pridobitev lastninske pravice na originaren način - dobroverni lastniški posestnik - neupravičena pridobitev - plačilo uporabnine
Za primere neupravičene obogatitve, nastale z uporabo nepremičnine, je potrebno upoštevati pravila iz 95. in 96. člena SPZ. Gre za zakonski predpis, ki je v razmerju do pravil OZ kasnejši, pa tudi specialnejši. Po določbah SPZ ima dobrovernost pridobitelja oziroma njegova nedobrovernost poseben pomen. Dobroverni lastniški posestnik (tisti, ki ni vedel ali ni mogel vedeti, da ni upravičen imeti stvari v posesti kot svoje) namreč ni dolžan plačati za uporabo stvari (drugi odstavek 95. člena SPZ) za čas, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Za razliko od njega, nedobrovernega posestnika (kdor ve ali bi moral vedeti, da ni upravičen imeti stvar v posesti, jo uporabljati ali uživati) zadenejo stvarnopravne reparacije po drugem odstavku 95. člena SPZ, plačati pa mora tudi nadomestilo za uporabo tuje stvari. Dobra vera se domneva, po določbi osmega odstavka 95. člena SPZ pa postane dobroverni lastniški posestnik nedobroveren s trenutkom, ko mu je vročena tožba, s katero lastnik stvari zahteva vrnitev stvari oziroma ugotovitev lastninske pravice na njej (torej s katero nasprotuje njegovi posesti in uporabi nepremičnine). Dokazno breme glede nedobrovernosti pred vročitvijo tožbe je na lastniku.
STANOVANJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081308
ZPP člen 80, 87, 87/3, 98, 98/2. SPZ člen 118.
pogodba o upravljanju – upravnik – zakoniti zastopnik - pooblaščenec – odobritev pravdnih dejanj - sposobnost biti stranka
Pogodba o upravljanju ni bila veljavno sklenjena, zato ne predstavlja pooblastila družbi S. d. d., da v imenu etažnih lastnikov opravlja naloge upravnika in jih zastopa pred sodišči.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080874
ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1. OZ člen 140, 140/1, 190. ZASP člen 130.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – neupravičena pridobitev – privolitev v lastno prikrajšanje – izdaja računa – sklepčnost tožbe
Privolitev v lastno prikrajšanje mora biti nedvoumno. Da tovrstna privolitev tožeče stranke ni obstajala, kaže že dejstvo, da je že po Pogodbi tožena stranka (bila) dolžna plačati tožeči stranki tudi nadomestilo za uporabo fonogramov. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izdajala računov, še ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala svojim terjatvam, ki so nastale že na podlagi Pogodbe (in ne računov).
V pravdnem postopku sodišča odloča v mejah postavljenih zahtevkov, to pomeni v okviru relevantnih dejstev in dokaznih predlogov strank ter njihovega tožbenega zahtevka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (poslovodja prodajalne tožene stranke) ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki, izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.
unovčevanje stečajne mase – prodaja na podlagi neposrednih pogajanj – tržna cena
Na uspeh unovčevanja stečajne mase vplivajo predvsem tržne razmere, v okviru katerih se premoženje stečajnega dolžnika unovčuje.
Cena posameznega premoženja, ki se unovčuje v stečajnem postopku, je tržna kategorija, zato je odvisna predvsem od interesa zainteresiranih investitorjev. Dosedanji investicijski vložki v posamezno premoženje sami po sebi ne morejo zviševati tržne cene, če na trgu ni ustreznega povpraševanja za takšno dobrino.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
Družba E. d.d. je kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. To pogodbo sta sklenili družba F. d.d. in toženka. F. d.d. se je tekom postopka preimenovala v E. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo. Na tem naroku je navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi B.B. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dosedanji naziv tožeče stranke E. d.d. nadomesti z novim nazivom B.B. d.d.. Tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je terjatev, ki jo v tem individualnem delovnem sporu vtožuje od toženke, prešla od družbe E. d.d. na družbo B.B. d.d., torej da je podana aktivna legitimacija družbe B.B. d.d. v tem individualnem delovnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz tega naslova ni utemeljen.
vrednost spornega predmeta - ocenitvena dolžnost - korekturna dolžnost
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kakršen je zahtevek v obravnavani zadevi, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. Zakon tu kombinira ocenitveno dolžnost tožnika in korekturno dolžnost sodišča.
ZPIZ-1 člen 42, 42/1, 42/1-6. ZPPSL člen 114. OZ člen 288.
pokojninska osnova - trgovinski boni - starostna pokojnina - stečaj - prejemek v naravi
Trgovinski boni se kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za oba zahtevka (iz naslova neizplačanih potnih stroškov in nadur) in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. V tožbi je navedel, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz Slovenije, kjer je pobral sodelavca, na delo v Avstrijo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar tedensko pomeni 15 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130% urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
V 1. odst. 29. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki zavezuje toženo stranko, je določeno, da je v primerih, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena diskriminacija ali trpinčenje delavca, delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v višini treh plač. Pogoji za izplačilo pogodbene kazni, kot jih določa kolektivna pogodba, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi lahko nezakonito preneha zaradi različnih razlogov, pri čemer je razlog diskriminacije lahko, ne pa nujno, zgolj eden od njih. Ta razlog v pravnomočni sodbi (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje) ni bil ugotovljen, zato ni podlage za izplačilo vtoževane pogodbene kazni.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.
V konkretnem primeru je za izplačilo vtoževanega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule dovolj, da je tožnik konkurenčno klavzulo spoštoval. Iz besedila aneksa, ki je konkurenčno klavzulo določil, ne izhaja, da bi tožnik moral dokazovati prejete ponudbe, ki jih je moral zavrniti zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Prav tako tudi ni bilo določeno, da bi moral tožnik imeti ustanovljeno podjetje za opravljanje dejavnosti ali da bi moral toženo stranko obvestiti, da zaradi spoštovanja klavzule ne more opravljati določenega dela.
Bistvo določbe o konkurenčni klavzuli v aneksu je bilo, da tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati del in sklepati poslov iz delovnega področja ali dejavnosti tožene stranke na trgu, zaradi teh prepovedi in omejitev pa je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi upravičen do mesečnega denarnega nadomestila. Edini pogoj, ki je bil določen za izplačevanje denarnega nadomestila, je bil, da tožnikova plača po prenehanju delovnega razmerja ni primerljiva s prejšnjo. Ta pogoj pa je bil v tožnikovem primeru izpolnjen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - telesna okvara - poškodba pri delu
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 41, 41/2, 60, 60/2, 60/2-1, 106, 106/1.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - kontrolni pregledi
Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.
Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditvena podlaga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila je v tožbi kot vzrok poškodbe navedel, da je tega dne padel iz stranice prikolice. Tudi v pripravljalnih vlogah in svojem zaslišanju je navedel enak vzrok za poškodbo - padec iz stranice tovornjaka. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji izpovedi navedel drug vzrok za nezgodo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da ni zanikala tožnikovega padca s stranice tovornjaka, je pa izpostavila druga vprašanja - ali je tožnik tovor pravilno nakladal, kako se pravilno zapira cerada, ipd. Tožnik je zato tekom postopka konkretiziral svoje navedbe o padcu in podrobneje opisal potek dogodka. Vseskozi je trdil, da je padel iz stranice tovornjaka, ko je zapiral cerado oz. nameščal letve, ki cerado držijo, pri čemer je večkrat navedel, da je bil tovornjak polno naložen. Po oceni pritožbenega sodišča pri tem ni bistveno, ali je tožnik stranico tovornjaka odprl in zaprl zaradi nalaganja blaga ali zaradi nalaganja viličarja po koncu nalaganja blaga, kar je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot ključno okoliščino. Bistveno namreč je, da je tožnik škodo utrpel, ko je v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki nalagal blago v družbi A.. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar sploh ni ugotavljalo odgovornosti tožene stranke.
ZSSloV člen 49, 49/1, 62, 62/1, 62/1-2, 63, 63/2. ZJU člen 5, 5/1, 154, 154/1, 154/1-2, 154/1-3. ZObr člen 88, 88/3, 88/3-7, 88/7.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenci - vojak - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravnomočna obsodilna sodba - reintegracija - poziv nazaj na delo - prenehanje delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku v skladu z 2. točko 1. odstavka 62. člena ZSSloV, nezakonita, ker tožnik ni neopravičeno izostal z dela. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, pa je zavrnilo, ker je zaključilo, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po zakonu. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. točko 1. odstavka 154. člena ZJU in sicer, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati po zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je hkrati v 2. točki 1. odstavka 154. člena ZJU določeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. To pomeni, da bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le na podlagi sklepa, ki ga izda predstojnik.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 47, 47/2, 50, 406, 409. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 45, 46, 46/2.
Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.
Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo.
V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti po izvršilnem naslovu, po katerem mora nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, niti v roku, ki mu ga je določilo sodišče s sklepom o izvršbi, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.