jasnost izreka sklepa o izvršbe - sklicevanje na predlog za izvršbo - zavrženje predloga o izvršbi na novo sredstvo
Izrek sklepa o izvršbi je jasen, ko glasi, da je sodišče dovolilo predlagano izvršbo po predlogu upnika za izvršbo in po dopolnitvi predloga za izvršbo. Kot tak ne dopušča nikakršnega dvoma, da je sodišče sledilo predlogu (in dopolnitvi) v celoti. Izrek zavrnilnega dela ne obsega, prav tako ne obrazložitve. Ta pa je v primeru zavrnitve predloga za izvršbo obvezna (peti odstavek 44. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ)
DELOVNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VDS0012000
ZZ člen 36, 36/1. ZDSS-1 člen 5, 5.h. ZPP člen 189, 189/3, 274. ZIZ člen 15.
začasna odredba - obnova - sklep o obnovi postopka - stvarna pristojnost - postopek izbire kandidata - javni zavod - individualni delovni spor - direktor - organi zavoda - postopek izbire- neizbran kandidat - litispendenca
Pogoji za tožbo v individualnem delovnem sporu z zahtevkom za razveljavitev sklepov v okviru obnove postopka imenovanja direktorja javnega zavoda, s tem pa tudi za začasno odredbo, ki se nanaša na prepoved nadaljnjega izvrševanja teh sklepov ter ponovno glasovanje o kandidatih, niso podani.
Delovno sodišče presoja zakonitost akta o izbiri, ne pa za zakonitosti posameznih dejanj (faz) izbirnega postopka, tj. pravilnosti in zakonitosti sklepov v okviru "obnove postopka" imenovanja generalnega direktorja tožene stranke.
Tudi v postopkih odločanja o izdaji začasne odredbe v delovnem sporu na podlagi določb 15. člena ZIZ veljajo določbe ZPP o nedovoljenosti odločanja zaradi litispendence (274. člen ZPP), ne glede na vrsto sodišča. Pri upravnem sodišču je bil skupaj s tožbo vložen predlog za izdajo začasne odredbe za zadržanje suspenzivnih učinkov sklepa o obnovi postopka. Pomembno je le, ali in v katerem delu sta predloga istovetna oziroma identična. V primeru ugotovljene identičnosti predlogov bi odločanje o predlogu oziroma njegovem delu v tem sporu ovirala visečnost prvega predloga za izdajo začasne odredbe v upravnem sporu glede zadržanja obnove postopka.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 118, 118/1. ZPP člen 355.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - dokazna ocena - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Sodišče prve stopnje je brez ustrezne dokazne ocene izvedenih dokazov zaključilo, da je bil dejanski razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku spor med njim in direktorjem tožene stranke in ne navedeni poslovni razlog. Sodišče prve stopnje pa pri tem ni ugotavljalo dejstev, ki se nanašajo na obstoj poslovnega razloga, ali se je obseg dela pri toženi stranki zmanjšal ter ali je s tem prenehala tudi potreba po opravljanju dela tožnika. Zgolj ugotovitev, da je med tožnikom in direktorjem tožene stranke obstajal spor, še ne pomeni avtomatično, da je dana odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita, ker naj bi bil resničen razlog za odpoved pogodbe spor med tožnikom in delodajalcem. Obstoj takšnih okoliščin lahko kaže na nezakonitost odpovedi, vendar takšnega zaključka sodišče prve stopnje ne more napraviti brez ugotavljanja dejstev, ki se nanašajo na sam poslovni razlog in podano odpoved. Možno je namreč, da je takšen poslovni razlog dejansko obstajal, in da je torej dejansko prenehala potreba po opravljanju dela tožnika, s katerim je bil direktor tožene stranke v sporu.
Tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da bi tožnik dela na delovnih mestih vzdrževalca ali nadzornika sončnih elektrarn lahko opravljal, še ne pomeni, da bi bila tožena stranka takšno delo tudi dolžna ponuditi prav njemu in je zato dana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, če tudi bi tožnik dejansko lahko to delo opravljal, to še ne pomeni, da je tožena stranka kršila delovnopravne obveznosti, če bi na delovno mesto zaposlila druga dva delavca, ki sta bila za opravljanje dela prav tako (ali celo še bolj) usposobljena. Kadar ima na voljo več primernih delavcev kot delovnih mest, je povsem zakonito in tudi življenjsko, da se delodajalec svobodno odloči po svojih subjektivnih preferencah.
ZPIZ-1 člen 67. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1. ZDSS-1 člen 81, 81/2. ZPP člen 339, 339/1.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - bistvena kršitev določb postopka
Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.
ZZVZZ člen 80, 82. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 235, 244.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež
V spornem obdobju bolniški stalež zaradi tožnikovih zdravstvenih težav ni bil več indiciran, zato je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je bil tožnik v spornem obdobju začasno nezmožen za delo, neutemeljen.
Določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr ni mogoče razumeti tako, da je sodno varstvo izključeno, kadar je pritožbeni postopek zoper odločitev o pravicah iz delovnega razmerja urejen tako, da se uveljavlja po službeni poti in da je sodno varstvo dovoljeno le, kadar se pravica do pritožbe realizira na podlagi določbe 2. odstavka 100.a člena ZObr. Ta določa, da ima delavec pravico vložiti zahtevo za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja ter pravico do ugovora zoper odločitve o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih, razen če je s tem zakonom določeno, da se varstvo pravic uveljavlja po službeni poti, določeni s Pravili službe. Vendar pa ta določba pomeni zgolj to, da se zahteva za uveljavljanje pravic oziroma ugovor po 2. odstavku 100.a člena vloži pri ministru oziroma pooblaščeni osebi, pritožba, ki se uveljavlja po službeni poti, pa se vloži pri poveljniku bataljona, njemu enake ali višje enote. Vendar pa je tako zoper končno odločitev ministra oz. pooblaščene osebe kot tudi zoper dokončno odločitev komisije o službeni oceni dovoljeno sodno varstvo, če gre za odločitev o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja.
Dokončna odločitev komisije o službeni oceni (ki je predmet izpodbijanja v tem individualnem delovnem sporu) je po svoji naravi odločitev o pravici iz delovnega razmerja, zato je zoper takšno odločbo dopustno sodno varstvo.
ZSVarPre člen 4, 4/3, 7, 8, 49, 50, 50/1. ZUJF člen 152, 152/1. ZDIU12 člen 4, 4/1.
varstveni dodatek - lasten dohodek družine - ugotavljanje dohodkov
Lastni dohodek družine presega minimalni dohodek za pridobitev pravice do varstvenega dodatka, zato tožnik ne izpolnjuje z zakonom določenih pogojev za pridobitev pravice do varstvenega dodatka.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - zamudna sodba
Pri toženi stranki ni prišlo do zmanjšanega obsega prevozov. Tožena stranka je potem, ko je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, na novo zaposlila tri delavce. Tožniku je podala odpoved, ker je od nje zahteval izplačilo neizplačanih plač ter drugih prejemkov iz delovnega razmerja. Ker tako poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 89. člena ZDR-1 ni bil podan, je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
sodba na podlagi pripoznave - vračilo preveč izplačane plače - plača - bruto - neto
Toženi stranki so bili iz naslova dodatka za povečan obseg dela neupravičeno izplačani neto in ne bruto zneski, saj je delodajalec po zakonu dolžan odvesti socialne prispevke in akontacijo dohodnine neposredno pristojnim institucijam. Ker tožena stranka dodatka za povečan obseg dela ni prejela v bruto višini, zahtevek tožeče stranke v vtoževani višini ni utemeljen, saj je tožena stranka dolžna vrniti le prejete neto zneske.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - svoj poklic
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).
Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - rok za vložitev pritožbe
V tretjem odstavku 343. člena ZPP je določeno, da je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona. Tožnik v svojih vlogah ni izrecno navedel, da vlaga pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegove pritožbe, kar pomeni, da gre za nepopolno pritožbo, zato jo je bilo potrebno zavreči. Navaja zgolj opr. št. zadeve, s tem da iz vsebine njegovih vlog v bistvu izhaja nestrinjanje z izdano zavrnilno sodno odločbo. Tudi sicer je tožnik zgolj napovedal pritožbo zoper sodbo (zapisal je, da si zadrži pravico do pritožbe). Pritožba zoper sodbo tako do izteka z zakonom določenega roka sploh ni bila vložena. Tudi v primeru, če bi kasneje vloženo tožnikovo vlogo šteli kot pritožbo zoper sodno odločbo, s katero je bila tožniku zavrnjena pravica do zdraviliškega zdravljenja, bi bila le-ta prepozna in bi jo bilo potrebno že iz tega razloga zavreči.
Trditveno in dokazno breme sta v tej zadevi na strani tožeče stranke, saj je bila ona predlagateljica za različne olajšave pri plačilu sodne takse. Ker obravnave pred prvostopenjskim sodiščem ni, lahko trditve postavi, ali predloži dokaze, le do konca prvostopenjskega postopka. Te trditve se morajo nanašati na prej navedene okoliščine, ki lahko pripeljejo do različnih olajšav pri obveznosti za plačilo sodne takse.
ZIZ člen 38, 38/1, 38/5, 38.c, 38.c/1, 38.c/2. Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.
izvršilni stroški - obračun plačila za delo in stroškov izvršitelja - izvršilni naslov - sklep o odmeri stroškov - potrebni stroški
Dolžnik ne sodeluje v postopku med upnikom in izvršiteljem glede obračuna stroškov do dokončnosti obračuna in tako samega obračuna tudi ne more grajati, zato mu ni mogoče naložiti v plačilo stroškov pred dokončnostjo obračuna oziroma brez odmere sodišča. Šele sodišče namreč v odločitev o stroških, ko ocenjuje, če so bili le-ti pravilno odmerjeni, pritegne tudi dolžnika, ki lahko v tem postopku pred sodiščem aktivno sodeluje in graja morebitno napačno odmero izvršilnih stroškov.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela - sodna razveza - odmera odškodnine
Ker ni bil podan v pogodbi o zaposlitvi zatrjevani razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas (začasno povečan obseg dela), niti noben od drugih v 52. členu ZDR taksativno naštetih primerov, v katerih se lahko sklene delovno razmerje za določen čas, je na podlagi 54. člena ZDR potrebno šteti, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. V 54. členu ZDR je namreč določeno, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi sklenjena v nasprotju z zakonom.
V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 113, 208. Kolektivna pogodba za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti Slovenije člen 85.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - ukinitev delovnega mesta - posebno varstvo pred odpovedjo - sindikalni zaupnik
Poslovni razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, je bila ukinitev njenega delovnega mesta. ZDR drugače kot v ZJU (3. odstavek 155. člena ZJU) ne določa predhodne spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest kot podlago oziroma pogoj za ugotovitev poslovnega razloga za prenehanje delovnega razmerja delavca. Veljavno podlago predstavlja že odločitev pristojnega organa delodajalca, da se določeno delovno mesto ukine.
Tožnica ni uživala posebnega delovnopravnega varstva, kot sindikalna zaupnica. Med toženo stranko in sindikatom ni obstajal dogovor, zato se je tožena stranka glede števila članov, ki uživajo posebno varstvo, pravilno sklicevala na 85. člen Kolektivne pogodbe za tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko, predelovalne dejavnosti Slovenije, ki predstavlja panožno kolektivno pogodbo za toženo stranko in iz katere izhaja, da se izvoli en sindikalni zaupnik, če je pri delodajalcu 70 članov sindikata ter še en sindikalni zaupnik za vsakih nadaljnjih 100 članov sindikata. Iz tega izhaja, da bi sindikat tožene stranke imel lahko največ 2 sindikalna zaupnika. Uprava tožene stranke je sindikat pozvala, da naj poimensko določi, kdo so ti člani, ki uživajo delovnopravno zaščito, sicer bo štela, da jo uživata predsednik in njegov namestnik. Sindikat ni odgovoril, kateri sindikalni zaupniki uživajo posebno delovnopravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Ker tožnica ni bila niti predsednica niti namestnica predsednika, je tožena stranka utemeljeno zaključila, da tožnica ne uživa delovnopravne zaščite kot sindikalna zaupnica. Iz Pravilnika o organiziranju in delovanju sindikata namreč izhaja, da ima status sindikalnega zaupnika, ki uživa delovnopravno imuniteto, predsednik sindikata. Tožnica tako v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni uživala delovnopravne imunitete, zato tožena stranka ni potrebovala soglasja sindikata za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 184. OZ člen 131, 288.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - nezgoda pri delu - izvedenec - izvedensko mnenje - odmera višine odškodnine - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - vračunavanje delne izpolnitve
Sodišče lahko skladno z določbo tretjega odstavka 254. člen ZPP postavi drugega izvedenca le v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Iz vloge tožene stranke izhaja le, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem izvedenca. To pa ni razlog za angažiranje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje bi pravilno postopalo tako, da bi zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišalo, ne pa, da je postavilo drugega izvedenca. S tem je storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Sodišče prve stopnje vračunavanja delne izpolnitve ni izvedlo skladno z določbo 288. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, koliko zakonskih zamudnih obresti se je do dne delne izpolnitve nateklo od dosojenega zneska odškodnine in nato z zneskom delnega plačila najprej poplačati natekle obresti, s preostankom pa del glavnice odškodnine.
spor majhne vrednosti - domneva priznanja nezanikanih dejstev - neizvedba naroka
S pritožbenim razlogovanjem pritožnica smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni dolžno opredeljevati.