DZ člen 7, 138, 140, 140/2, 141, 141/7, 154, 166, 174, 189, 190. ZIZ člen 226. ZNP-1 člen 103.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka v vzgojo in varstvo materi - določitev stikov med staršem in otrokom - stiki med očetom in otrokom - odtujitev otroka od roditelja - zavračanje stikov - določitev preživnine za otroka - prešolanje učenca osnovne šole - nadomestitev soglasja starša - opravičenje izdaje začasne odredbe - trening starševskih veščin - udeležba na edukacijskih delavnicah - kršitev začasne odredbe - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Sodišče si je med postopkom z ukrepi, ki jih ima na voljo po zakonu, več let zaman prizadevalo ponovno vzpostaviti porušeni odnos med sinom in očetom. Oče si je ustvaril novo družino v okolju, kjer sin nima socialne mreže. Ker bi zaupanje otroka v varstvo in vzgojo očetu zahtevalo, da se najstnik iz okolja, v katerem dobro funkcionira, preseli v zanj povsem novo okolje in to k staršu, ki ga kljub pomoči strokovnjakov vztrajno odklanja, bi bila taka odločitev v nasprotju z načelom sojenja v korist otroka.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00075757
OZ člen 619. ZPP člen 8.
podjemna pogodba (pogodba o delu) - ustaljena poslovna praksa - računi in dobavnice - izpodbijanje dejanskega stanja in dokazne ocene - celovita in prosta presoja dokazov - obrazloženost dokazne ocene
Pritožba nima prav, ko sodišču prve stopnje nekonkretizirano, povsem splošno s citiranjem teoretičnih izhodišč očita pomanjkljivo argumentacijo svoje odločitve in pomanjkljivost dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je po temeljito opravljenem dokaznem postopku opravilo podrobno dokazno oceno in iz nje izpeljalo pravno posledico.
izvršba na podlagi izvršilnega naslova - sklep o motenju posesti - izrek sklepa o motenju posesti - ugotovitveni in dajatveni zahtevek - potrdilo o izvršljivosti
Pri razlagi izvršilnega naslova pri sklepih, izdanih v postopkih motenja posesti, je potrebno upoštevati, da se prepovedni del odločitve razlaga v povezavi z ugotovitvenim delom. Zahtevek zaradi motenja posesti je res dajatveni, vendar sodna praksa dopušča tudi oblikovanje posebej ugotovitvenega zahtevka in posebej dajatvenega zahtevka, kot so ga oblikovale tožeče stranke v tožbi in je oblikovan posledično v izreku izvršilnega naslova. Torej sodna praksa dopušča, da se poleg prepovedi nadaljnjega motenja zahteva tudi ugotovitev načina motenja posesti. Tak tožbeni zahtevek in posledično tak izrek v sodni odločbi pa je šteti kot celoto in ga je treba tudi obravnavati kot celoto. S tem, ko se najprej v sklepu o motenju posesti ugotovi način motenja posesti, je določno opredeljen dajatveni tožbeni zahtevek v motenjski pravdi, posledično pa zadostuje potrdilo o izvršljivosti dajatvenega dela.
Sodišče prve stopnje je posebno skrbnost namenilo presoji obtoženčevega goljufivega namena in je glede dokazanosti le tega navedlo jasne in prepričljive razloge. Ne le, da je obtoženi izkoristil dolgoletno poznanstvo oškodovanca z obtoženčevimi starši, da se mu je predstavljal kot uspešen poslovnež, kot lastnik številnih nepremičnin, ga osebno sprejel v razkošni stanovanjski hiši, temveč mu je tudi zamolčal, da je že od decembra 2014 v postopku osebnega stečaja, da je bilo v tem postopku priglašenih za več kot 2,2 mio EUR terjatev, da so bile del stečajne mase tudi njegove nepremičnine. Goljufivi namen obtoženca je nadalje potrjen, kot je pojasnilo prvostopno sodišče, z njegovimi nadaljnjimi ravnanji, ko se je oškodovancu izogibal na raznorazne načine, kot je prepričljivo opisal sam oškodovanec, zato je zatrjevanje pritožbe, da oškodovanec ni predložil dokazov o tem, da naj bi obtoženca sploh kdaj pozval k vračilu, golo sprenevedanje.
pravica pripornika do obiskov bližnjih sorodnikov - omejitev - prepoved
V skladu s prvim odstavkom 213.b člena ZK) je omejitev obiskov pripornikov s prepovedjo posameznih obiskov mogoča, če bi zaradi obiskov lahko nastala škoda za kazenski postopek. Upoštevati je potrebno fazo postopka, pri čemer je pri soobtoženih tudi v fazi glavne obravnave, kljub podanemu zagovoru v preiskavi, potrebno upoštevati, da lahko soobtoženci usklajujejo zagovore, saj lahko obtoženec svoj zagovor spremeni kadarkoli med postopkom. Možnost dogovarjanja in vplivanja na postopek pri osebnem stiku je večja kot pri dopisovanju, saj ima osebni stik večjo sporočilno vrednost in intenzivnejši vpliv na sogovornika, saj vključuje tudi neverbalno komunikacijo, predvsem pa omogoča sprotno in takojšnje odzivanje na sogovornika.
odškodninska odgovornost države - normativna protipravnost - protipravno ravnanje nosilca oblasti - omejevanje stikov zaradi epidemije - opravljanje gostinske dejavnosti
V obravnavani zadevi je bistveno vprašanje, ali je mogoče ravnanje Vlade glede sprejetih Odlokov šteti kot kvalificirano protipravno ravnanje, zaradi katerih bi bila podana odškodninska odgovornost tožene stranke, pri čemer je potrebno pri presoji, ali je bilo ravnanje državnega organa protipravno, izhajati iz narave njegovega dela. Ravnanje nosilca oblasti je protipravno takrat, ko odstopa od običajne metode dela in službene dolžnosti, protipravnost pa mora biti jasna in očitna (samovoljna, arbitrarna, namerna; izkazano mora torej biti, da gre za zavestne kršitve). V tej zadevi gre za očitek protipravnosti / protiustavnosti podzakonskega predpisa, torej za t.i. normativno (zakonodajno) protipravnost, kamor se uvrščajo opustitve pri izdaji predpisov ali njihova neskladnost s hierarhično višjimi predpisi, pri čemer pa takšne opustitve oziroma neskladnosti same po sebi še ne izpolnjujejo standarda kvalificirane protipravnosti.
Ključno vprašanje v obravnavani zadevi zato ni stroga presoja nujnosti, strokovnosti, primernosti in sorazmernosti ukrepov, sprejetih v Odloku/25 (dejanska ocena ustavnosti Odloka/25), pač pa presoja o tem, ali so izpolnjene obvezne predpostavke za odškodninsko odgovornost tožene stranke (države).
absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - neobrazloženost - možnost preizkusa odločitve - razlogi o odločilnih dejstvih - pravica do izjave
Izpodbijani sklep vsebuje vse elemente za preizkus, zato so pritožbene navedbe o neobrazloženosti brez podlage. Sklep nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogel preizkusiti (kar je glavni kriterij kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), saj vsebuje jasne razloge o odločilnih dejstvih. Zgolj dejstvo, da se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma šteje, da so posamezne postavke v izpodbijanem sklepu deloma napačne deloma pa nepopolne, pa ne pomeni, da sklep sodišča prve stopnje ni obrazložen oziroma da je bila pritožniku kršena pravica do izjave.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSL00075727
ZPP člen 318, 318/1, 318/1-4. ZDR-1 člen 17, 31. ZGD-1 člen 263.
spor med gospodarsko družbo in direktorjem družbe - neupravičena obogatitev - odškodninska odgovornost članov poslovodstva - zamudna sodba - zavrnilna (neprava) zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - pasivnost tožene stranke - sklepčnost tožbe - nesklepčna tožba - nasprotje med trditvami in dokazi - razpis naroka - kontradiktoren postopek - dokazi in dokazna ocena - pogodba o zaposlitvi poslovodje - elementi delovnega razmerja - trditvena in dokazna podlaga - nedovoljene pritožbene novote
Razpis naroka in izvedba dokaznega postopka sicer tudi v primeru, da tožena stranka ne odgovori na tožbo, nista vselej izključena. Do njiju lahko npr. pripelje nasprotje med v tožbi podanimi trditvami in k njej priloženimi dokazi. Za tak primer gre v konkretni zadevi.
ZGD-1 člen 293, 395. ZPre-1 člen 63, 63/1, 64, 64/1.
izpodbojnost sklepov skupščine delniške družbe - sklep skupščine delniške družbe - prevzemi - mirovanje glasovalnih pravic - predsednik skupščine delniške družbe - pristojnosti skupščine
Bistveno je, da ciljna družba prepreči glasovanje nezakonitemu prevzemniku, pri tem pa ni bistveno, kdo in kako to stori. Po mnenju pritožbenega sodišča lahko to stori predsednik skupščine pri izvajanju procesnega vodstva skupščine, lahko pa predsednik to odločitev tudi prepusti sami skupščini. Skupščina s sprejemom sklepa o mirovanju glasovalnih pravic ne krši svojih kogentno določenih pristojnosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSL00076289
OZ člen 131, 131/2. ZVZD-1 člen 12, 12/1, 12/2. ZPP člen 286a, 286a/5.
škodni dogodek - poškodba pri delu - delovna nesreča - varnost pri delu - nevarna dejavnost - nevarna stvar - skrbnost dobrega strokovnjaka - navodila delodajalca o varnem opravljanju dela - objektivna odškodninska odgovornost - opustitev ukrepov za varno delo - spolzka podlaga - mokra in spolzka tla - pohodna površina - trditveno breme - sodba presenečenja - zavlačevanje postopka - izvedba dokaza - prekluzija
Delo monterja vodovodnih naprav ni nevarno delo, vodohram ni nevaren objekt, tudi plinski gorilnik ni nevarna naprava. Na podlagi pojasnil izvedenca o lastnostih navedene naprave ni dvoma, da rokovanje s plinskim gorilnikom ne predstavlja nadobičajnega tveganja, nesreče z njim niso ne hude ne pogoste. Tudi delno zdrsljiva pohodna površina, torej prag, vstop v delovišče, ni sam po sebi nevaren. Nevarnost za zdrs, torej povečana zdrsljivost je bila posledica vlage, ki pa je na krajih, ki so izpostavljeni zunanjim vplivom, pričakovan pojav, ki ga mora vsak vzeti v ozir in predstavlja običajno, vsakodnevno tveganje. Odškodninske odgovornosti zavarovanca prve toženke, torej delodajalca, niti druge toženke, torej občine kot lastnice vodohrama, torej ni.
Tožnik konkretnega dolžnostnega ravnanja zavarovanca prve tožene stranke, ki bo moglo odvrniti škodo, niti ni izpostavil, pač pa izhaja iz nesrečne posledice, za katero pravi, da bi jo delodajalec moral preprečiti. Teoretično in gledano za nazaj bi seveda vsak dodatni varnostni ukrep izboljšal varnostno situacijo, kar se tiče zdrsa, npr. premaz pločevine s protizdrsnim premazom (to pove tudi izvedenec). Vendar je ključno, da delodajalec tega ni bil dolžan storiti. Ni zatrjevano, da bi se inoxa sploh ne smelo uporabljati na pohodnih površinah, čeprav je splošno znano, da drsi. Da bi bili vsi inox delčki površin (javnih in delovnih) premazani, je nerazumna, neživljenjska zahteva, in je taka tudi nasproti delodajalcu.
O lastninski pravici na posameznem delu stavbe z ID znakom 0000-1111-35 je bilo odločeno s končnim sklepom z dne 31. 1. 2023 o vzpostavitvi etažne lastnine, kjer je sodišče lastninsko pravico na tem posameznem delu stavbe ugotovilo v korist B. B. st. do celote. V postopku sta pritožnika sodelovala in jima je bil navedeni sklep tudi vročen. Pritožnika se zoper navedeno odločitev nista pritožila in prvič uveljavljata lastništvo dela stavbe z ID znakom 0000-1111-35 s predmetno pritožbo.
Končni sklep z dne 31. 1. 2023 je postal pravnomočen 7. 3. 2023, kar načeloma preprečuje vnovično odločanje o isti stvari v tem postopku.
Zakonitost odredb (bodisi za prikrite preiskovalne ukrepe, bodisi za hišno preiskavo) je potrebno ocenjevati v trenutku izdaje odredbe, s katero so bili ukrepi dovoljeni. Stališče pritožnika, da se zakonitost odredb ocenjuje z vidika kasnejšega (ne)uspeha tožilstva je popolnoma zgrešeno.
Že sodišči prve in druge stopnje sta v sklepih o neizločitvi dokazov pravilno poudarili, da je policija problematizirani snemalnik dobila zakonito in za njegovo pridobitev ni potrebovala odredbe za hišno preiskavo. Družba A. d.o.o. namreč ni bila v vlogi osumljenca niti v zvezi s kaznivim dejanjem vlomne tatvine, niti v zvezi s kaznivimi dejanji glede katerih je bil sum že osredotočen na C. C., zato je veljala edicijska dolžnost, da policiji izroči predmet, ki bi utegnil biti dokaz, policija pa je imela podlago za zaseg v določbah 148. in 164. člena ZKP.
Objekt kazenskopravnega varstva je v primeru kaznivega dejanja po 261. členu KZ-1 korektno izvajanje oblastnih funkcij in pravilno izvrševanje pooblastil, ki jih pravni red daje nekaterim kategorijam oseb oziroma poklicev, medtem ko kaznivo dejanje po 259. členu KZ-1 varuje zaupanje v pristnost uradnih dokumentov v pravnem prometu in tako temelj obeh kaznivih dejanj ni ista pravno varovana dobrina. To posledično pomeni (čeprav sodišče prve stopnje tega ni izrecno zapisalo), da ne gre za odnos konsumpcije.
Od novele dalje tar. št. 1112 ZST-1 določa, da znaša količnik za odmero takse po 16. členu ZST-1 1,0, če se postopek konča z umikom tožbe pred začetkom pripravljalnega naroka ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi. Od 12. 1. 2022 dalje je torej kritičen razmejitveni trenutek oz. procesno dejanje začetek pripravljalnega ali prvega naroka za glavno obravnavo, če se pripravljalni narok ne opravi.
Zakon za postavitev upravitelja zapuščine postavlja zgolj en pogoj: da se dediči glede uprave dediščine ne morejo sporazumeti, dediča sta po navedbah dedinje v nenehnih sporih in med seboj ne komunicirata. Že samo dejstvo, da želi dedinja sodelovati pri upravljanju zapuščine, dedič pa ji to nesporno odreka, potrjuje, da med njima ni soglasja glede uprave zapuščine.
V luči spornega razmerja med dedičema, njunem nesoglasju o osebi upravitelja in netransparentnosti dediča pri upravi zapuščine je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je za upravitelja imenovalo odvetnika in ne dediča. Namen instituta upravitelja zapuščine je namreč, da to nalogo opravlja oseba, ki bo naloge sposobna opravljati nepristransko in strokovno.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00074331
ZPP člen 214, 214/5, 285, 339, 339/2, 339/2-8. OZ člen 642, 642/2.
gospodarski spor majhne vrednosti - splošno znana dejstva - materialno procesno vodstvo v sporih majhne vrednosti - pravica do izjave - podjemna pogodba (pogodba o delu) - plačilo opravljenega dela - določitev plačila - dogovor o ceni - običajno plačilo
Šele če bi tožeča stranka postavila trditve, ki omogočajo presojo, da vtoževano plačilo ustreza vrednosti dela, za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu, bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini. Ker tega ni storila, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je tožba po višini ostala nesklepčna, in tožbeni zahtevek zavrnilo.
Opustitev materialnega procesnega vodstva preraste v kršitev pravice do izjave, če sodišče stranke ne seznani s svojimi pravnimi stališči, ki jih stranka kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Sodišče mora stranko opozoriti samo na tiste spregledane vidike spora, ki jih kljub vsej skrbnosti ni mogla predvideti. Za tiste, ki bi jih mogla predvideti, ni mogoče reči, da se o njih ni imela možnosti izjaviti.
tuje vozniško dovoljenje - prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na območju RS
Storilec prekrška kot imetnik tujega vozniškega dovoljenja pridobljenega dne 21. 11. 2022, je imel na podlagi 13. točke prvega odstavka 2. člena ZVoz-1 v času storitve prekrška status voznika začetnika. Ker je storilec imetnik tujega vozniškega dovoljenja, mu je sodišče prve stopnje v skladu s četrtim odstavkom 22. člena ZP-1 ter osmim odstavkom 22. člena ZP-1 namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreklo prepoved uporabe tujega vozniškega dovoljenja na ozemlju Republike Slovenije za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel dovoljenje na dan, ko je storil prekršek, in sicer za dobo enega leta.
NELOJALNA KONKURENCA - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00076846
Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 9/2, 131. ZIZ člen 270, 270/1, 270/2, 270/3, 272, 272/1, 272/2. ZIL-1 člen 123, 123/1, 123/2.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - onemogočeno ali precej oteženo uveljavljanje terjatve - aktivno ravnanje dolžnika - konkretno ravnanje stranke - skrivanje in odtujevanje premoženja - subjektivna nevarnost - začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - regulacijska začasna odredba - izključna pravica uporabe blagovne znamke - kršitev pravic iz znamke - potrebnost izdaje začasne odredbe - težko nadomestljiva škoda - prepoved uporabe - določen zahtevek - konkurenčna prepoved - dejanja nelojalne konkurence - internetna domena
Tožnica bi morala izkazati aktivno ravnanje toženke, ki bi že bilo usmerjeno v onemogočanje uveljavitve terjatve tožeče stranke. Za takšno ravnanje so po ustaljeni sodni praksi potrebna konkretna ravnanja v smeri skrivanja, odtujevanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Bistveno je, da mora zaradi aktivnih ravnanj toženke, usmerjenih v odtujevanje in skrivanje premoženja, obstajati možnost, da bo izterjava terjatve v prihodnosti slabša od možnosti, v trenutku, ko je bil vložen predlog za izdajo začasne odredbe.
Prepovedni zahtevek vsebuje določno opredelitev prepovedi, saj je v njem jasno navedeno, da se toženki prepoveduje uporabo znamke EU št. 000, kot tudi, da navedena prepoved velja za označevanje blaga iz razreda 9 in storitve v razredih 35 in 36 Mednarodne klasifikacije blaga in storitev (Nicejske klasifikacije). Nadalje je jasno določeno, da se toženki prepoveduje uporabo imena A., kot tudi področja, za katera velja navedena prepoved (poslovno dokumentacijo, oglaševanje, internetne strani, elektronsko pošto itd.). Iz vsebine zahtevka je mogoče določiti ravnanje, ki se toženki prepoveduje, saj je konkretizirana tako uporaba kot njen predmet.
Tožnica predlaga, da se toženki "prepove opravljati storitve na področju trgovanja, menjave ter posredništva pri trgovanju z virtualnimi valutami na zunajborznem trgu (OTC)". Tudi za naveden prepovedni zahtevek je sodišče v izpodbijanemu sklepu zaključilo, da ni konkretiziran. Pritožba utemeljeno opozarja, da je takšen zaključek napačen. V navedenem prepovednem zahtevku je namreč jasno določeno, katerih storitev se mora toženka vzdržati (trgovanja, menjave, posredništva pri trgovanju), s katerimi valutami (virtualnimi valutami) in na katerem trgu (zunajborznem trgu).
najdeno premoženje izbrisane pravne osebe - načrt poteka stečajnega postopka - družbenik izbrisane družbe - položaj upnika - končna razdelitev - terjatev družbenika do družbe - tuj insolvenčni postopek - unovčenje stečajne mase
Družbenik ima iz naslova imetništva poslovnih deležev v družbi med drugim pravico do dela premoženja družbe, ki v stečajnem postopku ostane po plačilu vseh obveznosti družbe do njenih upnikov. Družbenik ima torej iz tega naslova terjatev do družbe, ki pa mu je v stečajnem postopku ni treba prijaviti (tretji odstavek 373. člena ZFPPIPP v zvezi z drugim odstavkom 443. člena ZFPPIPP).
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zaenkrat še ni mogoče zaključiti, ali bo do prenosa vrednostnih papirjev izdajatelja B. – u stečaju med delničarje te družbe sploh prišlo, niti ali bo v navedenem stečajnem postopku obstajal presežek stečajne mase po poplačilu vseh upnikov oziroma premoženje, ki ne bo unovčeno in ki se bo v skladu s 147. členom Stečajnega zakona Republike Srbije razdelilo delničarjem.
Z vidika potrebe po unovčenju stečajne mase pa je treba upoštevati, da zaradi teka stečajnega postopka nad premoženjem izbrisane pravne osebe nastajajo stroški, ki jih bo treba poravnati, v kolikor založeni predujem za njihovo poplačilo ne bo zadoščal. Zato je preuranjeno trditi, da je v načrtu poteka stečajnega postopka predvideno unovčenje stečajne mase nepotrebno dejanje. Ali bo unovčenje stečajne mase potrebno, pa se bo izkazalo tekom stečajnega postopka.
postopek za odločanje o varstvu in vzgoji otroka, preživljanju otroka in otrokovih stikih - ukrepi za varstvo koristi otroka - začasna odredba - postopek izdaje začasne odredbe - več predlogov za izdajo začasne odredbe - pravica do izjave v postopku - pogoj za izdajo začasne odredbe - ogroženost otroka - regulacijska (ureditvena) začasna odredba - začasna odredba o zaupanju otroka v varstvo in vzgojo - začasna odredba o načinu izvrševanja stikov - stiki pod nadzorom strokovnih delavcev - načelo najmilejšega ukrepa - stiki v času otroških počitnic - začasna odredba o preživljanju otrok - začasna določitev preživnine - verjetnost nastanka škode - največja korist otroka - otrokove potrebe - postavitev kolizijskega skrbnika - zavrnitev predloga - konfliktnost med starši
Otrokova ogroženost in obstoj škode oziroma njen verjeten nastanek sta pravna standarda, ki ju je treba napolniti glede na okoliščine konkretnega primera. Verjetnost, da bo otrok brez posredovanja sodišča ogrožen, je treba interpretirati v luči zavarovanja širše koristi otroka. Družinski postopki v primerih podrobnejšega ugotavljanja starševskih sposobnosti s postavitvijo izvedencev ali ob številnih predlogih strank za izdajo začasnih odredb praviloma trajajo daljši čas. Zato zgolj možnost zagotavljanja najnujnejših eksistencialnih potreb otroka s strani enega od staršev in hkrati nezmožnost zagotavljanja ostalih potreb, ki bi otroku omogočale zdrav intelektualni in socialni razvoj, predstavlja ogroženost, ki utemeljuje začasno ureditev preživnine.
Pri omejitvi stikov mora sodišče pretehtati med koristmi in slabostmi, ki jih prinaša izdaja začasne odredbe, in ob tem upoštevati, da gre za grob poseg v pravico do stikov. Ta je upravičen le, kadar je to nujno potrebno, da se prepreči otrokova ogroženost, ter terja zadržan pristop. Dokazni postopek je pokazal, da sta oba starša sposobna zadovoljevati potrebe starejše hčerke, kar si medsebojno priznavata, in da je deklica na oba čustveno navezana. Po oceni pritožbenega sodišča zato posebni nadzor strokovnih delavcev nad izvajanjem stikov ni potreben in obstaja večja verjetnost, da bi bilo daljše izvajanje tako omejenih stikov deklici v škodo.
Pritožbeno sodišče z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj okoliščin (tako objektivne kot subjektivne narave) ponovitvene nevarnosti, v celoti soglaša. Objektivne okoliščine se zrcalijo v teži, načinu in okoliščinah izvršenega kaznivega dejanja, ki predstavlja izrazito nevarnost za človekovo zdravje.
Ponovitveno nevarnost kažejo subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na (negativne) osebne lastnosti (vztrajnost, koristoljubnost, odločenost pri izvrševanju kaznivega dejanja s ciljem pridobivanja zaslužka), okolje in razmere, v katerih obtožena živi kot odvisnica od prepovedanih drog, sredstva za preživljanje pa je pridobivala s kriminalno dejavnostjo oziroma z izvrševanjem predmetnega kaznivega dejanja. Obtožena je kljub zasegu prepovedane droge z izvrševanjem kaznivega dejanja po 186. členu KZ-1 nadaljevala, kar utemeljuje sklepanje, da intervencije državnih organov, vključno s predmetnim kazenskim postopkom, na obtoženko nimajo takega učinka, kot skuša v pritožbi prikazati zagovornik. Upoštevajoč dejstvo, da zoper obtoženo poteka več drugih kazenskih postopkov v zvezi z raznovrstnimi kaznivimi dejanji, se kaže odnos obtoženke do pravnih norm (nespoštovanje družbenega reda). Zato se pritožbene navedbe, da obtožena predhodno še ni bila kaznovana, niti glede kaznivih dejanj, povezanih s prepovedanimi drogami, izkažejo kot neutemeljene in ne morejo omajati argumentiranih zaključkov sodišča prve stopnje, da je glede obtožene podana realna ponovitvena nevarnost.
Teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obtožena kontinuirano izvrševala iz koristoljubnih motivov, ki ogroža varnost, zdravje in življenje ljudi (odjemalcev prepovedanih drog), odtehta poseg v pravico obtožene do osebne svobode. Prepovedane droge, ki jih je obtožena hranila v večjih količinah z namenom prodaje, spadajo med najnevarnejše droge, zato je obravnavano kaznivo dejanje še posebej zavržno. Po oceni pritožbenega sodišča je pripor zoper obtoženo tako neizogiben kot tudi sorazmeren ukrep.