ZZ člen 1.
lastnost zavarovanca - poslovodna oseba - zavod
Po 1. odstavku 16. člena ZPIZ-2 so obvezno zavarovane osebe, ki so družbeniki oziroma delničarji gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi. Enako kot pri ostalih zavarovalnih podlagah, tudi v obravnavani, v skladu z 2. odstavkom 6. člena ZPIZ-2 zavarovalno razmerje nastane na podlagi zakona z vzpostavitvijo pravnega razmerja, ki je podlaga za obvezno zavarovanje. Torej ex lege - po samem zakonu z nastankom samega pravnega razmerja. Zavarovalno razmerje iz 16. člena ZPIZ‑2 v zvezi s 3. odstavkom 22. člena ZPIZ-2 traja od dneva vpisa v poslovni ali drug register kot družbenik in poslovodna oseba do dneva izbrisa iz registra.
Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje oseb iz 16. člena ZPIZ-2 ni vezano na prihodke niti dobiček gospodarskih družb ali zavodov, temveč izključno na status družbenikov ali delničarjev gospodarskih družb oz. ustanoviteljev zavodov, če so poslovodne osebe, pa niso zavarovane na drugi podlagi. Obvezno zavarovanje temelji na statusni podlagi ne glede na prihodkovne ali dobičkonosne meje. Izvzem iz zavarovanja, ki bi bil vezan na prihodek ali dobiček gospodarske družbe ali zavoda, ni mogoč, saj za kaj takega ni zakonske podlage.
varstvo kupcev stanovanj - pravna narava pogodbe - prodajna pogodba - pogodbena kazen - zamuda z izročitvijo nepremičnine - izročitev uporabnega dovoljenja kupcu nepremičnine - pravna napaka prodane stvari - prevzem nepremičnine - prevzem stvari z napako
ZVKSES je v 19. členu opredelil način prevzema (in izročitve), v nadaljnjem, 20. členu, pa jamčevalne zahtevke zaradi napak v zvezi z izročitvijo. Tožnika za obdobje od prevzema nepremičnine dalje pogodbene kazni ne moreta več zahtevati, po zakonu ima kupec v takih primerih na razpolago druge zahtevke iz naslova jamčevanja.
Zavarovancu, ki je bil vključen v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje po tem zakonu, se k dejanski zavarovalni dobi za izpolnitev pogojev za pridobitev pravice do predčasne ali starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po tem zakonu prizna kot dodana doba poklicnega zavarovanja četrtina obdobja vključenosti v obvezno dodatno zavarovanje po ZPIZ-1 ali v poklicno zavarovanje (2. odstavek 202. člena ZPIZ-2). Po 2. stavku 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 je zavarovanec upravičen do višjega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa po 6. odstavku 37. člena tega zakona, ko izpolni pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine iz 4. in 5. odstavka 27. člena tega zakona brez dodane dobe.
Čeprav eksplicitna določba 2. stavka 8. odstavka 202. člena ZPIZ-2 velja šele od uveljavitve novele ZPIZ-2B, torej od 1. 1. 2016 dalje, se po splošnih pravnih načelih za priznanje posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače določeno. Priznana pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine zavarovancu ne zagotavlja priznanja pravice in odmere starostne pokojnine po predpisih, veljavnih ob uveljavitvi pravice do izplačila 20 % starostne pokojnine, ker zakon tega posebej ne določa. Čeprav se pravica do izplačila 20 % starostne pokojnine lahko uveljavi le, če so izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do starostne (ali predčasne) pokojnine, pa so pravica in pogoji za izplačilo 20 % starostne pokojnine v zakonu predpisani ločeno od pogojev za priznanje pravice in odmero starostne pokojnine. Po 108. členu ZPIZ-2 zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice po tem zakonu, pri čemer je pogoj za pridobitev pravice do pokojnine tudi prenehanje obveznega zavarovanja.
V sodni praksi pritožbenega sodišča je bilo že zavzeto tudi stališče, da spremenjena zakonska ureditev instituta ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe že po naravi stvari ne predstavlja posega v pridobljeno niti pričakovano pravico. Ugodnejše vrednotenje pokojninske dobe niti pokojninska doba namreč sami po sebi nista pravici.
Tožnik je spornega dne sodelavcu povzročil telesne poškodbe (praske oziroma odrgnine nad ustnico na desni strani obraza, dolžine 1-2 cm in širine 0,5 cm), s čimer je kršil svoje obveznosti po 37. členu ZDR-1, ta kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja po KZ-1, in sicer lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 112. člena ali grožnje po prvem odstavku 135. člena tega zakonika. Navedeno pa pomeni, da je podan odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
sodne takse - nastanek taksne obveznosti za pritožbo - oprostitev plačila sodne takse - odložitev plačila sodne takse - pogoji za odlog ali oprostitev plačila sodnih taks - preizkus izpolnjevanja pogojev - napačen pravni pouk - ponovni predlog za oprostitev plačila sodne takse - trditveno in dokazno breme pri predlogu za taksno oprostitev
Namen novega plačilnega naloga za plačilo sodne takse v primeru odloženega plačila sodne takse ni v tem, da se taksnemu zavezancu omogoči nov preizkus vsebinskih razlogov za oprostitev plačila sodne takse, ampak da se taksnega zavezanca opozori, kdaj je dolžan odloženo taksno obveznost plačati. Vlaganje novih predlogov za taksno oprostitev glede plačila sodne takse, o odlogu katere je bilo že pravnomočno odločeno, ni dopustno.
ZPP člen 154.. URS člen 33, 50.. ZPIZ-2 člen 125, 125/1.. ZUTD člen 131, 132, 132/1, 132/1-2.. ZUP člen 7.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - ustavitev izplačevanja - II. kategorija invalidnosti - izbris iz evidence brezposelnih - pravica do socialne varnosti - pravica do zasebne lastnine - odločitev o pravdnih stroških
Nadomestilo za invalidnost ureja ZPIZ-2. Po 1. odstavku 125. člena ZPIZ-2 se zavarovancu, ki mu je prenehalo delovno razmerje oziroma je prenehal opravljati dejavnost ali delo, ki je bila podlaga za obvezno vključitev v zavarovanje, izplačuje za čas, ko je prijavljen na zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Po sodni praksi revizijskega sodišča s pravnomočno odločbo priznana pravica lahko obstoji le, če po izdaji odločbe o priznanju te pravice obstojijo še naprej vsi potrebni pravni in dejanski pogoji za njeno priznanje oziroma izplačevanje. Pogoja prijave na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela, morata torej biti izpolnjena ves čas izplačevanja nadomestila za invalidnost. Prijava na zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje obveznosti oseb, prijavljenih na tem zavodu, je urejeno v ZUTD.
Po 131. členu ZUTD se v evidenco iskalcev zaposlitve lahko prijavi vsaka oseba, ki potrebuje ukrepe, ki se zagotavljajo iskalcem zaposlitve. Zavod po uradni dolžnosti preneha voditi osebo v evidenci iskalcev zaposlitve z dnem nastanka razloga, če se v obdobju šestih mesecev po prijavi niti enkrat ne javi na zavodu (2. odstavek v zvezi z 2. alinejo 1. odstavka 132. člena ZUTD). O prenehanju vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve iz tega razloga zavod za zaposlovanje na zahtevo osebe izda potrdilo.
Čeprav ZUTD za izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ne predvideva izdaje posamičnega upravnega akta oziroma odločbe, temveč je oseba po poteku šestih mesecev od vpisa izbrisana, če se ne javi zavodu za zaposlovanje, in je o izbrisu obveščena po navadi pošti, je upravni organ tudi po stališču pritožbenega sodišča pri izbrisu iz evidence iskalcev zaposlitve dolžan postopati po osnovnih načelih upravnega postopka. Izbris iz evidence iskalcev zaposlitve ima namreč posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, konkretno torej na prenehanju pravice do izplačevanja in ustavitvi izplačevanja nadomestila za invalidnost. Zavod za zaposlovanje bi zato moral skladno z načelom varstva pravic strank iz 7. člena ZUP pred prenehanjem vodenja v evidenci iskalcev zaposlitve osebi omogočiti, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi ter da se s tem v zvezi izjasni o izbrisu oziroma interesu za še nadaljnje vodenje v evidenci iskalcev zaposlitve. To še zlasti, če je bila oseba na dolžnost javljanja zavodu za zaposlovanje vsaj enkrat v 6 mesecih oziroma pred pretekom 6 mesecev od vpisa opozorjena le ustno ob vpisu v evidenco iskalcev zaposlitve.
KZ-1 člen 211, 211/1.. ZDR-1 člen 20, 20/1, 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1.. ZGD-1 člen 32.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovne obveznosti - elementi kaznivega dejanja - goljufija - rok za podajo odpovedi
Za začetek 30-dnevnega subjektivnega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je po določbi drugega odstavka 109. člena ZDR-1 bistveno, kdaj je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila pristojna oseba tožene stranke, ki je glede na prvi odstavek 20. člena ZDR-1 oziroma 32. člen ZGD-1 predsednik uprave tožene stranke ali od njega pisno pooblaščena oseba.
S tožnikovimi ravnanji, tako z lažnim prikazovanjem kilometrine zaradi neupravičenega povračila stroškov, kot lažnim prikazovanjem delovnega časa z namenom neupravičenega izplačila za delo, so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1.
ZPIZVZ člen 2, 2/4.. ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4.
starostna pokojnina - zavrženje zahteve
Obravnavani primer, ko gre za izpodbojno tožbo zoper posamična upravna akta o zavrženju ponovne zahteve za priznanje pravice do starostne pokojnine, je dejansko mogoče presojati le z vidika pravilne uporabe 129. člena ZUP. Po drugem stavku 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a je namreč toženi zavod kot nosilec in izvajalec obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja v okviru predhodnega formalnega preizkusa dolžan zahtevo zavreči, če je bila v zadevi že izdana zavrnilna odločba, pa se dejansko stanje ali pravna podlaga, na katero se opira zahteva, ni spremenila. Torej tudi v primeru, ko gre le za formalno pravnomočnost upravne odločbe, v kolikor ni izpolnjen vsaj eden od alternativno predpisanih pogojev.
plača - izstavitev pogodbe o zaposlitvi - transformacija pogodbe o zaposlitvi - drugo ustrezno delovno mesto
Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, ki je skladno s sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Višjega delovnega in socialnega sodišča, navedeno v obrazložitvi, da delavec, ki je že redno zaposlen po pogodbi o zaposlitvi, tudi če dejansko opravlja druga dela od tistih, ki so določena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, v sodnem sporu ne more zahtevati ugotovitve oz. sklenitve drugačne pogodbe o zaposlitvi od obstoječe, saj sodno varstvo za tak primer ni predvideno. Delavec ima namreč pravico zahtevati izstavitev pogodbe o zaposlitvi le v primeru, če pisna pogodba ni sklenjena in opravlja delo brez nje, ne pa tudi v primeru, ko je že redno na podlagi pogodbe o zaposlitvi zaposlen pri delodajalcu in opravlja druga dela od tistih iz pogodbe o zaposlitvi.
Pogodba o zaposlitvi za delovno mesto pomožni delavec II ni bila fiktivna pa tudi navidezna ne. Tožnica je bila po tej pogodbi zaposlena pri toženi stranki in v vtoževanem obdobju tudi ni opravljala ves čas dela delovnega mesta kuhar IV. Pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas se ne more transformirati v pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto, kot navaja tožnica v pritožbi, saj za kaj takega ni zakonske podlage. ZDR-1 možnost transformacije delovnega razmerja predvideva le za primer nezakonito sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas, ko se delovno razmerje po nezakonito sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas trasformira v delovno razmerje za nedoločen čas. Ker tožnica ni v tem obdobju opravljala ves delovni čas del delovnega mesta kuhar IV, vsaj s strani tožene stranke ni bilo volje, skleniti pogodbo o zaposlitvi za to delovno mesto. Sodišče prve stopnje zato z zavrženjem tožbe v tem delu ni storilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tudi ni kršilo 22. in 14. člena Ustave RS.
ZPP člen 3, 3/3.. OZ člen 3, 1050.. ZDR-1 člen 13, 136, 136/1, 136/2.
regres za letni dopust - poravnava - odpoved pravici - pobot izplačila plače - sporazum - plačilo zapadle terjatve
Med strankama ni bilo sporno, da so vse terjatve (razen regresa za letni dopust za leto 2018), ki so bile predmet tožnikove tožbe, do sklenitve sporazuma že zapadle.
Tudi v sklepu VIII Ips 191/2018 je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je poravnavanje dopustno le v mejah, ki so začrtane s tretjim odstavkom 3. člena ZPP (ta določa, da sodišče ne prizna razpolaganja strank, ki nasprotuje prisilnim predpisom ali moralnim pravilom), čeprav je glede dopustnega sklepanja izvensodnih poravnav verjetno bolj relevantna določba 3. člena OZ, da udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli.
ZDR-1 člen 41, 41/2.. ZDR člen 39, 39/2, 39/3.. OZ člen 82, 82/2.
kršitev konkurenčne klavzule - denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule
Neveljavnost konkurenčne klavzule je po tretjem odstavku 39. člena ZDR oziroma 41. člena ZDR-1 predvidena za primere, ko pogodba o zaposlitvi določbe o denarnem nadomestilu ne vsebuje. V takšnem primeru delodajalec od delavca ne more zahtevati odškodnine, tudi če delavec ravna v nasprotju z morebitno v pogodbi določeno omejitvijo delavčevega ravnanja po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Pogoj za veljavnost konkurenčne klavzule je torej opredelitev denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule v pogodbi o zaposlitvi. Denarno nadomestilo je delodajalčeva protidajatev za to, da se je delavec zavezal, da bo po prenehanju delovnega razmerja za pogodbeno dogovorjeni čas največ dveh let, opustil konkurenčno dejavnost. Predmet nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule je plačilo denarnega zneska.
V obravnavanem primeru sta stranki pravico toženca do denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule določili v drugem odstavku XIV. člena pogodbe o zaposlitvi. Pogodba o zaposlitvi vsebuje določilo o nadomestilu za spoštovanje konkurenčne klavzule, višino katerega je na podlagi podatka iz pogodbe (50 % izgube čistega dohodka) mogoče določiti, kar pomeni, da velja konkurenčna klavzula v XIV. členu pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega ZDR oziroma sedaj veljavni ZDR-1 ne določata, da bi moral biti delavec že vnaprej (tj. že od sklenitve pogodbe o zaposlitvi dalje) seznanjen s tem, kakšna bo konkretna višina denarnega nadomestila v primeru spoštovanja konkurenčne klavzule. Po določbi drugega odstavka 39. člena ZDR oziroma sedaj veljavnega drugega odstavka 41. člena ZDR-1 pripada delavcu minimalno nadomestilo v višini tretjine povprečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Tudi v takšnem primeru ob sklepanju pogodbe o zaposlitvi ni vnaprej znano, kakšen bo obseg izpolnitvenega ravnanja delodajalca. Konkretna višina minimalnega denarnega nadomestila je po zakonski določbi znana šele ob prenehanju delovnega razmerja – upoštevaje tedaj znane zneske izplačanih plač delavcu.
DELAVCI V DRŽAVNIH ORGANIH - DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
VDS00032451
Kolektivna pogodba za policiste (2012) člen 16, 16/8.. ZSPJS člen 32, 32/1.. KPJS člen 40.
dodatek za izmensko delo - delavci policije
Drži, da Kolektivna pogodba za policiste (KPP) v osmem odstavku 16. člena ne določa časovnih okvirjev dopoldanske, popoldanske in nočne izmene niti ti niso določeni v KPJS. To pa ne pomeni, da podrobnejša ureditev ni mogoča v splošnih aktih delodajalca. Navedeno potrjuje razlaga 40. člena KPJS – dodatek za izmensko delo, ki določa, da javnemu uslužbencu pripada dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni oziroma za redno delo v popoldanskem času za čas, ki je po zakonu ali drugem predpisu, kolektivni pogodbi ali splošnem aktu delodajalca določen za popoldansko ali nočno izmeno oziroma za redno delo v popoldanskem času. Tožena stranka je dodatek za izmensko delo podrobneje uredila z notranjim Aktom, pri čemer je v drugem odstavku 26. člena določila, da se za delo v popoldanski izmeni šteje delo, ki se je pričelo po 12. uri. Izjemoma pa se za delo v popoldanskem času šteje delo javnih uslužbencev, ki so pričeli z delom pred 12. uro, pa delajo v 12 urni izmeni. Takšna opredelitev popoldanske izmene oziroma dela v popoldanskem času ne oži pravico tožnika do dodatka za izmensko delo iz osmega odstavka 16. člena KPP (ki iz izmene izključuje delo, opravljeno med 6.00 in 14.00 uro), temveč jo celo razširja, saj se za popoldansko izmeno oziroma delo v popoldanskem času po Aktu šteje tudi delo, opravljeno pred 14.00 uro (ob tem, da se začne po 12.00 uri oziroma izjemoma pred 12.00 uro). Glede na to, da dela, ki ga je tožnik opravil od 14.00 do 15.00 ure, v dneh, ko je z delom pričel ob 7.00 uri in je trajalo do 15.00 ure, v skladu s 26. členom Akta tožene stranke ni mogoče šteti za delo v popoldanski izmeni niti za delo v popoldanskem času (saj se delo ni pričelo po 12. uri uri niti ne gre za izjemo, ko bi se delo pričelo pred 12.00 uro in bi tožnik delal 12 urno izmeno), tožnik ni upravičen do vtoževanega dodatka za izmensko delo.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - krivdni razlog - zagovor pred odpovedjo - detektiv - uporaba nezakonito pridobljenih dokazov v individualnem delovnem sporu
Med strankama ni sporno, da je tožnik delo na sporne datume dejansko opravljal v hlačah s skrajšanima hlačnicama ter da je odšel z dela predčasno brez posebnega dovoljenja nadrejenega. Za ugotavljanje teh pravno relevantnih dejstev dokazi, ki jih je pridobil detektiv, niti niso bili potrebni, nenazadnje je tožnik sam priznal, da je očitani dejanji storil. Na dokazovanje, da je imel tožnik dovoljenje za opravljanje dela v skrajšanih hlačah ter za predčasno zapuščanje delovnega mesta, izvedba dokazov, ki jih je pridobil detektiv, ni vplivala, zato tudi pritožbena kritika glede pridobitve teh dokazov in posega v tožnikovo zasebnost ni pomembna. Tudi sicer pa gre za dopustno pridobljeni dokaz (prim. z odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 240/2015), delodajalec ima namreč pravico nadzorovati, ali delavci v času dela na delovnem mestu kršijo svoje delovne obveznosti, v ta namen pa lahko svoje pravice v okviru direktivne oblasti prenese tudi na zasebnega detektiva. Tudi če bi detektiv pri opravljanju nadzora nad tožnikom posegel v njegovo zasebnost (trditve, da je tožnika zasledoval na domu, so sicer nedopustna pritožbena novota), pa ta ukrep prestane tudi test praktične konkordance, saj izvrševanje pravic tožene stranke (svobodna gospodarska pobuda, zasebna lastnina, varovanje varnosti zaposlenih) prekomerno ne omejuje izvrševanja tožnikove pravice do zasebnosti (prim. z odločitvami Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 42/2016, VIII Ips 125/2017 in VIII Ips 2/2018).
Uredba o napredovanju javnih uslužbencev v plačne razrede v prvem stavku tretjega odstavka 4. člena kot osnovno pravilo določa, da se v postopku ocenjevanja ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so v prejšnjem koledarskem letu opravljali delo najmanj šest mesecev, v nadaljevanju pa je določena izjema od tega pravila, da se ocenijo tisti javni uslužbenci, ki so zaradi napotitve delodajalca odsotni več kot šest mesecev in ki so odsotni več kot šest mesecev zaradi poškodbe pri delu, poklicne bolezni in starševskega varstva (porodniški dopust). Torej že sama Uredba ureja kot izjemo odsotnost zaradi porodniškega dopusta, pri čemer je bila tožnica dejansko prisotna na delu 18 dni in praktično en mesec in pol na rednem letnem dopustu, sicer pa se je tudi uvajala v delo na dveh obsevalnih aparatih. Uvajanje v delo na dveh radioloških aparatih, ji po oceni pritožbenega sodišča ne more iti v škodo, tako da je tožena stranka tožnici neutemeljeno podala oceno "0". Tožnica je bila odsotna z dela več kot šest mesecev zaradi koriščenja pravice do materinskega in starševskega varstva, vendar tudi prisotna na delu, tako da pritožbeno sodišče ocenjuje, da je v tem primeru šlo za prepovedano diskriminacijo iz 6. člena ZDR-1, saj je bila tožnica na delu efektivno prisotna 18 dni, mesec in pol na dopustu (skupaj več kot dva meseca), ostali del leta pa je bila odsotna zaradi koriščenja starševskega dopusta, pri čemer ocena "0" ni predvidena kot ocena v 2. členu Uredbe. ZDR-1 v prvem odstavku 6. člena določa, da mora delodajalec delavcu zagotavljati enako obravnavo med ostalim ne glede na družinsko stanje ali drugo okoliščino (starševski dopust) v skladu s tem zakonom, predpisi o uresničevanju načela enakega obravnavanja in predpisi o enakih možnostih žensk in moških. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v konkretnem primeru za posredno diskriminacijo, ki obstaja, kadar je oseba z določeno osebno okoliščino bila, je ali bi lahko bila zaradi navidezno nevtralnega predpisa, merila ali prakse v enakih ali podobnih situacijah ali pogojih v manj ugodnem položaju kot druge osebe. Ob navedenem je potrebno poudariti, da tudi četrti odstavek 6. člena ZDR-1 izrecno določa, da se manj ugodno obravnavanje delavcev, ki je povezano z nosečnostjo ali starševskim dopustom, šteje za diskriminacijo. Tako bo morala tožena stranka tožnico oceniti za leto 2017, saj odsotnost z dela zaradi starševskega dopusta, kot izjemo določa tako Uredba, ZDR-1 pa izrecno določa, da manj ugoden položaj zaradi odsotnosti zaradi starševstva, šteje, kot diskriminacijo.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - obrazložitev odpovedi
Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi dana iz utemeljenega razloga le v primeru, če tožnik najmanj pet dni zaporedoma ne bi prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne bi obvestil tožene stranke, čeprav bi to moral in mogel storiti (kar je razlog za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Tožniku očitana neupravičena odsotnost v trajanju treh delovnih dni in dejstvo, da tožene stranke o svoji odsotnosti ni obvestil, je lahko utemeljen odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, saj obe ravnanji predstavljata hujšo kršitev delovnih obveznosti, tj. kršitev obveznosti vestnega opravljanja dela (33. člen ZDR-1) in kršitev obveznosti obveščanja delodajalca (36. člen ZDR-1). Je pa treba v tem primeru zlasti skrbno presoditi, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1).
odškodninska odgovornost delodajalca - teorija jajčne lupine - vzročna zveza
Pritožba utemeljeno izpodbija ugotovitve izvedenca glede vzroka nastanka okvare vratne hrbtenice. V skladu s teorijo jajčne lupine v okoliščinah konkretnega primera ne more biti izključni razlog za zavrnitev odškodninske odgovornosti toženk po temelju zgolj dejstvo, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. To dejstvo bi bilo odločilno le v primeru, če bi izvedenec ugotovil, da je pri tožnici prišlo do zdravstvenih posledic zgolj zaradi ožjega spinalnega kanala in degenerativnih posledic. Če pa bi izvedenec ugotovil, da se je okvara hrbtenice pri tožnici razvila zaradi opravljanja dela, pa bi opravljanje dela bilo v vzročni zvezi z nastankom škodljive posledice, ne glede na to, da ima tožnica prirojen ožji spinalni kanal in degenerativne spremembe hrbtenice. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja invalidske komisije I. stopnje in ugotovitev izvedenca, ugotovilo, da je tožnica delala za tekočim trakom, v hitrem tempu, sede, da je vratna hrbtenica občasno v prisilnem položaju in da stalno ročno dviguje 2,5 kg do 3 kg na višino. Pri tem pritožbeno sodišče dvomi, da takšno delo ne more biti v vzročni zvezi z nastankom težav z vratno hrbtenico. Izvedenec v tem delu na da jasnega odgovora, ki bi odklonil vsak dvom v to, da je lahko dolgoletno opravljanje takšnega dela povzročilo težave z vratno hrbtenico, zato na podlagi takšnega mnenja sodišče prve stopnje ni moglo sprejeti pravilnega stališča, da vzročna zveza ni podana.
neizbran kandidat - javni zavod - napačen pravni pouk - rok za vložitev tožbe - pravica do pritožbe
Tožeča stranka je tožbo vložila v roku, kot izhaja iz pravnega pouka obvestila o neizbiri, zato bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da je bila tožba vložena v roku 30 dni po prejemu obvestila, pravočasna.
Z napačnim pravnim poukom o pravici do pritožbe je stranka v eni od svojih temeljnih ustavnih pravic zavedena v zmoto glede dolžine pritožbenega roka, zaradi česar ne sme trpeti škodljivih posledic.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00028877
ZDZdr člen 39, 39/1.
prisilna hospitalizacija - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - ogrožanje drugih - konkretiziranost - heteroagresivnost - izvedensko mnenje - trajanje prisilnega ukrepa
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je podan zakonski dejanski stan iz prve alineje 39. člena ZDZdr. Dejstvo, da je pritožnik delal grozeče kretnje proti sprejemnemu zdravniku in verbalno grozil, ob podanih ostalih okoliščinah, ki so potrebni za odreditev sprejema na zdravljenje brez privolitve, je dovolj konkretizirana okoliščina za ta ukrep. Nato je pa tudi iz zaslišanja samega pritožnika sodišče ugotovilo, da pritožnik izraža resne grožnje osebam, za katere meni, da mu grozijo.