vrednost spornega predmeta - ocenitvena dolžnost - korekturna dolžnost
Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, kakršen je zahtevek v obravnavani zadevi, je treba vrednost spornega predmeta oceniti. Zakon tu kombinira ocenitveno dolžnost tožnika in korekturno dolžnost sodišča.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.
uporaba materialnega prava - tarifa - pravna kvalifikacija
Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo tudi tarifo Sporazuma 2006, ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, oziroma ni upoštevalo, da se glasba v lokalu predvaja do 24. ure, kar pomeni, da bi moralo nadomestilo odmeriti po 2.b točki tarifnega dela Sporazuma 2006 in ne po 2.a točki. Tožeča stranke je namreč navedeno okoliščino, da se glasba predvaja do 24. ure, navedla le kot tarifni kriterij, na podlagi katerega naj sodišče odmeri nadomestilo, in ne kot dejstvo. Kriterij predvajanja do 24. ure predstavlja po Tarifi 2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka, nižji tarifni razred. Tega po Sporazumu 2006 predstavlja kriterij predvajanja do 23. ure. Ker je torej sodišče prve stopnje navedeni kriterij pravilno upoštevalo v okviru prisoje nadomestila na podlagi Sporazuma 2006, in torej upoštevalo tarifo iz točke 2.a Sporazuma 2006, je njegova odločitev v tem delu pravilna.Zgolj to, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera stopnja krivde je podana, še ne pomeni, da je njegova odločitev nepravilna. Pri tej opredelitvi gre namreč zgolj za pravno kvalifikacijo, za pravno vprašanje, ki ga sodišče poda oziroma nanj odgovori glede na ugotovljeno dejansko stanje. Gre zgolj za subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod ustrezno zakonsko normo.
Trinajsti člen ZUPJS ureja zmanjšanje dohodka pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev. V drugi tč. prvega odst. 13. člena ZUPJS določa, da se pri ugotavljanju upravičenosti do posamezne pravice iz javnih sredstev ugotovljen dohodek zmanjša za periodične dohodke, ki jih je oseba nehala prejemati in ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov. Tretji odst. 13. člena ZUPJS določa, da mora oseba, ki uveljavlja pravice iz javnih sredstev, dokazati prenehanje prejemanja periodičnih dohodkov. Torej tudi dejstvo, da ni začela prejemati drugih periodičnih dohodkov, saj sta navedena pogoja predpisana kumulativno. Ko je tožniku prenehalo delovno razmerje, je prenehal prejemati plačo, kasneje pa tudi nadomestilo za brezposelnost, ni pa dokazano, da tožnik ni začel prejemati drugih periodičnih dohodkov v smislu 13. člena ZUPJS. Tožnik namreč prejema nadomestilo za invalidnost, ki predstavlja mesečni periodični prejemek. Gre za mesečne zneske denarne dajatve iz obveznega invalidskega zavarovanja zaradi zmanjšane delovne zmožnosti, ki upravičencem pripada ne glede na to, ali so v delovnem razmerju ali ne, oziroma so izgubili zaposlitev in so prijavljeni na zavodu za zaposlovanje.
Glede na ugotovljen skupni dohodek družine, je bil tožnik v skladu z 24. členom ZUPJS pravilno razvrščen v četrti dohodkovni razred. Zato je bilo v predsodnem upravnem postopku zakonito določeno znižano plačilo vrtca na 30 % cene programa.
V konkretnem primeru je za izplačilo vtoževanega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule dovolj, da je tožnik konkurenčno klavzulo spoštoval. Iz besedila aneksa, ki je konkurenčno klavzulo določil, ne izhaja, da bi tožnik moral dokazovati prejete ponudbe, ki jih je moral zavrniti zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Prav tako tudi ni bilo določeno, da bi moral tožnik imeti ustanovljeno podjetje za opravljanje dejavnosti ali da bi moral toženo stranko obvestiti, da zaradi spoštovanja klavzule ne more opravljati določenega dela.
Bistvo določbe o konkurenčni klavzuli v aneksu je bilo, da tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati del in sklepati poslov iz delovnega področja ali dejavnosti tožene stranke na trgu, zaradi teh prepovedi in omejitev pa je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi upravičen do mesečnega denarnega nadomestila. Edini pogoj, ki je bil določen za izplačevanje denarnega nadomestila, je bil, da tožnikova plača po prenehanju delovnega razmerja ni primerljiva s prejšnjo. Ta pogoj pa je bil v tožnikovem primeru izpolnjen.
Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), trditve tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno. Zato ugovor tožnika zoper plačilni nalog, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo skladno s 105.a členom ZPP plačati predpisano sodno takso, ni utemeljen.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
V zvezi s pritožbenim navajanjem, da je tožeča stranka s tem, ko je svoj zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve smiselno utemeljevala na svojo tarifo, zatrjevala (s strani tožene stranke neprerekano) višino koristi, ki bi jo sodišče moralo upoštevati kot nesporno, pritožbeno sodišče odgovarja, da v tem delu ne gre za dejansko, marveč pravno vprašanje, ki ni stvar afirmativne litiskontestacije. Tožeča stranka je svoj zahtevek vtoževala na podlagi neupravičene pridobitve, prvostopenjsko sodišče pa ji je v sklicevanju na določbo 1. odstavka 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika proizvajalcu fonogramov plačati primerno nadomestilo za uporabo, sledilo. Pojem „primerno nadomestilo“ je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje, dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče, in gre za vprašanje uporabe materialnega prava. Ne more biti sporno, da standardu primernosti veliko bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.Z izvajanjem dokaza, ki je bil predlagan z namenom "pojasnjevanja, kako je potekalo zaznavanje javnega priobčevanja fonogramov, kakor tudi postopek pozivanja", ni mogoče dokazovati dejstva, da je s strani tožeče stranke poslane dopise tožena stranka dejansko in zanesljivo prejela.Obrazložitev glede načina organiziranosti izvajanja tožničinih zakonskih obveznosti, ki jih je v zvezi s tem podalo sodišče prve stopnje, ne predstavlja pravno relevantnih dejstev, od katerih bi bila odvisna odločitev o predmetnem zahtevku.
ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Okrožno sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena v reševanje, je že opravilo narok, s čemer je zamudilo trenutek, ko se je na ugovor toženca še lahko izreklo za stvarno nepristojno. Okoliščina, da je bilo obravnavanje na naroku omejeno zgolj na dejstva, ki so pomembna za presojo stvarne pristojnosti, pri tem ni pomembna.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
ZUJF člen 188, 188/3, 246, 246/3. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožnici je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke.
Sklep tožene stranke o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pa je nezakonit v delu, ki določa, da tožnici pogodba preneha že z dnem, ko je sicer že izpolnjevala pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so bili določeni za ženske, ni pa še izpolnjevala enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot so veljali za moške zavarovance. Glede določbe 246. člena ZUJF je namreč Ustavno sodišče z odločb U-I-146/12-35 z dne 14. 11. 2013 ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, v kolikor se nanaša na javne uslužbenke kot ženske zavarovanke, ki še niso izpolnile enakih pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kot veljajo za moške zavarovance. Tožnici je tako lahko zakonito prenehala pogodba o zaposlitvi z dnem, ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so veljali za moške zavarovance (in ne že z dnem, ko je izpolnila pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, kakršni so veljali za ženske zavarovanke). Zato tožničin tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja delovnega razmerja po tem datumu ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 42, 42/1, 42/1-6. ZPPSL člen 114. OZ člen 288.
pokojninska osnova - trgovinski boni - starostna pokojnina - stečaj - prejemek v naravi
Trgovinski boni se kot prejemek v naravi vštejejo v pokojninsko osnovo pod pogojem, da so del plače in da so od njih plačani prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-3. Kolektivna pogodba za kemično in gumarsko industrijo Slovenije člen 36.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti
Tožnik je zavestno, kljub predhodnim opominom, kršil varnostne zahteve, da je potrebno v proizvodnji, skladišču in delavnicah ves čas nositi zaščitna očala. Tožnikovo opustitev uporabe predpisane varnostne opreme je možno opredeliti kot resno kršitev njegovih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je takšne narave, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno. Zato je tožena stranka tožniku utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
Tožnik je pravočasno prijavil nesrečo pri delu, zato je upravičen zahtevati 100 % nadomestilo v času bolniške odsotnosti. Do prenizkega izplačila nadomestila plače v času bolniškega staleža tožnika ni prišlo zaradi njegove napake, temveč po krivdi tožene stranke. Zato je njegov tožbeni zahtevek utemeljen.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditvena podlaga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila je v tožbi kot vzrok poškodbe navedel, da je tega dne padel iz stranice prikolice. Tudi v pripravljalnih vlogah in svojem zaslišanju je navedel enak vzrok za poškodbo - padec iz stranice tovornjaka. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji izpovedi navedel drug vzrok za nezgodo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da ni zanikala tožnikovega padca s stranice tovornjaka, je pa izpostavila druga vprašanja - ali je tožnik tovor pravilno nakladal, kako se pravilno zapira cerada, ipd. Tožnik je zato tekom postopka konkretiziral svoje navedbe o padcu in podrobneje opisal potek dogodka. Vseskozi je trdil, da je padel iz stranice tovornjaka, ko je zapiral cerado oz. nameščal letve, ki cerado držijo, pri čemer je večkrat navedel, da je bil tovornjak polno naložen. Po oceni pritožbenega sodišča pri tem ni bistveno, ali je tožnik stranico tovornjaka odprl in zaprl zaradi nalaganja blaga ali zaradi nalaganja viličarja po koncu nalaganja blaga, kar je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot ključno okoliščino. Bistveno namreč je, da je tožnik škodo utrpel, ko je v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki nalagal blago v družbi A.. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar sploh ni ugotavljalo odgovornosti tožene stranke.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0080861
ZOR člen 504. ZPP člen 360, 360/1.
leasing pogodba – prodajna pogodba – garancija za brezhibno delovanje stvari – napake stvari – odprava napak – odstop od pogodbe
Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na navedbi, da je zaradi neodprave napak na prevzetih dveh zabojnikih po samem zakonu prišlo do razdora prodajnih pogodb in da je posledično upravičena iz tega naslova uveljavljati ustrezne zahtevke na vračilo kupnine. Takšno stališče samo po sebi kaže na to, da je tožeča stranka štela, da so zaradi (zatrjevane) neodprave napak na prevzetih zabojnikih prenehale medsebojne pravice in obveznosti strank po sklenjenih prodajnih pogodbah, iz česar logično izhaja, da do popravil ostalih zabojnikov ni prišlo.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek iz naslova nadur in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. Zatrjeval je, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.