Z uveljavitvijo ZST-1 od dne 10. 8. 2013 dalje je bila določena taksa za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari tudi v individualnih delovnih sporih, ki so premoženjske narave (taksna tarifa 2321). Ker je v konkretnem primeru nastala taksna obveznost za pritožbo po uveljavitvi ZST-1b, navedeni zakon pa je v predhodnih določbah opredelil zgolj to, da se takse za postopke in dejanja, glede katerih je nastala taksna obveznost do uveljavitve tega zakona, plačujejo po dosedanjih predpisih in tarifi (1. odstavek 26. člena ZST-1b), trditve tožnika, da v času vložitve tožbe še niso veljale določbe ZST-1b in obveznost plačila takse v premoženjskih delovnopravnih sporih, ni utemeljeno. Zato ugovor tožnika zoper plačilni nalog, na podlagi katerega bi moral ob vložitvi pritožbe zoper prvostopenjsko sodbo skladno s 105.a členom ZPP plačati predpisano sodno takso, ni utemeljen.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL0080874
ZPP člen 2, 2/1, 7, 7/1. OZ člen 140, 140/1, 190. ZASP člen 130.
nadomestilo za javno priobčitev fonogramov – neupravičena pridobitev – privolitev v lastno prikrajšanje – izdaja računa – sklepčnost tožbe
Privolitev v lastno prikrajšanje mora biti nedvoumno. Da tovrstna privolitev tožeče stranke ni obstajala, kaže že dejstvo, da je že po Pogodbi tožena stranka (bila) dolžna plačati tožeči stranki tudi nadomestilo za uporabo fonogramov. Zgolj dejstvo, da tožeča stranka ni izdajala računov, še ne pomeni, da se je tožeča stranka odpovedala svojim terjatvam, ki so nastale že na podlagi Pogodbe (in ne računov).
V pravdnem postopku sodišča odloča v mejah postavljenih zahtevkov, to pomeni v okviru relevantnih dejstev in dokaznih predlogov strank ter njihovega tožbenega zahtevka.
Družba E. d.d. je kot tožeča stranka v tem individualnem delovnem sporu vtoževala pogodbeno kazen od toženke zaradi kršitve konkurenčne klavzule, ki je bila dogovorjena v pogodbi o zaposlitvi. To pogodbo sta sklenili družba F. d.d. in toženka. F. d.d. se je tekom postopka preimenovala v E. d.d., ki je nastopala kot tožeča stranka vse do naroka za glavno obravnavo. Na tem naroku je navedla, da zaradi pripojitve dela tožeče stranke k družbi B.B. d.d. popravlja naziv tožeče stranke in modificira tožbeni zahtevek tako, da se dosedanji naziv tožeče stranke E. d.d. nadomesti z novim nazivom B.B. d.d.. Tožeča stranka s predloženimi listinami ni uspela dokazati, da je terjatev, ki jo v tem individualnem delovnem sporu vtožuje od toženke, prešla od družbe E. d.d. na družbo B.B. d.d., torej da je podana aktivna legitimacija družbe B.B. d.d. v tem individualnem delovnem sporu. Zato tožbeni zahtevek na plačilo pogodbene kazni zaradi kršitve konkurenčne klavzule iz tega naslova ni utemeljen.
invalidnost - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - izvedensko mnenje - razlike v mnenjih - zavarovančev poklic
Med mnenjem invalidske komisije I. stopnje in mnenjem invalidske komisije II. stopnje obstaja bistvena razlika. Po mnenju invalidske komisije I. stopnje pri tožniku invalidnost sploh ni podana, medtem ko po mnenju invalidske komisije II. stopnje tožnik za delo ni zmožen in ni bil zmožen niti ob nastopu tega dela. Glede na take razlike v obeh mnenjih nikakor ni mogoče šteti, da je eno mnenje, torej mnenje invalidske komisije II. stopnje bolj prepričljivo od mnenja invalidske komisije I. stopnje.
Invalidnost se ugotavlja glede na zavarovančev poklic, ki po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 zajema delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Invalidnost je torej potrebno ugotavljati glede na zavarovančev poklic in ne zgolj na delo, ki ga je zavarovanec nazadnje opravljal.
Vožnik vloge (kljub pozivu sodišča) ni popravil, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno zavrglo na podlagi določil 5. odstavka 108. člena ZPP. Vložnik namreč ni jasno podal trditvene podlage in ni postavil tožbenega zahtevka, tako da bi lahko sodišče vlogo obravnavalo kot tožbo. ZPP v 180. členu določa, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera vložnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga (105. člen ZPP).
OZ člen 2, 3. ZIZ člen 20a, 20a/5. ZPP člen 212. ZPSto-2 člen 2, 2/21, 41, 41/4, 41/5.
substanciranje ugovornih trditev - trditveno in dokazno breme - obračun obveznosti iz notarskega zapisa kot izvršilnega naslova - dokazovanje zapadlosti terjatve z izjavo o zapadlosti
Upnik je svojo terjatev v predlogu za izvršbo, v odgovoru na ugovor dolžnikov ter še z drugimi listinami ustrezno dokumentiral, dolžnika pa svojih nesubstanciranih navedb nista uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo upnikovemu izračunu dolgovanega zneska. Stranke morajo v postopku navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Ker sta dolžnika višini izterjevane terjatve le pavšalno ugovarjala, trditvenega in dokaznega bremena glede nepravilnosti izračuna pa nista zmogla, pritožbi dolžnikov v tem delu ni slediti.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Na podlagi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR se za poslovni razlog šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Med te razloge ni mogoče uvrstiti kršitev pogodbenih obveznosti, ki jih je kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi izrecno navedel zakoniti zastopnik tožene stranke. Ker torej tožena stranka ni dokazala obstoja poslovnega razloga, opredeljenega v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR, je takšna redna odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) nezakonita.
ZPos 37. ZSS člen 1, 1/2, 4.a, 5, 23, 33, 33/1, 74, 74/1, 74/1-7, 74/3. ZDR-1 člen 4, 4/1. ZVDZ člen 12.
obstoj delovnega razmerja - sodnik - sodniška funkcija - prenehanje sodniške funkcije - višji pravosodni svetovalec - strokovni sodelavec - službeno razmerje - sodniška služba - ocena sodniške službe - sodni svet
Tožnik je bil v Državnem zboru izvoljen v trajno sodniško funkcijo. Glede sodnikovih pravic in dolžnosti v zvezi s sodniško službo se subsidiarno, torej če niso urejene v ZSS, uporablja ZDR-1 (4.a člen ZSS). V primeru, da iz ocene sodniške službe izhaja, da sodnik ne ustreza sodniški službi, mu sodniška funkcija preneha po samem zakonu (7. točka prvega odstavka 74. člena ZSS) z dnem potrditve ocene s strani sodnega sveta (tretji odstavek 74. člena ZSS). Tožniku je sodniška funkcija prenehala na dan, ko je oceno sodniške službe potrdil Sodni svet, v tem primeru pa ne pride v poštev uporaba določb ZDR-1 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Tožniku je z nastopom službenega razmerja oz. sodniške službe delovno razmerje kot strokovnemu sodelavcu prenehalo, saj obstoj delovnega in službenega razmerja hkrati ni mogoč. V času službenega razmerja tožniku delovno razmerje tudi ni mirovalo (kot je to npr. v primeru vodilnih delavcev, ki imajo pogodbo o zaposlitvi za določen čas - prvi in drugi odstavek 74. člena ZDR-1). ZSS namreč določbe, iz katere bi izhajalo, da sodniku v času sodniške službe prejšnje delovno razmerje miruje, nima. Iz tega razloga tožnik nima pravice zahtevati oz. predlagati, da ga delodajalec v primeru prenehanja sodniške službe razporedi na prejšnje delovno mesto in da se mu ponovno vzpostavi delovno razmerje.
dodatek za pomoč in postrežbo - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Izpodbijana sodba pravno relevantnih dejstev iz 139. čl. ZPIZ-1 (ki ureja potrebo po pomoči in postrežbi drugega pri zadovoljevanju vseh ali le večine osnovnih življenjskih potreb) ne vsebuje. Tako je ni mogoče niti preizkusiti, saj razen povsem pavšalnega zaključka, da naj bi toženec v predsodnem postopku pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil materialno pravo, s tem ko je zavrnil zahtevo za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, nima drugih pravno odločilnih razlogov. Ostalo je nerazčiščeno, ali in katere od osnovnih življenjskih potreb, določenih v 139. členu ZPIZ-1, tožnik ne zmore zadovoljevati sam. Razen povzetka mnenja IK-1 in IK-2 iz predsodnega postopka v sodbi ni njune dokazne ocene. Sicer pa niti v predlogu izbrane osebne zdravnice za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, razen zaznamka, da tožnik potrebuje stalno pomoč in postrežbo, ni s podzakonskim aktom predpisanega popisa osnovnih življenjskih opravil, ki jih lahko oz. ne more zadovoljevati sam.
Upoštevaje določbo sedmega odstavka 301. člena ZFPPIPP je v razmerju do tožene stranke prenehala le tista tožničina terjatev, ki je bila v stečajnem postopku prerekana, ne pa tudi tista (oz. tiste), ki je bila priznana. Ker je bila prerekana le tožničina terjatev iz naslova premalo izplačane plače, je potrebno zavrniti le ta tožbeni zahtevek. V preostalem delu, ki se nanaša na tožničine terjatve, ki so bile v stečajnem postopku dokončno priznane, to so terjatve iz naslova regresa in odpravnine, pa je potrebno tožbo zavreči upoštevaje osmi odstavek 301. člena ZFPPIPP (v povezavi s prvim odstavkom 274. člena ZPP), saj je prenehala njena pravna korist za vodenje pravde o tej terjatvi.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VDS0012500
ZDSS-1 člen 43, 43/1. ZIZ člen 272, 272/2. ZZ člen 36, 36/1.
zavarovanje nedenarne terjatve - nastanek težko nadomestljive škode - verjetno izkazana terjatev - javni zavod - postopek izbire direktorja - izbirni postopek - kandidati - sodno varstvo - pristojnost delovnega sodišča
Delovno sodišče je na podlagi določbe 36. člena ZZ pristojno v delovnem sporu odločati le o zakonitosti sklepa o izbiri (ali neizbiri) kandidata za direktorja zavoda. V tem okviru sodišče presoja tudi zakonitost postopka razpisa in izbire (in posameznih dejanj med postopkom, kot je npr. izločitev kandidata iz razpisnega postopka zaradi neizpolnjevanja pogojev, ki je predmet sklepa, katerega odpravo oz. razveljavitev tožnica s tožbo zahteva), s tožbo pa ni mogoče (uspešno) zahtevati razveljavitve posameznih domnevno nezakonitih dejanj oz. sklepov, sprejetih v okviru postopka razpisa in izbire. Niti v 36. členu niti v drugih določbah ZZ ni podlage za to, da bi sodišče na zahtevo neizbranega kandidata „vzpostavilo stanje na dan izdaje razveljavljenega sklepa (o izločitvi prijave tožnice iz razpisnega postopka izbora za direktorja)“ in razveljavilo „vsa poznejša opravila“, torej tudi morebitni kasneje ponovljeni razpis (za isto delovno mesto), kar s tožbo zahteva tožnica. Prav na takšno zahtevo pa se nanaša tudi predlagana začasna odredba, s katero tožnica, ki izpodbija sklep o izločitvi prijave iz razpisnega postopka izbora direktorja zavoda po razpisu, zahteva zadržanje izbire in imenovanja kandidatov po novem razpisu. Iz teh razlogov terjatev tožeče stranke, ki jo uveljavlja s tožbo, ni verjetno izkazana. Zato že prvi pogoj za izdajo predlagane začasne odredbe ni izpolnjen.
invalidska pokojnina - invalidnost II. kategorije - invalid III. kategorije
Pri tožniku ne gre za takšno zdravstveno stanje, zaradi katerega v smislu 1. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 ne bi bil več zmožen za pridobitno delo oziroma je popolnoma nezmožen za delo. Tožnika je zmožen opravljati drugo delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu s polnim delovnim časom in delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, z omejitvami kot invalid III. kategorije invalidnosti v smislu 3. alinee 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1. Zato tožnikov zahtevek na priznanje invalidske pokojnine ni utemeljen.
invalidnost - poslabšanje zdravstvenega stanja - priznanje novih pravic - preostala delovna zmožnost
Pri tožnici (invalidki III. kategorije) ni mogoče ugotoviti poslabšanja zdravstvenega stanja, ki bi narekovalo drugačno oceno invalidnosti, saj pri tožnici ni podana popolna trajna dela nezmožnost ali potreba po časovni razbremenitvi pri delu. Zato primarni zahtevek na razvrstitev tožnice v II. kategorijo invalidnosti ter priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na tem pravnem temelju in podredni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti z dodatnimi omejitvami pri delu in časovno razbremenitvijo, nista utemeljena.
ODŠKODNINSKO PRAVO – PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – USTAVNO PRAVO
VSL0063109
URS člen 26, 26/1. ZASP člen 130, 130/1, 145, 151, 153, 153/1, 153/2.
odškodninska odgovornost države – protipravnost – javnopravna pravica – pravice proizvajalcev fonogramov – odobritev tarife za uporabo avtorskih del
Ravnanje Republike Slovenije je protipravno, če krši kakšno javnopravno pravico oškodovanca.
Tožeča stranka kot kolektivna organizacija ni imela javnopravne pravice zahtevati (in prejeti) odobritev od tožene stranke. Tako je bilo vse dokler ni bila uveljavljena novela ZASP-C, torej v celotnem obdobju, za katerega zahteva tožeča stranka povrnitev škode.
izpodbijanje sklepov skupščine delniške družbe – pravica do obveščenosti – imenovanje članov nadzornega sveta
Če uprava ne zagotovi informacij o kandidatu za člana nadzornega sveta, ki jih je dolžna zagotoviti po 2. točki 2. odstavka 297.a člena ZGD-1, je sklep o imenovanju izpodbojen.
Ker je na vprašanje odgovoril predsednik skupščine in ker niti ta odgovor ni vseboval nikakršnega količkaj jasnega pojasnila, ali so bile pri predlogu za izvolitev članov nadzornega sveta spoštovane predpostavke po 1. odstavku 273. člena ZGD-1, je bil sklep o imenovanju dveh članov nadzornega sveta neveljaven.
uporaba materialnega prava - tarifa - pravna kvalifikacija
Neutemeljena je pritožbena navedba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje povsem napačno uporabilo tudi tarifo Sporazuma 2006, ker je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, oziroma ni upoštevalo, da se glasba v lokalu predvaja do 24. ure, kar pomeni, da bi moralo nadomestilo odmeriti po 2.b točki tarifnega dela Sporazuma 2006 in ne po 2.a točki. Tožeča stranke je namreč navedeno okoliščino, da se glasba predvaja do 24. ure, navedla le kot tarifni kriterij, na podlagi katerega naj sodišče odmeri nadomestilo, in ne kot dejstvo. Kriterij predvajanja do 24. ure predstavlja po Tarifi 2005, na katero se je sklicevala tožeča stranka, nižji tarifni razred. Tega po Sporazumu 2006 predstavlja kriterij predvajanja do 23. ure. Ker je torej sodišče prve stopnje navedeni kriterij pravilno upoštevalo v okviru prisoje nadomestila na podlagi Sporazuma 2006, in torej upoštevalo tarifo iz točke 2.a Sporazuma 2006, je njegova odločitev v tem delu pravilna.Zgolj to, da sodišče prve stopnje ni navedlo, katera stopnja krivde je podana, še ne pomeni, da je njegova odločitev nepravilna. Pri tej opredelitvi gre namreč zgolj za pravno kvalifikacijo, za pravno vprašanje, ki ga sodišče poda oziroma nanj odgovori glede na ugotovljeno dejansko stanje. Gre zgolj za subsumpcijo konkretnega dejanskega stanja pod ustrezno zakonsko normo.
Sodišče prve stopnje je izvedencem priznalo materialne stroške v višini 15 % od nagrade. Materialne stroške je odmerilo na podlagi 3. odstavek 45. člena Pravilnika, ki določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 odstotkov od odmerjene nagrade. Sodišče prve stopnje pri odmeri materialnih stroškov ni prekoračilo predpisanega okvirja. V Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja so bili trije izvedenci, kar pomeni, da je sodišče prve stopnje vsakemu od njih priznalo 5 % materialnih stroškov.
ZDR člen 31, 32, 35, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja
Delavec mora upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja (32. člen ZDR). Tožnik (komercialist) navedenih navodil delodajalca ni upošteval, saj ni spoštoval internih aktov delodajalca in je s tem za interese delodajalca ravnal škodljivo. S tem, ko je tožnik kupca, v nasprotju z internimi akti, ročno vnesel v sistem pri delodajalcu, brez pridobljene ustrezne dokumentacije s strani kupca in posledično omogočil poslovanje delodajalca z neobstoječim kupcem, torej družbo, ki ni registrirana v sodnem registru, je delodajalcu nastala škoda. Tožnik je iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene obveznosti ter 31., 32. in 35. člen ZDR, zato mu je tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.
ZPP člen 19, 19/1. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZASP člen 5, 5/2.
stvarna pristojnost - avtorsko delo - plačilo za delo
Tožnica v tem sporu zahteva plačilo avtorskih honorarjev za strokovna predavanja, za članke, za učno gradivo. Zahteva, da tožena stranka preneha s kršenjem moralne avtorske pravice (da jo navede kot avtorico), plačilo civilne kazni in odškodnino zaradi psihičnih bolečin. Tožnica torej zahteva plačilo za avtorsko delo, zato v tem delu ne gre za delovni spor (ZDSS-1 v 5. členu ne določa stvarne pristojnosti delovnega sodišča v individualnih delovnih sporih v primeru spora iz naslova avtorskih pravic). Gre za pravice iz ZASP, v teh sporih pa je podana pristojnost okrožnega sodišča.