redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR se za poslovni razlog šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Med te razloge ni mogoče uvrstiti kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedel zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker torej tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) nezakonita.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek iz naslova nadur in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. Zatrjeval je, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Tožnica do zavarovančeve smrti ni bila popolnoma nezmožna za delo in to tudi ni postala v enem letu po zavarovančevi smrti, zato ne izpolnjuje pogoja iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZPIZ-1 za pridobitev pravice do vdovske pokojnine.
Tožena stranka je opustila dolžnost pravočasnega predlaganja dokazov z zaslišanjem članov sindikata oziroma pridobitvijo njihovih izjav v prvotnem postopku, zato ni izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 395. člena ZPP, to je, da tožena stranka brez svoje krivde v prejšnjem postopku ni mogla predlagati oziroma navesti novih dejstev oziroma dokazov, ki jih uveljavlja v predlogu za obnovo postopka skladno z določbo 10. točke 394. člena ZPP. Zato je treba njen predlog za obnovo postopka kot nedovoljen zavreči.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - trditvena podlaga - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Tožnik, ki je bil v času škodnega dogodka zaposlen pri toženi stranki kot voznik tovornega vozila je v tožbi kot vzrok poškodbe navedel, da je tega dne padel iz stranice prikolice. Tudi v pripravljalnih vlogah in svojem zaslišanju je navedel enak vzrok za poškodbo - padec iz stranice tovornjaka. Zato je nepravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v svoji izpovedi navedel drug vzrok za nezgodo. Iz navedb tožene stranke izhaja, da ni zanikala tožnikovega padca s stranice tovornjaka, je pa izpostavila druga vprašanja - ali je tožnik tovor pravilno nakladal, kako se pravilno zapira cerada, ipd. Tožnik je zato tekom postopka konkretiziral svoje navedbe o padcu in podrobneje opisal potek dogodka. Vseskozi je trdil, da je padel iz stranice tovornjaka, ko je zapiral cerado oz. nameščal letve, ki cerado držijo, pri čemer je večkrat navedel, da je bil tovornjak polno naložen. Po oceni pritožbenega sodišča pri tem ni bistveno, ali je tožnik stranico tovornjaka odprl in zaprl zaradi nalaganja blaga ali zaradi nalaganja viličarja po koncu nalaganja blaga, kar je sodišče prve stopnje nepravilno štelo kot ključno okoliščino. Bistveno namreč je, da je tožnik škodo utrpel, ko je v okviru svoje zaposlitve pri toženi stranki nalagal blago v družbi A.. Nepravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik podal pomanjkljivo trditveno podlago, zaradi česar sploh ni ugotavljalo odgovornosti tožene stranke.
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO
VSL0063109
URS člen 26, 26/1. ZASP člen 130, 130/1, 145, 151, 153, 153/1, 153/2.
odškodninska odgovornost države – protipravnost – javnopravna pravica – pravice proizvajalcev fonogramov – odobritev tarife za uporabo avtorskih del
Ravnanje Republike Slovenije je protipravno, če krši kakšno javnopravno pravico oškodovanca.
Tožeča stranka kot kolektivna organizacija ni imela javnopravne pravice zahtevati (in prejeti) odobritev od tožene stranke. Tako je bilo vse dokler ni bila uveljavljena novela ZASP-C, torej v celotnem obdobju, za katerega zahteva tožeča stranka povrnitev škode.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi pravilno izhajalo iz tretjega odstavka 226. člena ZIZ, ki določa, da če dolžnik ne izpolni obveznosti po izvršilnem naslovu, po katerem mora nekaj storiti, kar ne more namesto njega storiti nihče drug, niti v roku, ki mu ga je določilo sodišče s sklepom o izvršbi, opravi sodišče po uradni dolžnosti izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni. Hkrati izda sodišče nov sklep, s katerim določi dolžniku nov rok za izpolnitev obveznosti in izreče novo denarno kazen, višjo kot v prejšnjem sklepu, za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti.
plačilo razlike plače - javni uslužbenci - vojska - dodatek za povečan obseg dela - plačilo za dejansko opravljeno delo - plačilo za delo - obveznost plačila
Tožnik je v spornem obdobju, ko je bil formalno razporejen na dolžnost skladiščnika (količnik za določitev osnovne plače 2,00), dejansko opravljal vsa dela v polnem obsegu na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50). V določenem obdobju je tožnik dodatno opravljal tudi 80% dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje (količnik 4,00), za katero je določen višji količnik za določitev osnovne plače kot za delo na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje (količnik 2,50).
Zato tožniku v vtoževanem obdobju pripada razlika plače med količnikom 2,00 (dejansko izplačanim) do količnika 4,00, vse v višini 80 % navedene razlike (torej dejansko do količnika 3,20), saj je tožnik dejansko opravljal v tem obsegu (80 %) dolžnost pomočnika za mednarodno sodelovanje.
Tožnik je v spornem obdobju opravil bistveno več dela, kot bi ga opravil, če bi v celoti opravljal zgolj dela na formacijski dolžnosti pomočnika za mednarodno sodelovanje ali zgolj dela na formacijski dolžnosti referenta za mednarodno vojaško sodelovanje, zato ni mogoče šteti, da je tožena stranka s tem, ko je tožniku v spornem obdobju poleg plače priznala in izplačala tudi dodatek za povečan obseg dela, izpolnila nekaj, česar ni bila dolžna, niti tega, da je ta dodatek po svojem namenu že predstavljal plačilo za dejansko opravljeno delo.
zamudna sodba - odpravnina - redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - razlog nesposobnosti
Tožeča stranka v tožbi navaja, da je v spornem obdobju bila zaposlena pri toženi stranki, da ji je prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in da ji pripadajoča odpravnina zaradi podane odpovedi ni bila izplačana. Iz takšnih navedb izhaja vtoževana posledica, tj. dolžnost plačila odpravnine (109. člen ZDR).
V 1. odst. 29. čl. Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije, ki zavezuje toženo stranko, je določeno, da je v primerih, ko je s pravnomočno sodno odločbo ugotovljena diskriminacija ali trpinčenje delavca, delodajalec delavcu dolžan izplačati pogodbeno kazen v višini treh plač. Pogoji za izplačilo pogodbene kazni, kot jih določa kolektivna pogodba, v konkretnem primeru niso izpolnjeni. Delovno razmerje oz. pogodba o zaposlitvi lahko nezakonito preneha zaradi različnih razlogov, pri čemer je razlog diskriminacije lahko, ne pa nujno, zgolj eden od njih. Ta razlog v pravnomočni sodbi (s katero je bilo ugotovljeno, da je tožniku pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje) ni bil ugotovljen, zato ni podlage za izplačilo vtoževane pogodbene kazni.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – uporaba tarife – skupni sporazum – razlaga skupnega sporazuma – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – nesklepčnost – stroški terenske kontrole – Svet za avtorsko pravo
Tožeča stranka lahko zahteva na temelju neupravičene obogatitve le toliko, kolikor bi lahko zahtevala nadomestila po Skupnem sporazumu o višini nadomestil.
Postopek pri Svetu poteka po določilih 157a in naslednjih členih ZASP in je namenjen razreševanju spornih vprašanj glede primernosti, določanja Tarife med osebami, ki za izvedbo postopka pred Svetom izkažejo pravni interes (drugi odstavek 157a člena ZASP). Sodišče, ki odloča v sodnem postopku pa uporablja materialno pravna določila ZASP v okviru presoje pravilne materialno pravne podlage za odločitev o tožbenih zahtevkih tožeče stranke. Pri tej presoji pa ni vezano na razlago Sveta. Drugačna razlaga iz zakonskih določil ZASP namreč ne izhaja.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – DAVKI – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0081323
ZASP člen 32, 128, 128/2, 128/3, 130, 146, 146/2, 153, 153/1, 157, 157/1, 157/4, 157/4-1, 157/4-3, 157/6, 157/7, 158, 158/1, 168, 168/2. OZ člen 6, 6/2. ZPP 311, 311/1, 311/2, 311/3. ZDDV-1 člen 3. Pravilnik o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost člen 13.
sorodne glasbene pravice - javno priobčevanje komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - sekundarna uporaba fonogramov - skupni sporazum - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - nadomestilo za uporabo fonogramov - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - civilna kazen - mesečno poročanje - plačilo DDV
Tožena stranka je s tem, ko je v hotelskih sobah namestila TV sprejemnike, postala uporabnik v smislu 130. člena ZASP. TV sprejemnik je namreč naprava, preko katere je možno predvajati oziroma priobčevati fonograme.
Za javno priobčevanje fonogramov gre tudi v primeru sekundarne uporabe fonogramov. Zato zatrjevanje tožene stranke, da TV sprejemnik ni aparatura, preko katere bi bilo možno predvajati posnete fonograme, ne predstavlja zanikanje dejstva, da so se fonogrami predvajali. Pri tem so gostje hotela javnost, saj gre za nedoločeno število potencialnih prejemnikov storitev, pri čemer tudi gre za dovolj veliko število oseb, da se jih lahko šteje kot javnost.
OZ člen 375, 381. ZIZ člen 16a, 20a, 44, 44/1, 55, 55/1, 55/2, 53, 53/2.
ugovor zoper sklep o izvršbi - izvršilni naslov - neposredno izvršljiv notarski zapis - načelo formalne legalitete - vezanost na izvršilni naslov - obresti - obrestovanje obresti - procesne obresti
OZ v citiranem 381. členu sicer določa, da je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Vendar lahko upnik v izvršbi zahteva le tiste obresti, katere ima priznane v izvršilnem naslovu in ne more zahtevati obresti od kapitaliziranih obresti.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - telesna okvara - poškodba pri delu
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnik je zmožen s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek na razvrstitev tožnika v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ni utemeljen.
ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
Okrožno sodišče, kateremu je bila zadeva odstopljena v reševanje, je že opravilo narok, s čemer je zamudilo trenutek, ko se je na ugovor toženca še lahko izreklo za stvarno nepristojno. Okoliščina, da je bilo obravnavanje na naroku omejeno zgolj na dejstva, ki so pomembna za presojo stvarne pristojnosti, pri tem ni pomembna.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Tožnik (poslovodja prodajalne tožene stranke) ni upošteval navodil delodajalca, da mora za blago, ki ga izroči stranki, izdati račun, ki ga mora kupec plačati pred prevzemom blaga. S tem je huje kršil obveznosti iz delovnega razmerja, kar je utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei 111/1 člena ZDR.