ZDR-1 člen 89, 89/1, 89/1-1, 112, 112/1, 205, 207, 207/1. Kolektivna pogodba za kovinsko industrijo Slovenije člen 38, 38/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sindikalni zaupnik - posebno varstvo pred odpovedjo
Zgolj izvolitev za sindikalnega zaupnika še ne zadošča za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo oziroma varstva pred odpovedjo pri delodajalcu ne uživajo vsi sindikalni zaupniki. Potrebno je upoštevati tudi 207. člen ZDR-1, ki v prvem odstavku določa, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo skladno s 112. členom istega zakona, lahko določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma dogovorjeni med delodajalcem in sindikatom. Tovrsten dogovor med sindikatom in toženo stranko o kriterijih in številu sindikalnih zaupnikov, ki bi uživali varstvo po 112. členu ZDR-1, ni bil sklenjen.
Glede števila sindikalnih zaupnikov je potrebno razlikovati dva položaja in sicer določitev števila sindikalnih zaupnikov po 205. členu ZDR-1, preko katerih sindikat uresničuje pravico zagotavljati, varovati in zastopati interese svojih članov pri delodajalcu (in kar sodi na področje organiziranja in delovanje sindikata) ter določitev števila sindikalnih zaupnikov po prvem odstavku 207. člena ZDR-1, ki bodo deležni tudi posebnega varstva pred odpovedjo po 112. členu ZDR-1. Ta določitev temelji na kriterijih, dogovorjenih v kolektivni pogodbi ali posebni pogodbi med delodajalcem in sindikatom. Števila sindikalnih zaupnikov in določitev tega, kateri od njih uživajo posebno varstvo, ni mogoče mešati. Pri določitvi števila sindikalnih zaupnikov, ki uživajo posebno varstvo po 112. členu ZDR-1 bi bilo sicer smotrno upoštevati organiziranost delovnega procesa, delo v izmenah itd., vendar je natančna določitev teh kriterijev prepuščena dogovarjanju med delodajalcem in sindikatom in ti kriteriji ne morejo nadomestiti dejanskega dogovora o številu sindikalnih zaupnikov, ki so deležni varstva po 112. členu ZDR-1.
odločitev o pravdnih stroških - stroški postopka - odgovor na pritožbo
V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo. Stroškov odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k pravilni odločitvi v tem sporu, ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor.
Do umika tožbe je v konkretnem primeru prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka, zato je tožena stranka dolžna tožnici povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške.
zdraviliško zdravljenje - zavrženje pritožbe - nepopolna pritožba - rok za vložitev pritožbe
V tretjem odstavku 343. člena ZPP je določeno, da je pritožba nepopolna, če ne vsebuje sestavin iz 1. in 4. točke 335. člena tega zakona. Tožnik v svojih vlogah ni izrecno navedel, da vlaga pritožbo zoper sklep o zavrnitvi njegove pritožbe, kar pomeni, da gre za nepopolno pritožbo, zato jo je bilo potrebno zavreči. Navaja zgolj opr. št. zadeve, s tem da iz vsebine njegovih vlog v bistvu izhaja nestrinjanje z izdano zavrnilno sodno odločbo. Tudi sicer je tožnik zgolj napovedal pritožbo zoper sodbo (zapisal je, da si zadrži pravico do pritožbe). Pritožba zoper sodbo tako do izteka z zakonom določenega roka sploh ni bila vložena. Tudi v primeru, če bi kasneje vloženo tožnikovo vlogo šteli kot pritožbo zoper sodno odločbo, s katero je bila tožniku zavrnjena pravica do zdraviliškega zdravljenja, bi bila le-ta prepozna in bi jo bilo potrebno že iz tega razloga zavreči.
Tožnik je bil pri toženi stranki v vtoževanem obdobju v delovnem razmerju, saj je imelo njuno razmerje vse elemente delovnega razmerja, določene v 1. odstavku 4. člena ZDR-1.
Toženec je tožniku nezakonito izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi, saj mu ni omogočil zagovora po 2. odstavku 85. člena ZDR-1.
Pri tožnici po vstopu v zavarovanje ni prišlo do takšnega poslabšanja že obstoječe telesne okvare, da bi predstavljala telesno okvaro po seznamu telesnih okvar in na tej podlagi pravico do invalidnine za telesno okvaro skladno z določbo 144. člena ZPIZ-1. Zato tožbeni zahtevek, da se tožnici prizna pravica do invalidnine za telesno okvaro, ni utemeljen.
ugotovitev ničnosti skupščinskega sklepa – ureditvena začasna odredba – težko nadomestljiva škoda – predsednik uprave – neznatna škoda – nedenarna terjatev
Pravilna je ugotovitev prvostopnega sodišča, da o tem, kakšna škoda naj bi tožniku nastala, ne sme sklepati sodišče, ampak da mora to določno navesti predlagatelj začasne odredbe. Še toliko bolj v primeru, ko gre za regulacijsko začasno odredbo.
Upnik lahko predlaga izdajo začasne odredbe le za terjatev, ki jo ima on sam do dolžnika, in da tudi lahko to svojo terjatev zavaruje le tako, da kot eno izmed predpostavk izkaže, da bi se preprečila uporaba sile, ki grozi njemu, in da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki bi prav tako njemu nastala.
Tretji odstavek 270. člena ZIZ bi se lahko za nedenarno terjatev uporabljal smiselno le, ko bi sodišče presojalo kot pogoj za izdajo začasne odredbe nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. To pa je predpostavka, ki se je pri regulacijski začasni odredbi ne ugotavlja, saj se s takšno vrsto začasne odredbe že (začasno) ureja razmerje, ne pa zavaruje uveljavitev bodoče terjatve.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – razlog nesposobnosti
Tožnica na delovnem mestu administrator ni dosegala pričakovanih delovnih rezultatov. Dela ni opravila pravočasno, strokovno in kvalitetno. Zato ji je tožena stranka utemeljeno podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti.
Glede na vsebino pogodbe o zaposlitvi ni bilo ovir, da tožena stranka tožnici ne bi odredila dodatne naloge tehničnega pregleda zaključnih nalog dodiplomskega študija, ob ugotovitvi, da ni bila delovno obremenjena 8 ur. Pogodba o zaposlitvi obsega tudi dela po odredbi neposredno predpostavljenega, kamor je mogoče uvrstiti tudi delo, ki je bilo odrejeno tožnici.
ZPIZ-1 člen 67. ZPIZ-1 člen 60, 60/2, 60/2-1. ZDSS-1 člen 81, 81/2. ZPP člen 339, 339/1.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - sorazmerni del - bistvena kršitev določb postopka
Pri tožniku ni podana I. kategorija invalidnosti, v katero se skladno s 1. alineo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Pri tožniku tudi ni bila ugotovljena poklicna invalidnost, temveč zmanjšanje delovne zmožnosti za manj kot 50 %, kar pomeni, da gre v tem primeru za III. kategorijo invalidnosti. Kot invalid III. kategorije invalidnosti pa tožnik glede na dopolnjeno starost ne izpolnjuje zahtevanega pogoja 63 let starosti za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Zato tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje pravice do invalidske pokojnine ni utemeljen.
Sodišče prve stopnje je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 81. člena ZDSS-1. Ta kršitev pa je bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Predmet presoje sodišča prve stopnje je bila odločitev toženca, ki je odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. S tem, ko je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine po določbi 67. člena ZPIZ-1, ni imelo pravne podlage za poseg v odločitev toženca. Tudi toženec je namreč odločil, da tožnik nima pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Sama ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti na omenjeno nima nikakršnega vpliva. Izrek drugostopenjske odločbe v zvezi s prvostopenjsko odločbo namreč ne vsebuje ugotovitve glede kategorije invalidnosti temveč odločitev o pravici. Razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti, ki v bistvu pomeni pravno relevantno dejstvo, bi na odločitev vplivala le, če bi sodišče presodilo, da ima tožnik tudi kot invalid III. kategorije invalidnosti pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine. Ker pa to ni podano, ni bilo pravne podlage, da je sodišče odpravilo obe izpodbijani odločbi toženca, ter da je nato v nadaljevanju tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti.
ZPP člen 254, 254/3, 339, 339/1, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 184. OZ člen 131, 288.
odškodninska odgovornost delodajalca - nepremoženjska škoda - nezgoda pri delu - izvedenec - izvedensko mnenje - odmera višine odškodnine - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih - vračunavanje delne izpolnitve
Sodišče lahko skladno z določbo tretjega odstavka 254. člen ZPP postavi drugega izvedenca le v primeru, če so v mnenju izvedenca nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem. Iz vloge tožene stranke izhaja le, da se ne strinja z izvedeniškim mnenjem izvedenca. To pa ni razlog za angažiranje novega izvedenca. Sodišče prve stopnje bi pravilno postopalo tako, da bi zahtevalo dopolnitev izvedenskega mnenja in izvedenca neposredno zaslišalo, ne pa, da je postavilo drugega izvedenca. S tem je storilo relativno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 254. člena ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.
Sodišče prve stopnje vračunavanja delne izpolnitve ni izvedlo skladno z določbo 288. člena OZ. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, koliko zakonskih zamudnih obresti se je do dne delne izpolnitve nateklo od dosojenega zneska odškodnine in nato z zneskom delnega plačila najprej poplačati natekle obresti, s preostankom pa del glavnice odškodnine.
sodba na podlagi pripoznave - vračilo preveč izplačane plače - plača - bruto - neto
Toženi stranki so bili iz naslova dodatka za povečan obseg dela neupravičeno izplačani neto in ne bruto zneski, saj je delodajalec po zakonu dolžan odvesti socialne prispevke in akontacijo dohodnine neposredno pristojnim institucijam. Ker tožena stranka dodatka za povečan obseg dela ni prejela v bruto višini, zahtevek tožeče stranke v vtoževani višini ni utemeljen, saj je tožena stranka dolžna vrniti le prejete neto zneske.
spor majhne vrednosti - domneva priznanja nezanikanih dejstev - neizvedba naroka
S pritožbenim razlogovanjem pritožnica smiselno uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog. Kot takšna pa je navedena (domnevna) relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka v postopku v sporih majhne vrednosti neupoštevna, zato se pritožbeno sodišče do slednje ni dolžno opredeljevati.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - odpovedni rok - odpravnina - sprememba delodajalca
Tožnice so bile na podlagi pogodb o zaposlitvi v delovnem razmerju pri D. d.o.o. na delovnem mestu prodajalka vstopnic I, prodajalka vstopnic II in poslovodja. V marcu 2011 so podpisale sporazum o prenehanju delovnega razmerja ter s 1. 4. 2011 sklenile pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko. Ta jim je 17. 7. 2012 podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zaradi ukinitve delovnega mesta blagajnik I in delovnega mesta poslovodje. Delo, ki so ga po pogodbi o zaposlitvi opravljale tožnice pri toženi stranki, se ni spremenilo. Opravljale so isto delo, na isti lokaciji, z istimi delovnimi sredstvi, v istem delovnem času. Prenos dejavnosti je lahko posledica konkludentnih dejanj delodajalca prenosnika in prevzemnika in ni pogojen z obstojem formalnega pogodbenega razmerja med njima. Zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve tožnic pri toženi stranki, je treba šteti, da niso spremenile zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe in odpovednega roka pri delodajalcu, čeprav k toženi stranki niso prešle na podlagi pogodbe o prevzemu delavcev in kljub temu, da so podpisale sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi.
starostna pokojnina - Sporazum o vprašanjih nasledstva - nekdanji vojaški zavarovanci
Le na podlagi mednarodnega Sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN) ni mogoče priznavati izplačevanja vojaške predčasne starostne pokojnine. MSVN ni neposredno uporabljiv za odločanje o posamičnih pravicah. Zato tožbeni zahtevek na izplačilo predčasne starostne pokojnine na podlagi MSVN ni utemeljen.
invalidnost I. kategorije - invalidska pokojnina - svoj poklic
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) so podane zdravstvene težave, ki vplivajo na njegovo delovno zmožnost, vendar te težave niso izražene v taki meri, da bi bilo potrebno tožnika razvrstiti v višjo kategorijo invalidnosti. Pri tožniku namreč ni podana izguba delovne zmožnosti (I. kategorija invalidnosti).
Za presojo invalidnosti ni odločilno zgolj delo, ki ga je tožnik opravljal. Skladno s 3. odstavkom 60. člena ZPIZ-1, ki ureja, kaj se šteje kot svoj poklic, je namreč potrebno upoštevati tudi vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katere ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami. Tožnik ima zaključeno osnovno šolo. V RS je opravljal delo kot nekvalificirani delavec. Pri tožniku je delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 %, zato se takega zavarovanca razvrsti v III. kategorijo invalidnosti. Na podlagi te kategorije invalidnosti pa tožnik ne izpolnjuje pogojev, določenih v 67. členu ZPIZ-1, za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Vsaka država vprašanje invalidnosti in s tem povezanih pravic presoja po svoji zakonodaji. Tudi, če je bila tožniku v drugi državi že priznana pravica do invalidske pokojnine, to ne pomeni, da mu bo enaka pravica priznana tudi v Republiki Sloveniji.
Sodišče prve stopnje je na podlagi 5. odstavka 108. člena ZPP vlogo tožene stranke, ki je bila naslovljena kot „PD in številka spisa“ pravilno zavrglo. Tožnik namreč ni ravnal skladno s pozivom sodišča, ki ga je s sklepom pozvalo, da v roku 8 dni pojasni, ali ta vloga predstavlja pritožbo ali kakšno drugo vlogo in zoper katero sodno odločbo je vložena. Tožnik v postavljenem roku tega ni storil in sodišče prve stopnje je ravnalo skladno z opozorilom, ki ga je vseboval sklep ter vlogo pravilno zavrglo.
V tem sporu tožeča stranka od toženke vtožuje odškodnino za škodo, ki naj bi ji nastala zaradi ravnanja toženke, ki je bila pri tožeči stranki zaposlena kot referentka za delo s strankami in register. Pri svojem delu je imela direktne poslovne kontakte s komitenti tožeče stranke in to predvsem s fizičnimi osebami - najemniki stanovanj in lastniki stanovanj, katerih upravljalec je bila tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je škoda po posameznih sklopih nepravilnosti (iz naslova „popravljenih obremenitev“, „neupravičenih odpisov“, „vplačanih odpisov in zadržanih varščin“ ter „nepoknjiženih plačil“) nastala zaradi ravnanja toženke. Sodišče prve stopnje ni napravilo celovite ocene izvedenih dokazov, zato je preuranjeno odločilo, da tožeča stranka ni dokazala, da ji je toženka v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzročila škodo v vtoževani višini.
V zvezi z vsemi očitanimi kršitvami, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ni imela urejenega sistema blagajniškega poslovanja in pisnih navodil, zato krivde za manjko ne more pripisati toženki. Toženka je na delovnem mestu „referent za delo s strankami in register“ morala poznati finančne predpise (predpise o blagajniškem poslovanju) in ravnati skladno z njimi. Toženka je komitentom za gotovinska plačila izročila potrdilo o prejetem znesku in takšno potrdilo bi morala izročiti tudi računovodstvu. Če toženka pri oddaji gotovine in potrdila o prejemu gotovine v računovodstvo ni ravnala dovolj skrbno, to ni stvar tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi česa je zaključilo, da je tožeča stranka s potrdili o prevzemu gotovine razpolagala. Prav tako ni prepričljivo obrazložilo, zakaj se ne strinja z mnenjem izvedenca finančne stroke, da bi morala toženka ravnati skrbneje. Dejstvo je, da je denar od komitentov toženka prejela. Če bi v računovodstvo izročila gotovino skupaj s potrdilom o prevzemu, bi bila sledljivost gotovini zagotovljena. Zato je neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da zaradi nedoslednih in pomanjkljivih navodil tožeče stranke o rokovanju z gotovino, ni bila zagotovljena njena sledljivost.
obveznosti upravitelja – razlogi za razrešitev upravitelja
Upravitelj ima pravico do presoje, ali je vlaganje tožb oziroma drugih predlogov smiselno ali ne. Očitana opustitev bi pomenila kršitev dolžnosti upravitelja le v primeru, če bi iz trditev in dokazov predlagatelja izhajalo, da bi vsak drug upravitelj v enakih okoliščinah ravnal tako, da bi sprožil ustrezne postopke.
invalidnost II. kategorije - delna invalidska pokojnina
Pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravica do delne invalidske pokojnine pripadata zavarovancu na podlagi dejstva, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti, ker ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije, ali je pri njem podana II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 50. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnost za opravljanje določenega dela vsaj s polovico polnega delovnega časa pod pogoji, da izpolnjuje tudi splošne pogoje iz 66. člena oziroma 71. člena ZPIZ-1 (prvi odstavek 93. člena ZPIZ-1). Sodišče prve stopnje je tožnico razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji priznalo pravico do dela na drugem delovnem mestu, kjer bo opravljala delo z omejitvami s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 9. 9. 2010 dalje ter v izpodbijanem delu tožencu naložilo, da s posebnim upravnim aktom odmeri in odloči o izplačilu delne invalidske pokojnine. Ni pa odločilo o pravici do delne invalidske pokojnine. Zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo in skladno z določbo prvega odstavka 93. člena v zvezi s petim odstavkom 156. člena ZPIZ-1 tožnici priznalo pravico do delne invalidske pokojnine.