ZSSloV člen 49, 49/1, 62, 62/1, 62/1-2, 63, 63/2. ZJU člen 5, 5/1, 154, 154/1, 154/1-2, 154/1-3. ZObr člen 88, 88/3, 88/3-7, 88/7.
odpoved pogodbe o zaposlitvi - javni uslužbenci - vojak - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pravnomočna obsodilna sodba - reintegracija - poziv nazaj na delo - prenehanje delovnega razmerja
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je enostranska odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku v skladu z 2. točko 1. odstavka 62. člena ZSSloV, nezakonita, ker tožnik ni neopravičeno izostal z dela. Odločilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi nezakonite enostranske odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zahtevek tožnika, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, pa je zavrnilo, ker je zaključilo, da v tožnikovem primeru zaradi pravnomočne obsodilne sodbe, izdane v zvezi s kaznivim dejanjem, ki se preganja po uradni dolžnosti, reintegracija ne pride v poštev, saj je tožniku pogodba o zaposlitvi prenehala veljati po zakonu. Pri tem se je sodišče prve stopnje sklicevalo na 2. točko 1. odstavka 154. člena ZJU in sicer, da pogodba o zaposlitvi javnemu uslužbencu preneha veljati po zakonu, če je s pravnomočno sodbo obsojen za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, z nepogojno kaznijo več kot 6 mesecev zapora. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je hkrati v 2. točki 1. odstavka 154. člena ZJU določeno, da javnemu uslužbencu preneha delovno razmerje s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. To pomeni, da bi tožniku lahko prenehalo delovno razmerje le na podlagi sklepa, ki ga izda predstojnik.
Kolektivna pogodba za dejavnosti trgovine Slovenije člen 73, 73/1, 73/4. ZDR člen 126.
plačilo razlike plače - del plače za poslovno uspešnost - plačilo za delo
V skladu z določilom 126. čl. ZDR je plačilo za poslovno uspešnost sestavni del plače le, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali s pogodbo o zaposlitvi oz. skladno s 1. odst. 73. čl. Kolektivne pogodbe za dejavnost trgovine Slovenije, če je dogovorjeno s kolektivno pogodbo delodajalca ali s splošnim aktom delodajalca. V nobeni od pravnih podlag plačilo za poslovno uspešnost ni bilo opredeljeno. Tožnik nasprotnega ni dokazal, saj niti ni trdil, da bi imela tožena stranka sprejeto svojo kolektivno pogodbo ali splošni akt, v katerem bi bilo opredeljeno plačilo za poslovno uspešnost. Tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi plačilo za poslovno uspešnost predvideva zgolj, če je ta določena v kolektivni pogodbi ali s splošnim aktom delodajalca. Zato tožnikov zahtevek, da mu tožena stranka obračuna bruto znesek dela plače iz naslova poslovne uspešnosti za sporno leto, ni utemeljen.
Tožeča stranka in toženka sta sklenili pogodbo o izobraževanju, v kateri sta v 2. členu določili, da znaša strošek izobraževanja skupek stroškov, kar predstavlja neposredne stroške izobraževanja v višini prejetega računa s strani izvajalca izobraževanja v primeru eksternih izobraževanj in 50% vrednosti svetovalne ure po veljavnem ceniku delodajalca glede na dejansko število izobraževalnih ur, na katerih je bil delavec prisoten in je to potrdil s podpisom na listi prisotnosti v primeru internih izobraževanj. Nadalje pogodba določa, da se vse stroške izobraževanja zavezuje nositi in jih bo plačal delodajalec, v kolikor bo delavec pri njem zaposlen še najmanj 24 mesecev. V kolikor delavec ne bo izpolnil tega pogoja, pa je bilo določeno, da bo delodajalcu plačal vse stroške izobraževanja. Toženec se je pri toženi stranki zaposlil, delovno razmerje pa mu je prenehalo pred rokom 24 mesecev. Zato bi bil dolžan v skladu s pogodbo o izobraževanju toženi stranki povrniti stroške izobraževanj in sicer ob izpolnitvi pogojev, da so ta izobraževanja bila, da se jih je toženec udeležil in da obstajajo tudi drugi pogoji za povrnitev stroškov v skladu s pogodbo o izobraževanju. Ker tožeča stranka ni predložila računov in potrjenih list o udeležbi, kakor izhaja iz 2. člena pogodbe o izobraževanju, ni izkazana podlaga za ugoditev njenemu zahtevku na vračilo stroškov izobraževanja. Tožeča stranka bi namreč morala dokazati svoje stroške izobraževanja na tak način, kot je to sama določila v pogodbi o izobraževanju.
Tožnik je pravočasno postavil ustrezno trditveno podlago za zahtevek iz naslova nadur in tudi pravočasno predlagal izvedbo dokazov. Zatrjeval je, da je tedensko opravil cca 20 nadur. Na ta način je izračunal mesečno število nadur in jih pomnožil s 130 % urno postavko ter tako dobil mesečne zneske za plačilo opravljenih nadur. Iz tega izhaja, da je tožnik postavil ustrezno trditveno podlago. Podal pa je tudi ustrezni dokazni predlog, da tožena stranka predloži potne naloge ali pa mesečne kvote prevoženih kilometrov, da bi svoje tožbene trditve tudi dokazal. Zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da tožnik glede utemeljenosti svojih zahtevkov ni ponudil dokazov. Tožnik namreč ne razpolaga z ustreznimi listinami. Zato je na strani delodajalca, da dokaže, da zahtevek ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 236. a člena ZPP, saj na predlog tožeče stranke ni zaslišalo prič, ki so podale pisno izjavo in katerih zaslišanje je predlagal pooblaščenec tožeče stranke na naroku za glavno obravnavo. Ta kršitev pa bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, saj zaradi nje dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
ZPIZ-1 člen 41, 41/2, 60, 60/2, 60/2-1, 106, 106/1.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - kontrolni pregledi
Pri tožniku je še nadalje podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alinejo drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki se nanašata na vprašanje tožnikove invalidnosti, ni utemeljen.
ZSDP člen 81. Pravilnik o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo člen 7.
dodatek za nego otroka - aktivna legitimacija - otrok
V obravnavanem primeru, ko gre za spor o dodatku za nego otroka, je pravna podlaga za odločitev podana v ZSDP. Ta v 81. členu določa, da ima pravico do dodatka za nego otroka eden od staršev ali druga oseba, če ima otrok stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. To pomeni, da dodatek za nego otroka uveljavlja eden od staršev in ne otrok, ki tudi ne more biti nosilec pravic v materialnem smislu. Nosilec pravic v materialnem smislu je lahko samo eden od staršev.
Pri otroku (prvi tožnici) je izpolnjen dejanski stan iz 7. člena Pravilnika o kriterijih za uveljavljanje pravic za otroke, ki potrebujejo posebno nego in varstvo, ker gre pri njem za več motenj, ki pa vsaka posebej sicer ne predstavlja take stopnje oziroma motnje ali bolezni, da bi bil otrok zaradi nje upravičen do posebne nege ali varstva, njihova kombinacija pa to pravico utemeljuje. Zato je druga tožnica (mati mld. hčerke - prve tožnice) upravičena do priznanja pravice do dodatka za nego otroka.
ZPIZ-1 člen 39, 39/4, 47, 47/2, 50, 406, 409. Uredba Sveta (EGS) št. 1408/71 o uporabi sistemov socialne varnosti za zaposlene osebe, samozaposlene osebe in njihove družinske člane, ki se gibljejo znotraj Evropske skupnosti člen 45, 46, 46/2.
Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.
Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo.
V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.
ZDR člen 42, 126. ZSPJS člen 2, 5, 7, 7/5. ZObr člen 88, 88/1. ZJU člen 195, 196.
plačilo razlike plače - plača - plačilo za delo - obveznost plačila - javni uslužbenci - vojska -plačilo za dejansko opravljeno delo
Tožnik je v spornem obdobju opravljal delo načelnika oddelka, zato mu pripada vtoževana razlika v plači in sicer med plačo, ki jo je dejansko prejemal za pomočnika protiobveščevalne zadeve in plačo višje vrednotnega delovnega mesta načelnika oddelka.
Ker je tožnik v spornem času (v maju in juniju 2006) v resnici opravljal delo načelnika, mu pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal, čeprav naj tožena stranka še ne bi imela sistemizirane ustrezne formacijske dolžnosti, ker je to storila šele v juniju 2006.
Tožnik je tožbo na ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga vložil po izteku 30-dnevnega roka, ki ga določa tretji odstavek 200. člena ZDR-1. Zato je sodišče prve stopnje njegovo tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 200. člena ZDR-1 utemeljeno zavrglo.
neupravičena obogatitev - način uporabe nepremičnine - solastnina - skupna lastnina - plačilo uporabnine - delitev zapuščine - skupno razpolaganje z dediščino
Tožničina ves čas nekonkretizirana želja glede načina uporabe nepremičnine, ki je spadala v zapuščino, potrjuje pravilnost prvostopnega zaključka, da tožničino prikrajšanje ni bilo konkretno in realno. Zgolj dejstvo, da solastnik (v obravnavani zadevi skupni lastnik) stvari ne uporablja, pri tem pa od drugega solastnika (skupnega lastnika) ni zahteval dopustitve uporabe stvari, ne zadošča za zahtevek na podlagi neupravičene pridobitve.
Skladno z načelom proste dokazne ocene veljavna zakonodaja ne pozna dokaznih pravil ali hierarhije posameznih dokaznih sredstev, zato je dokaz z zaslišanjem prič enakovreden dokazovanju z listinami in slednjim ni mogoče pripisati večje dokazne teže.
zavarovalna polica - splošni pogoji - najem nadomestnega vozila - izplačilo škode - upravičenje do najema nadomestnega vozila - pisno soglasje zavarovalnice
Toženka je tožnico obvestila, da je njen zahtevek v delu, ki se nanaša na izplačilo škode zaradi uporabe nadomestnega vozila delno utemeljen, in sicer za čas 4 dni, s čimer je dejansko priznala upravičenje tožnice do najema nadomestnega vozila v skladu s sklenjeno zavarovalno polico in pripadajočimi splošnimi pogoji in to kljub temu, da tožnica za najem nadomestnega vozila predhodno ni pridobila njenega (pisnega) soglasja.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – ZAVAROVALNO PRAVO – ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL0065126
OZ člen 179, 322, 922, 937, 937/3.
zavarovalna pogodba – zavarovalni primer – AO-plus zavarovanje – zavarovalno kritje – obveznosti zavarovanca oziroma zavarovalca – plačevanje premije – posledice, če premija ni plačana – povrnitev nepremoženjske škode – denarna odškodnina – telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem – duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Določba 937. člena OZ se uporablja za vse zavarovalne pogodbe (kar je razvidno iz umestitve tega člena v I. oddelek ureditve zavarovalne pogodbe z naslovom Skupne določbe za premoženjska in osebna zavarovanja), zato ni mogoče slediti pritožbenemu stališču, da za AO-plus zavarovanje kot prostovoljno zavarovanje, ta določba ne velja.
Zavarovalnica je v primeru neplačila oziroma nepravočasnega plačila premije po sklenitvi pogodbe prosta svoje obveznosti po pogodbi šele po izteku 30-dnevnega roka od poziva zavarovalnice k plačilu premije z obvestilom o njeni zapadlosti, ki se ne more izteči pred potekom 30-dnevnega roka od zapadlosti premije
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve – pogoji za začasno odredbo – nevarnost, da zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve ne bo mogoča ali pa bo precej otežena
Pri izkazu pogojev za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, mora predlagatelj zatrjevati in s stopnjo verjetnosti izkazati konkretno ravnanje dolžnika s svojim premoženjem, zaradi katerega bi bil lahko upnik izigran.
pridobitev lastninske pravice na podlagi ZZLPPO – originaren način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini – pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa - otvoritvena bilanca
Ker je tožena stranka postala lastnica spornih nepremičnin po 1. 5. 1998 na podlagi odločbe državnega organa, tožeča stranka ne more uveljavljati zahtevka po ZZLPPO. Za ex lege prehod premoženja bi šlo, če bi šlo za premoženje, ko je podjetje v postopku lastninskega preoblikovanja premoženja to premoženje imelo, pa ga ni vključilo v otvoritveno bilanco.
delitev solastnine – vrednost gospodarskega poslopja – nedovoljena gradnja
Ob upoštevanju mnenja izvedenca se vrednost gospodarskega objekta zaradi delno neskladne in delno nelegalne gradnje zniža za toliko, kolikor znašajo po cenitvi izvedenca stroški projektiranja in stroški, povezani s pridobitvijo gradbenega dovoljenja za legalizacijo.
Negotov strošek na račun morebitne kazni za uzurpacijo in degradacijo prostora, katere višino določi upravni organ upravne enote v postopku legalizacije, ne more biti podlaga za nižjo oceno vrednosti gospodarskega poslopja. Upoštevati je namreč potrebno, da mora biti izplačilo deležev prikrajšanih solastnikov čim bolj realna protivrednost deleža na stvari oziroma premoženju.
V skladu s 6.b členom ZST-1 velja domneva pravočasnosti plačila, če je denarno nakazilo prejeto v dobro prehodnega podračuna sodišča v treh delovnih dneh po izteku roka, določenega v plačilnem nalogu.
V primeru izvedbe dokaza s postavitvijo izvedenca finančne stroke bi glede na pavšalno in nekonkretizirano zanikanje trditev tožeče stranke o višini neplačanega dela obveznosti po pogodbi o dolgoročnem kreditu, šlo za nedovoljen informativen dokaz. Enako velja glede zavrnitve dokaza z zaslišanjem drugega toženca, saj dokaz z zaslišanjem stranke o temelju zahtevka in o višini izvedenih plačil ne more nadomestiti predhodno postavljenih konkretiziranih trditev o tem dejstvu.