ZDR člen 42, 126. ZSPJS člen 2, 5, 7, 7/5. ZObr člen 88, 88/1. ZJU člen 195, 196.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - javni uslužbenci - vojska -plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo načelnika oddelka, zato mu pripada vtoževana razlika v plači in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal za pomočnika protiobveščevalne zadeve in plačo višje vrednotnega delovnega mesta načelnika oddelka.
Ker je tožnik v spornem času (v maju in juniju 2006) v resnici opravljal delo načelnika, mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav naj tožena stranka še ne bi imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ker je to storila šele v juniju 2006.
ZSDP člen 81. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7.
dodatek za nego otroka - aktivna legitimacija - otrok
V obravnavanem primeru, ko gre za spor o dodatku za nego otroka, je pravna podlaga za odločitev podana v ZSDP. Ta v 81. členu določa, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To pomeni, da dodatek za nego otroka uveljavlja eden od staršev in ne otrok, ki tudi ne more biti nosilec pravic v materialnem smislu. Nosilec pravic v materialnem smislu je lahko samo eden od staršev.
Pri otroku (prvi tožnici) je izpolnjen dejanski stan iz 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ker gre pri njem za več motenj, ki pa vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje oziroma motnje ali bolezni, da bi bil otrok zaradi nje upravičen do posebne nege ali varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje. Zato je druga tožnica (mati mld. hčerke - prve tožnice) upravičena do priznanja pravice do dodatka za nego otroka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalcu ni mogoče očitati, da je ravnal nezakonito, če je zaposlil novega delavca, ki opravlja delo, ki je le deloma enako delu, ki ga je opravljal delavec, kateremu je odpovedal pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, če je to posledica spremembe v poslovanju delodajalca in racionalizacije stroškov, vendar navedeno velja pod pogojem, da prejšnji delavec ne bi mogel opravljati dela novo zaposlenega delavca, upoštevaje tretji odstavek 88. člena ZDR.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR se za poslovni razlog šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Med te razloge ni mogoče uvrstiti kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedel zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker torej tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) nezakonita.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za oba zahtevka (iz naslova neizplačanih potnih stroškov in nadur) in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. V tožbi je navedel, da se je vsako nedeljo zvečer odpeljal s svojim avtomobilom iz Slovenije, kjer je pobral sodelavca, na delo v Avstrijo, od koder se je konec tedna vračal domov. Tako je v eno smer opravil 316 kilometrov. Mesečni znesek kilometrov je pomnožil s kilometrino in dobil vtoževane zneske potnih stroškov. Glede nadur je tožnik zatrjeval, da je dnevno delal 11 ur, kar tedensko pomeni 15 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130% urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezen dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugotovilo, da tožnik utemeljenosti svojih zahtevkov ni dokazal. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
ZPIZ-1 člen 41, 41/2, 60, 60/2, 60/2-1, 106, 106/1.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - kontrolni pregledi
Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.
V konkretnem primeru je za izplačilo vtoževanega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule dovolj, da je tožnik konkurenčno klavzulo spoštoval. Iz besedila aneksa, ki je konkurenčno klavzulo določil, ne izhaja, da bi tožnik moral dokazovati prejete ponudbe, ki jih je moral zavrniti zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Prav tako tudi ni bilo določeno, da bi moral tožnik imeti ustanovljeno podjetje za opravljanje dejavnosti ali da bi moral toženo stranko obvestiti, da zaradi spoštovanja klavzule ne more opravljati določenega dela.
Bistvo določbe o konkurenčni klavzuli v aneksu je bilo, da tožnik po prenehanju pogodbe o zaposlitvi ne sme opravljati del in sklepati poslov iz delovnega področja ali dejavnosti tožene stranke na trgu, zaradi teh prepovedi in omejitev pa je po prenehanju pogodbe o zaposlitvi upravičen do mesečnega denarnega nadomestila. Edini pogoj, ki je bil določen za izplačevanje denarnega nadomestila, je bil, da tožnikova plača po prenehanju delovnega razmerja ni primerljiva s prejšnjo. Ta pogoj pa je bil v tožnikovem primeru izpolnjen.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe – pravica do obveščenosti – imenovanje članov nadzornega sveta
Če uprava ne zagotovi informacij o kandidatu za člana nadzornega sveta, ki jih je dolžna zagotoviti po 2. točki 2. odstavka 297.a člena ZGD-1, je sklep o imenovanju izpodbojen.
Ker je na vprašanje odgovoril predsednik skupščine in ker niti ta odgovor ni vseboval nikakršnega količkaj jasnega pojasnila, ali so bile pri predlogu za izvolitev članov nadzornega sveta spoštovane predpostavke po 1. odstavku 273. člena ZGD-1, je bil sklep o imenovanju dveh članov nadzornega sveta neveljaven.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek iz naslova nadur in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. Zatrjeval je, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.
ZPP člen 19, 19/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZASP člen 5, 5/2.
stvarna pristojnost - avtorsko delo - plačilo za delo
Tožnica v tem sporu zahteva plačilo avtorskih honorarjev za strokovna predavanja, za članke, za učno gradivo. Zahteva, da tožena stranka preneha s kršenjem moralne avtorske pravice (da jo navede kot avtorico), plačilo civilne kazni in odškodnino zaradi psihičnih bolečin. Tožnica torej zahteva plačilo za avtorsko delo, zato v tem delu ne gre za delovni spor (ZDSS-1 v 5. členu ne določa stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih v primeru spora iz naslova avtorskih pravic). Gre za pravice iz ZASP, v teh sporih pa je podana pristojnost okrožnega sodišča.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (poslovodja prodajalne tožene stranke) ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki, izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.
plačilo razlike plače - javni uslužbenci - vojska - dodatek za povečan obseg dela - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je v spornem obdobju, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50). V določenem obdobju je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).
Zato tožniku v vtoževanem obdobju pripada razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00, vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje.
Tožnik je v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - ustaljena sodna praksa - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - predpravdni stroški - mesečno poročanje
Pojem "primerno nadomestilo" je pravni standard, s katerim je določen okvir, ki ga je glede na ugotovljeno dejansko stanje dolžno v vsakem konkretnem primeru zapolniti sodišče. Ne more biti sporno, da standardu primernosti mnogo bolj ustreza višina nadomestila, kot se je oblikovala na osnovi pogajanj med vpletenimi strankami, in ne enostransko določena tarifa.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti po izvršilnem naslovu, po katerem mora nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, niti v roku, ki mu ga je določilo sodišče s sklepom o izvršbi, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo drugačno oceno invalidnosti, saj pri tožnici ni podana popolna trajna dela nezmožnost ali potreba po časovni razbremenitvi pri delu. Zato primarni zahtevek na razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju in podredni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi omejitvami pri delu in časovno razbremenitvijo, nista utemeljena.
Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino člen 20. ZPIZ-1 člen 36, 36/3, 187, 276, 276/2.
starostna pokojnina - sorazmerni del pokojnine - tujec - seštevanje dob - tretja država - odškodnina - zakonske zamudne obresti
Zavarovalna doba, ki jo je tožnik dopolnil v Republiki Srbiji se lahko upošteva šele od sklenitve sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo o socialnem zavarovanju in ker je ta sporazum začel veljati šele s 1. 11. 2010 je tožnik šele takrat izpolnil pogoje 15 let zavarovalne dobe. Zato tožnikov zahtevek na odmero in plačilo sorazmernega dela starostne pokojnine že od 1. 1. 2009, ni utemeljen, saj mu ta dajatev v sorazmernem delu skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot odškodnina pripada šele od 1. 11. 2010 dalje.
Tožniku pripada plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, kot je to določeno v drugem odstavku 276. člena ZPIZ-1. Na podlagi navedenega določila se upravičencu izplača v breme zavoda odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezen znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe, če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oziroma vlagatelja, delodajalca oziroma druge osebe. Ker sta bili odločbi toženca odpravljeni, je s tem izpolnjen dejanski stan po prej citirani določbi ZPIZ-1, kar pomeni, da je toženec dolžan plačati odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti.