Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), trditve tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno. Zato ugovor tožnika zoper plačilni nalog, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo skladno s 105.a členom ZPP plačati predpisano sodno takso, ni utemeljen.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanja fonogramov, kakor tudi postopek pozivanja", ni mogoče dokazovati dejstva, da je s strani tožeče stranke poslane dopise tožena stranka dejansko in zanesljivo prejela.Obrazložitev glede načina organiziranosti izvajanja tožničinih zakonskih obveznosti, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o predmetnem zahtevku.
ZPIZ-1 člen 42, 42/1, 42/1-6. ZPPSL člen 114. OZ člen 288.
pokojninska osnova - trgovinski boni - starostna pokojnina - stečaj - prejemek v naravi
Trgovinski boni se kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
ZUJF člen 188, 188/3, 246, 246/3. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke.
Sklep tožene stranke o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonit v delu, ki določa, da tožnici pogodba preneha že z dnem, ko je sicer že izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so bili določeni za ženske, ni pa še izpolnjevala enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot so veljali za moške zavarovance. Glede določbe 246. člena ZUJF je namreč Ustavno sodišče z odločb U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnici je tako lahko zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi z dnem, ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so veljali za moške zavarovance (in ne že z dnem, ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so veljali za ženske zavarovanke). Zato tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem datumu ni utemeljen.
unovčevanje stečajne mase – prodaja na podlagi neposrednih pogajanj – tržna cena
Na uspeh unovčevanja stečajne mase vplivajo predvsem tržne razmere, v okviru katerih se premoženje stečajnega dolžnika unovčuje.
Cena posameznega premoženja, ki se unovčuje v stečajnem postopku, je tržna kategorija, zato je odvisna predvsem od interesa zainteresiranih investitorjev. Dosedanji investicijski vložki v posamezno premoženje sami po sebi ne morejo zviševati tržne cene, če na trgu ni ustreznega povpraševanja za takšno dobrino.
ZPIZ-1 člen 41, 41/2, 60, 60/2, 60/2-1, 106, 106/1.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - kontrolni pregledi
Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.
Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.
plačilni nalog - ugovor zoper plačilni nalog - mandatni postopek
Ker je v nadaljevanju tožena stranka ugovarjala, da se postopek ne more več voditi po pravilih za plačilni nalog (mandatni postopek), je prvostopenjsko sodišče glede na spremenjene trditve v točki I izreka izpodbijanega sklepa odločilo pravilno. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom pravilno razveljavilo še preostanek sklepa o izvršbi na temelju verodostojne listine, namreč tisti del, ki ustreza plačilnemu nalogu.
Tožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke, s katero je bila zavrnjena njegova zahteva za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper toženo stranko nastala. Vprašanje, ali je omenjena odločba pravilna in zakonita, bo predmet presoje pred sodiščem prve stopnje. Tudi sicer iz izreka navedene odločbe izhaja, da se zahtevek za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost zavrne, kar pomeni, da se tudi z zadržanjem oziroma odložitvijo izvršitve navedene odločbe tožniku položaj ne bi v ničemer izboljšal (tožnik bi bil namreč tudi v primeru zadržanja izvršitve navedene odločbe še vedno dolžan sam plačati prispevke za socialno varnost). Zato tudi ni mogoče zaključiti, da bi z izvršbo odločbe tožniku nastala težko nadomestljiva škoda. Posledično tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, da se odloži izvršitev navedene odločbe tožene stranke, ni utemeljen.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek iz naslova nadur in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. Zatrjeval je, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZSDP člen 81. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7.
dodatek za nego otroka - aktivna legitimacija - otrok
V obravnavanem primeru, ko gre za spor o dodatku za nego otroka, je pravna podlaga za odločitev podana v ZSDP. Ta v 81. členu določa, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To pomeni, da dodatek za nego otroka uveljavlja eden od staršev in ne otrok, ki tudi ne more biti nosilec pravic v materialnem smislu. Nosilec pravic v materialnem smislu je lahko samo eden od staršev.
Pri otroku (prvi tožnici) je izpolnjen dejanski stan iz 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ker gre pri njem za več motenj, ki pa vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje oziroma motnje ali bolezni, da bi bil otrok zaradi nje upravičen do posebne nege ali varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje. Zato je druga tožnica (mati mld. hčerke - prve tožnice) upravičena do priznanja pravice do dodatka za nego otroka.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.
V 1. odst. 29. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki zavezuje toženo stranko, je določeno, da je v primerih, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena diskriminacija ali trpinčenje delavca, delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v višini treh plač. Pogoji za izplačilo pogodbene kazni, kot jih določa kolektivna pogodba, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi lahko nezakonito preneha zaradi različnih razlogov, pri čemer je razlog diskriminacije lahko, ne pa nujno, zgolj eden od njih. Ta razlog v pravnomočni sodbi (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje) ni bil ugotovljen, zato ni podlage za izplačilo vtoževane pogodbene kazni.
ZDR člen 42, 126. ZSPJS člen 2, 5, 7, 7/5. ZObr člen 88, 88/1. ZJU člen 195, 196.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - javni uslužbenci - vojska -plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo načelnika oddelka, zato mu pripada vtoževana razlika v plači in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal za pomočnika protiobveščevalne zadeve in plačo višje vrednotnega delovnega mesta načelnika oddelka.
Ker je tožnik v spornem času (v maju in juniju 2006) v resnici opravljal delo načelnika, mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav naj tožena stranka še ne bi imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ker je to storila šele v juniju 2006.
Okrožno sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena v reševanje, je že opravilo narok, s čemer je zamudilo trenutek, ko se je na ugovor toženca še lahko izreklo za stvarno nepristojno. Okoliščina, da je bilo obravnavanje na naroku omejeno zgolj na dejstva, ki so pomembna za presojo stvarne pristojnosti, pri tem ni pomembna.
OZ člen 375, 381. ZIZ člen 16a, 20a, 44, 44/1, 55, 55/1, 55/2, 53, 53/2.
ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - načelo formalne legalitete - vezanost na izvršilni naslov - obresti - obrestovanje obresti - procesne obresti
OZ v citiranem 381. členu sicer določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Vendar lahko upnik v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti.
Tožena stranka je opustila dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem članov sindikata oziroma pridobitvijo njihovih izjav v prvotnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP, to je, da tožena stranka brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni mogla predlagati oziroma navesti novih dejstev oziroma dokazov, ki jih uveljavlja v predlogu za obnovo postopka skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP. Zato je treba njen predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavreči.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081323
ZASP člen 32, 128, 128/2, 128/3, 130, 146, 146/2, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 168, 168/2. OZ člen 6, 6/2. ZPP 311, 311/1, 311/2, 311/3. ZDDV-1 člen 3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - sekundarna uporaba fonogramov - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - mesečno poročanje - plačilo DDV
Tožena stranka je s tem, ko je v hotelskih sobah namestila TV sprejemnike, postala uporabnik v smislu 130. člena ZASP. TV sprejemnik je namreč naprava, preko katere je možno predvajati oziroma priobčevati fonograme.
Za javno priobčevanje fonogramov gre tudi v primeru sekundarne uporabe fonogramov. Zato zatrjevanje tožene stranke, da TV sprejemnik ni aparatura, preko katere bi bilo možno predvajati posnete fonograme, ne predstavlja zanikanje dejstva, da so se fonogrami predvajali. Pri tem so gostje hotela javnost, saj gre za nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, pri čemer tudi gre za dovolj veliko število oseb, da se jih lahko šteje kot javnost.