ZDR člen 9, 9/1, 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2, 111/1-3.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca ZDR - odpoved pogodbe o zaposlitvi - preklic odpovedi - ponovna odpoved - ničnost
Ker je tožničina pogodba o zaposlitvi prenehala veljati že s prvotno podano izredno odpovedjo, ki ni bila niti preklicana niti izpodbijana pred sodiščem, je vnovična izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi možna le, če je v vmesnem času (od prvotno podane do izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) prišlo do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja, saj že odpovedane pogodbe o zaposlitvi ni mogoče znova odpovedati.
Glede na to, da je tožena stranka tožnico po prvotno podani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi prijavila v zavarovanje, je brez dvoma obstajala le njena volja po vnovični vzpostavitvi delovnega razmerja. Vendar je za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ki predstavlja zakonsko podlago za vzpostavitev delovnega razmerja (prvi odstavek 9. člena ZDR), potrebna volja obeh pogodbenih strank, delavca in delodajalca. Volja tožnice za ponovno vzpostavitev delovnega razmerja iz spisovnih podatkov ni razvidna. Ker delovno razmerje ni bilo ponovno vzpostavljeno, saj pogodbe o zaposlitvi med strankama (niti de facto) ni bilo, je ni bilo mogoče ponovno odpovedati. Takšna ponovna odpoved enkrat že odpovedane pogodbe o zaposlitvi je nična. Zato je že iz tega razloga izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0012000
ZZ člen 36, 36/1. ZDSS-1 člen 5, 5.h. ZPP člen 189, 189/3, 274. ZIZ člen 15.
začasna odredba - obnova - sklep o obnovi postopka - stvarna pristojnost - postopek izbire kandidata - javni zavod - individualni delovni spor - direktor - organi zavoda - postopek izbire- neizbran kandidat - litispendenca
Pogoji za tožbo v individualnem delovnem sporu z zahtevkom za razveljavitev sklepov v okviru obnove postopka imenovanja direktorja javnega zavoda, s tem pa tudi za začasno odredbo, ki se nanaša na prepoved nadaljnjega izvrševanja teh sklepov ter ponovno glasovanje o kandidatih, niso podani.
Delovno sodišče presoja zakonitost akta o izbiri, ne pa za zakonitosti posameznih dejanj (faz) izbirnega postopka, tj. pravilnosti in zakonitosti sklepov v okviru "obnove postopka" imenovanja generalnega direktorja tožene stranke.
Tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe v delovnem sporu na podlagi določb 15. člena ZIZ veljajo določbe ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen ZPP), ne glede na vrsto sodišča. Pri upravnem sodišču je bil skupaj s tožbo vložen predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje suspenzivnih učinkov sklepa o obnovi postopka. Pomembno je le, ali in v katerem delu sta predloga istovetna oziroma identična. V primeru ugotovljene identičnosti predlogov bi odločanje o predlogu oziroma njegovem delu v tem sporu ovirala visečnost prvega predloga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu glede zadržanja obnove postopka.
jasnost izreka sklepa o izvršbe - sklicevanje na predlog za izvršbo - zavrženje predloga o izvršbi na novo sredstvo
Izrek sklepa o izvršbi je jasen, ko glasi, da je sodišče dovolilo predlagano izvršbo po predlogu upnika za izvršbo in po dopolnitvi predloga za izvršbo. Kot tak ne dopušča nikakršnega dvoma, da je sodišče sledilo predlogu (in dopolnitvi) v celoti. Izrek zavrnilnega dela ne obsega, prav tako ne obrazložitve. Ta pa je v primeru zavrnitve predloga za izvršbo obvezna (peti odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ)
Trditveno in dokazno breme sta v tej zadevi na strani tožeče stranke, saj je bila ona predlagateljica za različne olajšave pri plačilu sodne takse. Ker obravnave pred prvostopenjskim sodiščem ni, lahko trditve postavi, ali predloži dokaze, le do konca prvostopenjskega postopka. Te trditve se morajo nanašati na prej navedene okoliščine, ki lahko pripeljejo do različnih olajšav pri obveznosti za plačilo sodne takse.
ZUP člen 129, 129/1, 129/1-4. ZPIZ-1 člen 68, 68/1, 68/1-2, 252. ZDSS-1 člen 75, 81, 81/1.
invalidska pokojnina - zavrženje zahteve
Zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine je bila s prvostopenjskim upravnim aktom zakonito zavržena, saj je bilo o isti zahtevi že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, dejansko stanje in pravna podlaga pa se nista spremenila. S pravnomočno odločbo je bila zavrnjena tožnikova zahteva za priznanje pravice do invalidske pokojnine kljub ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti, ker je bilo ugotovljeno, da ni izpolnjen pogoj predpisane minimalne pokojninske dobe.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
izvršilni stroški - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - izvršilni naslov - sklep o odmeri stroškov - potrebni stroški
Dolžnik ne sodeluje v postopku med upnikom in izvršiteljem glede obračuna stroškov do dokončnosti obračuna in tako samega obračuna tudi ne more grajati, zato mu ni mogoče naložiti v plačilo stroškov pred dokončnostjo obračuna oziroma brez odmere sodišča. Šele sodišče namreč v odločitev o stroških, ko ocenjuje, če so bili le-ti pravilno odmerjeni, pritegne tudi dolžnika, ki lahko v tem postopku pred sodiščem aktivno sodeluje in graja morebitno napačno odmero izvršilnih stroškov.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - sodna razveza - odmera odškodnine
Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
V toženčevi pogodbi o zaposlitvi je določeno, da toženec dve leti po prenehanju delovnega razmerja, če je pri svojem delu pridobil tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ne sme brez pisnega soglasja tožnice za svoj ali tuj račun opravljati enakih ali podobnih poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja družba in pomenijo ali bi lahko pomenili za družbo konkurenco. Tako je bila konkurenčna klavzula omejena samo na prepoved izkoriščanja pridobljenih tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj. Tožnica v postopku ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, proizvodna in poslovna znanja, ki naj bi jih toženec pridobil v zvezi z delom pri njej in ki so zanjo takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Prav tako tožencu konkurenčna klavzula iz pogodbe o zaposlitvi ne prepoveduje uporabe poslovnih zvez, vtoževani znesek odškodnine pa v celoti temelji na izgubi poslovnih partnerjev. Zato tožbeni zahtevek delodajalca na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.
ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 112, 112/1, 205, 207, 207/1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 38, 38/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sindikalni zaupnik - posebno varstvo pred odpovedjo
Zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo oziroma varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki. Potrebno je upoštevati tudi 207. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom istega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom. Tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 112. členu ZDR-1, ni bil sklenjen.
Glede števila sindikalnih zaupnikov je potrebno razlikovati dva položaja in sicer določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanje sindikata) ter določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR-1, ki bodo deležni tudi posebnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati. Pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo po 112. členu ZDR-1 bi bilo sicer smotrno upoštevati organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah itd., vendar je natančna določitev teh kriterijev prepuščena dogovarjanju med delodajalcem in sindikatom in ti kriteriji ne morejo nadomestiti dejanskega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki so deležni varstva po 112. členu ZDR-1.
Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih člen 47.
izvedensko mnenje - nagrada - izvedenina - odmera nagrade
Zahtevnost izvedenskega mnenja je odvisna zlasti od obsežnosti dokumentacije, ki je podlaga za izdelavo mnenja (v predmetni zadevi gre za zelo obsežno dokumentacijo), časa, ki ga ima na voljo, kompleksnosti in vrste zahteve, ki je predmet mnenja in drugih dejavnikov, ki lahko vplivajo na stopnjo zahtevnosti dela. Ob upoštevanju obsežnosti dokumentacije, predvsem pa kompleksnosti tožnikove zdravstvene problematike, je v skladu s 47. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pisni izvid in mnenje izvedenca v tem sporu potrebno opredeliti kot zelo zahtevno.
V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
sodba na podlagi pripoznave - vračilo preveč izplačane plače - plača - bruto - neto
Toženi stranki so bili iz naslova dodatka za povečan obseg dela neupravičeno izplačani neto in ne bruto zneski, saj je delodajalec po zakonu dolžan odvesti socialne prispevke in akontacijo dohodnine neposredno pristojnim institucijam. Ker tožena stranka dodatka za povečan obseg dela ni prejela v bruto višini, zahtevek tožeče stranke v vtoževani višini ni utemeljen, saj je tožena stranka dolžna vrniti le prejete neto zneske.
invalidnost II. kategorije - delna invalidska pokojnina
Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - svoj poklic
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).
Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 355. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 38.
dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja - dodatek za delo v globini - plača - obveznost plačila - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - dodatki za manj ugodne pogoje dela
Tožnik je v spornem času opravljal delo v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja. Tožena stranka ni dokazala, da je tožniku izplačala dodatek za izpostavljenost pri delu v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja (38. člen Kolektivne pogodbe za javni sektor), zato je tožnikov zahtevek iz tega naslova utemeljen.
Odločitev sodišča prve stopnje, da tožniku pripada 1,00 EUR za vsako začeto uro dela v kontroliranem območju ionizirajočega sevanja, je neizvršljiva oziroma pomanjkljiva. Sodišče prve stopnje bi namreč moralo ugotoviti, koliko ur je tožnik v takem območju dejansko delal in za koliko ur mu pripada ta dodatek. Zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, hkrati pa je v izpodbijanem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 239. člena ZPP.
ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
V spornem obdobju bolniški stalež zaradi tožnikovih zdravstvenih težav ni bil več indiciran, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, neutemeljen.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 113, 208. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije člen 85.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - posebno varstvo pred odpovedjo - sindikalni zaupnik
Poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. ZDR drugače kot v ZJU (3. odstavek 155. člena ZJU) ne določa predhodne spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest kot podlago oziroma pogoj za ugotovitev poslovnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine.
Tožnica ni uživala posebnega delovnopravnega varstva, kot sindikalna zaupnica. Med toženo stranko in sindikatom ni obstajal dogovor, zato se je tožena stranka glede števila članov, ki uživajo posebno varstvo, pravilno sklicevala na 85. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko, predelovalne dejavnosti Slovenije, ki predstavlja panožno kolektivno pogodbo za toženo stranko in iz katere izhaja, da se izvoli en sindikalni zaupnik, če je pri delodajalcu 70 članov sindikata ter še en sindikalni zaupnik za vsakih nadaljnjih 100 članov sindikata. Iz tega izhaja, da bi sindikat tožene stranke imel lahko največ 2 sindikalna zaupnika. Uprava tožene stranke je sindikat pozvala, da naj poimensko določi, kdo so ti člani, ki uživajo delovnopravno zaščito, sicer bo štela, da jo uživata predsednik in njegov namestnik. Sindikat ni odgovoril, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno delovnopravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica ni bila niti predsednica niti namestnica predsednika, je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica ne uživa delovnopravne zaščite kot sindikalna zaupnica. Iz Pravilnika o organiziranju in delovanju sindikata namreč izhaja, da ima status sindikalnega zaupnika, ki uživa delovnopravno imuniteto, predsednik sindikata. Tožnica tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala delovnopravne imunitete, zato tožena stranka ni potrebovala soglasja sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.